mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes za tožbo - zavrženje tožbe
Samovoljna zapustitev azilnega domav času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče napodlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanjeprosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev,ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi(ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo jeuveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 5. ZMZ-1 člen 2, 2/7, 49, 49/8, 51, 51/1, 51/1-4.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - pravica do tolmača
Če so tožnikove navedbe o slabem ravnanju policije resnične, ob upoštevanju v izpodbijanem sklepu ocenjevanih poročil, različnih člankov ter mnenj in sodnih odločb nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Dublinski uredbi, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.
Pravica do tolmača pripada tožniku šele v okviru dublinskega postopka ob predaji Hrvaški, ne pa tudi v samem policijskem postopku.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - varna izvorna država
Toženka je pravilno ugotovila in svojo odločitev prepričljivo obrazložila, da tožnikovi razlogi za odhod in to, da se noče vrniti v Alžirijo (ker je toliko časa odsoten, tam nima več nikogar in ničesar, bil bi brezdomec), ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite zato, ker niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Toženka je pravilno ugotovila, da tožnikovih navedb ni možno povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja in da tožnikovih težav ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini.
Utemeljena je ugotovitev, da tožnik ni navedel nobene take osebne okoliščine, na podlagi katere bi toženka lahko zaključila, da njegova izvorna država zanj ni varna. Tožnik v tožbi izrazi sicer nestrinjanje z ugotovitvijo, da je Alžirija zanj varna država z zatrjevanjem slabega ekonomskega položaja, kar pa ne zadošča.
mednarodna zaščita - pravdni postopek - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in novi dokazi
Sodišče ugotavlja, da tožnik ne izpodbija ugotovitve toženke, da je tožnik revščino in ekonomske razmere ter materino bolezen in potrebo po financiranju njenih zdravil, uveljavljal kot razlog za mednarodno zaščito že v Prošnji in, oziroma, Zahtevku-1, o katerih je pravnomočno že odločeno.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes
Tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Kot izhaja iz navedbe tožene stranke, podane na zapisnik glavne obravnave dne 22. 4. 2024 kot tudi iz pisnega sporočila, je tožnik azilni dom zapustil dne 19. 4. 2024 in se v azilni dom ni več vrnil.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - predaja prosilca republiki bolgariji - sistemske pomanjkljivosti - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
Po presoji sodišča je tožnik v zvezi z razmerami v Republiki Bolgariji podal posplošene, nekonsistentne in kontradiktorne trditve. Njegove verodostojnosti na naroku ni bilo mogoče preveriti, saj tožnik ni pristopil.
Glede na tožnikove posplošene in malo verjetne izjave, tožena stranka ni imela razloga, da bi pridobivala informacije o stanju v Republiki Bolgariji glede razmer, v katere bo predan tožnik. Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je v zadevi C-392/2022 poudarilo, da je pri presoji zakonitosti odločitve o predaji odgovorni državi članici na podlagi Dublinske uredbe treba upoštevati tisti položaj, v katerem bi se lahko znašel prosilec ob oziroma po predaji v odgovorno državo članico, ne pa položaj, v katerem je bil, ko je prvič stopil na ozemlje te države članice (sodba z dne 29. 2. 2024, 64. točka). Tožnik ni zatrjeval in dokazal, da se bo po predaji v Republiki Bolgariji znašel v življenjskih razmerah, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Sodišče ne more pritrditi tožbenim navedbam, da v Republiki Bolgariji obstojijo sistemske pomanjkljivosti.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog za vložitev prošnje - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Po presoji sodišča je tožena stranka stranka pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave.
