Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja prosilca odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - predaja Republiki Hrvaški - začasna odredba
Tožnikove navedbe o slabem ravnanju hrvaških policistov nanašajo na prečkanje hrvaško-bosanske meje in na policijsko obravnavo tožnika kot osebe, ki je nezakonito na ozemlju Republike Hrvaške. Kot namreč izhaja iz ugotovitev tožene stranke, ki jim tožnik ne nasprotuje določno, se tožnik na Hrvaškem po lastni volji ni nastanil v azilnem domu in ni imel stikov s tamkajšnjimi uradnimi osebami, poleg tega so iz njegove izpovedbe razvidne slabe izkušnje v zvezi s postopki, ki so jih glede nezakonitega prehoda meje vodili policisti. Po oddaji prstnih odtisov ni imel težav s policisti in drugimi osebami. Tudi če so tožnikove navedbe o slabem ravnanju policije resnične, pa po presoji sodišča ob upoštevanju v izpodbijanem sklepu ocenjevanih poročil, različnih člankov ter mnenj in sodnih odločb nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.
Vsaka posamična kršitev (tudi pravice do tolmača) namreč ne pomeni splošne in sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema, saj je v zvezi s tem treba upoštevati tudi okoliščino, da tožnik v Republiki Hrvaški ni počakal na odločitev o svoji prošnji.
Za odločitev, ali je tožnik izkazal zelo hude posledice, je torej treba presoditi, ali trditve in predloženi dokazi kažejo na to, da njegovo zdravstveno stanje ustreza tako opredeljenemu pojmu posebej hude fizične bolezni, posledično pa tudi na dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje take bolezni. Le v tem primeru bi bila na mestu razprava o prekinitvi vračanja v Republiko Hrvaško.
Izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu ureja že sama Uredba Dublin III.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - procesna sposobnost - duševna motnja - osebni razgovor - imenovanje novega izvedenca - sposobnost biti stranka
Golo nestrinjanje z izvedenskim mnenjem ni razlog za postavitev novega izvedenca. Ker sodišče v izvedenskem mnenju ni zaznalo nepravilnosti, je treba šteti, da je bil tožnik zaradi psihične motnje procesno nesposoben v času upravnega postopka, v katerem je tožena stranka odločala o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Ugotovitve izvedenke psihiatrične stroke, ki so podkrepljene s psihiatričnim mnenjem prof. Preglja in vsebino predloga Urada z dne 26. 1. 2024, po presoji sodišča potrjujejo tožnikove navedbe, da ni razumel pomena upravnega postopka pred toženo stranko. Bil je torej procesno nesposoben in kot tak ni mogel biti stranka, zato tožena stranka ni izpolnila svoje dolžnosti iz 153. oziroma 51. člena ZUP. Na presojo sodišča, da tožnik v postopku pred toženo stranko ni bil procesno sposoben, torej, še posebej glede na navedene opombe uradne osebe na zapisniku z dne 29. 1. 2024, ne morejo vplivati navedbe tožene stranke, (1) da so bili tožnikovi odgovori v upravnem postopku smiselni in povezani ter da je sledil vprašanjem, (2) da nikoli ni izpostavil, da česa ne razume in (3) da je tožnik pritrdil, da se dobro počuti.
Če je kot stranka nastopal nekdo, ki ne bi mogel biti stranka, se to v skladu z drugo točko drugega odstavka 237. člena ZUP v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka.
