mednarodna zaščita - ponovna prošnja za priznanje mednarodne zaščite - zavrženje ponovne vloge - nova dejstva in dokazi
Tožnik ni izpolnil prvega zakonskega pogoja za dopustnost ponovne prošnje ta mednarodno zaščito, to je, da dejstev in dokazov, ki so obstajali že v času prvega postopka, iz upravičenih razlogov takrat brez svoje krivde ni mogel uveljavljati.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 28, 28/1, 28/1b, 46, 46/3.
Upravni akt, ki se izpodbija, zaradi svobodne izbire tožnika, da zapusti Slovenijo in se vanjo ne vrne, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu - pridržanje v centru za tujce - resna grožnja za javni red ali javno varnost
Sodišče lahko pritrdi toženki, da so opisane kršitve hišnega reda take narave (prepiri s sostanovalci, žaljiv in agresiven odnos do varnostnikov (v vinjenem stanju), ko so ga skušali umiriti, vpitje v vinjenosti in predvajanje glasbe v poznih nočnih urah, pretep s sostanovalcem v vinjenem stanju, ponovno motenje nočnega reda, kričanje in razburjanje v prostorih in pred vhodom Azilnega doma Vič) ter intenzitete, da nedvomno ogrožajo javnost in predstavljajo tudi dovolj resno nevarnost za javni red.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - resna grožnja za javni red ali javno varnost - sorazmernost ukrepa
Opisane kršitve tožnika so bile take narave (žaljiv in agresiven odnos do varnostnikov, ko so ga skušali umiriti ob tem, ko je bil vinjen (in pri njem našli marihuano), upiranje varnostnikom in uporaba fizične sile proti njim, udeležba v prepiru s sostanovalci, nadlegovanje ostalih prosilcev v vinjenem stanju, grožnje drugemu tujcu in odtujitev njegovega mobilnega telefona) ter intenzitete, da nedvomno ogrožajo javnost in predstavljajo tudi dovolj resno nevarnost za javni red. Upoštevaje intenziteto in dinamiko kršitev tožnika v azilnem domu, je tudi po oceni sodišča ukrep omejitve tožnikovega gibanja na prostore Centra za tujce ustrezen in sorazmeren nevarnosti, ki jo tožnik s svojimi ravnanji predstavlja za varstvo osebne in premoženjske varnosti in s tem javnega reda.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 28, 28/1, 28/1b, 46, 46/3.
Sodišče je zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo tožnika zavrglo, ker upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 27, 29, 29/2. ZUS-1 člen 28, 28/2, 28/3, 69, 69/1. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 47. ZMZ-1 člen 70, 70/4.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - upravni akt - rok za predajo prosilca - tožba zaradi molka organa - pravica do pritožbe - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
V upravnih zadevah, kjer ne gre za izvajanje prava EU, je možno spremeniti pravnomočno urejeno razmerje samo po določbah ZUP, torej z ustreznim upravnim aktom in zaradi načela enakovrednosti iz 47. člena Listine (v luči procesne avtonomije) mora enako veljati tudi, ko gre za izvajanje prava EU, torej tudi v konkretnem primeru.
Če je rok iz člena 29(2) Dublinske uredbe potekel, mora tožena stranka izdati upravni akt na podlagi drugega odstavka 51. člena ZMZ-1, če pa je prvotni rok 6 mesecev podaljšan na 18 mesecev, mora o tem izdati upravni akt po določilih ZUP.
Zaradi načela enakovrednosti v zvezi z načelom procesne avtonomije držav članic EU je Upravno sodišče prišlo do zaključka, da v povezavi z določbo 27. člena Dublinske uredbe, določbe določila četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 zaradi načela enakovrednosti, kot sestavnega dela 47. člena Listine, ki ima neposredni učinek, ni mogoče razlagati tako, da se to določilo nanaša na toženo stranko.
mednarodna zaščita - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in novi dokazi - dokazno breme
Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
Ni sporno, da so dejstva, s katerimi tožnik utemeljuje svoj drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka (družinske težave zaradi dedovanja po očetu) obstajala že v predhodnem postopku ter ob vložitvi prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka in da se je tožnik takrat skliceval nanje. Ob takih okoliščinah (ko se je tožnik predhodno že skliceval na zatrjevana "nova" dejstva) pa je logično in pravilno nosilno stališče izpodbijanega sklepa, da navedenih dejstev ni mogoče šteti za nova dejstva.
Ob upoštevanju omenjenih izhodišč sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Tožnik je namreč 8. 7. 2024 samovoljno, ne oziraje se na povzete zakonske zahteve, zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil vse do 17. 7. 2024. Ker tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, po presoji sodišča ne izkazuje pravnega interesa za ta upravni spor. Zato je sodišče tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - prosilec iz Maroka - ekonomski razlog
Toženka je pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni določno nasprotoval, je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave.
