Očitki o nepravilni izpolnitvi posredniške pogodbe so lahko osnova le za (odškodninsko) odgovornost tožnice in ne za ničnost pogodbe. Pogodba, ki je bila nepravilno izpolnjena, ni nična.
Kadar je podano očitno nesorazmerje med višino plačila (provizijo) in opravljeno storitvijo nepremičninskega posrednika, pogodba ni nična, pač pa so podane okoliščine, zaradi katerih ima naročitelj možnost zahtevati znižanje plačila.
Sklenitev pogodbe o nepremičninskem posredovanju tudi v primeru posredovanja za obe stranki pravnega posla, ki je predmet posredovanja, povzroči nastanek dvostranskega obligacijskega razmerja med posrednikom in posameznim naročiteljem. S sklenitvijo pogodbe o nepremičninskem posredovanju se naročitelj zaveže, da bo posredniku plačal za posredovanje (za opravljeno storitev), in sicer dogovorjeno provizijo: v obravnavanem primeru del razdeljenega enojnega zneska provizije.
Posrednik ni klasični pogajalec, pač pa oseba, ki omogoča potek v zvezi s pogajanji. Gladi nasprotna stališča v smeri sklenitve pogodbe in opravlja dejanska opravila za sklenitev pogodbe, predlaga pogodbene rešitve, oskrbuje stranki s potrebno dokumentacijo, prenaša sporočila in izjave ter pomaga pri premagovanju razlik v pogledih strank ter jima sporoča okoliščine, ki so pomembne za nastanek posla.
Ključne so ugotovitve, da je tožnica sklenila s tožencem dogovor za najvišjo možno provizijo, obseg dela, ki ga je opravila tožnica zanj v okviru posredovanja za obe stranki, pa je manjši, ker je toženec kot kupec sam našel oglas za prodajo nepremičnine. Pravilna je ocena, da dogovorjeni obseg dela in truda posrednice ne opravičuje do dogovorjene 2% provizije, pač pa le do 1,5% od prodajne cene.
zahtevek za posestno varstvo - motenje posesti - posest na delu nepremičnine - samovoljno in protipravno motilno ravnanje - opustitev posesti - izguba posesti - volja opustiti posest - navzven zaznavne okoliščine - dejanska oblast nad stvarjo - izjava - sprememba prvostopenjske odločitve - kršitev prepovedi - denarna kazen kot sredstvo izvršbe
Tudi opustitev posesti kot opustitev dejanske oblasti nad stvarjo mora biti navzven nedvoumno manifestirana. Gre za dejanski akt, ki je nasproten tistemu, s katerim se je posest vzpostavila.
Zapuščenost zelenjavnega vrta v zimskem in zgodnje spomladanskem času (ko po splošnem vedenju sodišča zaradi možnosti zmrzali še ni ugoden čas za vrtičkarstvo) ni dokaz o opustitvi posesti. O opustitvi posesti je mogoče govoriti le, če je opustitev izvajanja dejanske oblasti nad stvarjo posledica volje posestnika, da je njegovo dejansko razmerje do stvari prenehalo, in če je ta volja izražena na način, da o njej ni dvoma. Če volja za opustitev posesti navzven ni nedvoumno manifestirana, oseba, ki je stvar vzela v posest, tvega, da bo njeno ravnanje tolmačeno kot samovoljna sprememba posestnega stanja.
Posest se opusti z dejanskim prenehanjem izvrševanja posesti, ne zgolj z izjavo posestnika o tem, da posesti enkrat v prihodnosti ne bo več izvrševal.
SPZ v 34. členu ne določa denarne kazni kot grožnje za kršitev prepovedi nadaljnjega motenja posesti. Zagrožene denarne kazni tudi ni mogoče šteti kot „drug ukrep, potreben za varstvo pred nadaljnjim motenjem“ iz 34. člena SPZ. V primeru ponovnega motenja posesti (na način, ki se v bistvenem ne bo razlikoval od prejšnjega motenja) bo lahko tožnica uveljavljala sodno varstvo (tudi pod grožnjo denarne kazni) v okviru izvršilnega postopka.
