URS člen 15, 15/3, 22, 25, 34, 35, 39.. OZ člen 179.. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
nepremoženjska škoda - kršitev pravice do časti in dobrega imena - duševne bolečine - dokazna presoja - odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo - zavrnitev dokaznih predlogov - pravica do pritožbe - pravica do svobode izražanja - pravica do izjave
Sodišče je ustrezno vrednotilo prizadetost časti in dobrega imena toženke ter svojo presojo SMS sporočil in Facebook objav, s katerimi so bile meje dopustnega presežene, pravilno arugmentiralo in sicer, da jih ni mogoče razumeti drugače kot napad na tožničino osebnost, zasmehovanje in preziranje.
ZDR-1 člen 127, 127/3, 141.. ZDoh-2 člen 15, 15/5, 44, 352, 353.. OZ člen 312, 347.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2.
nadurno delo - pobotni ugovor - procesno pobotanje - istovrstnost terjatev - bruto ali neto znesek - davki in prispevki
Poudarek sodišča prve stopnje, da terjatvi nista pobotljivi, ker nista vzajemni, ni pravilen. Vzajemnost terjatev namreč pomeni, da sta stranki med seboj upnika in dolžnika, četudi iz različnih pravnih razmerij. Sporen je pogoj istovrstnosti terjatev, saj so terjatve iz delovnega razmerja, kot predmetna iz naslova nadur, zavezane plačilu davkov in prispevkov, kar pa ne velja za v pobot uveljavljano terjatev. Delavec je upravičen do bruto prejemkov, vendar tako da mu delodajalec obračuna davke in prispevke in jih plača za socialna zavarovanja. Davčna obveznost in obveznost plačila prispevkov nastane s prejemom dohodka (5. odstavek 15. člena ZDoh-2, 44., 352. in 353. člen ZDoh-2), torej šele po pravnomočnosti sodbe. To pomeni, da ob izdaji sodbe ni jasna točna neto višina prejemka delavca niti točna višina davkov in prispevkov. Če bi prišlo do pobotanja tovrstnih terjatev iz delovnega razmerja z odškodninsko terjatvijo, bi to pomenilo pobotanje bruto zneska za nadurno delo (saj je znana le konkretna višina tega prejemka) in odškodnine (ki ni zavezana posebnim dajatvam), kar pa ni sprejemljivo. Na ta način bi se namreč znižala vsota bruto prejemka na račun davkov in prispevkov, kar bi lahko pomenilo prikrajšanje zavarovalnih skladov, ki ne bi dobili ustreznih prispevkov, kot tudi delavca, saj bi to lahko vplivalo na njegove pričakovane pravice iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
Glede na to, da sodišče prve stopnje tožnici ni prisodilo plačila po višini določenega neto zneska, ker ta ob izdaji sodbe niti še ni znan, bi bilo upoštevanje tako priznane terjatve tudi v nasprotju s pravili pobotanja, ker se to zgodi za nazaj - od takrat ko so se stekli pogoji za pobotanje (312. člen OZ), ne za v prihodnje. Tudi pri ugovoru zaradi pobota v pravdi (procesno pobotanje) namreč veljajo materialnopravna pravila o učinkovanju pobotne izjave za nazaj (II Ips 77/2019).
Iz navedenih razlogov se sodišče prve stopnje pravilno ni spustilo v raziskovanje utemeljenosti v pobot ugovarjane terjatve, pač pa je pobotni ugovor zavrnilo že iz razloga, ker pobotanje s tožničino terjatvijo ne bi bilo možno.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo - nosečnost - posebno pravno varstvo pred odpovedjo - sodna razveza
Vsaka odpoved pogodbe o zaposlitve delavki v času nosečnosti, dojenja otroka do enega leta starosti in staršem v času, ko izrabljajo starševski dopust je nezakonita, saj delavcem v tem času zaradi odpovedi delodajalca delovno razmerje ne more prenehati. Tako tudi tožnici ni moglo prenehati delovno razmerje iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela, saj je bila tožena stranka seznanjena, da je tožnica noseča.
ZDR-1 člen 130, 130/1, 130/2.. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2006) člen 80.
povračilo stroškov prevoza na delo in z dela - službeno vozilo
Tako ZDR‑1 kot KP dejavnosti določata, da delavcu v vsakem primeru pripadajo stroški prevoza na delo in z dela, ne glede na to, kakšen način prevoza uporablja, seveda pa pripadajo v predpisani višini.
URS člen 22, 23.. ZKP člen 39, 371, 371/1, 371/1-1, 410, 410/1, 410/1-1, 410/3, 412, 413.
obnova kazenskega postopka - zavrženje zahteve za obnovo kazenskega postopka - izredno pravno sredstvo - precejšen dvom o resničnosti ugotovljenih dejstev - pogoji za obnovo kazenskega postopka - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - izločitev sodnika - načelo nepristranosti in objektivnosti sojenja
Okoliščina na katero se sklicuje pritožba in sicer, da je o prvi zahtevi za obnovo kazenskega postopka odločal enak senat kot o drugi zahtevi za obnovo postopka, pa ne predstavlja razloga za izločitev sodnika.
V sodni praksi je protipravno ravnanje delodajalca pripisano le hujšim zlorabam instituta odpovedi. Tožena stranka tožniku pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala docela brez podlage, npr. mimo zakonskih razlogov, z namenom šikane, škodovanja ali iz kakšnega drugega nedopustnega razloga. Prav tako je upoštevala ''postopkovna'' pravila, ki jih delodajalcu nalaga zakon glede podaje odpovedi (tudi z neizvedbo zagovora v skladu z določbo 85. člena ZDR). Tožnik je s svojim ravnanjem spornega dne, ki ga je tožena stranka kvalificirala kot hujšo kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, povzročil, da mu je tožena stranka legitimno podala izredno odpoved. Tožena stranka je zaradi tožnikove kršitve izbrala legitimno sankcijo. Četudi je bilo nato ugotovoljeno nezakonito prenehanje delovnega razmerja in je bila odpoved razveljavljena, je pomembno, da je bilo tako odločeno le v posledici dejstva, da tožnik za očitano kršitev ni bil odgovoren (ker v času očitanega ravnanja ni bil prišteven), kar pa ne pomeni zlorabe odpovedi.
V posledici napačne presoje sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno, je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da so v obravnavanem primeru podani vsi elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke. Ker zahtevek že po temelju ni utemeljen, pritožbene navedbe tožnika v zvezi z višino odškodnine niso relevantne.
OZ člen 131, 131/3, 171, 171/1. ZDLov-1 člen 20, 20-9, 54, 54/5. Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (2004) člen 1, 1/1. ZON-C člen 46, 46/1. ZON člen 1, 91, 92, 93.
odškodninska odgovornost države - objektivna odškodninska odgovornost - škoda, ki jo povzroči žival - napad rjavega medveda - odgovornost za škodo od divjadi in zavarovanih vrst prostoživečih sesalcev in ptic - škoda, ki jo povzročijo zaščitene vrste prostoživečih živali - odškodnina za nepremoženjsko škodo - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - rjavi medved - ohranjanje biotske raznovrstnosti - varstvo naravnih vrednot - pravna praznina - deljena odgovornost - prispevek oškodovanca k nastanku škode - lov - vmesna sodba
Nobenega dvoma ni, da je odgovornost države objektivna, vendar podlaga te odgovornosti ni (očitno) dejstvo, da medvedka z mladiči ob srečanju s človekom zanj predstavlja vir povečane nevarnosti. Država namreč ni lastnica rjavega medveda niti drugih zavarovanih vrst. V tem primeru gre za posebno obliko objektivne neposlovne odškodninske odgovornosti, določene z zakonom (tretji odstavek 131. člena OZ). Država, ki se je zavezala k ohranitvi biotske raznovrstnosti in varstvu naravnih vrednot (1. člen ZON), je zato hkrati prevzela nase breme nekaterih izgub, ki jih v zvezi z zavarovanimi živalskimi vrstami utrpijo posamezniki (t.i. povrnitvena shema).
Nobenega tehtnega razloga ni videti za ureditev, po kateri država odgovarja za premoženjsko škodo, ki jo povzročijo živali vseh zavarovanih vrst, ne krije pa nepremoženjske škode, niti tiste, ki jo človeku povzročijo nevarne živali iz seznama zavarovanih vrst. Ker je več kot deset let v skladu z 91. členom ZON (drug) zakon določal odgovornost države za škodo, ki jo povzročijo nekatere zavarovane vrste, se zdi, da je s črtanjem določbe petega odstavka 54. člena ZDLov-1 nastala nehotena pravna praznina. Po presoji pritožbenega sodišča je treba to vrzel zapolniti z upoštevanjem prej veljavnega petega odstavka 54. člena ZDLov-1. To pomeni, da je oškodovanec v primeru, ko pride do napada rjavega medveda na človeka, upravičen tudi do odškodnine za nepremoženjsko škodo.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču - pravica uporabe - pogodbena volja strank - pravica do izjave - postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - postopek za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - opustitev izvedbe dokaza - (ne)izvedba dokaza z zaslišanjem - uporaba ZVEtL - veljavnost zakona - neveljavnost - pridobitev lastninske pravice - pravica uporabe na nepremičnini - pričakovana pravica
Materialnopravna izhodišča sodišča prve stopnje so pravilna. Sklep, da je nepremičnina pripadajoče zemljišče, je treba utemeljiti na dejanski in pravni podlagi. Dejanska podlaga je izkazana, saj je ugotovljena funkcionalna povezanost nepremičnine s stavbo, sporna pa je vrsta pravne podlage. Zmotna je teza predlagateljev, kar je očitno (edini) razlog, zaradi katerega se zavzemajo za uporabo ZVEtL, da ta zakon ni problematiziral vprašanja pridobitve lastninske pravice oziroma pravice uporabe na pripadajočem zemljišču, kot to sedaj določa prvi odstavek 44. člena ZVEtL-1 in je zato sodišče prve stopnje, ki je pri odločitvi uporabo to materialnopravno podlago, poseglo v pričakovane pravice predlagateljev. Tudi po ZVEtL je bilo treba izkazati pravno podlago, na kateri je lastnik stavbe v času družbene lastnine na pripadajočem zemljišču pridobil pravico uporabe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00041122
KZ-1 člen 284, 284/1, 284/3, 284/4. ZKP člen 169, 169/7.
kriva izpovedba - kriva izpovedba priče ali izvedenca - sodni izvedenec - forenzični laboratorij - zahteva za preiskavo - zavrnitev zahteve za preiskavo - sklep zunajobravnavnega senata - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - utemeljen sum - izkazanost utemeljenega suma - vsebina izjave - kontekst podanih izjav - resničnost izjave - neresnična izjava
Izpovedba je kriva, kadar se v njej navaja kaj neresničnega, pri tem pa mora imeti storilec v zavesti, da je dejstvo, o katerem izpoveduje kot resničnem, neresnično. Zagovor obdolženca, predvsem pa listinska dokumentacija, na katero se obdolženec sklicuje, ne izkazujejo utemeljenega suma, da je slednji po krivem izpovedal.
Problematizirane izjave obdolženca predstavljajo zgolj del, izsek njegovih daljših odgovorov na postavljena vprašanja zagovornika in sodišča na glavni obravnavi in zadevajo celotni kontekst odgovorov obdolženca kot sodnega izvedenca. Pri presoji podanosti utemeljenega suma krive izpovedbe je bistvena vsebina in kontekst obdolženčevih odgovorov, ne pa tudi neutemeljena in zmotna interpretacija sodišča.
Preiskovalni sodnik pri presoji utemeljenega suma upošteva vsebino dokazov ter iz njih izhajajoča dejstva in na njihovi podlagi sklepa, ali je izkazana potrebna stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ne more pa presojati verodostojnosti posameznih nasprotujočih si dokazov, ker je takšna ocena vselej pridržana glavni obravnavi, če v nadaljnjem postopku pride do njene izvedbe.