Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4, 24. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 6, 6/1, 31.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - ugoditev tožbi - načelo otrokove koristi - zagotovljeni bivanjski pogoji - pritožba tožene stranke - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - napačna uporaba materialnega prava - ugoditev pritožbi
Za ugotovitev sistemskih pomanjkljivosti ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU, ki ustreza 3. členu EKČP.
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da se predaja Republiki Hrvaški lahko izvede samo, če so tamkajšnji pogoji za namestitev prosilcev najmanj enakovredni slovenskim. Ne le, da gre za stališče, ki povsem zanemari pomen načela medsebojnega zaupanja med državami članicami EU, ampak tudi brez pravne podlage vzpostavlja močno pretirane zahteve glede materialnih pogojev za sprejem prosilcev. Minimalni standardi za sprejem in oskrbo prosilcev, ki morajo biti v državah članicah zagotovljeni, so določeni z Direktivo 2013/33/EU,7 katere cilj je zagotoviti primerljivost sistemov oziroma pravic, ki jih imajo prosilci. Razlike (v smislu uveljavitve višjih standardov) so tako dopustne, najmanj pričakovane, če ne že neizogibne in ne predstavljajo razloga, da se predaja prosilca ne izvede.
Okoliščina, da je tretja tožnica dojenčica, sama po sebi ni posebna okoliščina, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da bi bila že zato predaja družine v nasprotju s 4. členom Listine. Prisotnost ščurkov v sobi, v kateri so bili tožniki nastanjeni v Republiki Hrvaški, med strankama sicer ni sporna, sporno je, ali gre za kršitev minimalnih standardov nastanitve, ki jih morajo zagotavljati države članice EU. Sodišče prve stopnje samo ni ugotavljalo ne trajanja ne obsega težave ne ukrepov tožnikov (npr. ali so na težavo koga opozorili) in pristojnih uradnih oseb za odpravo teh pomanjkljivosti, če so tožniki na težavo opozorili.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - vsebinsko prazna pritožba
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Zato je za presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti kot ovir za predajo prosilca Francoski republiki bistvenega pomena, kako ravnajo njeni organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Zgolj z očitkom, da naj bi med strankama ne bilo sporno, da so bile pritožniku v Franciji kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, brez navedb, iz katerih bi bilo mogoče sklepati o položaju prosilca po predaji, pritožnik ne more uspeti. Tudi če bi bila ta trditev resnična, namreč ostaja v opisanem pogledu povsem nekonkretizirana.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ponovna prošnja za mednarodno zaščito - nova dejstva in okoliščine - zamolčanje dejstev - nezmožnost uveljavljanja v prejšnjem postopku brez svoje krivde - krvno maščevanje - ugovor nevednosti
Prepričljivo in življenjsko logično jestališče sodišča prve stopnje, da če bi bilo tožnikovo življenje v izvorni državi res ogroženo, bi bilo pričakovati, da bo tožnik na razgovoru - glede na vsa pojasnila in opozorila, ki jih je dobil - grožnje s smrtjo zaradi krvnega maščevanja omenil kot enega glavnih razlogov za zapustitev izvorne države, v nasprotnem primeru pa, da bo najkasneje ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka verodostojno in prepričljivo pojasnil, zakaj je tako resen razlog za zapustitev države kot je življenjska ogroženost, v prvem postopku zamolčal.
Zatrjevana nevednost o tem, katere stvari so pomembne, sama po sebi ne more biti opravičljiv razlog, da pritožnik pri podaji prošnje ni uveljavljal resničnih razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo.
tožba po 4. členu ZUS-1 - dejanje, ki posega v človekove pravice - oblastno ravnanje - zakonodajna dejavnost - nezakonitost odloka - akt izdan v obliki predpisa - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19)
Po določbi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča tudi (poleg upravnih aktov iz 2. člena tega zakona) o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. To pomeni, da vsakega delovanja oblasti, ki ga zajema ta določba, že po jasnem jezikovnem pomenu zakonskega besedila ni mogoče šteti za dejanje, temveč je treba razlikovati med dejanji in akti. Pojem dejanja v smislu prvega odstavka 4. člena ZUS-1 je Vrhovno sodišče že razložilo, in sicer kot odločitev oblasti, ki je sprejeta brez procesne forme in neposredno učinkuje tako, da ustvarja pravne posledice zoper tožnike. Za razliko od tega gre za akt v smislu navedene zakonske določbe v primeru, če ima odločitev oblasti sicer formo akta, ni pa to upravni akt iz 2. člena ZUS-1, niti posamično dejanje.
