URS člen 15, 15/3, 22, 25, 34, 35, 39.. OZ člen 179.. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
nepremoženjska škoda - kršitev pravice do časti in dobrega imena - duševne bolečine - dokazna presoja - odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo - zavrnitev dokaznih predlogov - pravica do pritožbe - pravica do svobode izražanja - pravica do izjave
Sodišče je ustrezno vrednotilo prizadetost časti in dobrega imena toženke ter svojo presojo SMS sporočil in Facebook objav, s katerimi so bile meje dopustnega presežene, pravilno arugmentiralo in sicer, da jih ni mogoče razumeti drugače kot napad na tožničino osebnost, zasmehovanje in preziranje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00041122
KZ-1 člen 284, 284/1, 284/3, 284/4. ZKP člen 169, 169/7.
kriva izpovedba - kriva izpovedba priče ali izvedenca - sodni izvedenec - forenzični laboratorij - zahteva za preiskavo - zavrnitev zahteve za preiskavo - sklep zunajobravnavnega senata - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - utemeljen sum - izkazanost utemeljenega suma - vsebina izjave - kontekst podanih izjav - resničnost izjave - neresnična izjava
Izpovedba je kriva, kadar se v njej navaja kaj neresničnega, pri tem pa mora imeti storilec v zavesti, da je dejstvo, o katerem izpoveduje kot resničnem, neresnično. Zagovor obdolženca, predvsem pa listinska dokumentacija, na katero se obdolženec sklicuje, ne izkazujejo utemeljenega suma, da je slednji po krivem izpovedal.
Problematizirane izjave obdolženca predstavljajo zgolj del, izsek njegovih daljših odgovorov na postavljena vprašanja zagovornika in sodišča na glavni obravnavi in zadevajo celotni kontekst odgovorov obdolženca kot sodnega izvedenca. Pri presoji podanosti utemeljenega suma krive izpovedbe je bistvena vsebina in kontekst obdolženčevih odgovorov, ne pa tudi neutemeljena in zmotna interpretacija sodišča.
Preiskovalni sodnik pri presoji utemeljenega suma upošteva vsebino dokazov ter iz njih izhajajoča dejstva in na njihovi podlagi sklepa, ali je izkazana potrebna stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ne more pa presojati verodostojnosti posameznih nasprotujočih si dokazov, ker je takšna ocena vselej pridržana glavni obravnavi, če v nadaljnjem postopku pride do njene izvedbe.
Pritožbene navedbe, da sta stranki sklenili izvensodno poravnavo, v kateri sta sporazumno ugotovili, da je tožniku delovno razmerje prenehalo spornega dne, tožnik pa se je zavezal, da bo po prejemu spornega zneska umaknil tožbo, ter da je posledično zmotna odločitev o njegovi reintegraciji, pomenijo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni dopusten pritožbeni razlog zoper zamudno sodbo.
V sodni praksi je protipravno ravnanje delodajalca pripisano le hujšim zlorabam instituta odpovedi. Tožena stranka tožniku pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala docela brez podlage, npr. mimo zakonskih razlogov, z namenom šikane, škodovanja ali iz kakšnega drugega nedopustnega razloga. Prav tako je upoštevala ''postopkovna'' pravila, ki jih delodajalcu nalaga zakon glede podaje odpovedi (tudi z neizvedbo zagovora v skladu z določbo 85. člena ZDR). Tožnik je s svojim ravnanjem spornega dne, ki ga je tožena stranka kvalificirala kot hujšo kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, povzročil, da mu je tožena stranka legitimno podala izredno odpoved. Tožena stranka je zaradi tožnikove kršitve izbrala legitimno sankcijo. Četudi je bilo nato ugotovoljeno nezakonito prenehanje delovnega razmerja in je bila odpoved razveljavljena, je pomembno, da je bilo tako odločeno le v posledici dejstva, da tožnik za očitano kršitev ni bil odgovoren (ker v času očitanega ravnanja ni bil prišteven), kar pa ne pomeni zlorabe odpovedi.
