brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - lastni dohodek prosilca - preživnina
Pri ugotavljanju lastnega dohodka prosilca in njegove družine se kot podlaga za dodelitev brezplačne pravne pomoči upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki, ugotovljeni za prosilca in njegovo družino v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve prošnje. Tožena stranka je tako ugotovljen dohodek obeh družinskih članov tudi pravilno zmanjšala za znesek izplačane preživnine za otroka študenta.
ZDavP-2 člen 173, 174. ZUP člen 7. ZUS-1 člen 20, 20/3.
davčna izvršba - davčna izvršba na denarno terjatev dolžnika - ugovor dolžnikovega dolžnika - trditveno in dokazno breme - prava neuka stranka - upravni spor - nova dejstva in novi dokazi - tožbena novota
V postopku izdaje izpodbijanega sklepa podane navedbe tožnice kot dolžnikove dolžnice, da dolg še ni zapadel v plačilo ter da znesek dolga, naveden v sklepu o izvršbi, ni pravilen, so pavšalne in z ničemer izkazane. Listinska dokazila, ki jih je tožnica priložila k tožbi, ter predlog za njeno zaslišanje, so nedopustne novote iz tretjega odstavka 20. člena ZUS-1. Laičnost stranke ni okoliščina, na podlagi katere bi bila tožnici odvzeta možnost, da navaja dejstva in predlaga dokaze že v postopku pred izdajo akta. Sicer pa se sodišče strinja s toženko, da tožnice ni mogoče šteti za prava neuko stranko iz 7. člena ZUP. Gre za osebo, ki je hkrati direktorica davčnega dolžnika in stranka posojilne pogodbe. Iz njenega ugovora v davčnem postopku izhaja, da ji je bila v tem postopku na voljo pravna in računovodska pomoč, ki pa je očitno ni uporabila oziroma je ta zatajila.
davčna izvršba - zamudne obresti - izpodbijanje izvršilnega naslova
Tožnik v tožbi ne ugovarja izpodbijanemu sklepu, niti ne prereka višine na novo ugotovljenega zneska zamudnih obresti, ampak meni, da postopek pred izdajo sklepa ni bil pravilen. Sodišče mu pojasnjuje, da v tem upravnem sporu izvršilnega naslova ne more izpodbijati, ker je ta postal pravnomočen in izvršljiv, zato se njegovi tožbeni ugovori neutemeljeni.
ZDoh-2 člen 43, 90, 90/4, 90/4-1. ZDDPO-2 člen 74.
davek od dohodkov pravnih oseb - davčna osnova - boniteta - prikrito izplačilo dobička
Dejstvo, da sta direktorja kot delojemalca vozili dejansko uporabljala v privatne namene, je po presoji sodišča zadostna podlaga za ugotovitev bonitete, ki se všteva v davčno osnovo za dohodnino od dohodka iz delovnega razmerja za celotno obračunsko obdobje. Ko je v davčnem postopku ugotovljena zasebna uporaba službenih vozil (tudi če gre za enkraten dogodek), predstavlja takšna uporaba vozil boniteto in je obdavčena.
Pri prikritem izplačilu dobička se davčna osnova določi na podlagi primerljivih tržnih cen, od katere se dohodnina izračuna in plača po 20% stopnji in velja kot dokončni davek (v danem primeru je cene določil tožnik sam). Tožnik kot izplačevalec pa mora, ko izplača nadomestilo, ki šteje za prikrito izplačilo dobička fizični osebi, v skladu s 1. točko četrtega odstavka 90. člena ZDoh-2 to izplačilo obravnavati kot izplačilo dividende in kot plačnik davka na podlagi 283. člena ZDavP-2 izračunati in plačati davčni odtegljaj v višini 20% ob obračunu dohodka.
DDV - odbitek vstopnega DDV - missing trader - neplačujoč gospodarski subjekt - fiktivni računi - davčna utaja - sodelovanje pri goljufiji - objektivne okoliščine
Vodenje ustrezne dokumentacije, pridobivanje podatkov in ustrezna skrbnost, ki se zahteva od gospodarskih subjektov po presoji sodišča niso ukrepi, ki bi presegali tisto, kar je nujno potrebno za preprečevanje davčnih utaj. Opustitev vseh navedenih aktivnosti v povezavi z okoliščinami obravnavane zadeve, ki niso v skladu z običajno poslovno prakso, predstavljajo tudi po presoji sodišča take objektivne okoliščine, na podlagi katerih je upravičen zaključek, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezane z goljufijo izdajateljev računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi.