Nezakonitosti (oziroma neustavnosti) odlokov zato ni mogoče uveljavljati kot nezakonitost dejanja, saj sta rezultat tega dejanja (namreč delovanja pristojnega organa) odloka, ki sta pravna akta. Kot odloka imata ta akta obliko predpisa. Pravna podlaga za upravni spor zoper akte, izdane v obliki predpisa, pa ni 4. člen ZUS-1, ampak četrti odstavek 5. člena istega zakona.
pripor - pravica do izjave - zaslišanje obdolženca - izvršilni naslov - sprememba sodbe sodišča prve stopnje s strani pritožbenega sodišča - ugotovitveni sklep
Višje sodišče je sklep izdalo na podlagi tretjega odstavka 394. člena ZKP.
Kršitev pravic obrambe zagovornik prepoznava v tem, da pred izdajo izpodbijanega sklepa Višje sodišče obdolženca ni zaslišalo. Pri presoji teh navedb je treba upoštevati, da ugotovitveni sklep, kot je izpodbijani, ne vsebuje izvršilnega naslova za izvrševanje pripora (prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-139/22-13 z dne 7. 11. 2022). Zato so tudi v obravnavanem primeru relevantna stališča iz navedene odločbe.
Poleg postavitve ustreznega tožbenega zahtevka na ugotovitev nezakonitosti akta mora tožnik utemeljiti tudi pravni interes za ugotovitveno tožbo, če želi, da je o njej vsebinsko odločeno. Izkazati mora, da bi ugoditev njegovi tožbi pomenila zanj določeno pravno korist (torej neposredno, na zakon ali drug predpis oprto osebno korist), ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bo v primeru uspeha s tožbo izboljšal svoj pravni položaj (kot na primer: preprečitev ponavljanja bodočega istovrstnega odločanja upravnega organa, pridobitev pravnega temelja za uveljavljanje škode, ki naj bi mu nastala zaradi nezakonitega ravnanja upravnega organa). Ne zadošča le možnost ugotovitve zakonitosti ali nezakonitosti izpodbijanega akta.
Pritožničine navedbe o obstoju pravnega interesa za ugotovitveno tožbo zaradi možnosti povračila stroškov davčnega postopka niso utemeljene. Pri tej zatrjevani koristi gre po praksi Vrhovnega sodišča za ekonomski interes, saj se z njo izkazuje le pravovarstvena potreba do stroškov kot stranske posledice odločanja o glavni stvari, ne pa tudi pravovarstvena potreba v odnosu do glavnega predmeta postopka, ki je v tem primeru nemožnost razpolaganja s premoženjem zaradi začasnega zavarovanja. Povedano drugače: če stranka ne izkazuje pravovarstvene potrebe glede glavne stvari, je ne more izkazati niti glede stroškov. Stroški postopka ne pomenijo škode niti v smislu odločbe Ustavnega sodišča, na katero se sklicuje pritožnica, saj ne gre za škodo, ki bi izvirala neposredno iz izpodbijanega ukrepa upravnega organa, pač pa so le stranska posledica postopka, v katerem je ta ukrep odrejen. Tega ne morejo spremeniti pritožničine navedbe, da razlogi, zaradi katerih je mogoče izključiti kontrolo odločanja o stroških upravnega spora, ne veljajo tudi za kontrolo odločanja o stroških upravnega postopka, saj v slednjem primeru sodišče nadzira delovanje uprave kot nosilca izvršilne veje oblasti. Vprašanje, katero vejo oblasti se nadzira v konkretnem postopku, po presoji Vrhovnega sodišča ni v vsebinski povezavi z vprašanjem, ali ima stranka za izvedbo določenega postopka tudi pravni interes.
