Toženkine zahteve za povračilo pravdnih stroškov, o kateri odloča sodišče (prvi odstavek 163. člen ZPP) po določenih postopkovnih pravilih, ni mogoče šteti kot nedopustno uveljavljanje medsebojnega zahtevka strank v smislu dogovora iz sporazuma.
prenos pravic in obveznosti izbrisane pravne osebe - nadaljevanje prekinjenega izvršilnega postopka - zastaranje terjatve
Sodišče je pravilno obrazložilo, da se na podlagi vsebine sodbe ESČP z dne 11. 12. 2018 v zadevi Lekić proti Slovenji in obvestila Ministrstva za pravosodje z dne 13. 12. 2018 o takojšnji dokončnosti navedene sodbe na podlagi drugega odstavka 2. člena ZPPDID obravnavani izvršilni postopek po uradni dolžnosti nadaljuje.
V tej zadevi nobena od strank ni podala zadostnih navedb, na podlagi katerih bi sodišče lahko odločalo v zadevi. Sodišče prve stopnje je to spregledalo in pri tožniku ustvarilo vtis, da so navedbe zadostne (oziroma je prav zato, ker predhodno ni bilo izvedeno materialno procesno vodstvo, toleriralo nekatere sicer prepozne navedbe), tožena stranka pa na pomanjkljivosti ni izrecno opozarjala. Odločitev pritožbenega sodišča, da navedbe niso bile zadostne, oziroma, da niso bile pravočasne, bi v opisani procesni situaciji pomenila sodbo presenečenja in kršitev pravice strank do poštenega sojenja. Po drugi strani pa toženi stranki zaradi pomanjkljivih navedb tožeče stranke ni mogoče očitati, da ni podala vseh ugovorov, ki bi jih lahko in ki bi jih morala. Pritožbeno sodišče je zato moralo sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v nov postopek, v katerem bosta imeli obe stranki možnost podati dodatne navedbe glede na zamejitev spora, kot je povzeta v prejšnji točki te obrazložitve.
Vrhovno sodišče RS je že v več zadevah zavzelo stališče, da za protipravnost delodajalčevega ravnanja ne zadostuje že "gola" nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak mora iti za hujšo zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da so v obravnavanem primeru podani vsi elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke. Glede na to, da v obravnavanem primeru zatrjevana škoda ni nastala kot posledica nedopustnega oziroma protipravnega ravnanja tožene stranke, ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Ob ugotovitvi, da v ravnanju tožene stranke ni protipravnosti, pa presoja ostalih elementov odškodninske odgovornosti, ki morajo biti podani kumulativno, ni potrebna.
Trditve o zavajanju oziroma prevari (če bi bile resnične/izkazane) bi bile lahko podlaga za sodno izpodbijanje v njeni posledici sklenjene pogodbe (49. v zvezi s 94. in 95. členom OZ). Ker do tega ni prišlo, upravičenega razloga za zavračanje plačila iz takšne pogodbe izvirajoče in zapadle obveznosti ni.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00027592
OZ člen 299, 299/1, 766. ZIZ člen 62, 62/2. ZPP člen 436, 436/3.
mandatna pogodba - pooblastilo odvetniku - notranje razmerje - obseg naročila - dogovor o odvetniški nagradi - višina odvetniške nagrade - zastopanje več oseb - solidarna dolžnika - prava pogodbena volja - zamuda - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - vrednost spornega predmeta - oblikovanje izreka sodne odločbe - razveljavitev sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine - sprememba tožbe
Tožnik se na predložena pooblastila ni skliceval zgolj kot na listine, ki so izkazovale njegovo upravičenje za zastopanje tožencev (zunanje razmerje), ampak tudi kot na pisno sklenjene mandatne pogodbe (notranje razmerje). Upoštevaje tako podano trditveno podlago in glede na ugovor tožencev, da sta podpisovala pooblastila, iz katerih ni bilo razvidno, na katero zadevo se nanašajo, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo tudi vsebino med pravdnimi strankami sklenjenega mandatnega razmerja, in sicer z vidika obsega naročila posameznega toženca in vprašanja, na katere zadeve se nanaša dogovor o višini nagrade.
