Iz inkriminiranih besed tako ne izhaja nobena jasna ali resna grožnja obdolženca, da bo napadel življenje in telo oškodovanca, besedna zveza "zadnje opozorilo" pa je kot grožnja vsebinsko premalo določna glede tega, kaj naj bi slednje sploh pomenilo in ni jasno, kdo naj bi to grožnjo uresničil in na kakšen način.
Stranke zavezuje pravnomočni del sodbe oziroma sklepa, torej izrek. Zato imajo stranke pravico do pritožbe ali do drugega pravnega sredstva zoper zavezujoči del sodbe oziroma sklepa oziroma zoper izrek.
Zoper odločbo višjega sodišča v izvršilnem postopku ni dovoljenih pravnih sredstev, razen revizije in obnove postopka pod določenimi pogoji.
Pravica do izjave dolžniku ni bila kršena niti zato, ker mu odločba pritožbenega sodišča še ni bila vročena. Vročanje ni samostojno procesno dejanje, temveč služi kot sredstvo za izpolnitev pogojev kakšnega drugega pravnega dejanja. Zato (ne)vročitev ali vročitev, ki ni opravljena v skladu z zakonom, sama po sebi še ne pomeni niti absolutne niti relativne bistvene kršitve določb postopka. Do absolutne bistvene kršitve določb postopka pride, če zaradi opustitve vročitve stranki ni bila dana možnost obravnave pred sodiščem, relativna bistvena kršitev pa je lahko podana, če bi (ne)vročitev ali napačna vročitev mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00027441
ZPP člen 189, 190.
tožba za ugotovitev lastninske pravice - ugotovitev obstoja lastninske pravice na nepremičnini - odtujitev nepremičnine - odtujitev nepremičnine med pravdo - začetek teka pravde - prenos lastninske pravice na nepremičnini - načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige - zaznamba spora - subjektivne meje pravnomočnosti
Glede stvarnih pravic na nepremičnini velja načelo zaupanja v zemljiško knjigo. V primeru, ko se pridobitelj v dobri veri zanese na zemljiškoknjižno stanje, veljavno pridobi lastninsko pravico, čeprav je v teku pravda zoper odsvojitelja glede stvarne pravice na tej nepremičnini. Tožnik se v tem primeru za učinkovito varstvo pred nevarnostjo odtujitve ne more zanesti na 190. člen ZPP, pač pa mora predlagati zaznambo spora.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00028114
OZ člen 132, 179, 179/1. SPZ člen 99. URS člen 33. ZPP člen 324, 324/4, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15.
odškodninski zahtevek - daljnovod - uporaba nepremičnine brez pravnega naslova - dejanska razlastitev - nedopusten poseg v lastninsko pravico - priposestvovanje služnosti v javno korist - protipravno stanje - zastaranje zahtevka - pravna varnost - elementi civilnega delikta - pravno priznana škoda - oblike škode - premoženjska in nepremoženjska škoda - nesklepčen zahtevek - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - ustavno sodišče - volenti non fit iniuria - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - odločilna dejstva - navedbe stranke v postopku - pojem protispisnosti - obrazložitev sodbe
Odškodninska terjatev zaradi protipravne omejitve lastninske pravice z dejansko razlastitvijo (brez izvedbe upravnega razlastitvenega postopka ali sklenitve ustrezne pogodbe) zastara v skladu z določbami OZ. Zastaranje začne teči, ko postane glede na okoliščine primera jasno, da razlastitveni upravičenec svoje obveznosti (uvedbe postopka razlastitve) ne bo izpolnil. Trajajoče protipravno stanje (dejanske razlastitve) ne odlaga začetka teka zastaralnega roka.
Kršitev pravice sama po sebi še ne pomeni nastanka pravno priznane škode, ki bi upravičevala prisojo odškodnine, temveč mora biti zatrjevana in izkazana ena od pravno priznanih oblik škode (132. člen OZ).