mednarodna zaščita - zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito - ekonomski razlogi za prihod v državo - rok za prostovoljno zapustitev države
Tožnik ne more uspeti z očitki, da ga tožena stranka ni seznanila s tem, da dejstva, ki jih je v postopku navedel, za priznanje mednarodne zaščite niso pomembna, zaradi česar jih niti ni mogel dopolniti. Tožniku je bilo namreč v vabilu na osebni razgovor jasno predstavljeno, kaj v Republiki Sloveniji pomeni mednarodna zaščita, in sicer status begunca in status subsidiarne zaščite. Nadalje je bilo v vabilu navedeno, v katerih primerih se v skladu z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 prizna status begunca, ter kdaj se prizna status mednarodne zaščite. V vabilu je bilo izrecno pojasnjeno tudi, kaj zajema resna škoda v skladu z 28. členom ZMZ-1. Poleg tega je bil tožnik - kot že zgoraj navedeno - na osebnem razgovoru vprašan, ali želi, da se mu še enkrat pojasnijo primeri, v katerih je prosilec upravičen do mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Prosilec je na to odgovoril, da razlage ne potrebuje oz. da "ve". Glede na to se tožnik ne more uspešno sklicevati na to, da ni vedel, da njegove izjave za pridobitev mednarodne zaščite niso pomembne, saj je vedel, pod katerimi pogoji se mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji prizna, pri čemer med njimi ni slabih ekonomskih razmer v izvorni državi.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - prosilec iz Maroka - varna izvorna država - ekonomski razlog
Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni določno nasprotoval, je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b, 20, 20/5. ZMZ-1 člen 51.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - Dublinska uredba - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - sistemske pomanjkljivosti
Tožnik v azilnem domu niti še ni bil, zaradi tega na podlagi njegovih izkušenj še ni mogoče sklepati na obstoj sistemskih pomanjkljivosti in zato v konkretnem primeru ne obstaja nevarnost, da bi bil tožnik podvržen nečloveškemu ravnanju, če bi bil izročen Republiki Hrvaški.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/1, 29/2.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - rok za predajo prosilca - potek roka - odprava odločbe - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
Sodišče ugotavlja, da se je šestmesečno obdobje od 5. 10. 2023 zaključilo po izdaji izpodbijane odločitve (5. 4. 2024), zato je navedeno upoštevalo v postopku v upravnem sporu. Tej ugotovitvi tožena stranka na naroku za glavno obravnavo 11. 4. 2024 ni nasprotovala. Glede na navedeno se je odgovornost za obravnavanje prošnje tožeče stranke za mednarodno zaščito v skladu z drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III prenesla na Republiko Slovenijo.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja prosilca odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - predaja Republiki Hrvaški
Tožnikove navedbe o slabem ravnanju hrvaških policistov se nanašajo na policijsko obravnavo tožnika kot osebe, ki je nezakonito na ozemlju Republike Hrvaške, torej ko tožnik še ni imel statusa prosilca za mednarodno zaščito. Kot izhaja iz ugotovitev tožene stranke, tožnik ni bil v azilnem domu in ni imel stikov z uradnimi osebami, ki odločajo v postopku za priznanje mednarodne zaščite. Tudi če so tožnikove navedbe o slabem ravnanju policije resnične, pa po presoji sodišča ob upoštevanju v postopku v upravnem sporu predloženih poročil, različnih člankov ter mnenj in sodnih odločb nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.
Vsaka posamična kršitev (tudi pravice do tolmača) ne pomeni splošne in sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema, saj je v zvezi s tem treba upoštevati tudi okoliščino, da tožnik v Republiki Hrvaški ni počakal na odločitev o svoji prošnji.
Tožnikove navedbe so premalo verjetne, preveč nekonsistentne skozi različne faze postopka in so nenatančne do te mere, da tožnik ne samo, da ni izkazal utemeljenih razlogov za prepričanje, da mu grozi preganjanje, oziroma ni izkazal tehtnih razlogov, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo izpostavljen omenjenemu tveganju, ampak tudi ni izkazal, da bi imel zahtevek glede prepovedi nečloveškega ravnanja, ki ne bi bil očitno neutemeljen, ugotavljanje s strani tožene stranke, da ni izkazal oziroma da bi mu izvorna država lahko nudila zaščito, sploh ne pride v poštev.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja prosilca odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - predaja Republiki Hrvaški
Tudi če so tožnikove navedbe o slabem ravnanju policije resnične, pa po presoji sodišča ob upoštevanju v postopku v upravnem sporu predloženih poročil, različnih člankov ter mnenj in sodnih odločb nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.
