KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00041122
KZ-1 člen 284, 284/1, 284/3, 284/4. ZKP člen 169, 169/7.
kriva izpovedba - kriva izpovedba priče ali izvedenca - sodni izvedenec - forenzični laboratorij - zahteva za preiskavo - zavrnitev zahteve za preiskavo - sklep zunajobravnavnega senata - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - utemeljen sum - izkazanost utemeljenega suma - vsebina izjave - kontekst podanih izjav - resničnost izjave - neresnična izjava
Izpovedba je kriva, kadar se v njej navaja kaj neresničnega, pri tem pa mora imeti storilec v zavesti, da je dejstvo, o katerem izpoveduje kot resničnem, neresnično. Zagovor obdolženca, predvsem pa listinska dokumentacija, na katero se obdolženec sklicuje, ne izkazujejo utemeljenega suma, da je slednji po krivem izpovedal.
Problematizirane izjave obdolženca predstavljajo zgolj del, izsek njegovih daljših odgovorov na postavljena vprašanja zagovornika in sodišča na glavni obravnavi in zadevajo celotni kontekst odgovorov obdolženca kot sodnega izvedenca. Pri presoji podanosti utemeljenega suma krive izpovedbe je bistvena vsebina in kontekst obdolženčevih odgovorov, ne pa tudi neutemeljena in zmotna interpretacija sodišča.
Preiskovalni sodnik pri presoji utemeljenega suma upošteva vsebino dokazov ter iz njih izhajajoča dejstva in na njihovi podlagi sklepa, ali je izkazana potrebna stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ne more pa presojati verodostojnosti posameznih nasprotujočih si dokazov, ker je takšna ocena vselej pridržana glavni obravnavi, če v nadaljnjem postopku pride do njene izvedbe.
delni umik tožbe - delni uspeh - pravdni stroški po umiku tožbe
Sodišče prve stopnje je navedlo pravilno materialnopravo podlago za odločanje o pravdnih stroških in sicer glede na delni umik tožbe prvi odstavek 158. člena ZPP ter glede na delni uspeh tožeče stranke drugi odstavek 154. člena ZPP.
plačilo razlike plače - pogodba o zaposlitvi - zagotavljanje dela - obstoj delovnega razmerja
Delavec, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določeno delovno mesto, pa trdi, da opravlja naloge drugega delovnega mesta, bi lahko zahteval, da mu delodajalec zagotovi opravljanje dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi (43. člen ZDR-1), vendar takšnih zahtevkov v delovnih sporih praktično ni. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje pa delavec v sodnem sporu ne more doseči, naj sodišče delodajalcu naloži sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, glede katerega delavec trdi, da dejansko opravlja naloge tega delovnega mesta. S tem bi sodišče poseglo v pogodbeni princip iz 11. člena ZDR-1. Prav tako ni dopustno sodno varstvo na način, da bi sodišče v posledici ugotovitve dejanskega opravljanja nalog drugega delovnega mesta lahko ugotovilo obstoj delovnega razmerja na drugem delovnem mestu, kot je tisto, za katerega ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tudi določba 18. člena ZDR-1 (uzakonjena domneva (faktičnega) delovnega razmerja), na katero se sklicuje pritožba, ni relevantna pravna podlaga. Predmet obravnavanega spora namreč ni vprašanje elementov delovnega razmerja v smeri njegovega priznanja, ampak vprašanje (ne)opravljanja dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, kar pa se v praksi najpogosteje odraža ravno v zahtevkih, kot je predmetni, za plačila dejansko opravljenega dela, ki je višje vrednoteno kot tisto, za katero ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Za delavca, ki opravlja naloge drugega delovnega mesta, torej ni možna ureditev situacije na način, da bi se mu zagotovila zaposlitev na tem delovnem mestu za vnaprej, možno je le plačilo opravljenih nalog, torej le plačilo za nazaj.