Iz splošne pristojnosti toženke, da začne in vodi davčni postopek, brez konkretizacije okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da redno prihaja oziroma bo v prihodnosti prihajalo do enakovrstnih postopkov pri toženki, ni mogoče sklepati na obstoj pravnega interesa za ugotovitveno tožbo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00077958
ZKP člen 18, 18/2, 148, 287, 287/1, 304a, 340, 340/4, 397, 397/1, 397/3. KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - izločitev dokazov - (ne)dovoljen dokaz - video posnetek kot dokaz - družbena omrežja - razveljavitev prvostopenjske sodbe - ponovni začetek glavne obravnave - sklep o izločitvi dokazov - razveljavitev sklepa - videokonferenca
Kriminalist je posnetek, ki se je nahajal na spletni strani www.tiktok.com zavaroval in izdelal kopijo slednjega, kar pa samo po sebi še ne pomeni, da je dokaz pridobljen s kršitvijo obsojenčevih pravic. Ne gre namreč z postopek, izveden na podlagi 178. člena ZKP kot to zmotno zatrjujejo obsojenčevi zagovorniki, temveč za postopek, ki ga je policija vodila na podlagi 148. člena ZKP, po katerem mora ukreniti potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se ta ne skrije ali pobegne, da se odkrijejo ali zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Policija je namreč zavarovala dokaz, to je posnetek na javno dostopnem spletnem družbenem omrežju, kjer posamezniki objavljajo (video)posnetke in torej v obsojenčevo zasebnost s tem ni posegala.
Glavna obravnava se je začela znova zaradi razveljavitve prvostopenjske sodbe. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je štelo, da je z razveljavitvijo sodbe razveljavljen tudi sklep o izločitvi dokazov, ki je bil predmet pritožbene obravnave, saj se je izpodbijal s pritožbo zoper sodbo. Povsem ustrezno je sodišče prve stopnje nato izvedlo vse dokaze, torej tudi tiste, ki so bili v prvem sojenju že izvedeni in tiste, ki so bili prej s sklepom izločeni in nato vrnjeni v spis, ker mora sodišče v ponovljenem sojenju opraviti vsa procesna dejanja in nenazadnje pretresti tudi vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo višje sodišče
Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da je prav konkretna in natančna opredelitev pravnega vprašanja bistvena sestavina predloga za dopustitev revizije, podana obrazložitev v predlogu pa se mora nanj tudi problemsko in silogistično osredotočati. Šele tako popoln predlog nato omogoča revizijskemu sodišču, da opravi presojo zatrjevane pomembnosti vprašanja tudi v sistemski luči glede pomena za pravni red in sodno prakso.
delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - zavrnitev predloga
Tožnikove navedbe, da je bil v številnih sodnih postopkih neuspešen in da je zaradi tega pred konkretnim sodiščem "pravica nedosegljiva", ob razpoložljivih podatkih ne odražajo pristranskosti zadevnega sodišča. Predlog za delegacijo pristojnosti tudi ne more služiti vsebinskemu preverjanju odločitev nižjestopenjskih sodišč, temu je v zakonsko predpisanem okviru namenjen postopek z izrednimi pravnimi sredstvi, kadar so slednja v skladu z ZPP predvidena.
predlog za dopustitev revizije - nedovoljen predlog - zavrženje predloga - laičen predlog - vloga, ki jo vloži stranka sama
Ker je toženec predlog vložil sam, pri tem pa ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit, njegov predlog ni dovoljen, zato ga je Vrhovno sodišče zavrglo (367.č člen ZPP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VS00081516
OZ člen 83, 965.
izvajanje javne gasilske službe - odgovornost občine - splošni pogoji za zavarovanje - izključitev odgovornosti - dodatna premija - obvezna lokalna javna služba
Po 6. točki četrtega odstavka 13. člena Splošnih pogojev za zavarovanje splošne civilne odgovornosti 0-01/14 obsega zavarovanje tudi odgovornost za škode, ki jo utrpijo člani društva pri izvajanju ali v zvezi z izvajanjem dejavnosti društva samo, če je to v zavarovalni pogodbi posebej dogovorjeno in obračunana dodatna premija. Tožnik, ki mu je kot članu prostovoljnega gasilskega društva nastala škoda med gasilsko intervencijo, ni niti zatrjeval (in še manj dokazal), da bi bila posebej zavarovana tudi odgovornost za tako škodo in obračunana dodatna premija. Njegova tožba je zato nesklepčna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00078795
DZ člen 7, 189. URS člen 35, 49, 54, 56.