ZDavP-2 člen 41, 68, 68/2, 68/5, 69, 73, 77. ZUS-1 člen 20, 20/3, 52.
odmera davka v posebnih primerih - ocena davčne osnove - prirast premoženja - gotovina - sredstva za privatno potrošnjo - hramba dokumentacije - dokazovanje - tožbena novota - načelo proste presoje dokazov
Po 77. členu ZDavP-2 je dokazovanje z listinami prednostno, ne pa izključno. Možno je tudi dokazovanje z drugimi dokaznimi sredstvi, torej tudi z lastno izjavo. Določba velja tudi za fizične osebe. Te morajo skladno z 41. členom ZDavP-2 dokumentacijo, ki ima vpliv na njihovo davčno obveznost, hraniti najmanj pet let po poteku leta, na katerega se davčna obveznost nanaša. Glede starejših relevantnih dogodkov mora skladno z ustaljeno sodno prakso davčni zavezanec ponuditi zadosti dokazov za zaključek, iz katerega obdobja njegovi dohodki dejansko izvirajo. V nasprotnem primeru davčni organ utemeljeno sklepa, da nepojasnjeni viri izvirajo iz obdobja, v katerem so prvič razvidni oziroma izkazani navzven.
S pooblastilom za diskrecijsko odločanje zakonodajalec pooblasti upravni organ, da na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja uporabi veljavno pravno normo, ne da bi mu veljavni pravni red vnaprej določil vsebino konkretne odločitve. Kolikor tožnica z navedbami o odločanju po prostem preudarku davčnemu organu očita, da je pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri presoji dokazov ravnal arbitrarno, pa to iz spisov in izpodbijane odločbe ne sledi. Iz njih namreč izhaja, da je davčni organ izvedel in ocenil vse dokaze, ki jih je v postopku pridobil uradoma, kot tudi tiste, ki jih je predložila tožnica, vključno z vsemi izjavami, ki jih je podala v postopku in navedel razloge, zaradi katerih prepričajo oziroma ne prepričajo o resničnosti dejstev, ki se z njimi dokazujejo. Navedeno pomeni, da gre v konkretnem primeru le za drugačno dokazno oceno od tiste, ki bi jo rada dosegla tožnica, in ne za bistveno kršitev pravil postopka, kot se zatrjuje v tožbi.
Za odločitev v zadevi je bistveno, ali je tožnica z gotovino razpolagala na dan 1. 1. 2006. Dokazovanje časovno oddaljenih dogodkov, ki se nanašajo na hrambo denarja, zato ne zadošča, če ni hkrati izkazana tudi njihova povezanost s stanjem prihrankov na presečni dan 1. 1. 2006. Takšna povezava iz predloženih dokazil ni razvidna.
Sporna delna odločba je že bila zemljiškoknjižno izvršena in so nepremičnine že prešle v last denacionalizacijskega upravičenca. Ničnostni razlog iz 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP glede na to, da je bila denacionalizacijska odločba pravno in dejansko že izvršena, torej ni podan.
Tudi očitna kršitev materialnega zakona ne predstavlja zakonskega razloga za izrek ničnosti, če taka kršitev v materialnem zakonu ni izrecno določena kot razlog za ničnost. Ker ZDen kot materialni predpis ne določa, da je nepravilno ugotovljeno dejansko stanje lahko morebiti razlog za izrek ničnosti upravnega akta, bi lahko tožeča stranka takšne ugovore, ki se smiselno nanašajo na nemožnost vrnitve parcelnih številk 318/6 in 585/23 k.o. … (19. in 32. člen ZDen), uveljavljala samo v denacionalizacijskem postopku.
tožba v upravnem sporu - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Ker tožnik tožbe ni vložil v predpisanem 30-dnevnem roku, kot izhaja iz pouka o pravnem sredstvu na odločbi drugostopenjskega organa, in kot to določa prvi odstavek 28. člena ZUS-1, je tožbo vložil prepozno, zato jo je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.
izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodnina - upravičenec do odškodnine
Do denarne odškodnine za škodo, ki je nastala zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, je upravičena oseba (upravičenec), ki izpolnjuje pogoje, določene v 2. členu ZPŠOIRSP.
upravni spor - rok za vložitev tožbe - zavrženje tožbe - začasna odredba - zavrženje zahteve za izdajo začasne odredbe
Rok za vložitev tožbe je 30 dni od vročitve odločbe. V obravnavanem primeru je bila tožba poslana priporočeno po pošti več kot leto dni po izteku navedenega roka, zato jo je moralo sodišče kot prepozno zavreči.