V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da naknadna ugotovitev lastnosti zavarovanca za sporno obdobje ne more vplivati na izplačevanje nadomestila za invalidnost. V nasprotju z določbo 125. člena ZPIZ-2 je štelo, da je bil tožnik v tem obdobju upravičen do nadomestila za invalidnost ter izpodbijani odločbi neutemeljeno kot nezakoniti odpravilo. Zmotno je posledično štelo, da ni prišlo do preplačila in s tem tudi ne obveznosti do vračila.
Po stališču novejše sodne prakse, zavarovanec v primeru, da se dejanske okoliščine po izdaji odločbe o pravici spremenijo, lahko pravico še naprej uživa le v primeru, če so še nadalje izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Če ti niso več izpolnjeni, je novo dejstvo podlaga za novo upravno odločanje. Za obdobje, v katerem zavarovanec ni izpolnjeval pogojev za izplačevanje dajatve, toženec odloči o preplačilu in dolžnosti vračila izplačanih sredstev v odločbi o ugotovitvi preplačila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSK00040444
ZNP-1 člen 19, 19/1, 40, 40/1, 167. SPZ člen 77.
sodna določitev meje - lastninski spor - mejni ali lastninski spor - močnejša pravica - nepravdni postopek - pravdni postopek - ustavitev nepravdnega postopka - ustavitev nepravdnega postopka in nadaljevanje v pravdnem postopku - stroški nepravdnega postopka
Po določbi 167. člena Zakona o nepravdnem postopku sodišče v postopku za ureditev meje uredi mejo med nepremičninami, če je ta sporna, razen če zakon izključuje sodno ureditev meje. Če je med udeleženci spor o določeni površini nepremičnine (lastninski spor), pri čemer meja ni sporna, ne gre za ureditev meje.
določitev preživnine za mladoletnega otroka - preživninske zmožnosti staršev - preživninske potrebe otroka - kredit
Res je sicer, da izdatek, namenjen pridobivanju premoženja, praviloma ni okoliščina, ki bi lahko pripeljala do ocene o neugodnejši premoženjski sliki preživninskega zavezanca, vendar v tem primeru to ne drži. Če je namreč sodišče štelo, da materi oddajanje nepremičnine prinese v povprečju 500,00 EUR mesečno, je logično posledica tudi to, da je treba od najemnin odbiti znesek, ki ga mora mesečno odplačevati, da ta prihodek pridobi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00041536
KZ-1 člen 245, 245/1, 245/2, 245/3. ZKP člen 358, 358/1, 358/1-3, 372, 372/1, 372/1-1, 373.
kaznivo dejanje pranja denarja - oprostitev obtožbe - zakonski znaki kaznivega dejanja - celovita dokazna ocena - prepovedana dejavnost - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - predhodno kaznivo dejanje - hramba denarja - prikrivanje izvora denarja - utemeljen sum o storitvi kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona - oprostilna kazenska sodba - izvršitvena ravnanja - dokazni standard gotovosti
Pri posameznih možnih izvršitvenih ravnanjih, zlasti pri izvršitvenem ravnanju hrambe, ravnanje storilca ni mogoče presojati ločeno od dejanskega učinka, ki bi ga naj tako ravnanje imelo, to je, da se z njim zakrije (ali vsaj poskusi zakriti) izvor takšnega premoženja. To pomeni, da morajo biti njegova ravnanja oziroma subjektivni odnos do njih takšna, da bi jih bilo mogoče opredeliti kot hrambo z namenom zakritja izvora denarja oziroma premoženja. Pri obdolženemu D. Ž. pa niti iz opisa kaznivega dejanja niti iz izvedenih dokazov nič od tega ne izhaja. Poleg že navedene hrambe denarja ne izhaja nobeno zahtevano in pričakovano ravnanje, ki bi bilo usmerjeno k zakritju izvora premoženja. Prejemanje kupnine za prepovedano drogo v virtualni valuti ne predstavlja prepovedane dejavnosti, temveč predstavlja poslovanje z uveljavljenim plačilnim sredstvom, ki ne obstaja v fizični obliki in je zato potrebna menjava v valuto v obliki bitcoinov. Spremljajoče okoliščine iz tega predhodnega kaznivega dejanja, povzete zgoraj v točki 7 te sodbe, pa ne zadoščajo za opredelitev obdolženčeve hrambe kot uresničitev zakonskega znaka kaznivega dejanja pranja denarja.