ZMZ-1 člen 20, 20/3, 49, 49/15, 70, 70/4. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4/3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4, 7, 19, 19/2, 47. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/3. ZUS-1 člen 59, 59/2, 59/2-1. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 27.
subsidiarna zaščita - resna škoda - odstranitev tujca iz države - načelo nevračanja - zdravstveno stanje prosilca - načelo lojalnega sodelovanja - pravo EU - zaslišanje - glavna obravnava - pravica do pritožbe
Sodna praksa Sodišča EU v zvezi z Direktivo o vračanju 2008/115 pomeni, da je Upravno sodišče moralo v tej zadevi zaradi obvezujoče metode razlage effet utile oziroma lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU ignorirati določbo petnajstega odstavka 49. člena ZMZ-1.
Tožena stranka sploh ni naredila ocene tveganja z vidika varstva pravice iz člena 19(2) Listine, kljub temu, da je tožnik poleg tega, da nima kje bivati v Alžiriji, omenil tudi zdravstvene razloge. Te razloge pa je omenil v takšnih okoliščinah in na način, da bi tožena stranka morala ta vidik spora razčistiti in ga vključiti v presojo.
Člen 5 Direktive 2008/115 v povezavi s členoma 1 in 4 ter 19(2) Listine nasprotuje temu, da država članica sprejme odločbo o vrnitvi ali zagotovi odstranitev državljana tretje države, ki nezakonito prebiva na ozemlju te države članice in ki ima hudo bolezen, če obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi vrnitev tega državljana, ker v namembni državi ni na voljo ustrezne oskrbe, tega izpostavila nevarnosti znatnega skrajšanja pričakovane življenjske dobe ali hitrega, znatnega in nepopravljivega poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja, kar bi povzročilo hude bolečine.
Zaradi načela enakovrednosti v zvezi z načelom procesne avtonomije držav članic EU je Upravno sodišče prišlo do zaključka, da v povezavi z določbo 27. člena Dublinske uredbe, v povezavi z določbo o pravnem sredstvu v zadevah ponovnih prošenj in v pritožbenih zadevah odločanja o prvi prošnji za mednarodno zaščito ter 47. člena Listine in v tem razdelku obravnavanih sodb Sodišča EU, določbe določila četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 zaradi načela enakovrednosti, kot sestavnega dela 47. člena Listine, ki ima neposredni učinek, ni mogoče razlagati tako, da se to določilo nanaša na toženo stranko.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 6. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4, 84/2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - odvzem prostosti - pridržanje - ogrožanje varnosti - resna grožnja za javni red ali javno varnost - kršitev javnega reda in miru
Kršitve so bile take narave (grožnja s smrtjo varnostniku in žalitve le-tega v vinjenem stanju, neupoštevanje njegovih navodil in odredb, nespoštljivo ravnanje s hrano, glasno razburjanje, pozivanje varnostnika k pretepu zunaj varovanega območja) in intenzitete, da nedvomno ogrožajo javnost in predstavljajo tudi dovolj resno nevarnost za javni red.
Ni dvoma, da je bilo z omejitvijo gibanja tožnika na prostore Centra za tujce, poseženo v njegovo osebno svobodo oziroma da ta ukrep pomeni omejitev izvrševanja njegove pravice do svobode (ki jo varujejo 19. člena Ustave, 6. člen Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 5. člen EKČP).
Sodišče pritrjuje sklepu toženke, da je ob zgoraj opisani dinamiki kršitev tožnika v azilnem domu, ukrep omejitve gibanja na območje Centra za tujce ustrezen in sorazmeren nevarnosti, ki jo tožnik s svojimi ravnanji predstavlja za varstvo osebne in premoženjske varnosti in s tem javnega reda. Večkratna opozorila varnostne službe pri tožniku niso zalegla, s kršitvami je torej nadaljeval, šlo pa je za hujše kršitve (varnostniku je grozil s smrtjo). Tako je jasno, da se lahko le z ukrepom omejitve gibanja tožnika na Center za tujce, zagotovi cilj varstva osebne in premoženjske varnosti in s tem javnega reda.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes
Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. Po povedanem je namreč dne 25. 6. 2024 samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil nastanitvene kapacitete in se tja v do dneva izdaje tega sklepa ni vrnil.
ZMZ-1 člen 52, 52-1. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4, 29, 29/2, 47. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/3.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - načelo nevračanja - zaslišanje - glavna obravnava
Tožnik že v upravnem postopku ni uspel izkazati, da ima zahtevek, ki ni očitno neutemeljen ("arguable claim") glede pravice iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena ali člena 19(2) Listine, in enako velja tudi za upravni spor - ko gre (zgolj) za zatrjevani ugovor o stanju revščine v primeru vrnitve v izvorno državo.