V dosedanji sodni praksi je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče, ki ga je potrdilo tudi revizijsko sodišče, da zavarovanec, ki se odloči za uveljavitev zdravstvenih storitev v zasebnem sektorju v Sloveniji, ki nima koncesijske pogodbe z zavodom, torej izven javne zdravstvene mreže izvajalcev, ki se financirajo iz javnih sredstev, ni upravičen do povračila stroškov za zdravstvene storitve. Pravice do povračila stroškov torej praviloma ne more uspešno uveljaviti, ko se za zdravstvene storitve odloči tako, da izstopi iz javnega v zasebni zdravstveni sistem, v katerem storitve plačuje sam.
Vendar slednja pravna posledica ne sme biti absolutna. Podzakonskega 254. člena Pravil OZZ ni dopustno uporabljati na način, da bi prišlo do popolne izvotlitve zakonsko zagotovljene pravice do 100 % plačila zdravstvene storitve iz 1. odst. 23. člena ZZVZZ ter posledično do kršitve 51. člena Ustave RS, po katerem ima vsakdo pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon.
Enako velja za materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, po katerem 3. odstavek 256. člena Pravil OZZ ni dopustno tolmačiti na način, da stranka (v konkretnem primeru tožnik) ni upravičena do povračila stroškov zdravstvenih storitev iz razloga, ker jih je zanj plačala tretja oseba oz. humanitarna organizacija z donacijskimi sredstvi. Po pravilih OZ lahko obveznost izpolni ne le dolžnik, temveč tudi tretja oseba (271. člen), terjatev pa preide na izpolnitelja, razen če sta se dolžnik in tretji dogovorila drugače (274. člen). S plačilom tretjega preneha obveznost v razmerju med dolžnikom (v konkretnem primeru tožnikom) in upnikom (v konkretnem primeru zasebnim izvajalcem), hkrati pa nastane razmerje med izpolniteljem ter tožnikom. Tudi po stališču pritožbenega sodišča s tem, ko je stroške nevrofizioterapij zasebnemu izvajalcu plačal H., ni prenehala obveznost tožene stranke do tožnika.
Tožnica v obravnavani zadevi zatrjuje, da je padla na mokrih tleh v gostinskem lokalu zavarovanca toženke. Pri obravnavi takšnih dogodkov, ko gre torej za padce na neki pohodni površini, med odločilna dejstva sodijo vsa tista, s katerimi se opisuje stanje površine, vrsta in obseg ovire, tudi fizikalne lastnosti. Uveljavljena je razlaga, da ni vsaka ovira, pomanjkljivosti pohodne površine že razlog za očitek protipravnega ravnanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00030176
ZKP člen 371, 371/1, 371/1-10, 371/2, 385, 285c, 285c-3, 344, 397. KZ-1 člen 314, 314/1, 115, 115/1, 34, 34/2.
razveljavljena sodba sodišča prve stopnje - novo sojenje pred drugim sodnikom - načelo prepovedi reformatio in peius - sprememba obtožbe v ponovljenem postopku po razveljavitvi sodbe - sprememba obtožbe v škodo obtoženca - priznanje krivde - sprememba opisa kaznivega dejanja - kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti - kaznivo dejanje poskus uboja - določen opis kaznivega dejanja
Imata pa pritožbi prav, ko ugotavljata, da je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju s sodbo bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Z obsodilnim izrekom po spremenjeni obtožnici je kršen institut prepovedi reformatio in peius (spremembe na slabše), uzakonjen v 385. členu ZKP, ki je v korist obdolženca. Na glavni obravnavi sme tožilec spremeniti obtožbo, če oceni, da je sprememba potrebna, le da v primeru ponovnega sojenja, ki poteka po pritožbi obrambe, ne sme preseči okvira prejšnje obtožbe v škodo obdolženca oziroma jo zanj spremeniti na slabše (člen 385 ZKP). Ima pa zagovornica prav, ko v pritožbi ugotavlja, da sodišče prve stopnje po spremembi obtožbe in njeni predstavitvi na glavni obravnavi dne 17. 4. 2019 ni opravilo njene kontrole ter je dopustilo, da je obdolženi priznal krivdo po zanj na slabše spremenjeni obtožbi, kar je bilo v nasprotju z institutom reformatio in peius. Priznanje krivde obdolženca pa ne dopušča, da bi sodišče po podanem priznanju posegalo v opis dejanja, za katerega je obdolženec krivdo priznal. V takem primeru, če to stori, in sicer na način, da v opisu kaj spremeni, iz njega kaj izpusti ali opis s čim dopolni, se priznanje krivde obdolženca ne nanaša več na v obtožbi opisano kaznivo dejanje, temveč na drugačno dejanje, od tistega, za katerega krivdo je obdolženi priznal. S posegom v opis kaznivega dejanja na enega od že obrazloženih načinov sodišče posredno pokaže, da dejanje, za katerega krivdo je obdolženi priznal, ni v celoti podprto z dokazi, saj sicer do posega ne bi prišlo. Navedeno pa pomeni, da ni izpolnjen pogoj iz 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP za sprejem priznanja.
ZGas člen 13, 13/4.. ZDSS-1 člen 47, 47/1, 47/2, 53, 53/1, 53/1-1.
kolektivni delovni spor - skladnost splošnega akta z zakonom - poklicni gasilci - upravičeni predlagatelji
Nasprotni udeleženec trdi, da vsak vodja lahko za določeno delo pooblasti drugo osebo. Tako naj bi bilo tudi v obravnavani zadevi, ko vodja (predstojnik) gasilske enote v C., D. za operativno vodenje enote permanentno (stalno, trajno) pooblašča vsakokratnega gasilca s položajno oznako "Gasilec 1".
Da v resnici sploh ne gre za permanentno pooblastilo za vodenje gasilske enote, dokazuje določba osmega odstavka 6. člena Požarnega reda, v katerem je določeno, da ima "Gasilec 1" pristojnost vodenja gasilske enote le v primeru odsotnosti vodje (ne pa vedno, stalno, trajno). Tudi v opisu delovnega mesta Gasilec je določeno, da vodi gasilsko enoto le v odsotnosti vodje. Poleg vsega navedenega Gasilca (s položajno oznako Gasilec 1) sploh ni mogoče pooblastiti za vodenje gasilske enote, saj nima izpolnjenih zahtev iz četrtega odstavka 13. člena ZGas. Na podlagi 12. točke 6. člena Požarnega reda in posebnih zahtev za delovno mesto gasilca se zahteva le izpolnjevanje pogojev iz prvega in drugega odstavka 13. člena ZGas.
Glede na navedeno je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da mora delavec, ki dela na delovnem mestu specialist za varnost in varstvo pri delu in opravlja delo predstojnika gasilske enote v C., D., izpolnjevati posebne zahteve, kot jih za vodjo gasilske enote zahteva 13. člen ZGas.
S tem, ko je nasprotni udeleženec v sistemiziranem delovnem mestu Specialist za varnost in varstvo pri delu določil, da je delavec na tem delovnem mestu tudi vodja gasilske enote v C., D. in zadolžen za vodenje, organiziranje in koordiniranje dela gasilcev, je uredil določeno organizacijo delovnega procesa, v katere presojo pa sodišče ne more posegati (razen če bi bila organizacija z zakonom predpisana, nasprotni udeleženec pa bi organiziral delovni proces v nasprotju s tem).
