postopek prisilne poravnave - namen postopka prisilne poravnave - člani upniškega odbora - imenovanje članov upniškega odbora - ožje povezane osebe - povezane družbe - nasprotje interesov
V postopku prisilne poravnave med insolventnim dolžnikom oziroma njegovimi lastniki na eni strani in dolžnikovimi upniki na drugi strani obstoji konstantno nasprotje interesov. Dolžnikov interes je razbremeniti se insolventnosti, interes njegovih lastnikov je obdržati nezmanjšane poslovne deleže, interes upnikov pa je iztržiti čim višje poplačilo svojih terjatev. Da bi se to nasprotje interesov ohranilo, je sodna praksa prebila strogo formalna določila o prepovedi imenovanja posameznih upnikov v upniški odbor iz drugega odstavka 78. člena ZFPPIPP.
Ob upoštevanju sodne prakse je na podlagi 2. točke drugega odstavka 78. člena ZFPPIPP, ki ne dela razlike med direktorjem insolventnega dolžnika in lastnikom njegovega poslovnega deleža (če je lastništvo tega deleža višje od 0,5%), ter ob upoštevanju 5. točke 78. člena ZFPPIPP, po prepričanju pritožbenega sodišča v tem postopku podana ovira za imenovanje upnika T. d. o. o. v UO. Upnik T. d. o. o. je v UO naveden kot prvi, torej kot največji upnik insolventnega dolžnika. Lastnika 100 odstotnega poslovnega deleža te družbe sta C. C. in B. B., ki sta oče in sin. Slednji je tudi direktor tega upnika. Kot taka se štejeta za ožje povezano osebo s B. B. Ta pa je skupaj z A. A. samim, eden od edinih dveh družbenikov edinega lastnika insolventnega dolžnika, to je družbe K. d. o. o. B. B. je hkrati tudi direktor te družbe.
Ko zavarovanec-član izpolni pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, ni več potrebe po plačevanju prispevkov za poklicno zavarovanje. Odraz tega je ureditev v desetem odstavku 202. člena ZPIZ-2. Pogoji za pridobitev pravice do poklicne pokojnine so določeni v prvem in tretjem odstavku 204. člena ZPIZ-2; po prvem odstavku 204. člena ZPIZ-2 pridobi zavarovanec-član pravico do poklicne pokojnine, ko v skladu z določbami tega zakona njegova pokojninska doba, skupaj z dodano dobo, znaša 42 let in šest mesecev, po tretjem odstavku 204. člena ZPIZ-2 pa, ko znaša njegova pokojninska doba, skupaj z dodano dobo, najmanj 40 let in ko glede na skupino delovnega mesta doseže določeno starost. V obeh primerih je določen še pogoj, da sredstva, zbrana na osebnem računu zavarovanca-člana, zadoščajo za izplačevanje poklicne pokojnine.
Eden od pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine je torej, da sredstva, zbrana na osebnem računu zavarovanca-člana, zadoščajo za izplačevanje poklicne pokojnine. Poklicna pokojnina se odmeri glede na višino zbranih sredstev na osebnem računu zavarovanca-člana najmanj v višini starostne pokojnine, ki bi jo zavarovanec-član prejel v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju za 40 let pokojninske dobe, povečane za sredstva prispevka za zdravstveno zavarovanje in stroške upravljavca sklada, vendar največ v višini starostne pokojnine, odmerjene od najvišje pokojninske osnove, povečane za sredstva prispevka za zdravstveno zavarovanje in stroške upravljavca sklada, če za to zadoščajo sredstva na osebnem računu zavarovanca-člana.
