ZPP člen 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
bistvena kršitev določb pravdnega postopka - neizvedba dokaza z zaslišanjem priče - neobrazloženost odločitve
V skladu z drugim odstavkom 287. člena ZPP sodišče zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, in navede, zakaj jih je zavrnilo. Pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj zaslišanje priče A. A. ni potrebno.
pravdni stroški po umiku tožbe - izpolnitev tožbenega zahtevka med pravdnim postopkom - izpolnitev po tretji osebi
Tožnica je tožbo zoper toženca umaknila zaradi poplačila njene izterjevane terjatve, ki pa ga ni opravil toženec. Zato pa ugotovljena situacija ne pomeni izpolnitve pogoja iz prvega odstavka 158. člena ZPP.
Za odločanje po 158. členu ZPP je pravno neodločilno kdo tretji, ki ni toženec, je tožnici izpolnil zahtevek, zaradi česar je ta umaknila tožbo zoper toženca.
vznemirjanje lastninske pravice - dejansko izvrševanje služnosti - pridobitev služnosti s priposestvovanjem
Zaključek sodišča prve stopnje o priposestvovani stvarni služnosti je materialnopravno pravilen, saj je oprt na ugotovitve sodišča prve stopnje o dejanskem nemotenem izvrševanju služnosti v 20-letnem obdobju, kar ima po določbi prvega odstavka 54. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) za posledico pridobitev stvarne služnosti s priposestvovanjem.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00040276
OZ člen 22, 619. ZPP člen 137, 137/1, 339, 339/2, 339/2-8.
pogodba o poslovnem sodelovanju - obstoj daljšega poslovnega sodelovanja - podjemna pogodba - oprava storitev - mesečni pavšal - ugovor neizpolnitve obveznosti - trditveno breme - vročanje stranki, ki ima pooblaščenca - vabilo na narok za glavno obravnavo - poslovna komunikacija - odločanje na podlagi listine v tujem jeziku - izvensodna poravnava - pogoji za veljavnost - obličnost - neplačilo obroka - nova ponudba
Pogodba, v kateri je bilo dogovorjeno mesečno plačilo s pavšalom za nabor nekonkretiziranih storitev, ki se niti posamično niti v paketu ne dokumentirajo in ne obračunavajo, od naročnika terja redno in budno spremljanje izvajanja takšne pogodbe. Tega namreč, česar v pogodbi ni bilo dogovorjeno (dokumentiranje in obračunavanje opravljenih storitev), tudi naknadno ne more terjati od izvajalca. Ni sicer pravilno stališče prvostopnega sodišča, da bi bila tožena stranka dolžna plačati mesečni pavšal že zgolj zato, ker je imela na voljo svetovalne storitve tožeče stranke, pa jih ni izkoristila. Navedeno stališče je uporabljivo v situacijah, ko je obseg storitev v pogodbi na pavšal odvisen od konkretnih posamičnih naročil naročnika, ki pogodbe ni odpovedal, čeprav storitev ni potreboval. Za takšno situacijo v obravnavanem primeru ne gre. Se pa pri pogodbah, sklenjenih na pavšal, šteje, da so storitve (za preteklo obračunsko obdobje opravljene), če jih naročnik ni nemudoma grajal. Izvajalca storitev mora torej naročnik takoj obvestiti o vseh pomanjkljivostih izvršenega posla, vključno z nezadostnim obsegom opravljenih storitev, in v primeru, če izvajalec napak ne odpravi ali celo sploh ne opravlja več nobenih storitev, odpovedati pogodbo. Če je pogodba sklenjena na pavšal, se namreč predpostavlja, da izvajalec storitve, ki so z njo dogovorjene, opravlja do trenutka, ko naročnik jasno in konkretizirano izrazi nezadovoljstvo z vsebino ali obsegom opravljenih storitev. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni niti trdila, da je tožečo stranko kadarkoli opozorila na njeno neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti. Že sama okoliščina, da tožena stranka zoper delo tožeče stranke ni uveljavljala nobenih ugovorov, povsem zadostuje za zaključek, da je tožeča stranka storitve po pogodbi opravila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00040343
OZ člen 103, 111, 191. ZPP člen 338, 338/1, 338/1-1, 338/1-2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 354.