Da bi socialno ekonomska diskriminacija postala preganjanje, bi namreč moral (že v upravnem postopku) zatrjevati (in nato tudi dokazati), da je bil (ali bi bil v primeru vrnitve) zaradi svoje berberske narodnosti žrtev ponavljajočih se dejanj fizičnega ali psihičnega nasilja, ki ima navedene lastnosti dejanj preganjanja oziroma da je ali bi bil zato deležen zbira različnih diskriminatornih ukrepov (prvi odstavek 26. člena ZMZ-1), saj le dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi zanj slabši, ne more biti razlog za mednarodno zaščito.
pridržanje prosilcev za mednarodno zaščito - začasna odredba - odvzem prostosti - pridržanje v centru za tujce - omejitev gibanja prosilcu - begosumnost
Tožena stranka se je pri presoji prvega pogoja za omejitev gibanja oprla na ugotovitev, da je bilo tožniku v Centru za tujce omejeno gibanje na podlagi odločbe Policijske postaje za izravnalne ukrepe Novo mesto št. 2243-2/2024/1 (3J651-007) z dne 27. 3. 2024 (povzetek je razviden iz 2. in 5. točke obrazložitve te sodbe). Ta odločba pa je že bila predmet sodne presoje v zadevi I U 665/2024, v kateri je sodišče s sodbo z dne 9. 4. 2024 ugodilo tožbi, odločbo Policijske postaje za izravnalne ukrepe Novo mesto št. 2143-4/2024/1 (3J651-007) z dne 27. 3. 2024 odpravilo in vrnilo zadevo istemu organu v ponoven postopek.
Potrebnost izdaje začasne odredbe v obravnavani zadevi je vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana že zato, ker je izrek ukrepa nezakonit. Nezakonita omejitev gibanja glede na navedene okoliščine pa pomeni nedopusten poseg v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), kar je dovolj za napolnitev standarda težko popravljive škode, ki tožniku nastaja. Poleg tega je SEU že večkrat sprejelo stališče, da mora biti mora biti prosilec (tožnik) takoj izpuščen, ko pogoji za zakonitost pridržanja niso več izpolnjeni.
ZMZ-1 člen 49, 49/1, 49/1-5, 52, 52/1, 52/1-1, 52/1-2.
mednarodna zaščita - pospešeni postopek - očitno neutemeljena prošnja - varna izvorna država - prosilec iz Alžirije - ekonomski razlog
Glede na to, da je tožnik tako ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, kot na osebnem razgovoru jasno navajal, da so bile finančne težave njegov edini razlog zaradi katerega je zapustil izvorno državo (to navaja tudi v tožbi), pri čemer je poudaril, da se mu v Alžiriji ni zgodilo nič in da se mu tudi ob vrnitvi tja ne bi zgodilo nič, je tožena stranka po presoji sodišča pravilno ocenila, da tožnik očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito iz prve alineje 52. člena ZMZ-1 in na podlagi jasne in nedvoumne določbe pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 tožnikovo prošnjo pravilno zavrnila kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku.
očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlogi za zapustitev izvorne države - dokazno breme - načelo nevračanja
V okviru načela nevračanja namreč lahko pridejo v poštev tudi humanitarni pomisleki, kajti iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja, da bi določba 3. člena EKČP oziroma člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah, lahko prišla v poštev, če bi zatrjevano nečloveško ali ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v izvorno državo doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pri čemer je to relativno in je odvisno od okoliščin primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlog
Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik Prošnjo utemeljuje z razlogi ekonomske narave (revščina) in osebnimi okoliščinami (končanje šolanja). Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnikovi razlogi za prošnjo mednarodno zaščito, niso razlogi, ki bi predstavljali utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja prosilca odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - predaja Republiki Hrvaški - začasna odredba
Tožnikove navedbe o slabem ravnanju hrvaških policistov nanašajo na prečkanje hrvaško-bosanske meje in na policijsko obravnavo tožnika kot osebe, ki je nezakonito na ozemlju Republike Hrvaške. Kot namreč izhaja iz ugotovitev tožene stranke, ki jim tožnik ne nasprotuje določno, se tožnik na Hrvaškem po lastni volji ni nastanil v azilnem domu in ni imel stikov s tamkajšnjimi uradnimi osebami, poleg tega so iz njegove izpovedbe razvidne slabe izkušnje v zvezi s postopki, ki so jih glede nezakonitega prehoda meje vodili policisti. Po oddaji prstnih odtisov ni imel težav s policisti in drugimi osebami. Tudi če so tožnikove navedbe o slabem ravnanju policije resnične, pa po presoji sodišča ob upoštevanju v izpodbijanem sklepu ocenjevanih poročil, različnih člankov ter mnenj in sodnih odločb nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.