kaznivo dejanje ponarejanja listin - uporaba ponarejene listine
Za obstoj kaznivega dejanja ponarejanja listin ni potrebno, da bi storilec dosegel cilj, ki ga je z uporabo ponarejene listine zasledoval. Vrhovno sodišče je poudarilo, da se pomen za pravno razmerje ponarejene listine presoja na podlagi pravnorelevantnih posledic, ki bi jih takšna listina utegnila povzročiti. Iz ugovora tretjega je razvidno, da je obdolžena zatrjevala izključno lastništvo zarubljene premičnine in to dokazovala tudi s kupoprodajno pogodbo. S tem je zadostila določbi petega odstavka 64. člena ZIZ, po kateri izvršilno sodišče, če ugovor tretjega ni obrazložen ali če pravica ni verjetno izkazana, šteje, da je ugovor neutemeljen. S tem, ko je ugovoru priložila ponarejeno pogodbo, da bi izkazala verjetnost pravice, je obdolžena dosegla najmanj to, da izvršilno sodišče ugovora že takoj, torej preden se je upnik o njem izjavil in mu nasprotoval, ni zavrnilo kot neutemeljenega.
ZKP člen 410, 410/1, 410/1-1, 410/1-3, 413, 413/1.
obnova kazenskega postopka - zavrženje zahteve za obnovo kazenskega postopka - načelo kontradiktornosti - načelo enakega varstva pravic - razpis naroka - nova dejstva in dokazi - lažno pričanje
Z navedenimi pritožbenimi izvajanji se pritožbeno sodišče ne strinja. Pritožba spregleda, da je sodišče prve stopnje zahtevo za obnovo kazenskega postopka obsojenčevega zagovornika zavrglo na podlagi prvega odstavka 413. člena ZKP, ki med drugim določa, da se zahteva za obnovo postopka zavrže, če so bila dejstva in dokazi, na katere se zahteva opira, navedena že v kakšni prejšnji zahtevi za obnovo postopka, ki je bila s pravnomočnim sklepom sodišča zavrnjena; ali da dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova. To pa pomeni, da sodišče oceni samo, ali bi novi dokazi, tudi če bi potrdili vse, kar se navaja v zahtevi za obnovo, omajali dokazno oceno izpodbijane sodbe oziroma ali so predlagani dokazi sploh primerni, da bi lahko glede na dokaze, na katerih temelji sodba, pripeljali do drugačne sodbe, ne more pa v tej fazi ocenjevati verodostojnosti predlaganih novih dokazov.
Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da le v primeru, če sodišče ne zavrže zahteve, vroči prepis zahteve nasprotni stranki, ki ima nato v 8 dneh pravico nanjo odgovoriti. Zato sodišče prve stopnje obsojencu ni kršilo načela kontradiktornosti in ne ustavnega načela enakega varstva pravic.
KZ-1 člen 285, 285/1, 285/3, 304, 304/1. Uredba o upravnem poslovanju (2005) člen 2, 2 - 5.
odvzem ali uničenje uradnega pečata ali uradnih spisov - dokumentacija upravne zadeve - upravljanje z dokumentarnim gradivom - predložitev dokumentov
Prijava, ki je bila po izročitvi davčnemu organu skenirana, je postala del spisovne dokumentacije v odprtem inšpekcijskem, torej v upravnem postopku, ki se je vodil pod opr. št. DT 0610-490/2012. Pravno podlago za zaključke prvega sodišča, da je sporna listina dokument, ki je pripadal upravnemu organu, pa je iskati tudi v določbi 5. točke člena 2 takrat veljavne Uredbe o upravnem poslovanju (Uradni list RS, št. 20/2005 z dne 3. 3. 2005), ki je določala, da je dokument izviren ali reproduciran (pisan, risan, tiskan, fotografiran, fotokopiran, fonografski, v elektronski obliki ali kako drugače zapisan) zapis, ki je bil prejet ali je nastal pri delu organa in je pomemben za njegovo poslovanje. Dokumentarno gradivo (točka 8 istega člena Uredbe) pa so vse zadeve, dosjeji, dokumenti ter evidence o njih, druge evidence, ki jih vodi organ in druga gradiva, ki jih organ bodisi prejme ali pa nastanejo pri njegovem delu. Ker je po ugotovitvah prvega sodišča sporno listino upravni organ prejel v inšpekcijskem upravnem postopku 15. 5. 2013, je kot upravnemu organu izročena listina s strani obtoženca takrat postala del dokumentarnega gradiva v odprti upravni zadevi in s tem tudi uradni dokument, ki je služil kot dokaz za ugotavljanje osnove za odmero obtoženčevega premoženja.
Iz izreka izpodbijane sodbe v tem delu ne izhaja, da je obtoženec predložil policistom sporno listino, temveč da je to sporno - lažno listino izročil z namenom oteževanja dokazovanja v kazenskem postopku. Zakonski znak tega kaznivega dejanja pa je predložitev lažnega oziroma ponarejenega dokumenta v kazenskem postopku. Pritožbeno sodišče zato soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da ob tem, ko je izvedba hišne preiskave brez dvoma potekala zakonito, izvedeni dokazi ne dajejo podlage za zaključek, da s tem, ko naj bi obtoženec sporno listino izročil kriminalistom ob hišni preiskavi, je to storil z namenom oteževanja dokazovanja v kazenskem postopku. Po prepričanju pritožbenega sodišča pojma izročitev dokaza ni mogoče avtomatično enačiti s pojmom predložitve v kazenskem postopku, ki je širši ter ga je mogoče razumeti kot posebej motivirano ravnanje, ki se odrazi v predložitvi takega lažnega dokaza v kazenskem postopku in ko se zasleduje cilj, to je preprečitev ali otežitev dokazovanja.
Odvetnik je bil tudi ob vložitvi tožbe, med pravdo pa se je prenehal ukvarjati z odvetništvom in opravlja dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik. Pravilno je stališče, da kot tožnik ves čas nastopa ista fizična oseba.
Možen pomen izstavitve računov v nižjem znesku od tega, do katerega bi bil tožnik upravičen po pogodbi, bi lahko predstavljal tudi izjavo o delnem odpustu obveznosti, vendar pa je to ravnanje najmanj dvoumno.
Odločitev o stroških postopka za izdajo začasne odredbe je v sodni praksi resda pogosto pridržana do končne odločitve, a navedeno še ne pomeni, da je v vsakem primeru odvisna od tožnikovega uspeha v pravdi.
Stečajni postopek se bo končal, ko bo sodišče na upraviteljev predlog izdalo sklep o končanju postopka osebnega stečaja. Upravitelj bo predlog dal šele po opravljeni končni razdelitvi, povedano jasneje, ko bo unovčeno vso dolžničino premoženje.
ZDR-1 člen 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-1, 89/2, 116.. ZPIZ-1 člen 101, 103, 104.. ZPIZ-2 člen 429.. ZZRZI člen 40, 40/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - III. kategorija invalidnosti - premestitev
Pritožba pravilno uveljavlja, da posebne zahteve tožene stranke po specifičnih kompetencah, ki niso bile opredeljene kot pogoj za zasedbo teh delovnih mest v aktu o sistemizaciji, ne morajo vplivati na presojo glede izpolnitve pogoja iz šestega odstavka 40. člena ZZRZI, da tožena stranka tožniku utemeljeno ni ponudila nove pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delo. Glede vprašanja, ali je bil tožnik usposobljen za delo na delovnih mestih, na katerih je imela tožena stranka potrebo po delu, je bistveno le, ali je izpolnjeval splošna in posebna znanja, ki so bila za opravljanje dela potrebna glede na opise delovnih mest v aktu o sistemizaciji.