nasprotna tožba - obstoj veljavne pravne podlage - prejem koristi brez pravne podlage - kršitev pogodbe - odstop od pogodbe - predhodno vprašanje - identično dejansko stanje - zavrnilna sodba v kazenskem postopku - vezanost civilnega sodišča na kazensko sodbo - kazenska odgovornost - civilna odgovornost - odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih - onemogočen preizkus sodbe - opredelitev do pravnorelevantnih navedb strank - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - delna razveljavitev - vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje
Vprašanje kazenske odgovornosti tožeče stranke za prejem v tem postopku vtoževanih sredstev od tožene stranke na podlagi Pogodbe ni predhodno vprašanje v obravnavani zadevi, temveč gre za obravnavo identičnega dejanskega stanja v civilnem in kazenskem postopku. Pravna teorija je glede takšne procesne situacije jasna: ob obravnavi identičnega dejanskega stanja civilno sodišče ni vezano na zavrnilno sodbo v kazenskem postopku, saj je civilna odgovornost strožja od kazenske odgovornosti. To pa pomeni, da sodišče prve stopnje svoje presoje, da kršitev Pogodbe ne obstaja, ne more utemeljiti zgolj na podlagi stališča okrožnega državnega tožilstva o vsebini Pogodbe in obveznostih tožeče stranke.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00040914
ZFPPIPP člen 97, 269, 271, 391, 391/1-1. ZPP člen 137, 137/1, 258, 258/2, 339, 339/2-8. DZ člen 269, 269/1.
izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika - izpodbojna pravna dejanja - oškodovanje upnika - namen oškodovanja - darilna pogodba - prenos lastninske pravice na nepremičnini - nagib daritve - obdobje izpodbojnosti - pravica do izvedbe dokaza - opustitev izvedbe predlaganih dokazov - zaslišanje zakonitega zastopnika stranke - udeležba zagovornika otrokovih pravic - kolizijski skrbnik mladoletnika - nasprotje interesov - zastopanje po odvetniku - vročanje pisanj pooblaščencu - položaj in pristojnosti upravitelja - umik tožbe
Ni pomembno, da tožnik v resnici ni hotel oškodovati svojih upnikov. Zadošča, da je do oškodovanja dejansko prišlo. Tudi nagibov, ki so tožnika vodili k daritvi, ni mogoče upoštevati. Bistveno je namreč, da tožnik nima sredstev, s katerimi bi svoje dolgove lahko poravnal.
Sodišče v pravdo ni bilo dolžno pritegniti zagovornika otrokovih pravic. Toženka niti ne trdi, da ji je bil tak zagovornik postavljen; za njegovo imenovanje je namreč pristojen varuh človekovih pravic in ne sodišče. Toženko je v pravdi zastopala njena mati kot zakonita zastopnica, ki je bila dolžna skrbeti za toženkine pravice in koristi v postopku. Kolizijskega skrbnika toženka ni potrebovala, saj njene koristi niso v navzkrižju z materinimi.
Vabilo na zaslišanje je zakonita zastopnica prejela osebno, pa se nanj ni odzvala. Sodišče prve stopnje je zato ta dokaz smelo opustiti. Poleg tega strankina pravica do izvedbe dokaza ni absolutna.
oprostitev plačila sodne takse pravne osebe - poslovodja - zavezanec za plačilo sodne takse
Tožena stranka neutemeljeno predlaga, da naj se sodna taksa prenese na poslovodjo, ki trenutno ni zaposlen, ni zmožen plačati sodne takse in je v ostalih primerih oproščen plačila te. Poslovodja je sicer zakoniti zastopnik tožene stranke, vendar on ni stranka v postopku. Stranka je pravna oseba, ona je zavezanec za plačilo.
Pritožbene navedbe, da sta stranki sklenili izvensodno poravnavo, v kateri sta sporazumno ugotovili, da je tožniku delovno razmerje prenehalo spornega dne, tožnik pa se je zavezal, da bo po prejemu spornega zneska umaknil tožbo, ter da je posledično zmotna odločitev o njegovi reintegraciji, pomenijo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni dopusten pritožbeni razlog zoper zamudno sodbo.