Z napačnim povzetkom navedb strank že pojmovno ni mogoče zagrešiti kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne gre za razloge o odločilnih dejstvih.
LASTNINJENJE - NEPRAVDNO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO
VSL00032072
ZGJS člen 1. ZLNDL člen 1. ZVEtL-1 člen 42, 42/1, 42, 43/1.
pripadajoče zemljišče k stavbi - funkcionalno zemljišče k stavbi - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - lastninjenje nepremičnin, ki se uporabljajo kot javna infrastruktura oziroma funkcionalno zemljišče - pravica uporabe - redna raba - javno dobro - grajeno javno dobro
Postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi je poseben postopek, ki nudi procesno možnost za uveljavljanje zahtevkov iz naslova lastninjenja nekdanjih družbenih funkcionalnih zemljišč. V obravnavanem primeru je sporno lastništvo pripadajočega zemljišča in obseg. V postopku je bilo zato treba ugotoviti, kdo je bil dejanski nosilec pravic na spornih nepremičninah v družbeni lastnini, upoštevaje predpise, ki so bili podlaga za pridobitev teh pravic.
Laično zavzemanje pritožnice, ki ni podkrepljeno z navedbo strokovnih smernic ali normativov, da bi bilo glede na število obiskovalcev urgence treba povečati frekvenco čiščenja, v strokovnem mnenju izvedenca nima opore. Prav organizacija dela, kjer mora biti čistilka vedno dosegljiva na klic in ima za to poseben odzivnik, omogoča ustrezno izvajanje čiščenja tal, tudi upoštevajoč standard profesionalne skrbnosti in načelo neminem laedere. Odgovornosti po tem načelu ni mogoče razširjati na vsakršno hipotetično možnost predvidevanja nastanka škode, temveč bi tožnica morala izkazati, da se je zavarovanka toženke zavedela pomanjkljivosti v organizaciji čistilne službe, zaradi katere je velika možnost nastanka škodnih primerov (npr. zaradi večkratnih podobnih škodnih dogodkov), pa v zvezi s tem ne bi ukrepala.
prijava terjatve v stečaju - prerekanje - napotitev - nadaljevanje prekinjenega postopka - prekluzivni rok - prenehanje terjatve v stečajnem postopku
Vsebinska in pravna prepričanja stečajne upraviteljice nimajo, ne morejo in ne smejo imeti vpliva na njeno (formalno) izjavo o terjatvah (in izločitvenih pravicah), kot se zmotno zavzema pritožnica, ki omenja formalno prerekanje in dodaja, da dejansko ni šlo za prerekanje in da so terjatve dejansko priznane. Povedano drugače, tožničine terjatve (in izločitvene pravice) so (formalno) bile prerekane in tožnica je tista, ki bi morala, če meni, da je bilo formalno prerekanje napačno (oziroma da je dejansko šlo za priznanje terjatev), v zakonskem roku iz ZFPPIPP predlagati nadaljevanje prekinjene pravde. Ker tega ni storila, so njene terjatve (in izločitvene pravice) prenehale in je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka pravilna. Tožnica v tej fazi postopka oziroma s pritožbo ne more uspešno sanirati svoje pasivnosti s predlogom za nadaljevanje postopka. Šele s predlogom za nadaljevanje postopka, ki ga ni podala, bi se pravdni postopek nadaljeval in šele v njem bi tožnica lahko uspešno uveljavljala vsebinske in pravne razloge v smeri, da je stečajna upraviteljica neutemeljeno prerekala priglašene terjatve (in izločitvene pravice), medtem ko v obravnavani pritožbi s temi razlogi ne more uspeti.
postopek za vzpostavitev etažne lastnine - posamezni del stavbe - lastništvo posameznega dela stavbe - obstoj lastninske pravice - pridobivanje podatkov po uradni dolžnosti - pridobivanje dokazov po uradni dolžnosti - zemljiškoknjižni lastnik - pravni naslov pridobitve - izvirnik pogodbe - poziv sodišča na predložitev listin
Ker pritožnik na poziv sodišča ni odgovoril in ni predložil zahtevanih listin, je sodišče o predlogu pravilno odločilo brez opravljenega naroka. Sodišče je namreč v skladu z 29. členom ZVEtL-1 dolžno opraviti narok le, kadar bi bilo to po njegovem mnenju smotrno. Pritožnik je imel možnost, da odgovori na poziv sodišča, opozorjen pa je bil tudi, da bo v primeru njegove neodzivnosti, sodišče brez naroka, le na podlagi stanja spisa, kot lastnika posameznega dela stavbe določilo zemljiškoknjižnega lastnika, zaradi česar smiselno uveljavljana postopkovna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.
Sodišče namreč tudi v postopku po ZVEtL-1, čeprav gre za enostavnejši postopek, ne more vknjižiti lastninske pravice na posameznem delu stavbe brez predloženega pravnega naslova v izvirniku oziroma overjenem prepisu, zgolj na podlagi k pritožbi priložene fotokopije Pogodbe o prodaji in nakupu stanovanja med pritožnikom in M. T. in na podlagi pogodbe o prodaji in nakupu stanovanja med M. T. in S., d. d., iz katere niti ne izhaja, da bi bil podpis prodajalca na pogodbi overjen, ob tem, da je, kot je bilo že pojasnjeno, na predložitev pogodb v izvirniku oz. overjenem prepisu jasno in popolno pozvalo pritožnika že sodišče prve stopnje.
Udeleženec bo svojo morebitno lastninsko pravico še vedno lahko sodno varoval, zato njegova pritožbena navedba, da mu je z izpodbijanim sklepom onemogočeno zavarovanje njegove lastninske pravice kot stvarno pravno najmočnejše pravice, ni neutemeljena.
sodna poravnava kot izvršilni naslov - sodni penali - namen sodnih penalov - nedenarna obveznost - nenadomestno dejanje - dejanje, ki ga lahko opravi le dolžnik - nemogoča izpolnitev - volja tretjega - nezmožnost izpolnitve - izvršljivost terjatve - neizvršljivost
Obveznost po izvršilnem naslovu ni izvršljiva, če je dejanje, ki ga mora dolžnik narediti, dejansko nemogoče. Pri dejanski nezmožnosti je sicer praviloma pomembna t. i. objektivna nezmožnost. Z (objektivno) dejansko nezmožnostjo dejanja je izenačena t. i. pravna nezmožnost. V pristojnosti izvršilnega sodišča je presoja, ali je obveznost kot taka neizvršljiva, ker ni dopustna ali mogoča.
Glede na vrednost sporne nepremičnine je očitno, da bi preklic, ki ga tožnica utemeljuje s potrebo izboljšati svoje preživninske zmožnosti, koristil le njenim upnikom, saj bi jim omogočil delno poplačilo njihovih terjatev bodisi preko izvršilnega postopka (s predlogom za prodajo sporne nepremičnine) bodisi v sporazumu s tožnico (da slednja nepremičnino sama proda). Da darilo (to je nepremičnina) predstavlja premoženje, ki bi bilo namenjeno poplačilu dolgov, v pritožbi navaja tudi pritožnica. Trdi sicer, da bi se s prodajo izboljšalo tudi njeno premoženjsko stanje oziroma zmožnost lastnega preživljanja, a temu ni mogoče slediti. V primeru prodaje (bodisi v izvršbi ali izven nje) kupnina namreč ne bi zadoščala niti za poplačilo upnikov. Ker bi v primeru prodaje postala lastnica nepremičnine tretja oseba, pa so tudi trditve tožnice o tem, da bi zaradi vrnitve darila imela možnost (brez plačila) bivati v sporni nepremičnini, brez realne podlage. Pritožničina trditev, da je svoje obveznosti do upnikov dolžna izpolniti, sicer drži, vendar pa ne na račun toženke, ki je, kot je zapisalo že sodišče prve stopnje, v razmerju do tožnice (kot obdarjenka) tudi njena upnica. Preklic darila zaradi stiske ni namenjen varstvu upnikov, še posebej, ker so temu namenjena določila, ki jim dajejo možnost, da izpodbijajo (tudi neodplačna) razpolaganja svojih dolžnikov (glej 255. do 260. člen OZ).
Tretji odstavek 539. člena OZ določa, da obdarjenec darilo lahko obdrži, če darovalcu zagotovi preživljanje. Gre za nadomestno upravičenje (facultas alternativa) obdarjenca v smislu 390. člena OZ. V primeru, ko ima dolžnik po materialnem pravu nadomestno upravičenje, je zato zahtevku tožnika mogoče ugoditi le, če je nadomestno upravičenje vključeno v tožbeni zahtevek. Glede na to, da je toženka v teku postopka izrazila pripravljenost, da tožnici nudi potrebno preživljanje v obliki hrane, obleke in prostora za bivanje, bi morala tožnica najkasneje takrat svoj zahtevek ustrezno oblikovati. Ker tega ni storila, zahtevku tudi iz tega razloga ni mogoče ugoditi.
izvedensko mnenje - predpravdno izvedensko mnenje - dokazna vrednost izvedenskega mnenja, pridobljenega pred pravdo - trditvena podlaga - prepozne trditve - odškodninska terjatev - nastanek škode
Ker se toženki nista strinjali z mnenjem izvedenke D. C., katero je tožeča stranka angažirala pred pravdo, sodišče tega mnenja pravilno ni upoštevalo kot mnenja sodnega izvedenca, pač pa kot del trditvene podlage tožeče stranke. Da je vsebino pred pravdo pridobljenega izvedenskega mnenja šteti le kot del trditvene podlage stranke, ki je pridobila mnenje, zato mora za uspeh v postopku te trditve dokazati z neodvisnim izvedencem, ki ga postavi sodišče v skladu s pravili ZPP, je utrjeno stališče sodne prakse.
ZVEtL-1 člen 3, 19, 19/3, 19/4, 20, 29, 35. ZNP člen 37.
pravica do izjave - postopek za vzpostavitev etažne lastnine - narok v postopku za vzpostavitev etažne lastnine - pridobitelj posameznega dela stavbe - pravni naslov - pravni temelj pridobitve lastninske pravice - stanovanjska pravica - pravica uporabe - lastninska pravica - priposestvovanje - pravno nasledstvo - večkratni zaporedni prenos lastninske pravice - izkaz večkratnih zaporednih prenosov pravice
Priposestvovanje, ob upoštevanju 20. člena ZVEtL-1, ni samostojen pravni temelj pridobitve lastninske pravice udeleženca postopka, ampak udeležencu kot pridobitelju posameznega dela položaj olajšuje le v pogledu izkazovanja pravnega nasledstva po zemljiškoknjižnem lastniku. Povedano drugače: 20. člen ZVEtL-1 pridobitelja posameznega dela ne odvezuje, da predloži (svoj) pravni naslov, odvezuje ga le s pravnimi naslovi ali z javno listino, ki izkazuje univerzalno pravno nasledstvo, izkazati morebiten večkratni zaporedni prenos lastninske pravice po tretjem in četrtem odstavku 19. člena ZVEtL-1.
predlog za zavarovanje dokazov - zbiranje in zavarovanje dokazov - ocena škode - prodaja vozila
Sodišče prve stopnje je sprejelo trditve tožeče stranke, da bo vozilo prodala. Zmotno pa je kot nepomembno pri presoji pogojev za izvedbo predlaganega dokaza upoštevalo okoliščino, da tožeča stranka poškodovanega vozila ne bo imela več v posesti. Tožeča stranka ni predlagala zavarovanja dokaza s postavitvijo cenilca, da bi si vozilo ogledal v kakršnem koli stanju, pač pa zato, da pregleda poškodovano vozilo po stanju, v katerem je še vedno pri tožeči stranki in na tej podlagi oceni obseg škode, ki je na vozilu nastala v prometni nesreči.
prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države - odmera kazni - obteževalne in olajševalne okoliščine - teža kaznivega dejanja - nekaznovanost - koristoljubnost
Sodišče prve stopnje je pri izreku kazenske sankcije zmotno ovrednotilo težo kaznivega dejanja, za katero je predpisana kazen od enega do osmih let zapora, kot tudi dejstvo, da je obtoženi v prtljažniku vozila prevažal dve osebi, od katerih je bila ena otrok. Upoštevajoč okoliščine, ki jih v pritožbi izpostavlja pritožnik, torej težo kaznivega dejanja, število ilegalnih prebežnikov in način na katerega je obtoženi skupaj s soobtoženim B. B. prevažal tujce, tudi po mnenju pritožbenega sodišča nedvomno ne opravičujejo izreka kazenske sankcije opominjevalne narave.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00029207
ZDR-1 člen 156, 156/1.. ZObr člen 97f.. ZSSloV člen 53, 53/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 5.
odškodnina za neizrabljeni letni dopust - uporaba direktive - sodna praksa Sodišča EU - pravo EU - misija - vojak - delovni čas
Kot je poudarilo SEU v zadevah C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-14/04 (Dellas), ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in v tej povezavi "delovni čas", ta pojem pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, in ga je treba razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. Obrazložilo je še, da Direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" v smislu te direktive ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti.
Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec). Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima jutranji postroj ob dvigu zastave ali sestanke z nadrejenim poveljnikom oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tožniku tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožena stranka tožniku ni zagotovila tedenskega počitka v spornem obdobju in da je s tem kršila pogodbene obveznosti. Na tej podlagi je v pretežnem delu utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo za 22 neizrabljenih dni tedenskega počitka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00030136
Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 člen 3, 3/1, 8, 8/1, 10, 11.
(ne)pristojnost slovenskih sodišč - Bruseljska uredba IIa - pristojnost slovenskega sodišča v zakonskih sporih - spor iz razmerij med starši in otroki - nedovoljena tožba - zavrženje tožbe - običajno prebivališče - starševska odgovornost - otrokova korist
Upoštevaje razlago določbe v sodbah Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je pojem "običajno prebivališče" treba opredeliti ob upoštevanju okvirja, v katerega so umeščene določbe Uredbe in njenega cilja, zlasti cilja, ki je razviden iz uvodne izjave 12, v skladu s katero so temelji pristojnosti, določeni v tej Uredbi, oblikovani tako, da kar najbolje upoštevajo interese otroka, zlasti merilo povezanosti. Poleg fizične prisotnosti je treba upoštevati tudi druge dejavnike, ki kažejo, da prisotnost ni začasna ali priložnostna, ampak da pomeni neko integracijo otroka v družbeno in družinsko okolje. V ta namen je treba med drugim upoštevati dolžino, rednost, pogoje bivanja in razloge za bivanje na ozemlju države članice ter razloge za preselitev družine v to državo članico, državljanstvo otroka, kraj in pogoje šolanja, znanje jezikov ter družinske in socialne vezi otroka v navedeni državi.
Določbe Uredbe Bruselj II a in stališča SEU o vsebini pojma običajno prebivališče utemeljujejo pravilnost stališč v izpodbijanem sklepu, da običajno prebivališče ni nujno isto kot stalno prebivališče in da je za presojo odločilen čas ob vložitvi tožbe.
Neupravičena premestitev otroka ne vpliva na presojo o tem, kje je otrokovo običajno prebivališče.
ZMed člen 58, 58/1, 58/3. ZZRZI člen 58, 58/3. ZGD-1 člen 481, 481/3. OZ člen 59, 59/2, 60, 60/2. ZSReg člen 19, 34, 39, 39-2. ZNP člen 37. Uredba o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register (2007) člen 43.
prenos poslovnega deleža - prodaja poslovnega deleža - pogoji in njihov učinek - nemogoč pogoj - nedopusten pogoj - sprememba družbenika - omejevanje konkurence - nična pogodba
Registrsko sodišče pri odločanju o predlogu za vpis ni dolžno zahtevati posebne listine o tem, da pogoj ni izpolnjen. To ni določeno v 43. členu Uredbe, niti v nobeni od splošnih določb Uredbe. Predlagatelj je k predlogu priložil tako vse pravnomočne sklepe iz stečajnega postopka odsvojitelja poslovnega deleža kot tudi pogodbo o prenosu, sklenjeno v notarskem zapisu. Predlog je bil popoln v skladu s 43. členom Uredbe in je omogočal registrskemu sodišču vsebinsko presojo utemeljenosti predloga. Materialnopravni preizkus pravilnosti predloga po 34. členu ZSReg pa je pokazal, da je registrsko sodišče pravilno ugodilo predlogu za vpis in je zavrnilo ugovor subjekta vpisa. Ali sta bila izpolnjena odložni pogoj na podlagi prvega odstavka 58. člena ZMed in razvezni pogoj na podlagi tretjega odstavka 58. člena ZZRZI, registrsko sodišče presoja v zvezi z drugim odstavkom 59. člena OZ.
SZ-1 člen 24, 24/4, 24/5, 53. ZPP člen 12, 111, 111/4, 458, 458/1.
plačilo stroškov upravljanja in obratovanja - zavezanec za plačilo - razmerje med upravnikom in etažnimi lastniki - pogodba o opravljanju upravniških storitev - obveznosti etažnega lastnika - obveznosti najemnika - dejanska uporaba nepremičnine - pravočasnost vloge, vezane na rok - štetje procesnih rokov - prepozna pripravljalna vloga - načelo pomoči prava nevešči stranki - postopek v sporu majhne vrednosti
Na obstoj obveznosti toženca kot etažnega lastnika ne vpliva dejstvo, ali etažni lastnik dejansko uporablja stanovanje in kakšni so razlogi, da ga ne uporablja. Gre za okoliščine, ki sodijo v sfero etažnega lastnika in bi lahko bile upoštevne v razmerju do osebe, ki mu ne izroči stanovanja, niso pa pravno odločilne v razmerju do upravnika večstanovanjske stavbe (tožnice), ki v tej pravdi zahteva povračilo stroškov upravljanja in obratovanja.
pravno priznana nepremoženjska škoda - neznatna škoda - udarnina - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - padec
Kriteriji za odmero denarne odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in za prestani strah so določeni v 179. in 182. členu OZ. Sodišče prisodi pravično denarno odškodnino le če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča pa tožnica, ki je bila zaradi udarnine le enkrat pri zdravniku, ni trpela tako intenzivnih in dolgotrajnih bolečin in nevšečnosti, ki bi utemeljevale zaključek o pravno priznani škodi iz tega naslova, prav tako pa posledično prestani strah zaradi poškodbe, tako primarni kot sekundarni, ni dosegel nivoja pravno priznane škode. Neznatne škode niso pravno priznane in niso podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine, saj oškodovanca ne upravičujejo do zadoščenja.
Zgolj dejstvo, da je tožnik tudi po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, še naprej opravljal enako delo kot prej oziroma je opravljal naloge, za katere prvi odstavek 81. člena ZODPol predvideva vključenost v obvezno dodatno pokojninsko (poklicno) zavarovanje, še ne pomeni, da toženka ni zakonito prenehala plačevati prispevkov za poklicno zavarovanje. Za izdajo izpodbijanih sklepov in prenehanje plačevanja prispevkov za poklicno zavarovanje je imela podlago v desetem odstavku 202. člena ZPIZ-2, ki prav predvideva situacije, kot je tožnikova, da torej delavec po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine sicer še naprej opravlja dela, za katera bi se mu prispevki za poklicno zavarovanje plačevali, ti pa se mu prav zaradi dejstva izpolnjenih pogojev za pridobitev poklicne pokojnine ne plačujejo več.