Samovoljna zapustitev azilnega domav času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče napodlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanjeprosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev,ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi(ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo jeuveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Ni pravilno tožbeno stališče, da naj bi tožnik z dokončnostjo izpodbijanega upravnega akta izgubil status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik je status prosilca za mednarodno zaščito ohranil tudi po dokončnosti izpodbijanega upravnega akta, kar pomeni, da zanj veljajo obveznosti iz tretje in četrte alineje prvega odstavka 89. člena ZMZ-1 biti dosegljiv pristojnemu organu in urad nemudoma obvestiti o spremembi naslova prebivališča. Slednjega pa tožnik ni storil. Ni se udeležil glavne obravnave, ni sporočil svojega novega prebivališča in se ni odzival na pooblaščenčeve klice. Prav tako se tožnik in njegov pooblaščenec nista odzvala na poziv sodišča z dne 21. 3. 2024. Enako izhaja tudi iz dejstva, da ni izkazano, da bi imel tožnikov pooblaščenec še vedno stik s tožnikom.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 4, 5, 18, 18/1, 18/1-b.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - pravica do izjave - osebni razgovor
Ni izpodbita ugotovitev tožene stranke, da ima tožnik na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito. Tudi sicer je pravno pomembno le nesporno dejstvo, da je tožnik nezakonito prišel na Hrvaško, saj tudi na tej pravni podlagi temelji odgovornost te države (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III). Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje (na podlagi vnosa tožnika v evidenco Eurodac dne 23. 2. 2024) že potrdila, je vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil (že drugo) prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. Glede na navedeno sodišče ne dvomi, da bodo v tej državi spoštovane tožnikove procesne garancije v zvezi z dostopom do azilnega postopka, torej tudi do tolmača v tem postopku, skladnost postopanja hrvaških organov s pravom EU pa ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije.
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Ob upoštevanju navedenih stališč bi tako bile z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III v obravnavani zadevi bistvene le tožnikove navedbe o morebitnem ravnanju uslužbencev v hrvaškem azilnem domu in pomanjkljivostih pri namestitvi prosilcev.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - diskriminacija - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Tožnik zatrjevanih dejanj diskriminacije niti v tožbi ni opisal tako, da bi jih bilo mogoče opredeliti kot preganjanje v smislu ZMZ-1. Dejanja diskriminacije so namreč dejanja preganjanja, če so dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic ali če predstavljajo zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (prvi odstavek 26. člena ZMZ-1).
Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da je tožena stranka tožnika na osebnem razgovoru seznanila s tem, da je država, iz katere prihaja, varna izvorna država. To pomeni, da mu je bilo omogočeno, da izkaže tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država. Tožniku je torej bila na ustrezen način zagotovljena opredelitev do vseh okoliščin, ki bi v njegovem primeru lahko pripeljale do drugačne odločitve, njegove izjave pa je tožena stranka v tem pogledu pravilno upoštevala. Pri tem tožnik niti v tožbi ne navaja vsebinskih argumentov, da je izkazal tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da njegova izvorna država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna.
ZMZ-1 člen 49, 49/1, 49/1-5, 52, 52/1, 52/1-1, 52/1-2, 52/1-7.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - neizkazana resna škoda - preganjanje - pospešeni postopek - varna izvorna država - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - najkrajši možni čas
Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo.
Neutemeljeno je tožbeno pričakovanje, da bi morala toženka preverjati splošne informacije in pridobiti dodatna poročila o tožnikovi izvorni državi.
Nosilno stališče za zavrnitev Prošnje je tudi ugotovitev, da je tožnik nezakonito vstopil na ozemlje Republike Slovenije in ni podal prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času glede na okoliščine njegovega vstopa.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b. ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51/1, 51/1-4. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja
Pravilna je presoja tožene stranke, da tožnikove izjave ne izkazujejo, da bo v Republiki Hrvaški deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - pravni interes
ZMZ-1 v 2. alineji drugega odstavka 50. člena določa, da se prošnja za mednarodno zaščito šteje za umaknjeno, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom in se v treh dneh od samovoljne zapustitve vanj ali njegovo izpostavo ni vrnil. Pristojni organ o tem izda sklep o ustavitvi postopka (šesti odstavek 49. člena ZMZ-1).
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka
Tudi po presoji sodišča je zato pravilna ocena toženke, da tožnikove navedbe, do katerih se je prepričljivo, popolno in obrazloženo opredelila toženka v izpodbijanem sklepu, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali o njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 27, 27/3, 29, 29/1. ZUS-1 člen 32, 32/2.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi - potek roka - rok za predajo prosilca - začasna odredba - težko popravljiva škoda
Navedbe tožnika v tožbi v povezavi z vsebino, ki jo je tožena stranka vključila v izpodbijani akt o tem, kaj je tožnik povedal oziroma je skušal razložiti na osebnem razgovoru, pomembno prispevajo k oceni, da tožnik nima zahtevka v zvezi s pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine, ki bi bil očitno neutemeljen. Poleg tega mora sodišče v oceni, da tožnik nima zahtevka, ki bi bil očitno neutemeljen, upoštevati splošno znano dejstvo, da v zadevah, ko gre za predajo Hrvaški, že v daljšem časovnem obdobju obstaja dokaj različna sodna praksa v državah članicah EU tako glede pravnih vprašanj kot tudi vprašanj glede dejanskega stanja o tem, kaj se dogaja s prosilci za mednarodno zaščito v smislu njihove nastanitve in dostopa do azilnega postopka, ne samo, ko gre za posebej ranljive prosilce, in sicer po tem, ko so po Dublinski uredbi predani Hrvaški.
Težko popravljivo škodo, ki bi lahko nastala s predajo tožnika Hrvaški, je mogoče in jo je treba preprečiti z izdajo začasne odredbe, ki zadrži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodbe v tem upravnem sporu.
Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice člen 3, 3/1, 20, 20/5, 29, 29/1. ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51/1.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Če ni informacij, da v odgovorni državi članici obstajajo sistemske ali splošne pomanjkljivosti v zvezi z azilnim sistemom in pogoji za sprejem Uredbi Dublin III v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, ni mogoče govoriti o obstoju utemeljenih razlogov za domnevo, da bo ta prosilec med postopkom obravnave prošnje in po koncu postopka izpostavljen nevarnosti kršitve načela nevračanja. To velja tudi v primeru, ko posamezna država pri dostopu prosilcev za mednarodno zaščito na njeno ozemlje dopušča prakse, s katerimi se kršijo človekove pravice in temeljne svoboščine. Tožnik po predaji v postopku sprejema po Uredbi Dublin III namreč ne bo (več) v opisanih okoliščinah, v katerih se lahko odrazijo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka. Šele na podlagi zanesljive ugotovitve, da je tožnik v času bivanja v hrvaškem azilnem domu zdravstveno oskrbo nujno potreboval, ter nadaljnje ugotovitve, da mu ta ni bila nudena, bi morala tožena stranka pristopiti k ugotavljanju, ali morda v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti na področju zdravstvene oskrbe prosilcev za azil. Ker takšnih zaključkov na podlagi tožnikovih izjav ni bilo mogoče narediti in ker tožnik tudi ni nasprotoval ugotovitvi tožene stranke, da ji niso znani prej omenjeni referenčni dokumenti, iz katerih bi izhajali podatki o sistemskih pomanjkljivostih v pogojih sprejema v Republiki Hrvaški (zlasti glede zdravstvene oskrbe prosilcev), je tožena stranka utemeljeno zaključila, da v postopku ni bilo izkazano, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih bi bil tožnik podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju.
Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Tožnik je namreč26. 5. 2024 samovoljno, ne oziraje se na povzete zakonske zahteve, zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil vse do 13. 6. 2024. Ker tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, po presoji sodišča ne izkazuje pravnega interesa za ta upravni spor. Zato je sodišče tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - poseg v osebno svobodo - kršitev javnega reda in miru - nastanitev v centru za tujce - načelo sorazmernosti
Pri omejitvi gibanja gre za hud poseg v človekove osnovne pravice, ki mora temeljiti na taksativno izrecno določenih razlogih, pri čemer je ob izreku potrebno opraviti strogi test sorazmernosti posegov človekove pravice, ki ga toženka ni opravila, saj iz sklepa ni razviden. V skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 je mogoče omejitev gibanja na Center za tujce odrediti sicer le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka 84. člena, torej obveznega zadrževanja na območju azilnega doma. Iz izpodbijanega sklepa pa ni razvidno, da bi toženka ugotovila, da v tožnikovem primeru ni mogoče učinkovito izvesti tega ukrepa iz prejšnjega odstavka, da bi se lahko na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 tožniku odredil ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1). Toženkina ugotovitev, da z ukrepom nastanitve v ločeni sobi namen ukrepa ne bi bil dosežen, saj bi se tožnik vrnil v okolje, kjer bi se kršitve nadaljevale, ne zadošča in ne predstavlja presoje sorazmernosti, upoštevajoč, da gre za varstvo temeljne človekove pravice (osebne svobode). V izpodbijanem sklepu ni razlogov za ugotovitev toženke, da bi bil ukrep pridržanja na območje azilnega doma neučinkovit, zato ni mogoč preizkus zakonitosti izrečenega strožjega ukrepa, to je pridržanja na prostore Centra za tujce.
mednarodna zaščita - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in novi dokazi - dokazno breme - pravica do izjave - prekluzija
Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
Ni sporno, da so dejstva, s katerimi tožnik utemeljuje svoj drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka (družinske težave zaradi dedovanja po očetu) obstajala že v predhodnem postopku ter ob vložitvi prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka in da se je tožnik takrat skliceval nanje. Ob takih okoliščinah (ko se je tožnik predhodno že skliceval na zatrjevana "nova" dejstva) pa je logično in pravilno nosilno stališče izpodbijanega sklepa, da navedenih dejstev ni mogoče šteti za nova dejstva v smislu tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - resna grožnja za javni red ali javno varnost - odvzem prostosti - začasna odredba - sorazmernost ukrepa
Sodišče se sicer strinja s tožbeno navedbo, da je pridržanje prosilca dopustno le takrat, ko je sorazmerno glede na legitimni cilj pridržanja, vendar so bile po mnenju sodišča v konkretnem primeru te okoliščine podane in so razvidne iz razlogov izpodbijanega sklepa.
mednarodna zaščita - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka
Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovila, da tožnikove navedbe, podane v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, o kazenski obsodbi in izreku (nesorazmerne) kazni 2o let zapora, kot razlogu za odhod iz izvorne države, ne predstavljajo novih dejstev, ki bi nastala šele po izdaji predhodne odločitve, niti dejstev, ki so obstajala že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati.
mednarodna zaščita - zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito - rok za prostovoljno zapustitev države - prihod iz izključno ekonomskih razlogov - prosilec iz Maroka - varna izvorna država
Tožnik je kot razloge za pridobitev ene od dveh oblik mednarodne zaščite navajal izključno ekonomske razloge, ki pa ne morejo biti obravnavani v okviru taksativno določenih podlag za priznanje mednarodne zaščite po zakonodaji, ki trenutno velja v Republiki Sloveniji.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 17, 17/1. ZMZ-1 člen 70, 70/4. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4, 47, 52, 52/3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3, 8.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - uporaba prava EU - pravo EU - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - Republika Hrvaška - sistemske pomanjkljivosti - ravnanje policije - pravica do izjave - dokazno breme - dokazni standard - pravica do pritožbe
Kadar z vidika sodne prakse ESČP ne pride v poštev domneva o enakovrednem varstvu človekovih pravic po pravu EU in po EKČP, kot to velja v konkretnem primeru zaradi diskrecije Republike Slovenije na podlagi člena 17(1) Dublinske uredbe, standard, ki aktivira obveznosti stroge presoje tveganja z vidika 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine, ni ta, da je stranka predložila zelo resne in utemeljene argumente za pretečo nevarnost kršitve 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine, ampak te obveznosti nastopijo že, če njeni argumenti v zvezi s 3. členom EKČP oziroma 4. členom Listine niso očitno neutemeljeni..
Če bi imel tožnik zahtevek glede prepovedi nečloveškega ravnanja v primeru vrnitve v izvorno državo, ki je očitno neutemeljen, potem pomanjkljivosti na Hrvaškem glede dostopa do azilnega postopka ne bi bile relevantne, ampak bi bile v primeru predaje Hrvaški kvečjemu relevantne okoliščine glede sprejema tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito.
Glede na številne nejasnosti in napake v postopku evidentiranja in sprejema tujcev, ki izrazijo namero za azil po nezakonitem vstopu na Hrvaško, kar je splošno znano dejstvo, ki ga tožena stranka zaenkrat še ni ovrgla z informacijami, da so na primer obmejni in policijski organi Hrvaške bistveno spremenili politiko obravnavanja tujcev, ki izrazijo namero za azil, ni mogoče izključiti, da je bil tožnik pred ali ob odvzemu prstnih odtisov evidentiran v podatkovni bazi kot prosilec, a ga je policija v nadaljevanju postopka usmerila ali mu dala kakkšno drugo spodbudo, da gre ven iz Hrvaške morda tudi proti Sloveniji.
Pristojni organ tekom osebnega razgovora tožnika v konkretnem primeru ni nič vprašal in ni razčiščeval, kateri so razlogi za strah pred vrnitvijo v izvorno državo, v kakšnih okoliščinah mu je bila odvzeta prostost na Hrvaškem, v kakšnih okoliščinah mu naj bi bila odvzeta listina, s katero je bil napoten, da zapusti Hrvaško in v kakšnih okoliščinah je prišlo do tega, da je skupina 30 tujcev bila napotena iz Hrvaške po tem, ko naj bi bili že sprejeti v azilni postopek, če je temu bilo tako. Zaradi pomanjkljivo vodenega osebnega razgovora tožnik ni imel zadostne možnosti, da se brani in izjavi v upravnem postopku.
Za ugotavljanje, ali ima prosilec očitno neutemeljeni zahtevek in s tem za oceno tveganja, ali bi lahko prišlo za kršitev pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja, ki posledično zahtevata strogo in natančno oceno tveganja z vidika 4. člena Listine, ni vse dokazno breme in v vsakem primeru na prosilcu. Glede splošnih razmer v državi, kamor naj bi bili prosilci predani, je dokazno breme na pristojnem organu, zato ker ima ta organ lahko bistveno lažji dostop do teh informacij, torej ne samo, ko gre za prosilca s posebno ranljivostjo. To še posebej velja takrat, ko gre za izvrševanje medsebojnega zaupanja in sodelovanja med državami članicami EU. V tem smislu gre torej za deljeno dokazno breme med prosilca in pristojni organ. V nasprotju s pravilom o deljenem dokaznem bremenu je tožena stranka v obravnavani zadevi, vse dokazno breme naložila prosilcu, češ da v upravnem postopku (kjer ni imel pooblaščenca) ni dokazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem. Tožena stranka ni uporabila nobenih informacij, s katerimi bi razčiščevala dvome o tem, kaj se dogaja s prosilci, ki so predani na Hrvaško po Dublinski uredbi.
Prosilci za mednarodno zaščito so v slabšem oziroma neenakovrednem položaju glede njihove pravice do pravnega sredstva v situaciji, ko s tožbo v azilnem postopku uspejo pred sodiščem prve stopnje, tako da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo ministrstvu v ponovno odločanje, kakor tožniki v drugih bolj ali manj primerljivih upravnih sporih, kjer ne gre za izvajanje prava EU. In to velja tudi za tožnika v tem konkretnem primeru.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - varna izvorna država - prosilec iz Maroka - osebni razlogi
Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik Prošnjo utemeljuje z razlogi zdravstvene narave (kožna bolezen) in osebnimi težavami (življenje s starši, nepismenost, želja po boljši prihodnosti). Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnikovi razlogi za prošnjo mednarodno zaščito, niso razlogi, ki bi predstavljali utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, izhaja, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave.
Ni mogoče sprejeti tožnikove neprepričljive izpovedi o tem, da naj bi ga potem, ko je vojsko zapustil, na domu obiskala vojaška policija in od njega zahtevala, da se vrne nazaj. Tudi druge tožnikove izjave niso logične in si celo nasprotujejo, kar zbuja resen dvom v njihovo resničnost.