ZDR-1 člen 127, 127/3, 141.. ZDoh-2 člen 15, 15/5, 44, 352, 353.. OZ člen 312, 347.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2.
nadurno delo - pobotni ugovor - procesno pobotanje - istovrstnost terjatev - bruto ali neto znesek - davki in prispevki
Poudarek sodišča prve stopnje, da terjatvi nista pobotljivi, ker nista vzajemni, ni pravilen. Vzajemnost terjatev namreč pomeni, da sta stranki med seboj upnika in dolžnika, četudi iz različnih pravnih razmerij. Sporen je pogoj istovrstnosti terjatev, saj so terjatve iz delovnega razmerja, kot predmetna iz naslova nadur, zavezane plačilu davkov in prispevkov, kar pa ne velja za v pobot uveljavljano terjatev. Delavec je upravičen do bruto prejemkov, vendar tako da mu delodajalec obračuna davke in prispevke in jih plača za socialna zavarovanja. Davčna obveznost in obveznost plačila prispevkov nastane s prejemom dohodka (5. odstavek 15. člena ZDoh-2, 44., 352. in 353. člen ZDoh-2), torej šele po pravnomočnosti sodbe. To pomeni, da ob izdaji sodbe ni jasna točna neto višina prejemka delavca niti točna višina davkov in prispevkov. Če bi prišlo do pobotanja tovrstnih terjatev iz delovnega razmerja z odškodninsko terjatvijo, bi to pomenilo pobotanje bruto zneska za nadurno delo (saj je znana le konkretna višina tega prejemka) in odškodnine (ki ni zavezana posebnim dajatvam), kar pa ni sprejemljivo. Na ta način bi se namreč znižala vsota bruto prejemka na račun davkov in prispevkov, kar bi lahko pomenilo prikrajšanje zavarovalnih skladov, ki ne bi dobili ustreznih prispevkov, kot tudi delavca, saj bi to lahko vplivalo na njegove pričakovane pravice iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
Glede na to, da sodišče prve stopnje tožnici ni prisodilo plačila po višini določenega neto zneska, ker ta ob izdaji sodbe niti še ni znan, bi bilo upoštevanje tako priznane terjatve tudi v nasprotju s pravili pobotanja, ker se to zgodi za nazaj - od takrat ko so se stekli pogoji za pobotanje (312. člen OZ), ne za v prihodnje. Tudi pri ugovoru zaradi pobota v pravdi (procesno pobotanje) namreč veljajo materialnopravna pravila o učinkovanju pobotne izjave za nazaj (II Ips 77/2019).
Iz navedenih razlogov se sodišče prve stopnje pravilno ni spustilo v raziskovanje utemeljenosti v pobot ugovarjane terjatve, pač pa je pobotni ugovor zavrnilo že iz razloga, ker pobotanje s tožničino terjatvijo ne bi bilo možno.
V sodni praksi je protipravno ravnanje delodajalca pripisano le hujšim zlorabam instituta odpovedi. Tožena stranka tožniku pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala docela brez podlage, npr. mimo zakonskih razlogov, z namenom šikane, škodovanja ali iz kakšnega drugega nedopustnega razloga. Prav tako je upoštevala ''postopkovna'' pravila, ki jih delodajalcu nalaga zakon glede podaje odpovedi (tudi z neizvedbo zagovora v skladu z določbo 85. člena ZDR). Tožnik je s svojim ravnanjem spornega dne, ki ga je tožena stranka kvalificirala kot hujšo kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, povzročil, da mu je tožena stranka legitimno podala izredno odpoved. Tožena stranka je zaradi tožnikove kršitve izbrala legitimno sankcijo. Četudi je bilo nato ugotovoljeno nezakonito prenehanje delovnega razmerja in je bila odpoved razveljavljena, je pomembno, da je bilo tako odločeno le v posledici dejstva, da tožnik za očitano kršitev ni bil odgovoren (ker v času očitanega ravnanja ni bil prišteven), kar pa ne pomeni zlorabe odpovedi.
V posledici napačne presoje sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno, je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da so v obravnavanem primeru podani vsi elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke. Ker zahtevek že po temelju ni utemeljen, pritožbene navedbe tožnika v zvezi z višino odškodnine niso relevantne.