dopuščena revizija - preživninska obveznost - materialne in pridobitne zmožnosti - pridobitne zmožnosti staršev - kolizija pravic - praktična konkordanca - svoboda dela - največja korist otroka - ugoditev reviziji
V tej zadevi se odpira vprašanje preživninskih zmožnosti. Poudarjeno je, da je treba najprej ugotoviti (obstoječe) materialne zmožnosti. Četudi je ugotovitev posredna, mora biti jasno, da gre za dejansko ugotovitev, ne pa zgolj nakazovati, da se preživninski zavezanec očitno že znajde. Drugi poudarek je, da je treba pri presoji o (potencialnih) pridobitnih zmožnosti upoštevati, da načelo najvišje koristi otroka ni nadustavno ali celo zunajpravno načelo. Nasprotno, izhaja iz Ustave (zlasti iz 54. in 56. člena), se nahaja znotraj prava ter je zato tudi predmet pravnega vrednotenja. Ker je tako, ima svoje vsebinske meje. Te meje so začrtane z ustavnim položajem preživninskega zavezanca.
delegacija pristojnosti - razlog smotrnosti - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - začasno prebivališče - zdravstveno stanje udeleženca - ugoditev predlogu
Vrhovno sodišče je večkrat, redoma soočeno s položajem, ko mora o predlogu za prenos pristojnosti odločati zato, ker oseba, ki se postavlja pod skrbništvo, dejansko biva v zavodu na območju drugega sodišča. Takšna okoliščina sicer ni samodejen razlog, na podlagi katerega bi Vrhovno sodišče odločanje preneslo na drugo stvarno pristojno sodišče. Vendar Vrhovno sodišče tako ravna, kadar predstavlja premoščanje razdalje od dejanskega bivanja do pristojnega sodišča glede na stanje nasprotnega udeleženca nesorazmerno težavo. Če je mogoče to težavo olajšati s prenosom pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče, Vrhovno sodišče predlogu ugodi. Tak položaj je podan tudi v obravnavani zadevi, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 67. člena ZPP pristojnost za odločanje v tej zadevi preneslo na Okrajno sodišče v Gornji Radgoni.
V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka opravlja postopkovna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen če ima sama ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit (tretji in četrti odstavek 86. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ). V obravnavanem primeru je predlog za dopustitev revizije vložila zakonita zastopnica predlagatelja, ki pa svoji vlogi ni priložila dokazila, da ima opravljen pravniški državni izpit. Če predlogu za dopustitev revizije ni priložen dokaz o izpolnjevanju pogojev iz četrtega odstavka 86. člena ZPP, sodišče vlogo zavrže (367.č v zvezi s prvim odstavkom 91. člena ZPP).
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti - sodnik pristojnega sodišča kot stranka v postopku - manjše sodišče - nepravdni postopek - narava postopka - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - ugoditev predlogu
Okoliščine, da je nasprotni udeleženec sodnik pristojnega sodišča ter da gre za manjše sodišče in za občutljivo nepravdno zadevo s področja urejanja osebnih stanj, utemeljujejo prenos pristojnosti, saj bi sicer lahko bil prizadet videz nepristranskosti odločanja v konkretni zadevi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00077171
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2. OZ člen 131, 168, 179. ZPŠOIRSP člen 5, 10, 11. ZSV člen 21, 22, 25.
predlog za dopustitev revizije - zavrnitev predloga - odškodnina za nezakonit izbris iz registra stalnega prebivalstva - vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda - pavšalna odškodnina - dodatna škoda - izgubljeni dohodek - denarna socialna pomoč
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00082508
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 351, 351/2. ZVPot člen 22, 23, 24, 24/1, 24/1-4. OZ člen 6, 6/2, 86, 86/1, 87, 87/1, 371, 372, 372/1. ZPotK člen 6. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4, 5. URS člen 2, 14, 22.
potrošniška kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - valutna klavzula v CHF - sprememba sodne prakse - pravica stranke do izjave - materialno procesno vodstvo - enako varstvo pravic v postopku - hipotekarni bančni kredit - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - slaba vera banke - Direktiva Sveta 93/13/EGS - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - varstvo potrošnikov - razlaga ZVPot - evropsko pravo - ugoditev predlogu za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je bilo sodišče druge stopnje v konkretnem primeru — zaradi bistvenih sprememb relevantne sodne prakse dolžno izvesti pritožbeno obravnavo oziroma bilo dolžno pravdni stranki pozvati, da se izjavita o spremenjeni razlagi materialnega prava in v zvezi s tem podata tudi nova dejstva in nove dokaze, ki so glede na spremenjeno vsebino materialnega prava relevantni oziroma ali bi moralo pravdni stranki povabiti na sejo?