Tožniku tako ni bila kršena ustavna pravica do zasebnosti, prav tako pa tudi ne pravica iz 8. člena EKČP. Nadzor nad tožnikovo bolniško odsotnostjo je bil opravljen skladno z določbami ZDD-1 in tudi OZ.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da pravica delavca po določbi 2. odstavka 85. člena ZDR-1, da se zagovarja, ni omejena le na podajo ustnega zagovora, saj lahko delavec poda tudi pisni zagovor, prav tako pa je pravilno tudi stališče, da tožena stranka v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila dolžna izvajati dokazov, saj zagovor ni namenjen ugotavljanju odpovednega razloga in dokazovanju. Tožnik bi lahko tudi v zvezi s poročilom detektivske agencije podal pisno stališče, vendar pa tega ni storil. Tožena stranka je tožniku tudi po podaji pisnega zagovora, iz katerega izhaja, da ta ne predstavlja celotnega zagovora in da ga želi še ustno dopolniti, zagovor preložila. Tako je tožniku omogočila, da bi se lahko izjavil tudi o poročilu detektivske agencije in s tem v celoti ravnala skladno z določbo 2. odstavka 85. člena ZDR-1.
OZ člen 101, 435, 464, 470, 472, 496, 500. ZPP člen 443, 443/1, 458, 458/1.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - izpodbijanje dejanskega stanja v pritožbi - prodajna pogodba - odgovornost prodajalca za stvarne napake - odstop od pogodbe - obvestilo o napakah
Iz pritožbenih navedb je mogoče smiselno razbrati grajanje dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, kar pa v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog. Zato pritožbeno sodišče navedb toženke, s katerimi ta izpodbija dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ni presojalo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO
VSL00028116
ZPP člen 8, 161, 161/1, 286b, 339, 339/2, 339/2-8. ZVEtL-1 člen 42, 42/1, 43, 43/1, 43/1-1, 43/1-2, 43/1-3, 43/1-4, 44, 44/1, 44/2. SPZ člen 266, 271. Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (1958) člen 37. ZTLR člen 12. ZUN člen 21, 46, 46/3. Zakon o urejanju in oddajanju stavbnega zemljišča (1966) člen 10, 13. ZSZ člen 54.
ugotovitev obstoja lastninske pravice na nepremičnini - družbena lastnina - pripadajoče zemljišče - funkcionalno zemljišče k več stavbam - obseg funkcionalnega zemljišča - nacionalizacija - lastninjenje - stavbno zemljišče v družbeni lastnini - pravica uporabe - pogodba o prenosu pravice uporabe - zamenjava zemljišč - dovoljenje za gradnjo - pravna podlaga - strokovno mnenje - substanciran dokazni predlog - pridobljene pravice - teorija o realizaciji pravnega posla - teleološka redukcija - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - stroški posameznega sospornika
Tožniki ne zatrjujejo odplačnosti pridobitve ali da bi se s pravno prednico toženke dogovorili za plačilo nadomestila za uporabo nepremičnin. Za priznanje pravice uporabe na spornih nepremičninah ne zadošča, da so izkazane predpostavke iz 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Tožniki morajo po materialnem pravu, ki je veljal v času družbene lastnine, izkazati, da so pridobili pravico uporabe.
Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 16, 16/11.. ZJU člen 75, 77.
nadurno delo
Javni uslužbenec mora biti seznanjen z zahtevano delovno obveznostjo (številom ur, ki ga je dolžan opraviti), torej ga mora delodajalec v primeru, da se odloči ugotovljeni primanjkljaj v referenčnem obdobju prenesti v naslednje referenčno obdobje, obvestiti o tem prenosu in posledično povečani delovni obveznosti v naslednjem referenčnem obdobju. To mora biti (sproti) razvidno tudi v evidencah, ki jih vodi delodajalec.
Unovčitev izvršnice, ki vsebuje vse zakonske sestavine iz 39. člena ZPreZP-1 in je nastopila njena zapadlost, je namreč nepogojna, saj velja neizpodbitna domneva, da izvršnica vsebuje nepreklicno pooblastilo dolžnika (izdajatelja izvršnice) upniku, da zahteva izvršitev plačilne transakcije v breme dolžnikovih denarnih sredstev v skladu z izvršnico in nepreklicno soglasje dolžnika vsem ponudnikom plačilnih storitev za izvršitev take transakcije (drugi odstavek 39. člena ZPreZP-1). Vendar pa mora za uspešno uveljavitev svojega zahtevka doseči ugotovitev, da je izvršnica v celoti ali deloma (za določen znesek) neveljavna. Vse dokler izvršilni naslov, v obravnavani zadevi izvršnica, ni spremenjena, izrečena za nično ali neveljavno, namreč učinkuje z vsebino, kakršna iz nje izhaja in predpostavlja, da je bila unovčitev izvršnice utemeljena. Vse dokler izvršilni naslov obstoji, obstoji tudi pravna podlaga za obveznost, ki iz njega izhaja, zato je zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve mogoč šele tedaj, ko pravna podlaga, na podlagi katere je bila obveznost izpolnjena, v celoti ali deloma odpade (190. člen OZ).