Pogoj za veljavnost pripoznave je, da je izražena jasno, nepogojno in določno, iz dolžnikove izjave oz. konkludentnega ravnanja mora biti nesporno razvidno, da dolžnik priznava obstoj določene svoje obveznosti. Mora se nanašati na konkretno pravno razmerje z vsemi njegovimi konstitutivnimi elementi. Sodišče mora oceniti, ali se dolžnikova izjava, glede na okoliščine, v katerih je dana, navzven kaže kot jasen izraz dolžnikove volje, da priznava dolg.
gospodarski spor majhne vrednosti - obligatornost glavne obravnave - nedovoljeni pritožbeni razlogi - zmota ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Pravna teorija in sodna praksa sta si enotni, da ni mogoče šteti, da dokazni predlog za zaslišanje stranke ali priče vsebuje tudi predlog za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče dokaznemu predlogu ugodilo.
začasna nezmožnost za delo - plačilo nadomestila - zavrženje zahteve - aktivna legitimacija dediča
Ni mogoče šteti, da bi tožnica v predsodnem postopku uveljavljala pravice A.A., umrlega dne 24. 8. 2018, temveč izvedeno premoženjsko pravico, ki je v trenutku njegove smrti prešla nanjo. Že sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da pri nadomestilu plače za čas začasne nezmožnosti za delo ne gre le za pravico po ZZVZZ, temveč tudi po 137. členu ZDR-1. V bistvu gre za premoženjsko pravico delavca-zavarovanca za čas nezmožnosti za delo zaradi bolezni. Denarno dajatev praviloma obračunava in izplačuje delodajalec, izplačane zneske za odsotnost, daljšo od 30 dni pa refundira od nosilca in izvajalca obveznega zdravstvenega zavarovanja, tj. tožene stranke.
lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja - odločitev o pravdnih stroških
Po stališču pritožbenega sodišča tožnik utemeljeno opozarja, da je s svojim zahtevkom uspel v celoti. Tožnik je izpodbijal prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo tožene stranke, s katerimi je tožena stranka ugotovila lastnost zavarovanca za sporno obdobje, in sicer na podlagi prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2. Sodišče je v nasprotju z navedenim ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za zavarovanje tožnika po petem odstavku 14. člena ZPIZ-2. S tem, ko je sodišče ugotovilo, da sta izpodbijani odločbi nepravilni in nezakoniti in ju je odpravilo, je v bistvu ugodilo tudi postavljenemu tožbenemu zahtevku, kot sledi iz prve pripravljalne vloge, saj je presodilo, da je tožnika potrebno vključiti v zavarovanje kot zaposleno osebo pri delodajalcu s sedežem v tujini. Tožnik je tako s svojim zahtevkom uspel v celoti, kar pomeni, da mu je sodišče prve stopnje neutemeljeno priznalo zgolj 50 % odmerjenih stroškov.
privilegirana priča - izjava, dana policiji - izločitev dokazov - pravni pouk privilegirani priči
Zagovornica s pritožbo zmotno uveljavlja avtomatično ekskluzijo izpovedi privilegirane priče in pri tem prezre razlikovanje med ekskluzijama po 235. in 236. členom ZKP, t.j. izjavama, ki jo je dala policiji v fazi zbiranja obvestil po 148. členu ZKP oseba, za katero se kasneje izkaže, da je absolutno privilegirana priča (235. člen ZKP) in izjavo, ki jo je dala policiji v fazi zbiranja obvestil po 148. členu ZKP oseba, za katero se kasneje izkaže, da je relativno privilegirana priča (236. člen ZKP). Izjava absolutno privilegirane priče se po tretjem odstavku 83. člena ZKP mora izločiti, izjava relativno privilegirane priče pa samo pod pogojem, da se je ta priča kasneje odrekla pričevanju.