Vsaka posamična kršitev (tudi pravice do tolmača) namreč ne pomeni splošne in sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema, saj je v zvezi s tem treba upoštevati tudi okoliščino, da tožnik v Republiki Hrvaški ni počakal na odločitev o svoji prošnji.
Za odločitev, ali je tožnik izkazal zelo hude posledice, je torej treba presoditi, ali trditve in predloženi dokazi kažejo na to, da njegovo zdravstveno stanje ustreza tako opredeljenemu pojmu posebej hude fizične bolezni, posledično pa tudi na dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje take bolezni. Le v tem primeru bi bila na mestu razprava o prekinitvi vračanja v Republiko Hrvaško.
Izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu ureja že sama Uredba Dublin III.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - procesna sposobnost - duševna motnja - osebni razgovor - imenovanje novega izvedenca - sposobnost biti stranka
Golo nestrinjanje z izvedenskim mnenjem ni razlog za postavitev novega izvedenca. Ker sodišče v izvedenskem mnenju ni zaznalo nepravilnosti, je treba šteti, da je bil tožnik zaradi psihične motnje procesno nesposoben v času upravnega postopka, v katerem je tožena stranka odločala o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Ugotovitve izvedenke psihiatrične stroke, ki so podkrepljene s psihiatričnim mnenjem prof. Preglja in vsebino predloga Urada z dne 26. 1. 2024, po presoji sodišča potrjujejo tožnikove navedbe, da ni razumel pomena upravnega postopka pred toženo stranko. Bil je torej procesno nesposoben in kot tak ni mogel biti stranka, zato tožena stranka ni izpolnila svoje dolžnosti iz 153. oziroma 51. člena ZUP. Na presojo sodišča, da tožnik v postopku pred toženo stranko ni bil procesno sposoben, torej, še posebej glede na navedene opombe uradne osebe na zapisniku z dne 29. 1. 2024, ne morejo vplivati navedbe tožene stranke, (1) da so bili tožnikovi odgovori v upravnem postopku smiselni in povezani ter da je sledil vprašanjem, (2) da nikoli ni izpostavil, da česa ne razume in (3) da je tožnik pritrdil, da se dobro počuti.
Če je kot stranka nastopal nekdo, ki ne bi mogel biti stranka, se to v skladu z drugo točko drugega odstavka 237. člena ZUP v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka.