Ker je torej prvenstveno treba upoštevati strankino pravico do proste izbire (saj gre v odnosu med stranko in odvetnikom za zaupno razmerje) in stranke ni mogoče omejevati le na izbiro odvetnika s pisarno v kraju sodišča, niti ni mogoče stranki očitati, da bi pravico izbire zlorabila, oziroma ne gre za nerazumno izbiro, potni stroški odvetnika in odsotnost iz pisarne pa nedvomno sodijo med potrebne izdatke, je sodišče prve stopnje te stroške utemeljeno priznalo.
Ob dejanski ugotovitvi, da je bila tožniku dokončna odločba toženca z dne 10. 4. 2019 vročena 17. 4. 2019, tožba pri sodišču pa vložena šele 20. 5. 2019, je z izpodbijanim sklepom pravilno in zakonito zavržena.
vzorčna zadeva - premalo izplačana plača - plačilo za dejansko opravljeno delo - medicinska sestra - plača
S tem, ko je tožnica zahtevala obračun bruto zneska ter šele po izpolnitvi obveznosti glede davkov in prispevkov (kar pa je po novejši sodni praksi preuranjeno, saj navedena obveznost nastane šele ob plačilu prejemka) izplačilo neto zneska, sodišče pa je toženki naložilo plačilo bruto zneska, tožnici ni bilo prisojeno nekaj več ali nekaj drugega od zahtevanega. Ker obračun bruto zneska razlike v plači ni več relevantna obveznost delodajalca (kot tudi ne s tem povezana obveznost glede davkov in prispevkov), sodišče dajatvenega izreka ni moglo oblikovati drugače kot ga je - na plačilo spornega zneska.
zavrženje tožbe - socialni spor - procesna predpostavka
V 63. členu ZDSS-1 je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ni vročen v zakonitem roku.
Glede na citirano določbo je tožba v socialnem sporu torej dopustna, če je tožniku z dokončnim upravnim aktom kršena njegova pravica ali pravna korist. Predhodno izpeljan upravni postopek in dokončnost je procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da je tožba sploh dopustna. Razen tega pa mora zaradi takšnega dokončnega upravnega akta, biti stranka tudi prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih.
ZPP člen 7, 214, 214/2, 285. Posebne gradbene uzance (1977) člen 120. ZFPPIPP člen 440, 443, 443/3, 444, 444/1, 444/3, 444/5. OZ člen 285, 285/2, 311, 393, 393/1, 393/3, 619.
podjemna pogodba - pobotna izjava - pobotni ugovor - pobot - postopek prisilne poravnave - izbris pravne osebe iz sodnega registra - izbrisana pravna oseba - pozneje najdeno premoženje izbrisane družbe - najdeno premoženje izbrisane pravne osebe - postopek za uveljavitev pravic izbrisane pravne osebe - delna izpolnitev - prehod terjatve - materialno procesno vodstvo - deljive obveznosti - delitev obveznosti in terjatev - dokazi in izvajanje dokazov - načelo dispozitivnosti v pravdnem postopku - razpravno načelo
V petem odstavku 444. člena ZFPPIPP je določeno, kako naj ravna sodišče, če se v teku postopka pravna oseba izbriše iz sodnega registra in če noben od upnikov ne predlaga začetka stečajnega postopka nad najdenim premoženjem izbrisane pravne osebe. Ni pa posebne določbe, ki bi določala, kako naj pritožbeno sodišče postopa s pritožbo, če je bila izdana prvostopenjska sodba, ko je nasprotnica pritožnice še obstajala, in je bila izbrisana šele po izdaji prvostopenjske sodbe. Pritožbeno sodišče je presodilo, da je v petem odstavku 444. člena ZFPPIPP zapisano splošno pravilo, kakšen mora biti izid sodnega postopka, če se v teku postopka pravna oseba izbriše iz sodnega registra in če noben od upnikov ne predlaga začetka stečajnega postopka nad najdenim premoženjem izbrisane pravne osebe. Iz besedila prvega in petega odstavka 444. člena ZFPPIPP je mogoče tudi sklepati, da mora sodišče paziti na obstoj pravne osebe in pravne posledice izbrisa po uradni dolžnosti.