Vsaka posamična kršitev (tudi pravice do tolmača) namreč ne pomeni splošne in sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema, saj je v zvezi s tem treba upoštevati tudi okoliščino, da tožnik v Republiki Hrvaški ni počakal na odločitev o svoji prošnji.
mednarodna zaščita - zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene - ekonomski razlog - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Zgolj navajanje slabega socialnega stanja v izvorni državi, kateremu je podvrženo celotno prebivalstvo, po presoji sodišča ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - rok za predajo prosilca
Med strankama ni sporno, da je Republika Bolgarija sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove Prošnje 29. 9. 2023, zato je utemeljen tožbeni ugovor, da je rok za predajo tožnika Republiki Bolgariji potekel 29. 3. 2024 in je na podlagi drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III Republika Slovenija odgovorna za obravnavno tožnikove Prošnje.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29.
mednarodna zaščita - predaja Republiki Hrvaški - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti
Tudi po presoji sodišča je zato pravilna ocena toženke, da tožnikove navedbe, do katerih se je prepričljivo, popolno in obrazloženo opredelila toženka v izpodbijanem sklepu, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali o njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - prosilec iz Maroka - varna izvorna država - ekonomski razlog
Tožena stranka stranka je pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni določno nasprotoval, je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite. Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča. Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi zanj slabši, torej ne more biti razlog za mednarodno zaščito.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - potek roka - pravni interes - umik predloga za izdajo začasne odredbe
Ker je tožena stranka z vlogo z dne 29. 3. 2023 prevzela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito po vsebini in se je izrekla, da ne bo predala tožnika Hrvaški po Dublinski uredbi, sodišče na podlagi vloge tožnika z dne 4. 4. 2024 ugotavlja, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo na odpravo izpodbijanega akta.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b, 20, 20/5. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. ZMZ-1 člen 49, 49/8, 51, 51/1, 51/1-4.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - Republika Hrvaška
Tožnik bo imel v primeru vrnitve Republiki Hrvaški povsem drugačen status in se ga bo drugače obravnavalo, ko bo vrnjen na podlagi Dublinske uredbe, kot pa je bil obravnavan, ko je ilegalno prečkal bosansko - hrvaško mejo. Obravnavali ga bodo drugi organi, in sicer pristojni organi za reševanje prošenj za mednarodno zaščito, in ne hrvaška policija.
Tožnik ni uspel izkazati, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško grozilo kakršnokoli nečloveško ali ponižujoče ravnanje, saj bo v tem primeru vrnjen na podlagi Dublinske uredbe in bo imel drugačen status, kot ga je imel takoj po tem, ko so ga hrvaški policisti prijeli po večkratnem prečkanju bosansko - hrvaške meje.
Med državami članicami EU velja načelo vzajemnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in temeljne pravice, priznane s tem pravom.
mednarodna zaščita - zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito - določitev roka za prostovoljno zapustitev države - ekonomski razlogi za prihod v državo
Tožena stranka je ustrezno izvedla postopek in v celoti izpolnila svojo obveznost iz 7. člena ZUP. Tožnik je bil ustrezno poučen in je imel v postopku osebno (in po pooblaščencu) večkrat možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, zaradi katerih je zapustil Maroko, v primeru kakršnihkoli nejasnosti pa je imel možnost uradno osebo zaprositi za pojasnilo ali pa se posvetovati s pooblaščencem. Glede na vsebino izjave, ki jih je podal v prošnji in na osebnem razgovoru, pa tožena stranka ni bila dolžna opravljati nadaljnjih preverjanj ali poizvedovanj oz. postavljati dodatnih vprašanj, saj - kot je sodišče predhodno že pojasnilo - nobena od podanih izjav za pridobitev mednarodne zaščite ni pravno relevantna. Nasprotno: vse izjave, ki jih je podal tožnik, kažejo na nevarnost, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva Maroka, ki sama zase običajno ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo priznavali kot resno škodo9 in s tem razlog za priznanje mednarodne zaščite. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da bi morala tožena stranka v primeru dvoma pri ugotavljanju dejanskega stanja odločiti v korist prosilca (tožnika). To bi držalo le v primeru, če bi tožnik navajal dejstva in okoliščine, ki bi lahko predstavljale podlago za priznanje mednarodne zaščite, pa bi tožena stranka ostala glede določenega dejstva v dvomu, ki ga ob dosegljivih oz. uporabljivih dokazih v upravnem sporu ne bi mogla razrešiti. V tej zadevi pa ne gre za tak primer, saj tožnikove navedbe (četudi o njihovi resničnosti ni dvoma) že same po sebi ne predstavljajo razlogov za priznanje mednarodne zaščite. Naslovno sodišče sicer ugotavlja, da je ESČP že ugotovilo kršitve 3. člena EKČP zaradi pomanjkanja hrane kot osnovne dobrine, pri čemer je šlo predvsem za primere, ko je bilo pritožnikom hkrati omejeno gibanje oz. odvzeta prostost. Le izjemoma je bila kršitev 3. člena EKČP ugotovljena v drugačnih okoliščinah (npr. ko je šlo za posebej ranljive osebe, ki niso bile same sposobne zadovoljevati svojih osnovnih potreb), nikoli pa zgolj na podlagi revščine same po sebi. ESČP je pomanjkanje hrane kot osnovne dobrine kot obliko ponižujočega ravnanja obravnavalo zlasti v treh kontekstih, in sicer v okviru prisilne hospitalizacije, pripora oz. zapora ter neustreznih pogojev bivanja prosilcev za azil in otrok. Z izjemo naštetih primerov ESČP kršitev 3. člena v primerih, ko gre za pomanjkanje hrane oz. slabe življenjske razmere, ni ugotovilo.
mednarodna zaščita - pogoji za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in novi dokazi - ponovna prošnja za priznanje mednarodne zaščite
Tožnikove navedbe o zatrjevanem krvnem maščevanju v izvorni državi predstavljajo novo dejstvo, ki pa ni nastalo šele po izdaji predhodne odločitve, ampak je - glede na tožnikove izjave, podane ob vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - obstajalo že v času prvega postopka oz. že ob odhodu iz izvorne države. V takšnem primeru bi moral tožnik zatrjevati in izkazati, da obravnavanih dejstev brez svoje krivde ni mogel uveljaviti v času prvega postopka, tj. konkretno pred izdajo odločbe z dne 7. 6. 2023, s katero je bila tožnikova prošnja zavrnjena kot očitno neutemeljena. Tega bremena pa tožnik ni zmogel.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes
Evropski zakonodajalec je samovoljno zapustitev določenega kraja ali pa neizpolnjevanje obveznosti javljanja predvidel kot domnevni umik oziroma odstop od prošnje ne glede na to, ali se je prosilec v državo kasneje vrnil, oziroma ne glede na to, ali se prosilec v času odločanja še nahaja v državi članici.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes
Iz tožnikovega ravnanja je razvidno, da je s tem, ko je zapustil azilni dom in ni sporočil, kje se nahaja, prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito. Stik s pooblaščenko kljub temu, da ni v Republiki Sloveniji, po presoji sodišča ne pomeni, da ni bila tožnikova zapustitev azilnega doma samovoljna.
ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1, 18/1-6.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - družina - sistemske pomanjkljivosti - pomanjkljiva obrazložitev
Tožena stranka v obravnavani zadevi ni konkretno preverjala, kako bi slabe higienske razmere vplivale na dojenčico v primeru vrnitve, vključno z možnostjo oskrbe le-te in možnostjo staršev, da zagotovita ustrezno varstvo in oskrbo dojenčice. Spanje med ščurki lahko označimo kot nečloveško ali ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU, zlasti, ko gre za dojenčke.