Vloge sodno medicinskih izvedencev in lečečih specialistov so različne. Naloga slednjih je zdravljenje, torej diagnostična obravnava in terapevtska obdelava, med tem ko sodni izvedenec delazmožnost ocenjuje tudi upoštevaje obremenitve, škodljivosti in tveganja delovnega okolja. Po sodni praksi specialist medicine dela lahko najbolj kompetentno oceni vpliv zdravstvenega stanja na preostalo delovno zmožnost. Izvedenka psihiatrinja pa je glede na prevladujoče tožnikove težave najustreznejša po specialnosti.
Pridobljeno izvedensko mnenje predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku invalidnost do dokončnosti izpodbijane odločbe ni bila podana. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno na drugem delovnem mestu z omejitvami. Anksiozno depresivna motnja in somatizacija, torej telesni simptomi, ki nimajo organske osnove in so pogosto telesni izraz duševne stiske, sicer ne moreta biti nepomembni za oceno delazmožnosti, vendar bodo temeljita terapevtska obravnava in spremljanje vseh psiho socialnih sposobnosti pri tožniku glede na vse predhodno navedeno lahko uporabljivi le v novem invalidskem postopku pri tožencu, ne pa v tem sodnem postopku.
zmanjšanje odškodnine - vezanost pravdnega sodišča na kazensko sodbo
Sodišče prve stopnje je zaključek o neizpoljenosti pogojev za zmanjšanje plačila odškodnine po prvem odstavku 170. člena OZ, in sicer neizpolnjevanja pogoja, da škode ni povzročil namenoma ali s hudo malomarnostjo, sprejelo na podlagi ugotovive, da je bil prvotoženec v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom s pravnomočno kazensko sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 5. točki v zvezi s 3. in 1. točko prvega odstavka 324. člena KZ-1 in upoštevaje 14. člen ZPP ter s tem vezanost pravdnega sodišča na obstoj kaznivega dejanja.
Pojem krivde in njenih oblik v civilnem in kazenskem postopku se ne pokrivata.
14. člen ZPP določa vezanost civilnega sodišča na ugotovitve kazenskega sodišča glede vzročne zveze med ravnanjem storilca in nastankom določene posledice. Že iz tega pa izhaja neutemeljenost trditev, da bi naj bil vzrok smrti v nepravočasnem nudenju zdravniške pomoči takoj po prometni nesreči, da je med ravnanjem prvotoženca in smrtjo bila pretrgana vzročna zveza oziroma med njima ni vzročne zveze.
Določilo 41. člena OZ, ki ureja povračilni zahtevek (regres), tako temelji na kršitvi pravila o obvezni sklenitvi zavarovalne pogodbe, ki ga sicer določa 2. člen ZOZP, ki določa, da mora lastnik prevoznega sredstva skleniti obvezno zavarovanje preden začne prevozno sredstvo uporabljati v prometu in zavarovanje obnavljati, dokler je prometno sredstvo v uporabi.
Določila OZ omogočajo možnost razbrementive odškodninske odgovornosti lastnika vozila, kateremu je bilo vozilo protipravno odvzeto (151. člen OZ).
Solidarnost po 186. členu OZ izhaja iz lastnih ravnanj oseb (solidarnih zavezancev), ki so oškodovancu povzročili škodo in v položajih, kot jih opredeljuje ta člen. Solidarnost obveznosti pa je lastnost obveznosti, ki jo opredeljuje 395. člen OZ in ki sama po sebi ne ustvarja podlage za nastanek obveznosti solidarnega dolžnika.
Ob dejanski ugotovitvi, da je bila tožniku dokončna odločba toženca z dne 10. 4. 2019 vročena 17. 4. 2019, tožba pri sodišču pa vložena šele 20. 5. 2019, je z izpodbijanim sklepom pravilno in zakonito zavržena.