Ker v konkretnem primeru upravni spor ni dopusten, tudi ni podlage za izdajo začasne odredbe iz 32. člena ZUS-1. Zato je sodišče tudi tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo.
nedovoljen poseg v prostor - ukrep inšpektorja za okolje - na priobalnem zemljišču zgrajen objekt - montažna ograja
Besedilo 7. točke prvega odstavka 37. člena ZV-1 je treba razumeti kot celoto, kar pomeni, da gre za izjemo, ki gradnjo na vodnem in priobalnem zemljišču dopušča zaradi interesov obrambe in sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami ter zaradi izvajanja nalog policije, torej gre za izjemo, kamor gradnja spornega objekta (ograje), ki je po izjavi tožeče stranke namenjena varovanju zasebnega premoženja, ne sodi.
davek od dohodkov pravnih oseb - davčno priznani odhodki - licenčnina - povezane osebe - transferne cene - dokazovanje
Izpodbijana odločitev ne temelji na ugotovljeni neskladnosti zaračunanih licenčnin z neodvisnim tržnim načelom (16. člen ZDDPO-2), temveč, ko gre za razvojno licenčnino, na ugotovljeni neskladnosti prejetih računov s sklenjeno Licenčno pogodbo za uporabo rezultatov razvoja, ko gre za prodajno licenčnino, pa na ugotovljeni neskladnosti prejetih računov s Pogodbo o prenosu in uporabi industrijske tehnologije in torej na ugotovljeni neverodostojnosti prejetih računov (12. členu ZDDPO-2), ki je po presoji sodišča zadostna podlaga za davčno nepriznanje odhodkov.
ZDDV-1 člen 73. ZDavP-2 člen 97, 97/6. ZFPPIPP člen 296.
DDV - vračilo presežka DDV - uvedba stečajnega postopka - pred začetkom stečajnega postopka nastale terjatve
Iz ugotovitev v postopku izhaja, da je tožnik opravil popravek obračunanega in neplačanega DDV od terjatev, ki so nastale pred začetkom stečajnega postopka, uvedenega pri tožniku. Zato po presoji sodišča na drugačno odločitev v zadevi ne vpliva dejstvo, da je tožnik navedene terjatve uveljavljal v obračunu DDV-O za obdobje oktober do december 2013 potem, ko je bil pri tožniku že uveden stečaj. Tožnik je bil namreč dolžan za obdobja, na katerega se nanašajo terjatve, plačati DDV v skladu z ZDavP-2 in v časovnih obdobjih, ki jih določa ZDavP-2. Z iztekom navedenih obdobij pa so zaradi neplačila tožnikovega dolžnika pri tožniku nastale tudi terjatve do države, ne glede na to, da jih je tožnik uveljavljal šele potem, ko je bil pri njemu že začet stečaj.
davčna izvršba - pritožba zoper sklep o davčni izvršbi - odlog davčne izvršbe - predlog stranke za odlog davčne izvršbe - zavrženje predloga
Po določbah 157. člena ZDavP-2 ima pritožba zoper sklep o izvršbi suspenzivni učinek samo v primeru, če davčni organ oceni, da bi bilo mogoče pritožbi ugoditi. Izvršbo v takšnem primeru davčni organ odloži uradoma, kar pomeni, da pritožbo oceni v vsakem primeru, odločitev o tem pa izda samo, če oceni, da bi bil lahko zavezanec s pritožbo uspešen. Odločanje o odlogu davčne izvršbe na predlog zavezanca v zakonu ni predvideno. Glede na to, da davčni organ v vsakem primeru oceni možnost zavezanca, da s pritožbo uspe, pa tudi ni potrebno, saj se interes zavezanca varuje uradoma. Tožnik tako nima ne pravice ne pravnega interesa in s tem zakonske podlage za to, da predlaga odlog davčne izvršbe in da zahteva odločitev o predlogu. Zato je davčni organ tožnik predlog kot vložen po neupravičeni osebi pravilno in skladno z zakonom s sklepom zavrgel.