Prvotna tožeča stranka je uveljavljala denarne terjatve. Te so deljive (arg. e drugi odstavek 285. člena OZ v povezavi s prvim odstavkom 393. člena OZ). Če ne bi tožnici pojasnili načina delitve terjatev in temu prilagodili svojih zahtevkov bi to sodne odločitve v stvari sami ne preprečilo v celoti, saj bi se njuno medsebojno materialnopravno razmerje ravnalo po tretjem odstavku 393. člena OZ. Odločitev bi bila mogoča. Medsebojno razmerje pa bi bilo lahko razlog za nadaljnji spor med njima glede delitve terjatve, ki sta jo uveljavljali zoper toženo stranko.
ZDR-1 člen 10.. ZDSS-1 člen 6a, 6c, 23, 44, 53.. ZPP člen 105, 108, 180, 274.. ZKolP člen 20.
kolektivni delovni spor - splošni akt delodajalca - zavrženje predloga
Sodišče prve stopnje je predlagatelju glede razporedov dežurstev, dela, nujne medicinske pomoči ipd. pravilno pojasnilo, da to niso splošni akti delodajalca v smislu 10. člena ZDR-1 in zato tudi ne morejo biti predmet kolektivnega spora o skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in s kolektivnimi pogodbami (6.c člen ZDSS-1). Pri tem je tudi menilo, da bi tovrstne listine lahko bile predmet individualnega delovnega spora, kar pa ne drži (274. člen ZPP), saj so lahko le del trditvene podlage oziroma dokaznega gradiva v zvezi z dopustnim predmetom spora.
Predlagatelj ne more izpodbijati Splošnih dogovorov za leto 2017 in 2018 v kolektivnem sporu in uveljavljati nezakonitosti izvrševanja, kot tudi neskladnosti z zakonom in Kolektivno pogodbo za zdravnike in zobozdravnike v RS.
Glede na ugotovljena dejstva o ravnanju zdravnice operaterke v zvezi s podajanjem pojasnilne dolžnosti tožnici je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica privolila (podala pravno učinkovito privolitev) v operacijo s podpisom tega obrazca (obrazca v prilogi B 5), da se je s podpisom le-tega zmogla seznaniti z na obrazcu opisanimi vsemi najpogostejšimi in običajnimi zapleti, ki se lahko zgodijo ob operaciji ali kasneje po sami operaciji.
Vprašanje, ali je bila izpolnjena, oziroma pravilno izpolnjena pojasnilna dolžnost zdravnice operaterke, je pravno vprašanje in ne dejansko vprašanje, zato odgovor nanj ni v pristojnosti izvedenca medicinske stroke (niti zdravnice operaterke), temveč v pristojnosti sodišča.
dopolnilni sklep o stroških - stroški odgovora na pritožbo - nepotrebni stroški
Odgovor na vloženo pritožbo je bil glede na njeno vsebino in razloge nepotrebna vloga. Ker je bil odgovor na pritožbo tudi glede na razloge izpodbijanega sklepa nekoristen in nepotreben, ga je šteti kot nepotreben strošek, ki ga stranka krije sama.
plačilo denarne obveznosti preko banke - potrošnik - pomota pri nakazilu dolgovanega zneska - skrbnost dobrega strokovnjaka
Dejstvo je, da je toženka potrošnica, tožnica pa je močnejša stranka, ki vsakodnevno prejema nakazila svojih naročnikov ter ni storila vsega, kar bi lahko, da bi pred vložitvijo predloga za izvršbo ugotovila, ali je bil dolg poplačan ali ne.