Ko zavarovanec-član izpolni pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, ni več potrebe po plačevanju prispevkov za poklicno zavarovanje. Odraz tega je ureditev v desetem odstavku 202. člena ZPIZ-2. Pogoji za pridobitev pravice do poklicne pokojnine so določeni v prvem in tretjem odstavku 204. člena ZPIZ-2; po prvem odstavku 204. člena ZPIZ-2 pridobi zavarovanec-član pravico do poklicne pokojnine, ko v skladu z določbami tega zakona njegova pokojninska doba, skupaj z dodano dobo, znaša 42 let in šest mesecev, po tretjem odstavku 204. člena ZPIZ-2 pa, ko znaša njegova pokojninska doba, skupaj z dodano dobo, najmanj 40 let in ko glede na skupino delovnega mesta doseže določeno starost. V obeh primerih je določen še pogoj, da sredstva, zbrana na osebnem računu zavarovanca-člana, zadoščajo za izplačevanje poklicne pokojnine.
Eden od pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine je torej, da sredstva, zbrana na osebnem računu zavarovanca-člana, zadoščajo za izplačevanje poklicne pokojnine. Poklicna pokojnina se odmeri glede na višino zbranih sredstev na osebnem računu zavarovanca-člana najmanj v višini starostne pokojnine, ki bi jo zavarovanec-član prejel v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju za 40 let pokojninske dobe, povečane za sredstva prispevka za zdravstveno zavarovanje in stroške upravljavca sklada, vendar največ v višini starostne pokojnine, odmerjene od najvišje pokojninske osnove, povečane za sredstva prispevka za zdravstveno zavarovanje in stroške upravljavca sklada, če za to zadoščajo sredstva na osebnem računu zavarovanca-člana.
ZDT-1 člen 72, 72/1, 72/1-7, 72/2, 72/2-5, 74.. ZUP člen 87.. ZS člen 109.
službeno razmerje - prenehanje funkcije - državni tožilec - fikcija vročitve - upravni postopek
Za odločitev o pritožbi je bistveno stališče, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. I Up 261/2017 z dne 4. 1. 2018, in sicer, da je zakonska posledica ocene, da državni tožilec ne ustreza državnotožilski službi, res v tem, da mu preneha funkcija (7. točka prvega odstavka 72. člena ZDT-1) z dnem, ko je državnemu tožilcu vročena dokončna negativna ocena v skladu s peto alinejo drugega odstavka 72. člena, vendar pa je pojasnilo, da ta posledica po svoji naravi lahko nastane le na podlagi posamičnega in konkretnega upravnega akta, ki ga izda pristojni organ. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče do vprašanja, ali je ustavno skladna zakonska ureditev, po kateri lahko prenehanje funkcije časovno odstopa od izdaje akta, s katerim se o tem odloči. Poudarilo je, da bi moral tak učinek, glede na zahteve Ustave Republike Slovenije, nastopiti šele po (oziroma najprej ob) vročitvi odločbe, s katero Vlada RS kot pristojni organ odloči o prenehanju funkcije. Na ta način se namreč zagotovi učinkovito sodno varstvo ter pravno varnost prizadeti osebi. Pojasnilo je, da navedeno vprašanje ne preraste v ugotovitev neustavnosti obstoječe zakonske ureditve, saj je morebitne neustavne posledice mogoče preprečiti z razlago in izvajanjem ZDT-1 na način, po katerem bi se trenutek vročitve navedene odločbe vlade časovno, kolikor je mogoče, ujemal z vročitvijo negativne ocene državnotožilske službe (npr. s hkratno vročitvijo obeh aktov). To pa se v konkretnih primerih lahko udejanja, saj ZDT-1 tega ne preprečuje. Izpostavilo je, da je izdelava ocene državnotožilske službe po svoji vsebini strokovno opravilo in ne upravno odločanje, ker iz ZDT-1 ne izhaja, da bi Državnotožilski svet v zvezi z izdelavo ocene moral izdati upravno odločbo, niti da bi z izdelavo ocene Državnotožilski svet odločil o posledicah, ki iz take ocene izvirajo. To je tudi sistemsko ustrezno, saj prenehanje državnotožilske funkcije lahko izhaja zgolj iz ene same odločitve pristojnega organa, ker o prenehanju funkcije državnega tožilca ni mogoče odločiti dvakrat. Izpostavilo je, da je iz ZDT-1 očitno, da vlada izda ugotovitveno odločbo, ki posega v pravni položaj državnega tožilca, in da ima zoper njo prizadeti državni tožilec zagotovljeno tudi sodno varstvo v upravnem sporu. V takem upravnem sporu pa se lahko izpodbijajo tudi določeni vidiki, povezani z oceno državnotožilske službe, saj na tem vsebinsko temelji odločitev Vlade o prenehanju funkcije državnega tožilca.