URS člen 14, 14/1, 22, 23, 25. ZUS-1 člen 4, 4/1. ZSS člen 33, 33/2, 74, 74/1, 74/1-7, 76.
varstvo ustavnih pravic - sodniška služba - prenehanje sodniške funkcije - sodno varstvo - strogi test
Z vidika presoje procesnih predpostavk za tožbo je bistveno, da je bil akt Sodnega sveta o prenehanju sodniške službe za tožnico izdan in tožnici vročen, četudi samo v obliki obvestila; ta akt pa ni imel razlogov za odločitev, poleg tega je bila napovedana naknadna izdaja „pisne odločbe“. Zoper omenjeno obvestilo, ki je akt Sodnega sveta, tožnica ni imela učinkovitega pravnega sredstva oziroma sodnega varstva.
Če organi ugotovijo, da sodnik ne ustreza sodniški službi, je legitimen cilj, da čim prej po sprejetju omenjene odločitve, tak sodnik sodne oblasti ne izvaja več in najhitrejši čas učinkovanja te odločitve je z dnem odločitve na seji Sodnega sveta.
Brez dvoma ureditev in konkretna odločitev, po kateri sodnik ne sme več opravljati sodniške službe že z dnem, ko je bila odločitev sprejeta na seji Sodnega sveta, lahko učinkovito uresničuje(ta) opisani legitimen cilj.
Ker je tožnica dne 26. 11. 2014 vložila tožbo zoper izdano pisno in obrazloženo odločbo Sodnega sveta v zadevi I U 1883/2014 in je Upravno sodišče s sodbo z dne 17. 3. 2015 tožbo zavrnilo, sodba je postala pravnomočna dne 17. 3. 2015, revizija tožeče stranke pa je bila zavržena s sklepom Vrhovnega sodišča X Ips 191/2015 z dne 10. 6. 2015, sodišče ni našlo razlogov za ugotovitev, da je bil poseg v tožničino pravico iz 23. člena v zvezi z 3. odstavkom 49. člena Ustave nesorazmeren v ožjem pomenu besede in zato tudi ni bil v nasprotju z 3. odstavkom 15. člena v zvezi z 23. členom in 3. odstavkom 49. člena Ustave.
Sodišče je zavrnilo tožbo (1. odstavek 63. člena ZUS-1) z zahtevkom, naj sodišče ugotovi, da sta toženi stranki kršili njene ustavne pravice enakosti pred zakonom iz 14. člena, pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena, pravico do sodnega varstva iz 23. člena in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena, in sicer s tem, ko so ji še pred izdajo in pravnomočnostjo odločbe Sodnega sveta, zgolj na podlagi obvestila, preprečile dostop do njenega delovnega mesta in preprečile opravljanje dela ter jo odjavile iz zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja.
CZ člen 78, 78/1, 78/2, 78/3. ZICPES člen 41, 41/1, 41/1-a, 41/2, 41/3. ZUP člen 144, 144/1.
carina - carinska deklaracija - sprememba podatkov v carinski deklaraciji - prepustitev blaga - ponovni pregled izvoznih deklaracij blaga - uskladitev podatkov v deklaraciji - poprava šifre za carinski postopek - skrajšani ugotovitveni postopek
Prvostopenjski organ je preuranjeno sklepal, da iz razlogov, ker blaga ni več možno pregledati, ni moč nesporno ugotoviti, kateri so dejansko pravilni podatki o predmetnem blagu. V kolikor je organ ocenil, da za trditve tožeče stranke, da gre za vračilo iz začasnega uvoza, ne zadostujejo predložena dokazila, je skladno z drugim odstavkom 78. člena CZ možno preverjanje izvesti tako pri deklarantu samem kot tudi pri vseh osebah, ki so s poslovnega vidika neposredno ali posredno udeležene v navedenih operacijah in vseh drugih osebah, ki iz poslovnih razlogov razpolagajo s temi dokumenti in podatki. Čeprav tretji odstavek 41. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti določa, da se na zahtevo deklaranta odločbo izda v skrajšanem ugotovitvenem postopku na predpisanem obrazcu, pa prvi odstavek 144. člena ZUP organa ne zavezuje, da bi moral v določenih zadevah v vsakem primeru odločati po skrajšanem ugotovitvenem postopku in tudi iz drugega odstavka 78. člena CZ smiselno izhaja, da se tovrstni postopki vodijo tudi v posebnem ugotovitvenem postopku.
