ZKP člen 410, 410/1, 410/1-1, 410/1-3, 413, 413/1.
obnova kazenskega postopka - zavrženje zahteve za obnovo kazenskega postopka - načelo kontradiktornosti - načelo enakega varstva pravic - razpis naroka - nova dejstva in dokazi - lažno pričanje
Z navedenimi pritožbenimi izvajanji se pritožbeno sodišče ne strinja. Pritožba spregleda, da je sodišče prve stopnje zahtevo za obnovo kazenskega postopka obsojenčevega zagovornika zavrglo na podlagi prvega odstavka 413. člena ZKP, ki med drugim določa, da se zahteva za obnovo postopka zavrže, če so bila dejstva in dokazi, na katere se zahteva opira, navedena že v kakšni prejšnji zahtevi za obnovo postopka, ki je bila s pravnomočnim sklepom sodišča zavrnjena; ali da dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova. To pa pomeni, da sodišče oceni samo, ali bi novi dokazi, tudi če bi potrdili vse, kar se navaja v zahtevi za obnovo, omajali dokazno oceno izpodbijane sodbe oziroma ali so predlagani dokazi sploh primerni, da bi lahko glede na dokaze, na katerih temelji sodba, pripeljali do drugačne sodbe, ne more pa v tej fazi ocenjevati verodostojnosti predlaganih novih dokazov.
Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da le v primeru, če sodišče ne zavrže zahteve, vroči prepis zahteve nasprotni stranki, ki ima nato v 8 dneh pravico nanjo odgovoriti. Zato sodišče prve stopnje obsojencu ni kršilo načela kontradiktornosti in ne ustavnega načela enakega varstva pravic.
stvarna pristojnost - ugovor stvarne nepristojnosti - razmejitev pristojnosti med okrajnim in okrožnim sodiščem - vrednost spora - lega nepremičnine - stvarnopravna tožba - varstvo lastninske pravice - premoženjskopravni zahtevek
Predmetni spor je spor za varstvo lastninske pravice, katerega vrednost je označena na 41.000,00 EUR. Ne glede na lego nepremičnine zato zanj ni pristojno okrajno sodišče. Le če bi šlo za spor zaradi motenja posesti, o služnostih in realnih bremenih, in iz najemnih in zakupnih razmerij, bi bilo ne glede na vrednost spornega predmeta pristojno okrajno sodišče, a za tak primer v obravnavani zadevi ne gre.
ZDR-1 člen 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-1, 89/2, 116.. ZPIZ-1 člen 101, 103, 104.. ZPIZ-2 člen 429.. ZZRZI člen 40, 40/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - III. kategorija invalidnosti - premestitev
Pritožba pravilno uveljavlja, da posebne zahteve tožene stranke po specifičnih kompetencah, ki niso bile opredeljene kot pogoj za zasedbo teh delovnih mest v aktu o sistemizaciji, ne morajo vplivati na presojo glede izpolnitve pogoja iz šestega odstavka 40. člena ZZRZI, da tožena stranka tožniku utemeljeno ni ponudila nove pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delo. Glede vprašanja, ali je bil tožnik usposobljen za delo na delovnih mestih, na katerih je imela tožena stranka potrebo po delu, je bistveno le, ali je izpolnjeval splošna in posebna znanja, ki so bila za opravljanje dela potrebna glede na opise delovnih mest v aktu o sistemizaciji.
Pritožbene navedbe, da sta stranki sklenili izvensodno poravnavo, v kateri sta sporazumno ugotovili, da je tožniku delovno razmerje prenehalo spornega dne, tožnik pa se je zavezal, da bo po prejemu spornega zneska umaknil tožbo, ter da je posledično zmotna odločitev o njegovi reintegraciji, pomenijo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni dopusten pritožbeni razlog zoper zamudno sodbo.
Odvetnik je bil tudi ob vložitvi tožbe, med pravdo pa se je prenehal ukvarjati z odvetništvom in opravlja dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik. Pravilno je stališče, da kot tožnik ves čas nastopa ista fizična oseba.