Pravilna je odločitev sodišča, da je tožena stranka pravilno postopala, ko je v okviru predhodnega formalnega preizkusa ugotavljala ali so podani pogoji za ponovno odločanje o zadevi. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ni nobene pravne podlage, da bi tožena stranka na podlagi zahteve z dne 14. 3. 2018 ponovno odločala o ponovni odmeri pokojnine. Ponovna odmera, na podlagi dobe dosežene po Zakonu o popravi krivic ni mogoča, ker se dejansko stanje ni spremenilo, tožnik pa ni dokazal, da bi mu bila priznana dodatna doba, zato ne more doseči spremembe višine invalidske pokojnine. Sodišče je pravilno opozorilo, da niti Zakon o popravi krivic niti ZPIZ-2 oziroma prej veljavni zakoni o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ne predstavljajo podlage za ponovno odmero invalidske pokojnine s hipotetičnim upoštevanjem višje izobrazbe. Slednje je pravilno obrazloženo, ko je sodišče s pravilnim razlogovanjem opozorilo na elemente, od katerih je odvisna višina invalidske pokojnine.
duševno zdravje - zadržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom - pogoji za prisilno zadržanje na zdravljenju - čas zdravljenja - izvedensko mnenje
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu obrazloženo izpostavilo tiste ključne dejanske okoliščine, na podlagi katerih je moč utemeljeno zaključiti, da so glede A. A. izpolnjene vse predpostavke za izrek ukrepa zadržanja in zdravljenja (brez privolitve) na oddelku pod posebnim nadzorom, kakor to predvideva 39. v zvezi s 53. členom ZDZdr.
ZUP člen 253, 253/2, 274, 274/2, 279.. ZSVarPre člen 4, 31, 31/1, 31/1-3, 31/2, 49, 50, 51, 51/2, 52.. Pravilnik o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči (2012) člen 12.
varstveni dodatek - prepoved reformacije in peius
Tudi po stališču pritožbenega sodišča je bila odločitev Centra za socialno delo A. pri odločanju o tožničini pritožbi vloženi zoper odločbo v nasprotju z določbo 253. člena ZUP. Ta v drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom določa, da lahko organ II. stopnje z namenom, da bi se stvar rešila pravilno, ob reševanju pritožbe v mejah zahtevka, ki je bil postavljen v postopku na prvi stopnji, s svojo odločbo spremeni odločbo v škodo pritožnika, vendar samo iz razlogov, ki so določeni v 274., 278. in 279. členu tega zakona. V citirani določbi je urejena t. i. dopustna prekoračitev prepovedi reformatio in peius, kadar organ odloča v škodo pritožnika v tistem delu, ki presega meje preizkusa iz 274. člena ZUP in preizkuša odločbo tudi v delu, v katerem je pritožnik ne izpodbija, oziroma ko jo preizkuša iz razlogov, ki jih pritožnik v pritožbi ne uveljavlja. Poleg tega pogoja pa mora biti izpolnjen še nadaljnji pogoj, da je za spremembo odločbe v škodo pritožnika podan kateri izmed razlogov, ki so določeni v 274. členu, če gre za odpravo oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici ali v 278. členu, če gre za izredno razveljavitev ali v 279. členu ZUP, če gre za ničnost odločbe. Če ni podan nobeden od teh razlogov, pritožbeni organ ne more odločiti v škodo pritožnika.
