NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00040695
ZDZdr člen 39, 39/1, 53.
prisilno zdravljenje - psihiatrično zdravljenje - paranoidna shizofrenija - izvedensko mnenje
Pritožbeno sodišče nasprotnemu udeležencu pojasnjuje, da je odločitev o uvedeni terapiji (vključno z zdravili, ki jih prejema), v pristojnosti zdravstvene stroke, zato pritožba z navedbami, da je terapija močna in ima stranske učinke ter jo je nasprotni udeleženec odklanjal, ne more uspeti.
pravdni stroški po umiku tožbe - izpolnitev tožbenega zahtevka med pravdnim postopkom - izpolnitev po tretji osebi
Tožnica je tožbo zoper toženca umaknila zaradi poplačila njene izterjevane terjatve, ki pa ga ni opravil toženec. Zato pa ugotovljena situacija ne pomeni izpolnitve pogoja iz prvega odstavka 158. člena ZPP.
Za odločanje po 158. členu ZPP je pravno neodločilno kdo tretji, ki ni toženec, je tožnici izpolnil zahtevek, zaradi česar je ta umaknila tožbo zoper toženca.
spor o pristojnosti - subjektivni kriterij za gospodarski spor - objektivni kriterij za določitev gospodarskega spora - fizična oseba - zbornica - vrednost spora - stvarna pristojnost okrajnega sodišča - stalno prebivališče toženca - krajevna pristojnost
Ker je tožeča stranka zbornica, tožena stranka pa fizična oseba, nobena od strank v konkretnem primeru ne izpolnjuje subjektivnega kriterija iz prvega odstavka 481. člena ZPP za gospodarske spore. Iz spisovnega gradiva tudi ne izhaja, da bi šlo po vsebini za katerega od sporov iz 483. člena ZPP ali za situacijo iz 484. člena ZPP, tako da ni izpolnjen niti objektivni kriterij za uporabo pravil o postopku v gospodarskih sporih. Predmetni spor torej ni gospodarski spor.
plačilo preživnine - preživninska obveznost staršev - preživninske zmožnosti staršev - porazdelitev preživninskega bremena - višina preživnine za otroka - potrebe otroka - stiki med otrokom in starši - otrokova korist
Na obseg potreb otrok in na razporeditev preživninske obveznosti med starša lahko vpliva tudi obseg stikov z otroki. Kadar otroci preživijo pomemben del časa s staršem, kateremu niso zaupani v vzgojo in varstvo, potem tudi ta neposredno pokrije del dnevnih potreb otrok.
Okoliščini, da je toženec tožnici in otrokom prepustil del premičnin, ki sodijo v skupno premoženje in da je tožnica sklenila najemno pogodbo za stanovanje s toženčevim delodajalcem, ne vplivata na določitev višine preživnine.
Pritožbene navedbe, da sta stranki sklenili izvensodno poravnavo, v kateri sta sporazumno ugotovili, da je tožniku delovno razmerje prenehalo spornega dne, tožnik pa se je zavezal, da bo po prejemu spornega zneska umaknil tožbo, ter da je posledično zmotna odločitev o njegovi reintegraciji, pomenijo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni dopusten pritožbeni razlog zoper zamudno sodbo.
V sodni praksi je protipravno ravnanje delodajalca pripisano le hujšim zlorabam instituta odpovedi. Tožena stranka tožniku pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala docela brez podlage, npr. mimo zakonskih razlogov, z namenom šikane, škodovanja ali iz kakšnega drugega nedopustnega razloga. Prav tako je upoštevala ''postopkovna'' pravila, ki jih delodajalcu nalaga zakon glede podaje odpovedi (tudi z neizvedbo zagovora v skladu z določbo 85. člena ZDR). Tožnik je s svojim ravnanjem spornega dne, ki ga je tožena stranka kvalificirala kot hujšo kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, povzročil, da mu je tožena stranka legitimno podala izredno odpoved. Tožena stranka je zaradi tožnikove kršitve izbrala legitimno sankcijo. Četudi je bilo nato ugotovoljeno nezakonito prenehanje delovnega razmerja in je bila odpoved razveljavljena, je pomembno, da je bilo tako odločeno le v posledici dejstva, da tožnik za očitano kršitev ni bil odgovoren (ker v času očitanega ravnanja ni bil prišteven), kar pa ne pomeni zlorabe odpovedi.
V posledici napačne presoje sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno, je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da so v obravnavanem primeru podani vsi elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke. Ker zahtevek že po temelju ni utemeljen, pritožbene navedbe tožnika v zvezi z višino odškodnine niso relevantne.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00042596
ZDR-1 člen 7, 7/4, 8, 47, 47/1, 200, 200/1, 200/2.. ZPP člen 274.
odškodninska odgovornost delodajalca - sodno varstvo - trpinčenje na delovnem mestu - vnaprejšnja dokazna ocena - zavrnitev dokaznega predloga
Pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni zaslišalo predlagane priče. Sodišče je zavrnitev tega dokaznega predloga obrazložilo tako: ''Sodišče je opustilo izvedbo dokaza z zaslišanjem priče, saj ta na glavno obravnavo ni pristopila, čeprav je bila nanj pravilno vabljena, sodišče pa je, po izvedbi vseh navedenih dokazov, ocenilo, da njeno zaslišanje ni potrebno.'' Takšna obrazložitev dokaznega predloga ni ustrezna in bi res lahko pomenila vnaprejšnjo dokazno oceno in s tem kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pa bi bilo tako le v primeru, če bi bil na takšen način zavrnjen pomemben dokazni predlog, kar pa tožničin predlog za zaslišanje navedene priče ni bil. Pritožbeno sodišče se tako strinja z zaključkom, da zaslišanje priče ni bilo potrebno, vendar pa ne zaradi razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, ampak zato, ker priča ni bila predlagana za ugotovitev odločilnih dejstev.
Obrazložitev dokaznega predloga, ki se nanaša na to, kako je potekal pregled, kaj je tožnici zdravnica pri tem rekla in zakaj je izdala zdravniško spričevalo, s katerim se tožnica ni strinjala, niso okoliščine, ki bi bile pomembne za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke iz naslova trpinčenja. Tožena stranka je v zvezi z razporeditvijo tožnice v drugo ambulanto upoštevala zdravniško spričevalo, izdano s strani zdravnice medicine dela, v katerem ta potrjuje, da tožnica izpolnjuje posebne zdravstvene zahteve za opravljanje delovnih nalog po opisu del in nalog "srednja medicinska sestra" v ambulanti brez vsakršnih omejitev. Trditve o neverodostojnosti zdravniškega spričevala (četudi naj bi tožnica kasneje v socialnem sporu uspela doseči iz naslova invalidnosti tudi priznanje pravice do premestitve na delo v manj frekventni ambulanti) se ne nanašajo neposredno na toženo stranko. Kaj bi o poteku pregleda in o vsebini zdravniškega spričevala izpovedala zdravnica, ni v nobeni relevantni vzročni zvezi z ravnanjem tožene stranke. Celo v primeru, če bi zdravnica o tožničinem zdravstvenem stanju izpovedala povsem drugače kot je navedla v zdravniškem spričevalu oziroma, če bi v celoti potrdila tožničine navedbe, to ne bi imelo vpliva na presojo ravnanja tožene stranke. Zgolj zato, ker je upoštevala vsebino zdravniškega spričevala (pri tem pa se ji ne očita npr., da bi na njegovo sestavo nedopustno vplivala), ne more biti podana njena odškodninska odgovornost.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00040914
ZFPPIPP člen 97, 269, 271, 391, 391/1-1. ZPP člen 137, 137/1, 258, 258/2, 339, 339/2-8. DZ člen 269, 269/1.
izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika - izpodbojna pravna dejanja - oškodovanje upnika - namen oškodovanja - darilna pogodba - prenos lastninske pravice na nepremičnini - nagib daritve - obdobje izpodbojnosti - pravica do izvedbe dokaza - opustitev izvedbe predlaganih dokazov - zaslišanje zakonitega zastopnika stranke - udeležba zagovornika otrokovih pravic - kolizijski skrbnik mladoletnika - nasprotje interesov - zastopanje po odvetniku - vročanje pisanj pooblaščencu - položaj in pristojnosti upravitelja - umik tožbe
Ni pomembno, da tožnik v resnici ni hotel oškodovati svojih upnikov. Zadošča, da je do oškodovanja dejansko prišlo. Tudi nagibov, ki so tožnika vodili k daritvi, ni mogoče upoštevati. Bistveno je namreč, da tožnik nima sredstev, s katerimi bi svoje dolgove lahko poravnal.
Sodišče v pravdo ni bilo dolžno pritegniti zagovornika otrokovih pravic. Toženka niti ne trdi, da ji je bil tak zagovornik postavljen; za njegovo imenovanje je namreč pristojen varuh človekovih pravic in ne sodišče. Toženko je v pravdi zastopala njena mati kot zakonita zastopnica, ki je bila dolžna skrbeti za toženkine pravice in koristi v postopku. Kolizijskega skrbnika toženka ni potrebovala, saj njene koristi niso v navzkrižju z materinimi.
Vabilo na zaslišanje je zakonita zastopnica prejela osebno, pa se nanj ni odzvala. Sodišče prve stopnje je zato ta dokaz smelo opustiti. Poleg tega strankina pravica do izvedbe dokaza ni absolutna.
stvarna pristojnost - ugovor stvarne nepristojnosti - razmejitev pristojnosti med okrajnim in okrožnim sodiščem - vrednost spora - lega nepremičnine - stvarnopravna tožba - varstvo lastninske pravice - premoženjskopravni zahtevek
Predmetni spor je spor za varstvo lastninske pravice, katerega vrednost je označena na 41.000,00 EUR. Ne glede na lego nepremičnine zato zanj ni pristojno okrajno sodišče. Le če bi šlo za spor zaradi motenja posesti, o služnostih in realnih bremenih, in iz najemnih in zakupnih razmerij, bi bilo ne glede na vrednost spornega predmeta pristojno okrajno sodišče, a za tak primer v obravnavani zadevi ne gre.
URS člen 15, 15/3, 22, 25, 34, 35, 39.. OZ člen 179.. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
nepremoženjska škoda - kršitev pravice do časti in dobrega imena - duševne bolečine - dokazna presoja - odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo - zavrnitev dokaznih predlogov - pravica do pritožbe - pravica do svobode izražanja - pravica do izjave
Sodišče je ustrezno vrednotilo prizadetost časti in dobrega imena toženke ter svojo presojo SMS sporočil in Facebook objav, s katerimi so bile meje dopustnega presežene, pravilno arugmentiralo in sicer, da jih ni mogoče razumeti drugače kot napad na tožničino osebnost, zasmehovanje in preziranje.
oprostitev plačila sodne takse pravne osebe - poslovodja - zavezanec za plačilo sodne takse
Tožena stranka neutemeljeno predlaga, da naj se sodna taksa prenese na poslovodjo, ki trenutno ni zaposlen, ni zmožen plačati sodne takse in je v ostalih primerih oproščen plačila te. Poslovodja je sicer zakoniti zastopnik tožene stranke, vendar on ni stranka v postopku. Stranka je pravna oseba, ona je zavezanec za plačilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00040343
OZ člen 103, 111, 191. ZPP člen 338, 338/1, 338/1-1, 338/1-2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 354.
nasprotna tožba - obstoj veljavne pravne podlage - prejem koristi brez pravne podlage - kršitev pogodbe - odstop od pogodbe - predhodno vprašanje - identično dejansko stanje - zavrnilna sodba v kazenskem postopku - vezanost civilnega sodišča na kazensko sodbo - kazenska odgovornost - civilna odgovornost - odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih - onemogočen preizkus sodbe - opredelitev do pravnorelevantnih navedb strank - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - delna razveljavitev - vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje
Vprašanje kazenske odgovornosti tožeče stranke za prejem v tem postopku vtoževanih sredstev od tožene stranke na podlagi Pogodbe ni predhodno vprašanje v obravnavani zadevi, temveč gre za obravnavo identičnega dejanskega stanja v civilnem in kazenskem postopku. Pravna teorija je glede takšne procesne situacije jasna: ob obravnavi identičnega dejanskega stanja civilno sodišče ni vezano na zavrnilno sodbo v kazenskem postopku, saj je civilna odgovornost strožja od kazenske odgovornosti. To pa pomeni, da sodišče prve stopnje svoje presoje, da kršitev Pogodbe ne obstaja, ne more utemeljiti zgolj na podlagi stališča okrožnega državnega tožilstva o vsebini Pogodbe in obveznostih tožeče stranke.
ZDR-1 člen 127, 127/3, 141.. ZDoh-2 člen 15, 15/5, 44, 352, 353.. OZ člen 312, 347.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2.
nadurno delo - pobotni ugovor - procesno pobotanje - istovrstnost terjatev - bruto ali neto znesek - davki in prispevki
Poudarek sodišča prve stopnje, da terjatvi nista pobotljivi, ker nista vzajemni, ni pravilen. Vzajemnost terjatev namreč pomeni, da sta stranki med seboj upnika in dolžnika, četudi iz različnih pravnih razmerij. Sporen je pogoj istovrstnosti terjatev, saj so terjatve iz delovnega razmerja, kot predmetna iz naslova nadur, zavezane plačilu davkov in prispevkov, kar pa ne velja za v pobot uveljavljano terjatev. Delavec je upravičen do bruto prejemkov, vendar tako da mu delodajalec obračuna davke in prispevke in jih plača za socialna zavarovanja. Davčna obveznost in obveznost plačila prispevkov nastane s prejemom dohodka (5. odstavek 15. člena ZDoh-2, 44., 352. in 353. člen ZDoh-2), torej šele po pravnomočnosti sodbe. To pomeni, da ob izdaji sodbe ni jasna točna neto višina prejemka delavca niti točna višina davkov in prispevkov. Če bi prišlo do pobotanja tovrstnih terjatev iz delovnega razmerja z odškodninsko terjatvijo, bi to pomenilo pobotanje bruto zneska za nadurno delo (saj je znana le konkretna višina tega prejemka) in odškodnine (ki ni zavezana posebnim dajatvam), kar pa ni sprejemljivo. Na ta način bi se namreč znižala vsota bruto prejemka na račun davkov in prispevkov, kar bi lahko pomenilo prikrajšanje zavarovalnih skladov, ki ne bi dobili ustreznih prispevkov, kot tudi delavca, saj bi to lahko vplivalo na njegove pričakovane pravice iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
Glede na to, da sodišče prve stopnje tožnici ni prisodilo plačila po višini določenega neto zneska, ker ta ob izdaji sodbe niti še ni znan, bi bilo upoštevanje tako priznane terjatve tudi v nasprotju s pravili pobotanja, ker se to zgodi za nazaj - od takrat ko so se stekli pogoji za pobotanje (312. člen OZ), ne za v prihodnje. Tudi pri ugovoru zaradi pobota v pravdi (procesno pobotanje) namreč veljajo materialnopravna pravila o učinkovanju pobotne izjave za nazaj (II Ips 77/2019).
Iz navedenih razlogov se sodišče prve stopnje pravilno ni spustilo v raziskovanje utemeljenosti v pobot ugovarjane terjatve, pač pa je pobotni ugovor zavrnilo že iz razloga, ker pobotanje s tožničino terjatvijo ne bi bilo možno.
plačilo razlike plače - pogodba o zaposlitvi - zagotavljanje dela - obstoj delovnega razmerja
Delavec, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določeno delovno mesto, pa trdi, da opravlja naloge drugega delovnega mesta, bi lahko zahteval, da mu delodajalec zagotovi opravljanje dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi (43. člen ZDR-1), vendar takšnih zahtevkov v delovnih sporih praktično ni. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje pa delavec v sodnem sporu ne more doseči, naj sodišče delodajalcu naloži sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, glede katerega delavec trdi, da dejansko opravlja naloge tega delovnega mesta. S tem bi sodišče poseglo v pogodbeni princip iz 11. člena ZDR-1. Prav tako ni dopustno sodno varstvo na način, da bi sodišče v posledici ugotovitve dejanskega opravljanja nalog drugega delovnega mesta lahko ugotovilo obstoj delovnega razmerja na drugem delovnem mestu, kot je tisto, za katerega ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tudi določba 18. člena ZDR-1 (uzakonjena domneva (faktičnega) delovnega razmerja), na katero se sklicuje pritožba, ni relevantna pravna podlaga. Predmet obravnavanega spora namreč ni vprašanje elementov delovnega razmerja v smeri njegovega priznanja, ampak vprašanje (ne)opravljanja dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, kar pa se v praksi najpogosteje odraža ravno v zahtevkih, kot je predmetni, za plačila dejansko opravljenega dela, ki je višje vrednoteno kot tisto, za katero ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Za delavca, ki opravlja naloge drugega delovnega mesta, torej ni možna ureditev situacije na način, da bi se mu zagotovila zaposlitev na tem delovnem mestu za vnaprej, možno je le plačilo opravljenih nalog, torej le plačilo za nazaj.
kaznivo dejanje ponarejanja listin - uporaba ponarejene listine
Za obstoj kaznivega dejanja ponarejanja listin ni potrebno, da bi storilec dosegel cilj, ki ga je z uporabo ponarejene listine zasledoval. Vrhovno sodišče je poudarilo, da se pomen za pravno razmerje ponarejene listine presoja na podlagi pravnorelevantnih posledic, ki bi jih takšna listina utegnila povzročiti. Iz ugovora tretjega je razvidno, da je obdolžena zatrjevala izključno lastništvo zarubljene premičnine in to dokazovala tudi s kupoprodajno pogodbo. S tem je zadostila določbi petega odstavka 64. člena ZIZ, po kateri izvršilno sodišče, če ugovor tretjega ni obrazložen ali če pravica ni verjetno izkazana, šteje, da je ugovor neutemeljen. S tem, ko je ugovoru priložila ponarejeno pogodbo, da bi izkazala verjetnost pravice, je obdolžena dosegla najmanj to, da izvršilno sodišče ugovora že takoj, torej preden se je upnik o njem izjavil in mu nasprotoval, ni zavrnilo kot neutemeljenega.
ZKP člen 410, 410/1, 410/1-1, 410/1-3, 413, 413/1.
obnova kazenskega postopka - zavrženje zahteve za obnovo kazenskega postopka - načelo kontradiktornosti - načelo enakega varstva pravic - razpis naroka - nova dejstva in dokazi - lažno pričanje
Z navedenimi pritožbenimi izvajanji se pritožbeno sodišče ne strinja. Pritožba spregleda, da je sodišče prve stopnje zahtevo za obnovo kazenskega postopka obsojenčevega zagovornika zavrglo na podlagi prvega odstavka 413. člena ZKP, ki med drugim določa, da se zahteva za obnovo postopka zavrže, če so bila dejstva in dokazi, na katere se zahteva opira, navedena že v kakšni prejšnji zahtevi za obnovo postopka, ki je bila s pravnomočnim sklepom sodišča zavrnjena; ali da dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova. To pa pomeni, da sodišče oceni samo, ali bi novi dokazi, tudi če bi potrdili vse, kar se navaja v zahtevi za obnovo, omajali dokazno oceno izpodbijane sodbe oziroma ali so predlagani dokazi sploh primerni, da bi lahko glede na dokaze, na katerih temelji sodba, pripeljali do drugačne sodbe, ne more pa v tej fazi ocenjevati verodostojnosti predlaganih novih dokazov.
Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da le v primeru, če sodišče ne zavrže zahteve, vroči prepis zahteve nasprotni stranki, ki ima nato v 8 dneh pravico nanjo odgovoriti. Zato sodišče prve stopnje obsojencu ni kršilo načela kontradiktornosti in ne ustavnega načela enakega varstva pravic.
KZ-1 člen 285, 285/1, 285/3, 304, 304/1. Uredba o upravnem poslovanju (2005) člen 2, 2 - 5.
odvzem ali uničenje uradnega pečata ali uradnih spisov - dokumentacija upravne zadeve - upravljanje z dokumentarnim gradivom - predložitev dokumentov
Prijava, ki je bila po izročitvi davčnemu organu skenirana, je postala del spisovne dokumentacije v odprtem inšpekcijskem, torej v upravnem postopku, ki se je vodil pod opr. št. DT 0610-490/2012. Pravno podlago za zaključke prvega sodišča, da je sporna listina dokument, ki je pripadal upravnemu organu, pa je iskati tudi v določbi 5. točke člena 2 takrat veljavne Uredbe o upravnem poslovanju (Uradni list RS, št. 20/2005 z dne 3. 3. 2005), ki je določala, da je dokument izviren ali reproduciran (pisan, risan, tiskan, fotografiran, fotokopiran, fonografski, v elektronski obliki ali kako drugače zapisan) zapis, ki je bil prejet ali je nastal pri delu organa in je pomemben za njegovo poslovanje. Dokumentarno gradivo (točka 8 istega člena Uredbe) pa so vse zadeve, dosjeji, dokumenti ter evidence o njih, druge evidence, ki jih vodi organ in druga gradiva, ki jih organ bodisi prejme ali pa nastanejo pri njegovem delu. Ker je po ugotovitvah prvega sodišča sporno listino upravni organ prejel v inšpekcijskem upravnem postopku 15. 5. 2013, je kot upravnemu organu izročena listina s strani obtoženca takrat postala del dokumentarnega gradiva v odprti upravni zadevi in s tem tudi uradni dokument, ki je služil kot dokaz za ugotavljanje osnove za odmero obtoženčevega premoženja.
Iz izreka izpodbijane sodbe v tem delu ne izhaja, da je obtoženec predložil policistom sporno listino, temveč da je to sporno - lažno listino izročil z namenom oteževanja dokazovanja v kazenskem postopku. Zakonski znak tega kaznivega dejanja pa je predložitev lažnega oziroma ponarejenega dokumenta v kazenskem postopku. Pritožbeno sodišče zato soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da ob tem, ko je izvedba hišne preiskave brez dvoma potekala zakonito, izvedeni dokazi ne dajejo podlage za zaključek, da s tem, ko naj bi obtoženec sporno listino izročil kriminalistom ob hišni preiskavi, je to storil z namenom oteževanja dokazovanja v kazenskem postopku. Po prepričanju pritožbenega sodišča pojma izročitev dokaza ni mogoče avtomatično enačiti s pojmom predložitve v kazenskem postopku, ki je širši ter ga je mogoče razumeti kot posebej motivirano ravnanje, ki se odrazi v predložitvi takega lažnega dokaza v kazenskem postopku in ko se zasleduje cilj, to je preprečitev ali otežitev dokazovanja.
Odvetnik je bil tudi ob vložitvi tožbe, med pravdo pa se je prenehal ukvarjati z odvetništvom in opravlja dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik. Pravilno je stališče, da kot tožnik ves čas nastopa ista fizična oseba.
Možen pomen izstavitve računov v nižjem znesku od tega, do katerega bi bil tožnik upravičen po pogodbi, bi lahko predstavljal tudi izjavo o delnem odpustu obveznosti, vendar pa je to ravnanje najmanj dvoumno.
Odločitev o stroških postopka za izdajo začasne odredbe je v sodni praksi resda pogosto pridržana do končne odločitve, a navedeno še ne pomeni, da je v vsakem primeru odvisna od tožnikovega uspeha v pravdi.
ZDR-1 člen 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-1, 89/2, 116.. ZPIZ-1 člen 101, 103, 104.. ZPIZ-2 člen 429.. ZZRZI člen 40, 40/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - III. kategorija invalidnosti - premestitev
Pritožba pravilno uveljavlja, da posebne zahteve tožene stranke po specifičnih kompetencah, ki niso bile opredeljene kot pogoj za zasedbo teh delovnih mest v aktu o sistemizaciji, ne morajo vplivati na presojo glede izpolnitve pogoja iz šestega odstavka 40. člena ZZRZI, da tožena stranka tožniku utemeljeno ni ponudila nove pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delo. Glede vprašanja, ali je bil tožnik usposobljen za delo na delovnih mestih, na katerih je imela tožena stranka potrebo po delu, je bistveno le, ali je izpolnjeval splošna in posebna znanja, ki so bila za opravljanje dela potrebna glede na opise delovnih mest v aktu o sistemizaciji.