mednarodna zaščita - ponovna prošnja - nova dejstva in dokazi - možnost notranje zaščite
Tožena stranka ni preverjala možnosti notranje zaščite v smislu 29. člena ZMZ-1, saj na zaslišanju pri toženi stranki tožniku ni bilo postavljeno vprašanje, ali sploh ima možnost se naseliti v tisti del Moldavije, ki se ne šteje za Pridnestrje. Na zaslišanju na sodišču je zanikal, da bi imel možnost se tja preseliti.
začasna odredba - težko popravljiva škoda - vsebina začasne odredbe enaka tožbenemu zahtevku
Začasna odredba, kot jo je tožnik predlagal, že pojmovno ni mogoča. Če bi sodišče z začasno odredbo določilo kot tožnikovo prebivališče B., bi bilo to isto, kot da bi ugodilo tožbenemu zahtevku v sporu polne jurisdikcije, torej da bi odločilo o sami pravici, ki je predmet tega upravnega spora.
elektronske komunikacije - spor med operaterjem in končnim uporabnikom - naročniška pogodba - kvaliteta izvedenih del - ugovor
V vlogi ali ustno ni treba jasno navesti, da gre za ugovor. Pomembno je, da nestrinjanje z neko odločitvijo ali ravnanjem operaterja izhaja iz vsebine na operaterja naslovljenega pisnega ali ustnega ugovora. Ugovarjati je potrebno zoper določeno ravnanje operaterja oziroma izdan račun in ne zgolj izražati splošno nestrinjanje. Operater mora, da bi lahko zavzel stališče do strankinih zahtev, vedeti, kaj ta od njega zahteva oziroma s katerim njegovim ravnanjem ali odločitvijo se ne strinja. Iz tega izhaja, da mora biti ugovor do te mere konkretiziran, da je to iz njega mogoče razbrati.
Tožnik je dovolj jasno ugovarjal temu, da mu stranka z interesom ne zagotavlja signala na lokaciji njegove hiše in zahteval, da to zagotovi. Prav tako je jasno, da je stranka z interesom njegov ugovor tako tudi razumela, saj mu je odgovorila, da mu je na to odgovorila že v preteklosti.
ZVO-1 člen 20, 20/9, 20/10, 20/12, 157, 157/1, 157/1-1. Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (2006) člen 19. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - prevzem odpadne embalaže - ravnanje z odpadno embalažo - neobrazložena odločba
DROE ni dopustno nalagati obveznosti ravnanja s tisto odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev, ki svoje obveznosti za ravnanje z odpadno embalažo izpolnjujejo sami, in za ravnanje s tisto odpadno embalažo, za katero ne velja obveznost PRO.
Toženka se je pri ugotavljanju količin zbrane odpadne embalaže oprla na podatke IJS o količini te embalaže, ne da bi ugotavljala, kakšna količina MOE izvira od proizvajalcev, za katere ni veljala obveznost skleniti pogodbo z DROE oziroma, ki niso bili dolžni zagotavljati predpisanega ravnanja z odpadno embalažo, ker letna količina embalaže ni presegala 15.000 kg. Ker tega ni storila, sodišče ne more preizkusiti, ali so v količini odpadkov, od katerih je toženka izračunala količino, za katero ravnanje nalaga tožniku, upoštevane tudi količine, za katere obveznost prenosa ravnanja na DROE po Uredbi 1 ni veljala.
ZBPP člen 24, 24/1, 24/2, 24/3, 32, 32/1, 32/2, 34, 34/2. ZUP člen 67, 67/1, 67/2, 237, 237/2, 237/2-7.
brezplačna pravna pomoč - dodelitev brezplačne pravne pomoči - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - pritožba na ESČP - objektivni pogoj - nepopolna vloga
Od osebe, ki prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ni pravilno pričakovati, da bo že v sami prošnji utemeljila razloge oziroma vsebino pravnega sredstva, za katero uveljavlja dodelitev brezplačne pravne pomoči, in izkazala, da bo z njim uspela.
tolmač - razrešitev - prenehanje funkcije - test sorazmernosti - test legitimnosti - pravica do mirnega uživanja premoženja - kršitev pravice - varstvo časti in ugleda - pravica do izjave - zmotna uporaba materialnega prava
Tolmačenje in prevajanje za sodišča in upravne organe lahko izvajajo le osebe s statusom sodnega tolmača.
Namen določbe 4. točke 89. člena ZS očitno ni kaznovanje, ampak je namen ustvarjanje pogojev oziroma standardov za visoko strokovno in kakovostno delo sodnih tolmačev v sodnih in upravnih postopkih.