V posledici napačne presoje sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno, je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da so v obravnavanem primeru podani vsi elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke. Ker zahtevek že po temelju ni utemeljen, pritožbene navedbe tožnika v zvezi z višino odškodnine niso relevantne.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00040343
OZ člen 103, 111, 191. ZPP člen 338, 338/1, 338/1-1, 338/1-2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 354.
nasprotna tožba - obstoj veljavne pravne podlage - prejem koristi brez pravne podlage - kršitev pogodbe - odstop od pogodbe - predhodno vprašanje - identično dejansko stanje - zavrnilna sodba v kazenskem postopku - vezanost civilnega sodišča na kazensko sodbo - kazenska odgovornost - civilna odgovornost - odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih - onemogočen preizkus sodbe - opredelitev do pravnorelevantnih navedb strank - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - delna razveljavitev - vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje
Vprašanje kazenske odgovornosti tožeče stranke za prejem v tem postopku vtoževanih sredstev od tožene stranke na podlagi Pogodbe ni predhodno vprašanje v obravnavani zadevi, temveč gre za obravnavo identičnega dejanskega stanja v civilnem in kazenskem postopku. Pravna teorija je glede takšne procesne situacije jasna: ob obravnavi identičnega dejanskega stanja civilno sodišče ni vezano na zavrnilno sodbo v kazenskem postopku, saj je civilna odgovornost strožja od kazenske odgovornosti. To pa pomeni, da sodišče prve stopnje svoje presoje, da kršitev Pogodbe ne obstaja, ne more utemeljiti zgolj na podlagi stališča okrožnega državnega tožilstva o vsebini Pogodbe in obveznostih tožeče stranke.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00042596
ZDR-1 člen 7, 7/4, 8, 47, 47/1, 200, 200/1, 200/2.. ZPP člen 274.
odškodninska odgovornost delodajalca - sodno varstvo - trpinčenje na delovnem mestu - vnaprejšnja dokazna ocena - zavrnitev dokaznega predloga
Pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni zaslišalo predlagane priče. Sodišče je zavrnitev tega dokaznega predloga obrazložilo tako: ''Sodišče je opustilo izvedbo dokaza z zaslišanjem priče, saj ta na glavno obravnavo ni pristopila, čeprav je bila nanj pravilno vabljena, sodišče pa je, po izvedbi vseh navedenih dokazov, ocenilo, da njeno zaslišanje ni potrebno.'' Takšna obrazložitev dokaznega predloga ni ustrezna in bi res lahko pomenila vnaprejšnjo dokazno oceno in s tem kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pa bi bilo tako le v primeru, če bi bil na takšen način zavrnjen pomemben dokazni predlog, kar pa tožničin predlog za zaslišanje navedene priče ni bil. Pritožbeno sodišče se tako strinja z zaključkom, da zaslišanje priče ni bilo potrebno, vendar pa ne zaradi razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, ampak zato, ker priča ni bila predlagana za ugotovitev odločilnih dejstev.
Obrazložitev dokaznega predloga, ki se nanaša na to, kako je potekal pregled, kaj je tožnici zdravnica pri tem rekla in zakaj je izdala zdravniško spričevalo, s katerim se tožnica ni strinjala, niso okoliščine, ki bi bile pomembne za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke iz naslova trpinčenja. Tožena stranka je v zvezi z razporeditvijo tožnice v drugo ambulanto upoštevala zdravniško spričevalo, izdano s strani zdravnice medicine dela, v katerem ta potrjuje, da tožnica izpolnjuje posebne zdravstvene zahteve za opravljanje delovnih nalog po opisu del in nalog "srednja medicinska sestra" v ambulanti brez vsakršnih omejitev. Trditve o neverodostojnosti zdravniškega spričevala (četudi naj bi tožnica kasneje v socialnem sporu uspela doseči iz naslova invalidnosti tudi priznanje pravice do premestitve na delo v manj frekventni ambulanti) se ne nanašajo neposredno na toženo stranko. Kaj bi o poteku pregleda in o vsebini zdravniškega spričevala izpovedala zdravnica, ni v nobeni relevantni vzročni zvezi z ravnanjem tožene stranke. Celo v primeru, če bi zdravnica o tožničinem zdravstvenem stanju izpovedala povsem drugače kot je navedla v zdravniškem spričevalu oziroma, če bi v celoti potrdila tožničine navedbe, to ne bi imelo vpliva na presojo ravnanja tožene stranke. Zgolj zato, ker je upoštevala vsebino zdravniškega spričevala (pri tem pa se ji ne očita npr., da bi na njegovo sestavo nedopustno vplivala), ne more biti podana njena odškodninska odgovornost.
KZ-1 člen 285, 285/1, 285/3, 304, 304/1. Uredba o upravnem poslovanju (2005) člen 2, 2 - 5.
odvzem ali uničenje uradnega pečata ali uradnih spisov - dokumentacija upravne zadeve - upravljanje z dokumentarnim gradivom - predložitev dokumentov
Prijava, ki je bila po izročitvi davčnemu organu skenirana, je postala del spisovne dokumentacije v odprtem inšpekcijskem, torej v upravnem postopku, ki se je vodil pod opr. št. DT 0610-490/2012. Pravno podlago za zaključke prvega sodišča, da je sporna listina dokument, ki je pripadal upravnemu organu, pa je iskati tudi v določbi 5. točke člena 2 takrat veljavne Uredbe o upravnem poslovanju (Uradni list RS, št. 20/2005 z dne 3. 3. 2005), ki je določala, da je dokument izviren ali reproduciran (pisan, risan, tiskan, fotografiran, fotokopiran, fonografski, v elektronski obliki ali kako drugače zapisan) zapis, ki je bil prejet ali je nastal pri delu organa in je pomemben za njegovo poslovanje. Dokumentarno gradivo (točka 8 istega člena Uredbe) pa so vse zadeve, dosjeji, dokumenti ter evidence o njih, druge evidence, ki jih vodi organ in druga gradiva, ki jih organ bodisi prejme ali pa nastanejo pri njegovem delu. Ker je po ugotovitvah prvega sodišča sporno listino upravni organ prejel v inšpekcijskem upravnem postopku 15. 5. 2013, je kot upravnemu organu izročena listina s strani obtoženca takrat postala del dokumentarnega gradiva v odprti upravni zadevi in s tem tudi uradni dokument, ki je služil kot dokaz za ugotavljanje osnove za odmero obtoženčevega premoženja.
Iz izreka izpodbijane sodbe v tem delu ne izhaja, da je obtoženec predložil policistom sporno listino, temveč da je to sporno - lažno listino izročil z namenom oteževanja dokazovanja v kazenskem postopku. Zakonski znak tega kaznivega dejanja pa je predložitev lažnega oziroma ponarejenega dokumenta v kazenskem postopku. Pritožbeno sodišče zato soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da ob tem, ko je izvedba hišne preiskave brez dvoma potekala zakonito, izvedeni dokazi ne dajejo podlage za zaključek, da s tem, ko naj bi obtoženec sporno listino izročil kriminalistom ob hišni preiskavi, je to storil z namenom oteževanja dokazovanja v kazenskem postopku. Po prepričanju pritožbenega sodišča pojma izročitev dokaza ni mogoče avtomatično enačiti s pojmom predložitve v kazenskem postopku, ki je širši ter ga je mogoče razumeti kot posebej motivirano ravnanje, ki se odrazi v predložitvi takega lažnega dokaza v kazenskem postopku in ko se zasleduje cilj, to je preprečitev ali otežitev dokazovanja.
kaznivo dejanje ponarejanja listin - uporaba ponarejene listine
Za obstoj kaznivega dejanja ponarejanja listin ni potrebno, da bi storilec dosegel cilj, ki ga je z uporabo ponarejene listine zasledoval. Vrhovno sodišče je poudarilo, da se pomen za pravno razmerje ponarejene listine presoja na podlagi pravnorelevantnih posledic, ki bi jih takšna listina utegnila povzročiti. Iz ugovora tretjega je razvidno, da je obdolžena zatrjevala izključno lastništvo zarubljene premičnine in to dokazovala tudi s kupoprodajno pogodbo. S tem je zadostila določbi petega odstavka 64. člena ZIZ, po kateri izvršilno sodišče, če ugovor tretjega ni obrazložen ali če pravica ni verjetno izkazana, šteje, da je ugovor neutemeljen. S tem, ko je ugovoru priložila ponarejeno pogodbo, da bi izkazala verjetnost pravice, je obdolžena dosegla najmanj to, da izvršilno sodišče ugovora že takoj, torej preden se je upnik o njem izjavil in mu nasprotoval, ni zavrnilo kot neutemeljenega.