Že na podlagi nespornih dejstev, ki jih ni potrebno dokazovati in jih strankam ni potrebno ugovarjati ter še dodatnih ugotovitev, je zato odločitev tožene stranke, da šteje bivanje tožnice na istem naslovu kot njena hči v stanovanju, ki ni njena last in ne plačuje najemnine in si stroške med seboj delijo, za okoliščino, ki utemeljuje znižanje dodeljenega varstvenega dodatka za 15 %, izdana v okviru mej prostega preudarka in v skladu z njenim namenom.
IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSK00053763
ZIZ člen 38, 38/5, 170, 170/2.. SPZ člen 142.. ZZK-1 člen 31.
izvršba na nepremičnino - lastninska pravica v pričakovanju - lastninska pravica v pričakovanju na predmetu izvršbe - istovetnost nepremičnine - stroški ugovornega postopka
V primeru nevpisane nepremičnine mora zemljiškoknjižno sodišče po vpisu nepremičnine v zemljiško knjigo na predlog lastnika dovoliti vpis lastninske pravice, če lahko iz zemljiškoknjižnega dovolila nedvomno ugotovi, da gre za isto nepremičnino.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00041485
OZ člen 118, 119. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-15. SPZ člen 38, 38/5.
zavrnitev zahtevka za plačilo - prodajna pogodba - dogovor o predkupni pravici - odkupna pravica - vrednost vozila - funkcionalne pomanjkljivosti stvari - povrnitev dejanske vrednosti - očitno nesorazmerje vzajemnih dajatev - oderuška pogodba - subjektivni in objektivni element oderuške pogodbe - razveza pogodbe - tožbeni zahtevek za razveljavitev pogodbe - potrdilo o plačilu - pravno relevantni vzrok - materialno procesno vodstvo
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila dogovorjena odkupna pravica, saj se je toženec zavezal, da bo tožniku pod dogovorjeni pogoji (za znesek 1.050,00 EUR) na tožnikovo zahtevo prodal predmetno vozilo (peti odstavek 38. člena SPZ2).
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - poslovna odškodninska odgovornost - vzročna zveza - ravnanje contra legem artis - potek zdravljenja
Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da niso potrjene drugačne navedbe tožnice, da bi morala biti napotena na pregled pod stopnjo „nujno“ ter tudi ne, da je bila takšna indikacija za stopnjo ″nujno″ pred hujšim poslabšanjem v oktobru 2015, ko so bile takšne napotnice izdane. Sodišče prve stopnje je glede na vsebino zapisa onkološkega pregleda 14. 8. 2015 in glede na mnenje izvedenca, da OIZ ne more indicirati onkološkega zdravljenja, pravilno tudi zaključilo, da niso potrjene trditve tožnice, da je zdravnica imela indikacije za napotitev na ponovni pregled pri onkologu. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovitve, kakšne so bile možnosti OIZ glede na strokovno utemeljene indikacije v navedenem časovnem obdobju, utemeljeno sklepalo, da ni podlage za zaključek, da bi lahko OIZ z drugačnim ravnanjem od 20. 9. 2015 vplivala na potek zdravljenja v smislu realne možnosti pravočasne ustrezne diagnostike in pravočasnega pregleda pri ortopedu; enako pa velja za ravnanja od maja 2015, saj tudi v primeru napotitve na diagnostične preiskave in ortopedski pregled, le-ti ne bi bili opravljeni, preden je pri tožnici prišlo do zloma oziroma sesedanja vretenca.
izločitev dokazov - izjava osumljenca, dana policiji - osredotočenost suma
Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da policija v trenutku prostovoljne izjave osumljenca še ni začela z uradnim postopkom. Osumljenec v izjavo ni bil prisiljen, ta je bila dana povsem prostovoljno.
ZPP člen 105a, 105a/3, 141a, 142, 142/1, 339, 339/2, 339/2-8.
fikcija umika pritožbe - neplačilo sodne takse za pritožbo - poziv za plačilo sodne takse - rok za plačilo sodne takse - nepravilna vročitev - osebna vročitev - štetje rokov - podpisana vročilnica - vročilnica kot javna listina - odvzeta možnost obravnavanja
Vročilnica ima naravo javne listine in vsebuje dvoje dokaznih pravil: (1) dokazno pravilo pristnosti, ki pomeni, da je javno listino izdal tisti, ki je na njej označen kot izdajatelj, in (2) dokazno pravilo o resničnosti njene vsebine, torej tistega, kar se v njej potrjuje. Dokazno pravilo o resničnosti ni absolutno.