Vloge sodno medicinskih izvedencev in lečečih specialistov so različne. Naloga slednjih je zdravljenje, torej diagnostična obravnava in terapevtska obdelava, med tem ko sodni izvedenec delazmožnost ocenjuje tudi upoštevaje obremenitve, škodljivosti in tveganja delovnega okolja. Po sodni praksi specialist medicine dela lahko najbolj kompetentno oceni vpliv zdravstvenega stanja na preostalo delovno zmožnost. Izvedenka psihiatrinja pa je glede na prevladujoče tožnikove težave najustreznejša po specialnosti.
Pridobljeno izvedensko mnenje predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku invalidnost do dokončnosti izpodbijane odločbe ni bila podana. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno na drugem delovnem mestu z omejitvami. Anksiozno depresivna motnja in somatizacija, torej telesni simptomi, ki nimajo organske osnove in so pogosto telesni izraz duševne stiske, sicer ne moreta biti nepomembni za oceno delazmožnosti, vendar bodo temeljita terapevtska obravnava in spremljanje vseh psiho socialnih sposobnosti pri tožniku glede na vse predhodno navedeno lahko uporabljivi le v novem invalidskem postopku pri tožencu, ne pa v tem sodnem postopku.
prijava terjatve v stečaju - prerekanje - napotitev - nadaljevanje prekinjenega postopka - prekluzivni rok - prenehanje terjatve v stečajnem postopku
Vsebinska in pravna prepričanja stečajne upraviteljice nimajo, ne morejo in ne smejo imeti vpliva na njeno (formalno) izjavo o terjatvah (in izločitvenih pravicah), kot se zmotno zavzema pritožnica, ki omenja formalno prerekanje in dodaja, da dejansko ni šlo za prerekanje in da so terjatve dejansko priznane. Povedano drugače, tožničine terjatve (in izločitvene pravice) so (formalno) bile prerekane in tožnica je tista, ki bi morala, če meni, da je bilo formalno prerekanje napačno (oziroma da je dejansko šlo za priznanje terjatev), v zakonskem roku iz ZFPPIPP predlagati nadaljevanje prekinjene pravde. Ker tega ni storila, so njene terjatve (in izločitvene pravice) prenehale in je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka pravilna. Tožnica v tej fazi postopka oziroma s pritožbo ne more uspešno sanirati svoje pasivnosti s predlogom za nadaljevanje postopka. Šele s predlogom za nadaljevanje postopka, ki ga ni podala, bi se pravdni postopek nadaljeval in šele v njem bi tožnica lahko uspešno uveljavljala vsebinske in pravne razloge v smeri, da je stečajna upraviteljica neutemeljeno prerekala priglašene terjatve (in izločitvene pravice), medtem ko v obravnavani pritožbi s temi razlogi ne more uspeti.
V primeru, ko predlaga upnik (tožeča stranka) izdajo začasne odredbe v zavarovanje svoje nedenarne terjatve do dolžnika (tožene stranke), mora izkazati tako obstoj predpostavke iz prvega odstavka 272. člena ZIZ – verjetnost, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, kot tudi eno od predpostavk po drugem odstavku 272. člena ZIZ. Slednje ni potrebno v primeru, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (četrti odstavek 270. člena v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ).
Sodišče prve stopnje je vprašanje nastanka težko nadomestljive škode upniku (druga alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ) zanemarilo in nekritično prezrlo, da je tožeča stranka s stopnjo verjetnosti izkazala, da je nepremičnina, ki je predmet tega pravdnega postopka, skupno premoženje toženih strank in da je delež prvega toženca edino premoženje, na katerega tožeča stranka lahko poseže za realizacijo terjatve, ki je zapadla v plačilo že v letu 2012. Do teh okoliščin se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Ker gre za edino premoženje, na katerega tožeča stranka lahko poseže za poplačilo svoje terjatve, je zmoten materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da hujše neugodne posledice za tožečo stranko v primeru neizdaje začasne odredbe niso izkazane.