ZMZ-1 člen 52, 52-1. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4, 19, 19/2, 47. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/3.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - načelo nevračanja - zaslišanje - glavna obravnava
Tožnik ne samo, da že v upravnem postopku ni izkazal utemeljenih razlogov za prepričanje, da mu grozi preganjanje, oziroma ni izkazal tehtnih razlogov, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo izpostavljen omenjenemu tveganju, ampak tudi ni izkazal, da bi imel zahtevek glede prepovedi nečloveškega ravnanja, ki ne bi bil očitno neutemeljen, kar isto velja tudi v upravnem sporu.
Tisto, kar je v predmetni zadevi odločilno, je materialno-pravni pogoj, da mora biti dosežen minimalni prag resnosti posega v pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja v primeru vrnitve prosilca, da bi bila odločitev o vrnitvi prosilca nezakonita iz zdravstvenih razlogov. Ta prag pa v konkretnem primeru povsem očitno ni dosežen.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes
Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. Po povedanem je namreč dne 7. 7. 2024 samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil nastanitvene kapacitete in se tja v treh dneh ni vrnil.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 19, 19/2. ZMZ-1 člen 27, 27/1. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 7, 7/1.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - dokazno breme - odločba o vrnitvi - načelo nevračanja - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - glavna obravnava - zaslišanje - razlogi preganjanja - prosilec iz Maroka
Tudi v tožbi tožnik ne navaja nobene podlage za preganjanje in nobene okoliščine, ki bi kazala na diskriminacijo, zato gre očitno za povsem pavšalno navedbo. Tožnik ne samo, da že v upravnem postopku ni izkazal utemeljenih razlogov za prepričanje, da mu grozi preganjanje, oziroma ni izkazal tehtnih razlogov, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo izpostavljen omenjenemu tveganju, ampak tudi ni izkazal, da bi imel zahtevek glede prepovedi nečloveškega ravnanja, ki ne bi bil očitno neutemeljen, kar isto velja tudi v upravnem sporu. Tožnik ravno v delu okoliščin, ki se nanašajo konkretno na njegov strah pred preganjanjem in izkušnje z zatrjevanim preteklim preganjanjem (ali grozečo resno škodo) nosi dokazno breme, da te okoliščine, kolikor je to razumno od njega pričakovati, obrazloži in podrobno pojasni. Šele, če mu to uspe ob ustreznem vodenju osebnega razgovora, nastopi odgovornost pristojnega organa, da njegove navedbe preveri z informacijami o stanju v državi izvora.
Sestavni del izreka v izpodbijanem aktu je tudi odločitev o prostovoljnem odhodu oziroma o odstranitvi tožnika, ki pa jo je treba šteti kot "odločbo o vrnitvi" po Direktivi 2008/115. Odločbe o odstranitvi namreč ni mogoče, razen v določenih izjemah, izdati pred izdajo odločbe o vrnitvi, odločba o vrnitvi pa mora vsebovati rok za prostovoljni odhod in navedbo konkretne države, kamor se mora tožnik vrniti. V primeru, da tožnik ne bi v roku 10 dni od izvršljivosti odločbe zapustil Slovenije, območje držav članic EU in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, potem bo s teh območij odstranjen skupaj s prepovedjo vstopa na to območje za obdobje enega leta. To pa pomeni, da mora tožena stranka v takem primeru presojati tudi tveganje z vidika načela nevračanja oziroma prepovedi nečloveškega ravnanja iz člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah, pri čemer pa je za potrebe presoje zakonitosti izpodbijanega akta bistveno, da med strankama ni sporno, da je tožnikova izvorna država Kraljevina Maroko.
Pogoji za subsidiarno zaščito so drugačni od varstva načela nevračanja iz člena 19(2) Listine. V okviru načela nevračanja namreč lahko pridejo v poštev tudi humanitarni pomisleki, kajti iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) izhaja, da bi določba 3. člena EKČP oziroma člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah, lahko prišla v poštev, če bi zatrjevano nečloveško ali ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v izvorno državo doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pri čemer je to relativno in je odvisno od okoliščin primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - predaja Republiki Hrvaški
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Iz tožnikovih izjav namreč izhaja, da je hrvaška policija postopala korektno - po opravljenih policijskih postopkih marca in aprila ga ni prepustila samemu sebi, temveč ga je celo pripeljala do nastanitvenih kapacitet, kjer je imel možnost bivati, a se je sam odločil drugače in se je takoj vrnil v Slovenijo. Iz tožnikovih izjav je razvidno, da so zanj kot za prosilca v Republiki Hrvaški po predaji ustrezno poskrbeli, torej z vsemi pravicami, ki mu pripadajo. Iz nobenega podatka v spisu ne izhaja, da temu ne bo tako tudi po ponovni predaji Hrvaški. Glede na ugotovljeno je pravilna presoja tožene stranke, da tožnikove izjave ne izkazujejo, da bo v Republiki Hrvaški deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4, 47. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 27. ZMZ-1 člen 70, 70/4. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4/3.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - sistemske pomanjkljivosti - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja - dokazno breme - uporaba prava EU - začasna odredba - pravica do pritožbe
Povsem jasno je, da prosilec brez pooblaščenca ne more dokazati obstoja sistemskih pomanjkljivosti, pri čemer obstoj sistemskih pomanjkljivosti niti ni pogoj za zaščito pravice iz 4. člena Listine. Vendar pa so bile tožnikove izjave na osebnem razgovoru glede bivanja na črno oziroma na ulici zaradi pomanjkanja nastanitvenih kapacitet zadosten indikator, da bi tožena stranka morala opraviti celovito in natančno oceno tveganja v primeru predaje z vidika 4. člena Listine. Tožnik je torej izpolnil svoj del dokaznega bremenav upravnem postopku, tožena stranka pa svoje obveznosti do sodelovanja s prosilcem pri ugotavljanju pravno-relevantnega dejanskega stanja ni izpolnila.