Možen pomen izstavitve računov v nižjem znesku od tega, do katerega bi bil tožnik upravičen po pogodbi, bi lahko predstavljal tudi izjavo o delnem odpustu obveznosti, vendar pa je to ravnanje najmanj dvoumno.
Odločitev o stroških postopka za izdajo začasne odredbe je v sodni praksi resda pogosto pridržana do končne odločitve, a navedeno še ne pomeni, da je v vsakem primeru odvisna od tožnikovega uspeha v pravdi.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00042596
ZDR-1 člen 7, 7/4, 8, 47, 47/1, 200, 200/1, 200/2.. ZPP člen 274.
odškodninska odgovornost delodajalca - sodno varstvo - trpinčenje na delovnem mestu - vnaprejšnja dokazna ocena - zavrnitev dokaznega predloga
Pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni zaslišalo predlagane priče. Sodišče je zavrnitev tega dokaznega predloga obrazložilo tako: ''Sodišče je opustilo izvedbo dokaza z zaslišanjem priče, saj ta na glavno obravnavo ni pristopila, čeprav je bila nanj pravilno vabljena, sodišče pa je, po izvedbi vseh navedenih dokazov, ocenilo, da njeno zaslišanje ni potrebno.'' Takšna obrazložitev dokaznega predloga ni ustrezna in bi res lahko pomenila vnaprejšnjo dokazno oceno in s tem kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pa bi bilo tako le v primeru, če bi bil na takšen način zavrnjen pomemben dokazni predlog, kar pa tožničin predlog za zaslišanje navedene priče ni bil. Pritožbeno sodišče se tako strinja z zaključkom, da zaslišanje priče ni bilo potrebno, vendar pa ne zaradi razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, ampak zato, ker priča ni bila predlagana za ugotovitev odločilnih dejstev.
Obrazložitev dokaznega predloga, ki se nanaša na to, kako je potekal pregled, kaj je tožnici zdravnica pri tem rekla in zakaj je izdala zdravniško spričevalo, s katerim se tožnica ni strinjala, niso okoliščine, ki bi bile pomembne za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke iz naslova trpinčenja. Tožena stranka je v zvezi z razporeditvijo tožnice v drugo ambulanto upoštevala zdravniško spričevalo, izdano s strani zdravnice medicine dela, v katerem ta potrjuje, da tožnica izpolnjuje posebne zdravstvene zahteve za opravljanje delovnih nalog po opisu del in nalog "srednja medicinska sestra" v ambulanti brez vsakršnih omejitev. Trditve o neverodostojnosti zdravniškega spričevala (četudi naj bi tožnica kasneje v socialnem sporu uspela doseči iz naslova invalidnosti tudi priznanje pravice do premestitve na delo v manj frekventni ambulanti) se ne nanašajo neposredno na toženo stranko. Kaj bi o poteku pregleda in o vsebini zdravniškega spričevala izpovedala zdravnica, ni v nobeni relevantni vzročni zvezi z ravnanjem tožene stranke. Celo v primeru, če bi zdravnica o tožničinem zdravstvenem stanju izpovedala povsem drugače kot je navedla v zdravniškem spričevalu oziroma, če bi v celoti potrdila tožničine navedbe, to ne bi imelo vpliva na presojo ravnanja tožene stranke. Zgolj zato, ker je upoštevala vsebino zdravniškega spričevala (pri tem pa se ji ne očita npr., da bi na njegovo sestavo nedopustno vplivala), ne more biti podana njena odškodninska odgovornost.