OZ člen 101, 435, 464, 470, 472, 496, 500. ZPP člen 443, 443/1, 458, 458/1.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - izpodbijanje dejanskega stanja v pritožbi - prodajna pogodba - odgovornost prodajalca za stvarne napake - odstop od pogodbe - obvestilo o napakah
Iz pritožbenih navedb je mogoče smiselno razbrati grajanje dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, kar pa v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog. Zato pritožbeno sodišče navedb toženke, s katerimi ta izpodbija dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ni presojalo.
sklep o stroških postopka - odmera stroškov - predpravdni odškodninski zahtevek - dokazni predlog - uporaba odvetniške tarife - upravičenost do povračila stroškov
Res se vsebina predpravdnega zahtevka v precejšnji meri ponovi v zahtevku z dne 6. 7. 2016, vendar je treba upoštevati specifično situacijo; tožnik je bil v nesreči hudo poškodovan, zdravljenje je bilo dolgotrajno, zato je bilo smiselno, da je odvetnik še pred končanim zdravljenjem vložil odškodninski zahtevek, saj je tožnik potreboval denar za zdravljenje in lajšanje težav (iz spisa je razvidno, da so mu med rehabilitacijo svetovali nabavo določenih prilagoditev za dom); ko je bilo zdravljenje končano, je odvetnik zahtevek razširil in dopolnil.
Dopis, s katerim odvetnik zgolj dostavlja dodatno medicinsko dokumentacijo in predlaga (prosi), naj toženka poleg zneska, ki ga je tožniku že nakazala kot akontacijo odškodnine, zaradi njegovih hudih poškodb in dejstva, da denar nujno potrebuje za zdravljenje, nakaže še dodatno akontacijo 50.000,00 EUR, po vsebini ne predstavlja odškodninskega zahtevka, temveč krajši dopis. Ker OT predvideva v predpravdni fazi postopka nagrado le za odškodninski zahtevek in druge obrazložene vloge (tar. št. 38), tožnik do stroška za sporni dopis ni upravičen.
V primeru, ko predlaga upnik (tožeča stranka) izdajo začasne odredbe v zavarovanje svoje nedenarne terjatve do dolžnika (tožene stranke), mora izkazati tako obstoj predpostavke iz prvega odstavka 272. člena ZIZ – verjetnost, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, kot tudi eno od predpostavk po drugem odstavku 272. člena ZIZ. Slednje ni potrebno v primeru, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (četrti odstavek 270. člena v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ).
Sodišče prve stopnje je vprašanje nastanka težko nadomestljive škode upniku (druga alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ) zanemarilo in nekritično prezrlo, da je tožeča stranka s stopnjo verjetnosti izkazala, da je nepremičnina, ki je predmet tega pravdnega postopka, skupno premoženje toženih strank in da je delež prvega toženca edino premoženje, na katerega tožeča stranka lahko poseže za realizacijo terjatve, ki je zapadla v plačilo že v letu 2012. Do teh okoliščin se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Ker gre za edino premoženje, na katerega tožeča stranka lahko poseže za poplačilo svoje terjatve, je zmoten materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da hujše neugodne posledice za tožečo stranko v primeru neizdaje začasne odredbe niso izkazane.