Tožnica tako v ugovornem postopku, kot tudi sedaj v tožbi, zatrjuje, da je obveznost po računu poravnala, vendar tega ni z ničemer izkazala in to kljub pozivu prvostopenjskega organa. Prav tako ni z ničemer izkazano tožničino zatrjevanje, da je dolgovani znesek po fakturi plačala z nakupom premičnin, ki so bile kot stvarni vložek vložene v novo družbo tožnice in s tem plačilo kupnine teh sredstev pogoj za vpis v sodni register.
ZPP člen 77, 78. ZUS-1 člen 25, 25/3, 25/5, 39, 39/3.
upravni spor - pravdna sposobnost - zavrženje vloge - tožba zaradi molka organa - ustavitev postopka - stroški postopka
Tožniku je bila delno odvzeta poslovna sposobnost, in sicer za vse aktivnosti povezane s sodnimi postopki. Sam torej ne more vložiti pritožbe, zahteve za vrnitev v prejšnje stanje oziroma zahtevati izločitve sodnika. Sodišče je zato presojalo, ali bi bilo njegovo vlogo, ki vsebuje navedene zahtevke, treba poslati skrbniku v odobritev. Za to presojo je predvsem pomembno dejstvo, da je bila tožniku poslovna sposobnost delno odvzeta, ker je bilo ugotovljeno, da so se pri njem razvile kverulantske značilnosti. Kadar je poslovna sposobnost stranki odvzeta zaradi tožarjenja (kverulantstva), postavljeni skrbnik skrbi in odgovarja za pravilno zaščito njenih resničnih interesov. Skrbnik ima zato pravico in dolžnost, da v vsaki posamezni zadevi presodi, ali so določena dejanja potrebna in smiselna za varstvo tožnikovih pravic. V konkretni zadevi je očitno že presodil, da vlaganje pritožbe oziroma drugih pravnih sredstev za varstvo tožnikovih pravic ni potrebno, zato bi bilo pozivanje skrbnika k odobritvi tožnikove vloge v nasprotju z namenom, s katerim je bila tožniku delno odvzeta opravilna sposobnost.
Tožnik je s tožbo zaradi molka organa uspel, saj je glede na stališče Vrhovnega sodišča pri vračilu stroškov postopka kot kriterij uspeha treba upoštevati uspeh v sodnem postopku (zaradi molka organa) in ne uspeh v upravnem postopku.
ZBPP člen 46, 48, 48/1. ZBPP-C člen 48, 48/5, 29, 30. ZUP člen 9, 9/1.
brezplačna pravna pomoč - vračilo prejete brezplačne pravne pomoči - sodna poravnava - sprememba predpisa v času odločanja - pravica stranke do izjave
Upravni postopek izdaje izpodbijanega sklepa, to je postopek izdaje sklepa o vrnitvi stroškov brezplačne pravne pomoči, se je začel in končal že po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o brezplačni pravni pomoči. Spremenjeni ZBPP pa v novem, petem odstavku 48. člena določa, da če je upravičenec do brezplačne pravne pomoči na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke, je, razen v primeru iz drugega odstavka tega člena (le ta se nanaša na stroške postopka, če je dobil odškodnino ali odškodnino za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je bil dolžan dajati preživljanje) dolžan povrniti Republiki Sloveniji polovico stroškov, ki so bili plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, pri čemer znesek vračila v nobenem primeru ne sme presegati polovice vrednosti premoženja oziroma dohodkov, prejetih na podlagi sklenjene poravnave.
Določilo 29. člena ZBPP-C se ne nanaša na obravnavani primer, saj se v obravnavanem primeru postopek, zaradi katerega je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, ni končal s pravnomočno ali nepravnomočno odločbo, ampak se je končal s sodno poravnavo. Gre za različen zaključek postopka, saj 48. člen izrecno razlikuje med zaključkom postopka z odločbo sodišča (le ta je določen v prvem odstavku 48. člena ZBPP) in zaključkom postopka s sodno poravnavo ali izvensodno poravnavo (tak zaključek je določen z petim odstavkom 48. člena ZBPP).