kaznivo dejanje ponarejanja listin - uporaba ponarejene listine
Za obstoj kaznivega dejanja ponarejanja listin ni potrebno, da bi storilec dosegel cilj, ki ga je z uporabo ponarejene listine zasledoval. Vrhovno sodišče je poudarilo, da se pomen za pravno razmerje ponarejene listine presoja na podlagi pravnorelevantnih posledic, ki bi jih takšna listina utegnila povzročiti. Iz ugovora tretjega je razvidno, da je obdolžena zatrjevala izključno lastništvo zarubljene premičnine in to dokazovala tudi s kupoprodajno pogodbo. S tem je zadostila določbi petega odstavka 64. člena ZIZ, po kateri izvršilno sodišče, če ugovor tretjega ni obrazložen ali če pravica ni verjetno izkazana, šteje, da je ugovor neutemeljen. S tem, ko je ugovoru priložila ponarejeno pogodbo, da bi izkazala verjetnost pravice, je obdolžena dosegla najmanj to, da izvršilno sodišče ugovora že takoj, torej preden se je upnik o njem izjavil in mu nasprotoval, ni zavrnilo kot neutemeljenega.
plačilo razlike plače - pogodba o zaposlitvi - zagotavljanje dela - obstoj delovnega razmerja
Delavec, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določeno delovno mesto, pa trdi, da opravlja naloge drugega delovnega mesta, bi lahko zahteval, da mu delodajalec zagotovi opravljanje dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi (43. člen ZDR-1), vendar takšnih zahtevkov v delovnih sporih praktično ni. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje pa delavec v sodnem sporu ne more doseči, naj sodišče delodajalcu naloži sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, glede katerega delavec trdi, da dejansko opravlja naloge tega delovnega mesta. S tem bi sodišče poseglo v pogodbeni princip iz 11. člena ZDR-1. Prav tako ni dopustno sodno varstvo na način, da bi sodišče v posledici ugotovitve dejanskega opravljanja nalog drugega delovnega mesta lahko ugotovilo obstoj delovnega razmerja na drugem delovnem mestu, kot je tisto, za katerega ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tudi določba 18. člena ZDR-1 (uzakonjena domneva (faktičnega) delovnega razmerja), na katero se sklicuje pritožba, ni relevantna pravna podlaga. Predmet obravnavanega spora namreč ni vprašanje elementov delovnega razmerja v smeri njegovega priznanja, ampak vprašanje (ne)opravljanja dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, kar pa se v praksi najpogosteje odraža ravno v zahtevkih, kot je predmetni, za plačila dejansko opravljenega dela, ki je višje vrednoteno kot tisto, za katero ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Za delavca, ki opravlja naloge drugega delovnega mesta, torej ni možna ureditev situacije na način, da bi se mu zagotovila zaposlitev na tem delovnem mestu za vnaprej, možno je le plačilo opravljenih nalog, torej le plačilo za nazaj.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00040343
OZ člen 103, 111, 191. ZPP člen 338, 338/1, 338/1-1, 338/1-2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 354.
nasprotna tožba - obstoj veljavne pravne podlage - prejem koristi brez pravne podlage - kršitev pogodbe - odstop od pogodbe - predhodno vprašanje - identično dejansko stanje - zavrnilna sodba v kazenskem postopku - vezanost civilnega sodišča na kazensko sodbo - kazenska odgovornost - civilna odgovornost - odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih - onemogočen preizkus sodbe - opredelitev do pravnorelevantnih navedb strank - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - delna razveljavitev - vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje
Vprašanje kazenske odgovornosti tožeče stranke za prejem v tem postopku vtoževanih sredstev od tožene stranke na podlagi Pogodbe ni predhodno vprašanje v obravnavani zadevi, temveč gre za obravnavo identičnega dejanskega stanja v civilnem in kazenskem postopku. Pravna teorija je glede takšne procesne situacije jasna: ob obravnavi identičnega dejanskega stanja civilno sodišče ni vezano na zavrnilno sodbo v kazenskem postopku, saj je civilna odgovornost strožja od kazenske odgovornosti. To pa pomeni, da sodišče prve stopnje svoje presoje, da kršitev Pogodbe ne obstaja, ne more utemeljiti zgolj na podlagi stališča okrožnega državnega tožilstva o vsebini Pogodbe in obveznostih tožeče stranke.