URS člen 15, 15/3, 22, 25, 34, 35, 39.. OZ člen 179.. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
nepremoženjska škoda - kršitev pravice do časti in dobrega imena - duševne bolečine - dokazna presoja - odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo - zavrnitev dokaznih predlogov - pravica do pritožbe - pravica do svobode izražanja - pravica do izjave
Sodišče je ustrezno vrednotilo prizadetost časti in dobrega imena toženke ter svojo presojo SMS sporočil in Facebook objav, s katerimi so bile meje dopustnega presežene, pravilno arugmentiralo in sicer, da jih ni mogoče razumeti drugače kot napad na tožničino osebnost, zasmehovanje in preziranje.
ZPP člen 343, 343/1, 343/2. ZFPPIPP člen 121, 121/1, 397 - 407. Odredba o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih (2020) točka 2, 2-8, 4.
postopek osebnega stečaja - postopek odpusta obveznosti - zavrnitev predloga za odpust obveznosti - osebna vročitev sklepa - tek pritožbenega roka - prekinitev teka procesnega roka - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - nujne zadeve - zavrženje pritožbe kot prepozne
Po 8. točki drugega odstavka Odredbe o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83. člena Zakona o sodiščih z dne 13.3.1010, ki je veljala od 16.3. do 30.3.2020, so se kot nujne zadeve (med drugim) štele tudi zadeve prisilne poravnave in stečaja. V navedeni odredbi je določeno da, razen v nujnih zadevah, v času trajanja posebnih ukrepov procesni roki ne tečejo in se ne vročajo sodna pisanja. Sporna zadeva je postopek (osebnega) stečaja, ki se je po 8. točki drugega odstavka omenjene odredbe štela kot nujna zadeva, v kateri tek procesnih rokov ni bil zaustavljen. To se je zgodilo šele z novo Odredbo o posebnih ukrepih z dne 30.3.2020, ki je veljala od 31.3.2020 do 9.4.2020. Glede na to, da se je dolžniku pritožbeni rok proti sklepu o zavrnitvi odpusta obveznosti iztekel 26.3.2020, na tek pritožbenega roka v njegovi zadevi prej navedene odredbe niso vplivale.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00042596
ZDR-1 člen 7, 7/4, 8, 47, 47/1, 200, 200/1, 200/2.. ZPP člen 274.
odškodninska odgovornost delodajalca - sodno varstvo - trpinčenje na delovnem mestu - vnaprejšnja dokazna ocena - zavrnitev dokaznega predloga
Pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni zaslišalo predlagane priče. Sodišče je zavrnitev tega dokaznega predloga obrazložilo tako: ''Sodišče je opustilo izvedbo dokaza z zaslišanjem priče, saj ta na glavno obravnavo ni pristopila, čeprav je bila nanj pravilno vabljena, sodišče pa je, po izvedbi vseh navedenih dokazov, ocenilo, da njeno zaslišanje ni potrebno.'' Takšna obrazložitev dokaznega predloga ni ustrezna in bi res lahko pomenila vnaprejšnjo dokazno oceno in s tem kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pa bi bilo tako le v primeru, če bi bil na takšen način zavrnjen pomemben dokazni predlog, kar pa tožničin predlog za zaslišanje navedene priče ni bil. Pritožbeno sodišče se tako strinja z zaključkom, da zaslišanje priče ni bilo potrebno, vendar pa ne zaradi razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, ampak zato, ker priča ni bila predlagana za ugotovitev odločilnih dejstev.