Iz jezikovne razlage določila 4. točke 89. člena ZS, ki uporablja nedovršno obliko glagola, izhaja, da je zelo verjetno zakonodajalec imel namen predpisati razrešitev v primeru, ko ne gre za enkratno situacijo nevestnega opravljanja dela, z izjemo začasne razrešitve v primeru uvedbe kazenskega postopka po uradni dolžnosti za dejanje, za katero je mogoče izreči kazen zapora za več kot 2 leti.
Tožena stranka, ki zaradi zakonske ureditve ni imela primernejšega milejšega ukrepa za napako, ki jo jo storila tožeča stranka, za katerega bi bilo razumno pričakovati, da bi imel zadosten učinek, da bi bilo zadoščeno legitimnemu cilju, potem pač razrešitve ne bi smela izreči, dokler ne bi predlagala in bi začela veljati ustrezna dopolnitev zakona.
mednarodna zaščita - ponovni postopek za priznanje mednarodne zaščite - grožnje - nova dejstva - dokazno breme
Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - javni red - nevarnost za javni red - začasna odredba
S pridržanjem se zaradi zaščite javnega interesa preprečuje ''nevarnost'', da bi prišlo na primer do kršitve pravice do varnosti drugih ljudi. Predmetni ukrep pridržanja torej ne more oziroma ne sme imeti narave sankcije za preteklo dejanje tožnika, ampak mora nujno pomeniti skrajno sredstvo, nujen in sorazmeren način odvračanja nevarnosti v prihodnosti, da ne bi prišlo do kršitev pravice do varnosti drugih ljudi, če seveda ni mogoče učinkovito uporabiti drugega manj prisilnega ukrepa.
Tožnik je nepremičnino, na kateri se nahaja nelegalna gradnja, kupil v stečajnem postopku in se tožnik šteje za singularnega pravnega naslednika stečajnega dolžnika glede obravnavane nepremičnine, zato je tožnik v zvezi z odstranitvijo nelegalne gradnje, ki je prešla v njegovo last, pravni naslednik. Novi lastnik nelegalno zgrajenega objekta vstopi v investitorjev položaj in nanj preidejo tudi vsa bremena nelegalne gradnje.
ZUP ali Zakon o inšpekcijskem nadzoru ne uzakonjata zastaranja izreka ali prisilne izvršbe inšpekcijskih ukrepov in tega instituta ne pozna niti pretekla niti aktualna gradbena zakonodaja. Ne gre za pravno praznino, temveč za način ureditve pravnega področja, ko zakonodajalec instituta zastaranja zaradi poudarjenega javnega interesa ni uzakonil. Varstvo javnega interesa v primeru kršenja gradbene zakonodaje zahteva časovno neomejeno možnost uveljavljanja ukrepov in postopkov. Ugovor zastaranja zato ni utemeljen.
sklep Vlade RS - ni upravni akt - uveljavljanje svoje pravice ali pravne koristi
Po presoji sodišča izpodbijani sklep ne pomeni oblastnega ravnanja, saj ga tožena stranka ni izdala v okviru upravne funkcije, temveč v okviru funkcije upravljanja z državnim premoženjem.
Oseba, ki v upravnem postopku ni imela statusa stranke ali stranskega udeleženca, pa sicer ima materialnopravni interes za izid upravnega postopka in upravnega spora, mora za pridobitev položaja stranke v upravnem sporu najprej doseči položaj stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku v skladu s 142. oziroma 229. členom ZUP, če pa je upravni postopek že končan, ima možnost obnove upravnega postopka po 9. točki 260. člena ZUP.
inšpekcijski postopek - stroški postopka - upravičenec do povračila stroškov postopka - stranski udeleženec - zavrženje pritožbe
Sklep, s katerim upravni organ odloči o zahtevanem povračilu stroškov, se mora zmeraj glasiti na stranko oziroma stranskega udeleženca kot upravičenca do povračila stroškov, kar velja tudi v primeru, ko zahtevek za povračilo stroškov v imenu stranke vloži njen pooblaščenec, ki v postopku s svojimi dejanju ne zavezuje sebe in ne pridobiva pravic zase, pač pa le za svojega pooblastitelja.
Očitno napačna navedba upravičenca do povračila stroškov v izreku sklepa o priznanju stroškov glede na določbe procesne zakonodaje predstavlja bistveno kršitev postopkovnih pravil, na katero bi moral pritožbeni organ, ki je vezan na zakon, paziti po uradni dolžnosti.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1, 18/1-b.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po (formalni) predaji. Ne torej takrat, ko je bil na ozemlju države kot tujec v policijskem postopku, pač pa takrat, ko je postal prosilec za mednarodno zaščito.
Morebitno grdo ravnanje hrvaških policistov, ki se ne nanaša na azilni postopek (pač pa na ravnanja ob poskusih ilegalnega prehoda meje) ne izkazuje tehtnih razlogov za obstoj sistemskih pomanjkljivosti glede obravnave predanih prosilcev po Uredbi Dublin III in zaradi teh okoliščin sam po sebi še ni podan dvom, da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 13, 29.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Dublinska uredba - določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil
Pri uporabi prvega odstavka 13. člena Dublinske uredbe ni bistveno, ali je tožnik v državi članici vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, temveč je relevantna okoliščina, da je v državo članico ob prihodu iz tretje države prišel tako, da je nezakonito prečkal njeno mejo po kopnem, morju ali zraku, to okoliščino pa je sodišče ocenilo kot nesporno.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja
Pri presoji pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.), kar je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Pri tem je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.
Kot formalni dokaz, ki določa odgovornost v skladu z Uredbo Dublin III, se šteje tudi pozitivni rezultat iz sistema Eurodac, kolikor ni ovrženo z dokazom o nasprotnem. Iz podatkov sistema Eurodac razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1". To pomeni, da so mu bili prstni odtisi v tej državi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito. Zato ni izpodbita ugotovitev tožene stranke, da ima tožnik na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito. Tudi sicer je pravno pomembno le nesporno dejstvo, da je tožnik nezakonito prišel na Hrvaško, saj tudi na tej pravni podlagi temelji odgovornost te države (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III).
Ni mogoče na splošno sklepati, da bo Republika Hrvaška tožnika, ki je v postopku po Uredbi Dublin III, prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU, ali da ne bo resno obravnavala njegove prošnje in da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.
Tožnik zatrjevanim razmeram ni bil izpostavljen dlje časa, saj je azilni dom zapustil že po nekaj dneh. Sodišče se tako strinja s presojo tožene stranke, da se opisane tožnikove izkušnje njegovega le osemdnevnega bivanja v hrvaškem azilnem domu ne približajo standardu ESČP v zadevi M. S. S. proti Belgiji.
Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o izvajanju ukrepa naložbe v osnovna sredstva in podukrepa podpora za naložbe v gozdarske tehnologije ter predelavo, mobilizacijo in trženje gozdarskih proizvodov iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014-2020 (2020) člen 5, 5/1, 5/1-2.
Sodišče ugotavlja, da tožnica ni izkazala, da bo uredila hlevski izpust na način in pod pogoji, kot so določeni v Javnem razpisu in je zato posledično pravilno razlogovanje toženke, da konkretni Javni razpis ne omogoča plačila nepovratnih sredstev za takšne vrste ureditev hlevskega izpusta, kot ga želi urediti tožnica. Zato je tudi po presoji sodišča toženka pravilno zavrnila tožničino vlogo v tem delu.
sofinanciranje iz javnih sredstev - javni razpis - razpisni pogoj - izpolnjevanje razpisnih pogojev - zavrnitev vloge - povezana podjetja - odgovorna oseba
Kot izhaja iz prvega odstavka 28. člena ZPOP-1, komisija toženca opravi strokovni pregled popolnih vlog ter jih oceni na podlagi pogojev in meril, ki so bili navedeni v javnem razpisu oziroma razpisni dokumentaciji.
Direktiva Sveta 2010/24/EU z dne 16. marca 2010 o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepi člen 10, 10/1, 12, 12-1. Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 1189/2011 z dne 18. novembra 2011 o določitvi podrobnih pravil v zvezi z nekaterimi določbami Direktive Sveta 2010/24/EU o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepi člen 23, 23-4. ZDavP-2 člen 97, 97/1, 97/3, 145, 215, 231, 234, 234/1. URS člen 15, 15/2, 22, 67, 67/1.
davčna izvršba - enoten izvršilni naslov - vračilo sredstev - mednarodno sodelovanje v davčnih zadevah - odprava sklepa o izvršbi
Sklep o izvršbi je bil zoper tožnika izdan na podlagi enotnega izvršilnega naslova, ki je bil priložen zaprosilu za izterjavo. Tožnikova materialnopravna obveznost za plačilo izterjevanih davščin izhaja iz izvršilnega naslova in ne iz sklepa o izvršbi, zato odprava sklepa o izvršbi ne posega v obstoj te tožnikove obveznosti. V skladu s tretjim odstavkom 97. člena ZDavP-2 v obdobju od odprave odločbe, ki je izvršilni naslov, do izdaje nove odločbe davčni organ ni dolžan vrniti že plačanega oziroma izterjanega davka. Davek mora vrniti šele, ko izda novo odločbo, s katero ugotovi, da je davčna obveznost manjša ali je ni, davek pa je bil na podlagi predhodne odločbe, ki je bila odpravljena, že plačan. Tožnik v času pred odločitvijo v ponovnem postopku ne more uspešno uveljavljati vrnitve na podlagi odpravljenega sklepa o izvršbi izterjanih zneskov. Tega ne narekuje niti okoliščina, da sklep o izvršbi v obravnavanem primeru ni bil izdan na podlagi davčnega obračuna ali odmerne odločbe domačega davčnega organa, ampak je bil izdan na podlagi enotnega izvršilnega naslova iz določb Direktive in Izvedbene uredbe. Določbe ZDavP-2 se uporabljajo tudi v takšnem primeru.