mednarodna zaščita - zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito - ekonomski razlogi za prihod v državo - rok za prostovoljno zapustitev države
Tožnik ne more uspeti z očitki, da ga tožena stranka ni seznanila s tem, da dejstva, ki jih je v postopku navedel, za priznanje mednarodne zaščite niso pomembna, zaradi česar jih niti ni mogel dopolniti. Tožniku je bilo namreč v vabilu na osebni razgovor jasno predstavljeno, kaj v Republiki Sloveniji pomeni mednarodna zaščita, in sicer status begunca in status subsidiarne zaščite. Nadalje je bilo v vabilu navedeno, v katerih primerih se v skladu z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 prizna status begunca, ter kdaj se prizna status mednarodne zaščite. V vabilu je bilo izrecno pojasnjeno tudi, kaj zajema resna škoda v skladu z 28. členom ZMZ-1. Poleg tega je bil tožnik - kot že zgoraj navedeno - na osebnem razgovoru vprašan, ali želi, da se mu še enkrat pojasnijo primeri, v katerih je prosilec upravičen do mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Prosilec je na to odgovoril, da razlage ne potrebuje oz. da "ve". Glede na to se tožnik ne more uspešno sklicevati na to, da ni vedel, da njegove izjave za pridobitev mednarodne zaščite niso pomembne, saj je vedel, pod katerimi pogoji se mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji prizna, pri čemer med njimi ni slabih ekonomskih razmer v izvorni državi.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - prosilec iz Maroka - varna izvorna država - ekonomski razlog
Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni določno nasprotoval, je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b, 20, 20/5. ZMZ-1 člen 51.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - Dublinska uredba - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - sistemske pomanjkljivosti
Tožnik v azilnem domu niti še ni bil, zaradi tega na podlagi njegovih izkušenj še ni mogoče sklepati na obstoj sistemskih pomanjkljivosti in zato v konkretnem primeru ne obstaja nevarnost, da bi bil tožnik podvržen nečloveškemu ravnanju, če bi bil izročen Republiki Hrvaški.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/1, 29/2.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - rok za predajo prosilca - potek roka - odprava odločbe - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
Sodišče ugotavlja, da se je šestmesečno obdobje od 5. 10. 2023 zaključilo po izdaji izpodbijane odločitve (5. 4. 2024), zato je navedeno upoštevalo v postopku v upravnem sporu. Tej ugotovitvi tožena stranka na naroku za glavno obravnavo 11. 4. 2024 ni nasprotovala. Glede na navedeno se je odgovornost za obravnavanje prošnje tožeče stranke za mednarodno zaščito v skladu z drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III prenesla na Republiko Slovenijo.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja prosilca odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - predaja Republiki Hrvaški
Tožnikove navedbe o slabem ravnanju hrvaških policistov se nanašajo na policijsko obravnavo tožnika kot osebe, ki je nezakonito na ozemlju Republike Hrvaške, torej ko tožnik še ni imel statusa prosilca za mednarodno zaščito. Kot izhaja iz ugotovitev tožene stranke, tožnik ni bil v azilnem domu in ni imel stikov z uradnimi osebami, ki odločajo v postopku za priznanje mednarodne zaščite. Tudi če so tožnikove navedbe o slabem ravnanju policije resnične, pa po presoji sodišča ob upoštevanju v postopku v upravnem sporu predloženih poročil, različnih člankov ter mnenj in sodnih odločb nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.
Vsaka posamična kršitev (tudi pravice do tolmača) ne pomeni splošne in sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema, saj je v zvezi s tem treba upoštevati tudi okoliščino, da tožnik v Republiki Hrvaški ni počakal na odločitev o svoji prošnji.
Tožnikove navedbe so premalo verjetne, preveč nekonsistentne skozi različne faze postopka in so nenatančne do te mere, da tožnik ne samo, da ni izkazal utemeljenih razlogov za prepričanje, da mu grozi preganjanje, oziroma ni izkazal tehtnih razlogov, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo izpostavljen omenjenemu tveganju, ampak tudi ni izkazal, da bi imel zahtevek glede prepovedi nečloveškega ravnanja, ki ne bi bil očitno neutemeljen, ugotavljanje s strani tožene stranke, da ni izkazal oziroma da bi mu izvorna država lahko nudila zaščito, sploh ne pride v poštev.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja prosilca odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - predaja Republiki Hrvaški
Tudi če so tožnikove navedbe o slabem ravnanju policije resnične, pa po presoji sodišča ob upoštevanju v postopku v upravnem sporu predloženih poročil, različnih člankov ter mnenj in sodnih odločb nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.
Vsaka posamična kršitev (tudi pravice do tolmača) namreč ne pomeni splošne in sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema, saj je v zvezi s tem treba upoštevati tudi okoliščino, da tožnik v Republiki Hrvaški ni počakal na odločitev o svoji prošnji.