Obrazložitev dokaznega predloga, ki se nanaša na to, kako je potekal pregled, kaj je tožnici zdravnica pri tem rekla in zakaj je izdala zdravniško spričevalo, s katerim se tožnica ni strinjala, niso okoliščine, ki bi bile pomembne za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke iz naslova trpinčenja. Tožena stranka je v zvezi z razporeditvijo tožnice v drugo ambulanto upoštevala zdravniško spričevalo, izdano s strani zdravnice medicine dela, v katerem ta potrjuje, da tožnica izpolnjuje posebne zdravstvene zahteve za opravljanje delovnih nalog po opisu del in nalog "srednja medicinska sestra" v ambulanti brez vsakršnih omejitev. Trditve o neverodostojnosti zdravniškega spričevala (četudi naj bi tožnica kasneje v socialnem sporu uspela doseči iz naslova invalidnosti tudi priznanje pravice do premestitve na delo v manj frekventni ambulanti) se ne nanašajo neposredno na toženo stranko. Kaj bi o poteku pregleda in o vsebini zdravniškega spričevala izpovedala zdravnica, ni v nobeni relevantni vzročni zvezi z ravnanjem tožene stranke. Celo v primeru, če bi zdravnica o tožničinem zdravstvenem stanju izpovedala povsem drugače kot je navedla v zdravniškem spričevalu oziroma, če bi v celoti potrdila tožničine navedbe, to ne bi imelo vpliva na presojo ravnanja tožene stranke. Zgolj zato, ker je upoštevala vsebino zdravniškega spričevala (pri tem pa se ji ne očita npr., da bi na njegovo sestavo nedopustno vplivala), ne more biti podana njena odškodninska odgovornost.
stvarna pristojnost - ugovor stvarne nepristojnosti - razmejitev pristojnosti med okrajnim in okrožnim sodiščem - vrednost spora - lega nepremičnine - stvarnopravna tožba - varstvo lastninske pravice - premoženjskopravni zahtevek
Predmetni spor je spor za varstvo lastninske pravice, katerega vrednost je označena na 41.000,00 EUR. Ne glede na lego nepremičnine zato zanj ni pristojno okrajno sodišče. Le če bi šlo za spor zaradi motenja posesti, o služnostih in realnih bremenih, in iz najemnih in zakupnih razmerij, bi bilo ne glede na vrednost spornega predmeta pristojno okrajno sodišče, a za tak primer v obravnavani zadevi ne gre.
ZDR-1 člen 130, 130/1, 130/2.. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2006) člen 80.
povračilo stroškov prevoza na delo in z dela - službeno vozilo
Tako ZDR‑1 kot KP dejavnosti določata, da delavcu v vsakem primeru pripadajo stroški prevoza na delo in z dela, ne glede na to, kakšen način prevoza uporablja, seveda pa pripadajo v predpisani višini.
OZ člen 131, 131/3, 171, 171/1. ZDLov-1 člen 20, 20-9, 54, 54/5. Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (2004) člen 1, 1/1. ZON-C člen 46, 46/1. ZON člen 1, 91, 92, 93.
odškodninska odgovornost države - objektivna odškodninska odgovornost - škoda, ki jo povzroči žival - napad rjavega medveda - odgovornost za škodo od divjadi in zavarovanih vrst prostoživečih sesalcev in ptic - škoda, ki jo povzročijo zaščitene vrste prostoživečih živali - odškodnina za nepremoženjsko škodo - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - rjavi medved - ohranjanje biotske raznovrstnosti - varstvo naravnih vrednot - pravna praznina - deljena odgovornost - prispevek oškodovanca k nastanku škode - lov - vmesna sodba
Nobenega dvoma ni, da je odgovornost države objektivna, vendar podlaga te odgovornosti ni (očitno) dejstvo, da medvedka z mladiči ob srečanju s človekom zanj predstavlja vir povečane nevarnosti. Država namreč ni lastnica rjavega medveda niti drugih zavarovanih vrst. V tem primeru gre za posebno obliko objektivne neposlovne odškodninske odgovornosti, določene z zakonom (tretji odstavek 131. člena OZ). Država, ki se je zavezala k ohranitvi biotske raznovrstnosti in varstvu naravnih vrednot (1. člen ZON), je zato hkrati prevzela nase breme nekaterih izgub, ki jih v zvezi z zavarovanimi živalskimi vrstami utrpijo posamezniki (t.i. povrnitvena shema).
Nobenega tehtnega razloga ni videti za ureditev, po kateri država odgovarja za premoženjsko škodo, ki jo povzročijo živali vseh zavarovanih vrst, ne krije pa nepremoženjske škode, niti tiste, ki jo človeku povzročijo nevarne živali iz seznama zavarovanih vrst. Ker je več kot deset let v skladu z 91. členom ZON (drug) zakon določal odgovornost države za škodo, ki jo povzročijo nekatere zavarovane vrste, se zdi, da je s črtanjem določbe petega odstavka 54. člena ZDLov-1 nastala nehotena pravna praznina. Po presoji pritožbenega sodišča je treba to vrzel zapolniti z upoštevanjem prej veljavnega petega odstavka 54. člena ZDLov-1. To pomeni, da je oškodovanec v primeru, ko pride do napada rjavega medveda na človeka, upravičen tudi do odškodnine za nepremoženjsko škodo.