inšpekcijski ukrep - ravnanje z odpadno embalažo - pravica do izjave - inšpekcijski pregled - ustna obravnava - odgovornost proizvajalca
Tožeča stranka bi morala imeti možnost (biti vabljena), da pri ogledu sodeluje, ker se je na njem odločalo o njenih obveznostih oziroma se je ugotavljalo dejansko stanje, na podlagi katerega je bila izdana odločba, s katero je bil izrečen inšpekcijski ukrep zoper njo. Tožena stranka je tožeči stranka sicer omogočila, da se o zadevi izjavi, vendar ji ni omogočila udeležbe na ogledih niti ni izvedla ustne obravnave, ki je po določbi 154. člena ZUP v primeru oprave ogleda obvezna.
Sprememba okoljevarstvenega dovoljenja ne vpliva na obveznost izpolnjevanja zakonskih obveznosti tožeče stranke. Od začetka veljavnosti novele ZVO-1J torej zakon ureja obveznosti DROE, to je ravnanje z odpadki iz izdelkov PRO (20. člen ZVO-1). Z zakonsko ureditvijo mora biti skladno okoljevarstveno dovoljenje, kar je pristojni organ za tožečo stranko naredil z zamudo dne 11. 2. 2021 (tožeči stranki pa je bilo nato veljavno okoljevarstveno dovoljenje z ustreznimi spremembami vročeno šele 31. 1. 2022), kljub temu pa mora stranka ravnati najprej v skladu z zakonom, saj odločbe - okoljevarstveno dovoljenje (tudi če je napačno) ne more spremeniti/obiti zakonske ureditve.
Družbam za ravnanje z odpadno embalažo ni dopustno nalagati obveznosti ravnanja s tisto odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev, ki svoje obveznosti za ravnanje z odpadno embalažo izpolnjujejo sami, in za ravnanje s tisto odpadno embalažo, za katero ne velja obveznost proizvajalčeve razširjene odgovornosti.
Obrazložitev izpodbijane odločbe je tako pomanjkljiva, da ni mogoče preizkusiti, ali so količine, ki bi jih v tem obdobju morala prevzeti tožeča stranka, pravilno ugotovljene. To pa pomeni bistveno kršitev pravil postopka
ZBPP omogoča, da se (pod zakonsko določenimi pogoji) nagrade pooblaščencem, izdatki in drugi stroški postopka v primeru, ko oseba zaradi slabšega socialnega položaja teh ne more kriti sama, plačajo iz sredstev Republike Slovenije. Vendar pa takšna ureditev ne bi bila pravična, če pri tem ne bi bilo upoštevano morebitno izboljšanje socialnega položaja upravičenca do BPP zaradi (delnega) uspeha v postopku. To velja tudi v obravnavani zadevi. V tej je namreč prišlo do položaja, ko so bili nagrada pooblaščenca, izdatki sodnima cenilcema in drugi stroški tožnika v izvršilnem postopku (ki bi jih sicer moral kriti sam, pa mu je bila zaradi njegovega slabšega socialnega položaja za njihovo kritje dodeljena BPP) plačani iz sredstev BPP (torej iz sredstev proračuna). Na podlagi (delnega) uspeha v postopku pa je tožnik prejel povračilo izvršilnih stroškov, ki jih sam dejansko ni imel oziroma so bili zanj kriti iz naslova dodeljene mu BPP. Ravno tako se je v izvršilnem postopku prednostno poplačal del njegove priglašene terjatve iz naslova odškodnine za škodo, nastalo zaradi zmanjšanja oziroma izgube delovne zmožnosti zaradi poškodbe pri delu in mesečne rente4, ki kot že rečeno ne spadata med izjeme po drugem odstavku 48. člena ZBPP.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - zdravstveno zavarovanje - vročanje - razveljavitev dovoljenja
Ker je v zadevi nesporna bistvena ugotovitev organa, da tožnik nima več urejenega ustreznega zdravstvenega zavarovanja po tretjem odstavku 33. člena ZTuj-2, v povezavi s 56. členom ZTuj-2, je upravni organ po presoji sodišča pravilno zaključil, da so podani pogoji za razveljavitev enotnega dovoljenja za prebivanje in delo po 56. členu ZTuj-2.