Tožena stranka ni izpolnila svojega dela obveznosti, ker ni bodisi upoštevala splošno znanih relevantnih informacij o problemu nastanitve prosilcev za mednarodno zaščito v Franciji, da bi te informacija vklučila in upoštevala v dokazni oceni, pri čemer bi morala odvrniti vsakršen dvom glede morebitnega tveganja z vidika varstva pravice iz 4. člena Listine, oziroma ni pridobila dovolj konkretiziranega, zadostnega in verodostojnega zagotovila od pristojnega organa iz Francije, da bo tožnik sprejet v skladu s Procesno direktivo 2013/32/EU in Direktivo o sprejemu 2013/33/EU in z navedbo, kje oziorma kako bo poskrbljeno za njegovo nastanitev.
Sodišče izvede določene dokaze takrat, ko je treba dokazni postopek, ki je bil sicer v določeni meri izveden v upravnem postopku, zgolj dopolniti, ali če sodišče meni, da bi bilo treba določene dokaze morda drugače ovrednotiti in upoštevati, pri čemer mora tožena stranka v obeh primerih v bistvenem pravilno razlagati materialno pravo. Faza odločanja v upravnem postopku pred Ministrstvom za notranje zadeve je namreč ključna faza v azilnem postopku, ki je sodišče ne more v celoti nadomeščati, tako da bi bili prvič šele v sodnem postopku pravilno uporabljeni materialno-pravni viri za odločanje.
Zaradi načela enakovrednosti v zvezi z načelom procesne avtonomije držav članic EU je Upravno sodišče prišlo do zaključka, da v povezavi z določbo 27. člena Dublinske uredbe, v povezavi z določbo o pravnem sredstvu v zadevah ponovnih prošenj in v pritožbenih zadevah odločanja o prvi prošnji za mednarodno zaščito ter 47. člena Listine in v tem razdelku obravnavanih sodb Sodišča EU, določbe določila četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 zaradi načela enakovrednosti, kot sestavnega dela 47. člena Listine, ki ima neposredni učinek, ni mogoče razlagati tako, da se to določilo nanaša na toženo stranko.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 4, 4/1, 5, 18, 18/1, 18/1-b.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - pravica do izjave - osebni razgovor
Ni izpodbita ugotovitev tožene stranke, da ima tožnik na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito. Tudi sicer je pravno pomembno le nesporno dejstvo, da je tožnik nezakonito prišel na Hrvaško, saj tudi na tej pravni podlagi temelji odgovornost te države (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III). Ker je vzpostavljena odgovornost te države za obravnavanje tožnikove prošnje, je nastal položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III6, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. Glede na navedeno sodišče ne dvomi, da bodo v tej državi spoštovane tožnikove procesne garancije v zvezi z dostopom do azilnega postopka, torej tudi do tolmača v tem postopku, skladnost postopanja hrvaških organov s pravom EU pa ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije.
Ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Pri tem je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III kot rečeno bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1. ZMZ-1 člen 51, 51/2. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-4.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - zavrženje tožbe - pravni interes - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
Ugoditev tožbenemu predlogu, da naj sodišče odpravi sklep toženke, tako ne bi v ničemer izboljšala tožnikovega pravnega položaja, saj bi s tem sodišče le utrdilo že obstoječo situacijo: odpravilo bi učinke sklepa tožene stranke, ki so zaradi časovne omejenosti prenehali veljati, pri čemer sama tožena stranka to izrecno priznava. Pravni interes v tem upravnem sporu za tožnika torej ne obstoji, saj so učinki, ki jih zasleduje pritožnik, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb), zato je sodišče odločilo kot navedeno in zavrglo tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa.