Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - Republika Hrvaška - sistemske pomanjkljivosti - verodostojnost prosilca - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja - resna škoda - začasna odredba
Po presoji sodišča tožnik neutemeljeno ugovarja, da bi tožena stranka morala pridobiti individualno jamstvo o njegovih pravicah kot predane osebe, saj ni navajal nobenih takšnih osebnih okoliščin (npr. zdravstvenih, družinskih..), ki bi terjale posebno, dodatno skrbnost tožene stranke pri pridobivanju ustreznega individualnega zagotovila od Republike Hrvaške.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - ugotovitev istovetnosti prosilca - znatna nevarnost za pobeg - sorazmernost ukrepa
Kljub temu, da tožena stranka ni uspela izkazati, da je zapisnik z dne 23. 11. 2023 tožniku vročila v skladu s petim odstavkom 84. člena ZMZ-1, tj. nemudoma po izrečenem ukrepu, pa to po oceni sodišča ni vplivalo na zakonitost oz. pravilnost odločitve o omejitvi gibanja oz. ne gre za kršitev po 2. točki iz drugega odstavka 27. člena ZUS-1.
Sodišče na podlagi prebranega, videnega in slišanega ocenjuje tožnika kot izrazito neverodostojnega.
Tožnik je namreč večkrat zavestno in namerno organom navajal različne osebne podatke, s čimer je oteževal postopek, obenem pa ni ponudil nobenega ustreznega razloga, da bi sedaj ravnal drugače.
Ugotovitev izvorne države je namreč v postopku mednarodne zaščite odločilno dejstvo. Če tožnik ne bo dostavil nobenih dokumentov za ugotavljanje istovetnosti (kar glede na njegovo preteklo ravnanje oz. neizpolnjene obljube ni izključeno), bo tožena stranka preko poglobljenih vprašanj o njegovi izvorni državi na osebnem razgovoru preverjala, ali res prihaja iz Alžirije, pri čemer osebni razgovor brez njegove prisotnosti ni izvedljiv.
Pričakovanje, da bo tožnik brez omejitve gibanja sodeloval v konkretnem upravnem postopku in tako omogočil meritorno odločitev o njegovi prošnji in se s tem izpostavil vrnitvi v izvorno državo, zato ni razumno.
Ob upoštevanju njegovih preteklih ravnanj (brez težav je samovoljno zapuščal azilni dom, čeprav je obljubil, da bo počakal do konca postopka) in njegove slabe splošne verodostojnosti, sodišče kljub njegovim zdravstvenim težavam nikakor ne more izključiti, da v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, ne bi ponovno odšel iz Slovenije.
Po presoji sodišča v okoliščinah obravnavane zadeve omejitev tožnikovega gibanja na prostore Centra za tujce prestane vse tri vidike t. i. strogega testa sorazmernosti.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 181-b.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - predaja odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški
Del tožbenih navedb se nanaša na to, da so policisti na Hrvaškem s tožnikom grdo ravnali, vendar pa je treba razlikovati med obravnavo ilegalnih migrantov, ki jih po prečkanju bosansko - hrvaške meje opravlja hrvaška policija, in med obravnavo oseb, ki so na podlagi Dublinske uredbe predane Republiki Hrvaški, to je uradnim osebam pristojnih organov Republike Hrvaške za mednarodno zaščito. Iz ravnanja hrvaških policistov, ki se nanaša na tujce, ki ilegalno prestopijo mejo in niso še vložilo prošnje za mednarodno zaščito, po presoji sodišča še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih po tem, ko so prosilci vrnjeni na podlagi Dublinske uredbe in se odločijo za to, da bodo ob vrnitvi v Republiko Hrvaško izrazili namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Iz navedenih razlogov so tiste tožbene navedbe, ki se nanašajo na očitke o ravnanju hrvaške policije, za ta primer nerelevantne.
Predaje prosilca pristojni državi ni omejena samo na presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v odgovorni državi članici, ampak na presojo vseh okoliščin, zaradi katerih bi predaja prosilca lahko predstavljala kršitev 3. člena EKČP.
Tožnik po presoji sodišča ni izkazal, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško grozila kakršnakoli nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja in da bi prišlo do kršitve 3. člena EKČP.
Ni mogoče sklepati, da gre pri tožniku za posebej hudo duševno ali fizično bolezen.
ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
Tožena stranka se zaradi opustitve dolžnostnega ravnanja ni opredelila do okoliščin, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja (ni presojala aktualnih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema. Tožniku ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.
ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1, 18/1-b.
Tožnik ni izpodbil ugotovitve tožene stranke, da je na Hrvaškem prvič izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito in da je bil zato v evidenco Eurodac utemeljeno tudi vnesen pod št. "1" (kot prosilec). Ker je Hrvaška svojo odgovornost za obravnavanje prošnje že potrdila, je s tem vzpostavljen položaj iz točke b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti pritožnika - prosilca, po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati.
mednarodna zaščita - preganjanje - nedržavni subjekt preganjanja - subjekti zaščite - zaščita v izvorni državi
Tožnik ni izkazal, da mu država ni bila sposobna nuditi zaščite ali da ga ne bi zaščitila, če bi se vrnil v Kongo, saj se na policijo niti ni obrnil. Tudi po mnenju sodišča je to bistveni predpogoj, da lahko nekdo izkazuje, da mu država ni sposobna ali da mu noče nuditi zaščite.
Sodišče ne sledi tožnikovim navedbam, da policiji ni bilo mogoče prijaviti groženj sorodnikov, ker naj bi bili nekateri njeni pripadniki člani BDK. Iz informacij o izvorni državi, bodisi tistih, ki jih je pridobila tožena stranka, ali pa tistih, ki so jih pridobili pooblaščenci tožnika, celo izhaja, da državne oblasti to organizacijo preganjajo.
V kolikor v maloštevilnih informacijah o izvorni državi ni zaslediti določenih tožnikovih navedb, to še ne pomeni, da njegove navedbe ne držijo.
Četudi se vzame tožnikove navedbe v celoti za resnične, tožnik ni uspel izkazati nezmožnosti svoje države, da ga ustrezno zaščiti.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4. ZUP člen 279, 279/1-3.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu - pridržanje v centru za tujce - kršitev javnega reda in miru - začasna odredba - ničnost odločbe - nujnost in sorazmernost ukrepa - poseg v osebno svobodo
Tožena stranka je v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa tožnici omejila gibanje od 15. 11. 2023 od 14:50 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 15. 2. 2022 do 14:50 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec. Po presoji sodišča te točke izreka sklepa ni mogoče izvršiti, kar je po 3. točki 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) razlog, zaradi katerega jo je treba izreči za nično.
ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
Hrvaška je svojo odgovornost za obravnavanje prošnje na podlagi točke b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III že potrdila. S tem je vzpostavljen položaj, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika - prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena navedene uredbe dolžna tudi obravnavati.
ZMZ-1 člen 2, 20, 20/2, 20/3, 49, 49/1, 49/10, 49/13, 52. ZTuj-2 člen 67.
mednarodna zaščita - zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito - rok za prostovoljno zapustitev države - izvorna država
V obravnavani zadevi - upoštevaje tožbene trditve - med strankama ni sporno, da je tožnik državljan Kraljevine Maroko; da je 31. 8. 2023 pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in da je tožena stranka pred odločitvijo o prošnji s tožnikom 6. 11. 2023 opravila osebni razgovor. Bistvo tožnikovih izjav, podanih na osebnem razgovoru, je bilo, da je izvorno državo zapustil, ker tam zaradi slabih zaposlitvenih možnosti in slabega zaslužka, dostojno življenje ni mogoče. Med strankama je sporno, ali tožnikove navedbe, podane v postopku za priznanje mednarodne zaščite, predstavljajo dejstva, ki za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1 niso pomembna.
Tudi če bi tožnik izkazal, da se v izvorni državi ne more dolgoročno preživljati zaradi tamkajšnjih slabih ekonomskih in socialnih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 40, 40/2, 40/3, 42, 42/1. ZMZ-1 člen 50, 50/3, 65, 65/1, 64, 64/1, 64/3.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja za priznanje mednarodne zaščite - nova dejstva in dokazi - trditveno in dokazno breme - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka
Zgolj ugotovitev, da je dejstvo, s katerim tožnik utemeljuje naknadno prošnjo (tj. tožnikova ogroženost v izvorni državi zaradi njegove spolne usmerjenosti), drugačno od dejstev, ki so bila obravnavana v zvezi z njegovo prvo prošnjo za mednarodno zaščito, za dopustnost naknadne prošnje in njeno vsebinsko obravnavo še ne zadošča. Ker je zatrjevana tožnikova biseksualnost nesporno obstajala že v času prvega postopka in so bile takrat tožniku že znane okoliščine, ki naj bi utemeljevale njegovo prepričanje, da DR Kongo zaradi njegove spolne usmeritve zanj ni varna država, bi moral tožnik za dopustnost njegove naknadne prošnje zatrjevati in dokazati tudi, da brez svoje krivde ob podaji prve prošnje teh dejstev ni mogel uveljavljati.
ZMZ-1 člen 21, 21/3, 23, 27, 27/7. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 4, 4/5, 10/1, 10/1-1, 10/2. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 11.
mednarodna zaščita - status begunca - spor polne jurisdikcije - politično prepričanje - politično prepričanje kot razlog preganjanja - splošna verodostojnost - dokazna ocena - utemeljen strah pred preganjanjem - preteklo ali bodoče preganjanje - sklicevanje na sodbo SEU - svoboda izražanja - tožbene novote - sprememba veroizpovedi - ocena verodostojnosti izpovedbe - učinek ex nunc - nova dejstva in novi dokazi - dokazni standard - prosilec iz Irana
Za to, da bi mnenje, stališče ali prepričanje prosilca, ki še ni bil v negativnem smislu izpostavljen zanimanju potencialnih subjektov preganjanja v svoji izvorni državi, lahko bili zajeti s pojmom „politično prepričanje“, zadostuje, da ta prosilec trdi, da ima ali da izraža to mnenje, stališče ali prepričanje. To ne vpliva na oceno, ali je strah prosilca pred preganjanjem zaradi takega političnega prepričanja utemeljen.
Ocena verodostojnosti mora zajemati tako pozitivne kot negativne elemente z vidika skladnosti, kontradiktornosti, konsistentnosti in verjetnosti opisa dogodkov, kajti brez obravnavanja pozitivnih in negativnih elementov (ne)konsistentnosti ni mogoče ugotoviti "splošne verodostojnosti prosilca" oziroma njegovih navedb in dokazov. Tožena stranka pa je v dokazno oceno v izpodbijanem aktu vključila izključno elemente, ki govorijo proti verodostojnosti tožnikovih navedb, kakor da nič v njegovih navedbah ne govori v smeri utemeljenega strahu pred preganjanjem, kar pa je za aktualno varnostno situacijo v Iranu in tožnikovo politično angažiranost v smislu izražanja kritičnih mnenj zoper režim v Iranu preveč enostranska dokazna ocena.
Tožnikovo kritično politično prepričanje glede državne politike v Iranu dosega takšno stopnjo prepričanosti, ki jo izraža tudi navzven, da obstajajo utemeljeni razlogi za to, da bi zaradi promocije tega prepričanja v negativnem smislu vzbudil pozornost potencialnih subjektov preganjanja v izvorni državi celo v tem smislu, da bi mu lahko akterji preganjanja pripisali ekstremna proti-režimska stališča in delovanje. Ponovni postopek pridržanja z elementi arbitrarnosti in nasilja zoper tožnika ni izključen v primeru vrnitve še posebej zaradi poostrenih varnostnih razmer v Iranu po septembru leta 2022. Ker je tožnik uspel izkazati obstoj preteklega preganjanja, kar pomeni resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem, bi tožena stranka morala utemeljiti, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se v primeru njegove vrnitve preganjanje ne bo ponovilo, česar pa tožena stranka ni uspela (drugi odstavek 23. člena ZMZ-1) oziroma je nepravilno uporabila pogoje iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1, to je kriterije za oceno (ne)verodostojnosti. Po ustaljeni sodni praksi bi morala odvrniti vsakršen dvom oziroma bi morala odpraviti vsakršen resen pomislek, da bi v primeru vrnitve tožnika v Iran prišlo do preganjanja.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b.
mednarodna zaščita - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški
Tožnik je sicer na Hrvaškem bil zaveden kot prosilec za mednarodno zaščito in je bil tudi že nastanjen v azilnem domu, vendar je glede na to, da je bil tam zgolj 12 ur, četudi v tem časovnem obdobju ni bil povsem zadovoljen z bivanjem v azilnem domu, to tako kratko časovno obdobje, da zaradi tega še ni mogoče govoriti o sistemskih pomanjkljivostih.
V konkretnem primeru po presoji sodišča iz navedenih razlogov ne obstaja nevarnost, da bi bil tožnik podvržen nečloveškemu ravnanju, če bi bil izročen Republiki Hrvaški.
Ne gre samo za to, da niso ugotovljene sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca v Republiki Hrvaški, ampak tožnik tudi sicer ni uspel izkazati, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško grozilo kakršnokoli nečloveško ali ponižujoče ravnanje.
V obravnavani zadevi ne gre za tožnika, ki bi imel hude zdravstvene težave.
Z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.
ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1(b). ZUS-1 člen 2, 4, 36, 36/1, 36/1-4.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja prosilca republiki bolgariji - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - subsidiarni upravni spor - procesne predpostavke
Pristojni organ mora, če iz prosilčevih izjav izhajajo okoliščine, ki bi lahko bile upoštevne z vidika spoštovanja načela nevračanja, ne glede na procesno aktivnost prosilca informacije preveriti tudi po uradni dolžnosti. Pri tem je, pomembno tudi, ali bi pristojnemu organu informacije o stanju v relevantni državi morale biti poznane. Toženka v obravnavani zadevi navedenih materialnopravnih izhodišč glede deljenega dokaznega bremena v zvezi z ugotavljanjem ovir za predajo prosilca ni upoštevala. Izpodbijani sklep je izdala zgolj na podlagi ocene tožnikovih izjav na osebnem razgovoru v zvezi z razmerami v Bolgariji. Sodišče sicer pritrjuje toženkinemu izhodišču, da je pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite, načeloma odločilno ravnanje oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito.12 Vendar pa sodišče ne more sprejeti posplošene toženkine ocene, da vse tožnikove trditve o razmerah v Bolgariji temeljijo na njegovi izkušnji z bolgarsko policijo, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec.
O tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito je bilo odločeno s posamičnim upravnim aktom, to je s sklepom, s katerim je bila tožnikova prošnja zavržena, ker je za obravnavanje njegove prošnje pristojna Bolgarija. Zoper navedeni posamični akt je imel tožnik zagotovljeno sodno varstvo v rednem upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1. Za varstvo človekovih pravic, ki jih je želel tožnik zavarovati z vložitvijo tožbe po 4. členu ZUS-1, torej obstaja drugo (primarno) učinkovito sodno varstvo.
mednarodna zaščita - ponovni postopek - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - novi dokazi in nova dejstva
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnik navajal nova dejstva, pri čemer pa to, da je študiral v Švici in Franciji ter da so ga policisti v Franciji napadli in pretepli nima povezave z razlogi mednarodne zaščite. Pravilno je bilo tudi ugotovljeno, da je tožnik v zahtevku prvič navajal družinske težave, omenjeno dejstvo pa je obstajalo že pred izdajo predhodne odločitve, tožnik pa ni izkazal, da tega brez svoje krivde ne bi mogel že prej navesti.
Tožnik je torej v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka navedel družinski spor, ki ga doslej ni navajal in gre tako za novo dejstvo, vendar pa tudi po mnenju sodišča ni podal upravičenega razloga, zakaj ni tega navajal že v predhodnem postopku, saj je imel za to imel možnosti pri podaji obeh prošenj in na osebnem razgovoru.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - Republika Hrvaška - sistemske pomanjkljivosti
Sodišče pritrjuje tožniku, da izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti, saj se tožena stranka do bistvenih navedb ni opredelila. Ni raziskala trditev o zatrjevanem slabem ravnanju hrvaških organov (neobrazloženi omejitvi gibanja brez pravne podlage, neupravičenem zasegu osebnih predmetov, pretepanju in grožnjah). O teh pravno pomembnih okoliščinah je dokazna ocena tožene stranke izostala, dejansko stanje pa je ostalo nepopolno ugotovljeno.
ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti
Ovire za predajo prosilca odgovorni državi članici so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b, 29, 29/3.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - Republika Hrvaška - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - pooblaščenec - začasna odredba
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je bil tožnik v evidenco EURODAC vnesen kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški in da tožnikove trditve o grdem ravnanju policistov temeljijo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito, kar pa ne more biti prepričljiv razlog za to, da mu bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe kršene človekove pravice in da tam obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku.
Prosilci niso omejeni z izpodbijanjem domneve o varnosti držav članic zgolj takrat, ko bi tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhajalo iz sistemskih pomanjkljivosti, ampak so vsebinska merila bistveno širša in je treba presojati vse okoliščine, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja. Vendar pa tožnik ni izkazal, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško grozila kakršnakoli nevarnost, da bi bile kršene njegove pravice iz 3. člena EKČP ali 4. člena Listine EU, saj se mu glede na njegov opis ravnanja uradnih oseb v azilnem domu na Hrvaškem, ko je imel status prosilca za azil, ni zgodilo nič takšnega, kar bi bilo mogoče opredeliti kot nečloveško ali ponižujoče ravnanje. Iz zapisnika ni razvidno, da bi bila tik pred zaslišanjem tožniku ponujena brezplačna pravna pomoč svetovalca in bi jo odklonil, zato ima utemeljen razlog, da se lahko na to gradivo sklicuje šele v tožbi.
V zvezi z navedbo v zahtevi za izdajo začasne odredbe, da bi bila tožniku kršena pravica do sodnega varstva, ker bi bil v primeru izvršitve sklepa že predan Republiki Hrvaški, pa sodišče pojasnjuje, da Dublinska uredba v tretjem odstavku 29. člena določa, da če se izkaže, da je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je bila predaja že izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme.
Resna škoda v smislu 15.b člena Kvalifikacijske direktive ne zajema položaja, v katerem je nehumano ali poniževalno ravnanje, ki bi mu bil prosilec s težko boleznijo lahko izpostavljen, če bi se vrnil v svojo izvorno državo, posledica neobstoja ustreznega zdravljenja v tej državi, če ne gre za namerno odtegnitev zdravstvene oskrbe temu prosilcu.
Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju.
Institut mednarodne zaščite je namenjen varstvu osebe pred preganjanjem ali resno škodo, ki bi mu jo v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu (storilcu) preganjanja ali resne škode.
Po presoji sodišča je bila tožniku z izpodbijano odločbo zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da vrnitev v izvorno državo ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.
mednarodna zaščita - ponovni postopek - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in dokazi - trditveno in dokazno breme
Že zato, ker tožnik ni zatrjeval novih dejstev in predložil novih dokazov v smislu 64. člena ZMZ-1, njegovo trditveno gradivo po presoji sodišča ne more pomembno povečevati verjetnosti, da (tožnik) izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.
mednarodna zaščita - zahteva za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in novi dokazi
Tožnik ni navajal novih pravno pomembnih dejstev in dokazov, ki bi upravičevali nov postopek, zato toženi stranki v obravnavani zadevi ni bilo treba pozvati tožnika na dopolnitev zahtevka.