Odvetnik je bil tudi ob vložitvi tožbe, med pravdo pa se je prenehal ukvarjati z odvetništvom in opravlja dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik. Pravilno je stališče, da kot tožnik ves čas nastopa ista fizična oseba.
Možen pomen izstavitve računov v nižjem znesku od tega, do katerega bi bil tožnik upravičen po pogodbi, bi lahko predstavljal tudi izjavo o delnem odpustu obveznosti, vendar pa je to ravnanje najmanj dvoumno.
Odločitev o stroških postopka za izdajo začasne odredbe je v sodni praksi resda pogosto pridržana do končne odločitve, a navedeno še ne pomeni, da je v vsakem primeru odvisna od tožnikovega uspeha v pravdi.
KZ-1 člen 285, 285/1, 285/3, 304, 304/1. Uredba o upravnem poslovanju (2005) člen 2, 2 - 5.
odvzem ali uničenje uradnega pečata ali uradnih spisov - dokumentacija upravne zadeve - upravljanje z dokumentarnim gradivom - predložitev dokumentov
Prijava, ki je bila po izročitvi davčnemu organu skenirana, je postala del spisovne dokumentacije v odprtem inšpekcijskem, torej v upravnem postopku, ki se je vodil pod opr. št. DT 0610-490/2012. Pravno podlago za zaključke prvega sodišča, da je sporna listina dokument, ki je pripadal upravnemu organu, pa je iskati tudi v določbi 5. točke člena 2 takrat veljavne Uredbe o upravnem poslovanju (Uradni list RS, št. 20/2005 z dne 3. 3. 2005), ki je določala, da je dokument izviren ali reproduciran (pisan, risan, tiskan, fotografiran, fotokopiran, fonografski, v elektronski obliki ali kako drugače zapisan) zapis, ki je bil prejet ali je nastal pri delu organa in je pomemben za njegovo poslovanje. Dokumentarno gradivo (točka 8 istega člena Uredbe) pa so vse zadeve, dosjeji, dokumenti ter evidence o njih, druge evidence, ki jih vodi organ in druga gradiva, ki jih organ bodisi prejme ali pa nastanejo pri njegovem delu. Ker je po ugotovitvah prvega sodišča sporno listino upravni organ prejel v inšpekcijskem upravnem postopku 15. 5. 2013, je kot upravnemu organu izročena listina s strani obtoženca takrat postala del dokumentarnega gradiva v odprti upravni zadevi in s tem tudi uradni dokument, ki je služil kot dokaz za ugotavljanje osnove za odmero obtoženčevega premoženja.
Iz izreka izpodbijane sodbe v tem delu ne izhaja, da je obtoženec predložil policistom sporno listino, temveč da je to sporno - lažno listino izročil z namenom oteževanja dokazovanja v kazenskem postopku. Zakonski znak tega kaznivega dejanja pa je predložitev lažnega oziroma ponarejenega dokumenta v kazenskem postopku. Pritožbeno sodišče zato soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da ob tem, ko je izvedba hišne preiskave brez dvoma potekala zakonito, izvedeni dokazi ne dajejo podlage za zaključek, da s tem, ko naj bi obtoženec sporno listino izročil kriminalistom ob hišni preiskavi, je to storil z namenom oteževanja dokazovanja v kazenskem postopku. Po prepričanju pritožbenega sodišča pojma izročitev dokaza ni mogoče avtomatično enačiti s pojmom predložitve v kazenskem postopku, ki je širši ter ga je mogoče razumeti kot posebej motivirano ravnanje, ki se odrazi v predložitvi takega lažnega dokaza v kazenskem postopku in ko se zasleduje cilj, to je preprečitev ali otežitev dokazovanja.
Stečajni postopek se bo končal, ko bo sodišče na upraviteljev predlog izdalo sklep o končanju postopka osebnega stečaja. Upravitelj bo predlog dal šele po opravljeni končni razdelitvi, povedano jasneje, ko bo unovčeno vso dolžničino premoženje.