Opustitev pravilne vročitve in s tem povezano napačno štetje roka za plačilo pritožbene sodne takse imata za posledico, da je bila drugemu tožencu odvzeta možnost obravnavanja njegove pritožbe zoper zamudno sodbo.
Na pravno naravo pravnega razmerja med pravdnima strankama ne vpliva niti dejstvo, da tožeča stranka ni nepremičninski posrednik, da ne izpolnjuje pogojev za nepremičninskega posrednika in nima zavarovane svoje odgovornosti. Le zato, ker tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev, ki jih zakon zahteva od posrednika v prometu z nepremičninami, namreč ni mogoče zaključiti, da zanjo kogentna določila o varnem in skrbnem poslovanju pri nepremičninskem posredovanju, ki jih določa ZNPosr v III. Poglavju, ne veljajo. Takšno stališče bi bilo v izrecnem nasprotju z namenom zakonodajalca ob sprejemanju ZNPosr. Namen zakonodajalca je namreč bil podrobneje pravno urediti področje storitev nepremičninskega posredovanja predvsem s ciljem udejanjanja varstva šibkejše stranke (naročitelja), kar posledično med drugim zahteva tudi prepoved opravljanja te dejavnosti subjektom, ki ne izpolnjujejo zakonskih pogojev. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je pri odločitvi v tem primeru treba upoštevati določila ZNPosr, saj bi v nasprotnem primeru, v kolikor bi sledilo trditvam tožeče stranke, da je bila njena volja in volja pravne prednice tožene stranke skleniti običajno posredniško pogodbo po OZ, dopustilo obid (kogentnih) zakonskih določb, ki veljajo za posredovanje v prometu z nepremičninami.
Pogodba o posredovanju v prometu z nepremičninami mora biti sklenjena pisno (prvi odstavek 13. člena ZNPosr). Skladno z določilom 53. člena OZ je oblične pogodbe mogoče razvezati z neobličnim sporazumom, razen če je za določen primer z zakonom predvideno kaj drugega, ali če namen, zaradi katerega je za sklenitev pogodbe predpisana oblika, zahteva za razvezo pogodbe enako obliko. Za razvezo posredniške pogodbe veljavni predpisi izrecno ne določajo pisne oblike. Sankcija za kršitev določila o pisnosti pogodbe o posredovanju v prometu z nepremičninami ni predvidena. Zato je mogoče sklepati, da je pisna oblika posredniške pogodbe v prometu z nepremičninami predpisana zgolj v interesu pogodbenih strank (zaradi varnega in skrbnega nepremičninskega posredovanja in varstva naročnika). Torej pogodba o posredovanju v prometu z nepremičninami ni neveljavna le zato, ker ni sklenjena v pisni obliki. Posledično tudi za veljaven odstop od pogodbe ni obvezna pisna oblika. Glede na navedeno tako tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenim očitkom, da odpoved ni veljavna, ker je tožena stranka ni podala v pisni obliki.
Ker je tožeča stranka bila že poleti 2016 seznanjena s stališčem tožene stranke glede plačila provizije in se je sama odločila, da bo še naprej sodelovala s toženo stranka, do plačila provizije ni upravičena niti na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi (prvi in tretji odstavek 190. člena OZ). V tem primeru je Pogodba med pravdnima strankama prenehala veljati. Zato tožeča stranka za izvajanje posredovanja od poletja 2016 dalje ni imela več pravne podlage. Če ga je še naprej izvajala, je to izvajala samovoljno, v nasprotju z voljo tožene stranke, in zato od tožene stranka ne more zahtevati plačila niti na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi.