OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00028208
OZ člen 174, 179, 288, 299. ZPP člen 212, 216. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 9. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 39.
odmera nepremoženjske škode - odškodnina za strah - odškodnina za skaženost - pojem skaženosti kot pravni standard - odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - premoženjska škoda - tuja pomoč - obseg pomoči - kamp - prikolica - plačilo pavšala - prosti preudarek - uničenje stvari - trditveno in dokazno breme oškodovanca - delno plačilo odškodnine - zakonske zamudne obresti od dosojene odškodnine - vračunanje obresti - odvetniški stroški - odsotnost iz pisarne - potni stroški stranke - višina kilometrine - samostojna storitev odvetnika
Pri ugotavljanju, ali je skaženost podana, gre za materialnopravno presojo. To pomeni, da mora sodišče presoditi, ali je le-ta glede na zatrjevana dejstva res podana ali ne. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, sodišče ni vezano na oceno pravnega standarda, ki jo je podal izvedenec kot estetsko motnjo, temveč je vezano na opis poškodb oziroma posledice poškodb v objektivnem smislu ter na oškodovankino duševno trpljenje.
Da bi poškodba trajno poslabšala zdravstveno stanje tožničinega desnega kolena, v dokaznem postopku ni podlage. Šlo je le za začasne telesne bolečine v desni nogi v času zdravljenja levega gležnja zaradi večjega obremenjevanja po poškodbi. To ugotavlja tudi izvedenec v tem postopku, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo v okviru prisoje odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Vendar pa je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica zaradi občasnih bolečin ovirana pri opravljanju težjih gospodinjskih in športnih opravil in dejavnosti, v direktnem nasprotju z mnenjem sodnega izvedenca, ki je na podlagi zdravstvene dokumentacije, pogovora in pregleda tožnice ocenil, da sicer minimalna omejena gibljivost levega skočnega sklepa (inverzija in everzija 5 st.) ni zapustila funkcionalnih in anatomskih posledic, ki bi lahko pomenile trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti in delovnih zmožnosti. Ugotovitev izvedenca, da ima lahko tožnica še sedaj občasne bolečine ob spremembi vremena, daljši hoji ali stoji ni zadostni razlog za zaključek o tožničini oviranosti pri omenjenih opravilih. Izvedenec je ob upoštevanju dejstva o obstoju občasnih lahkih bolečin argumentirano pojasnil, upoštevajoč uspešnost zdravljenja in obseg poškodbe, da splošne življenjske aktivnosti tožnice zaradi te poškodbe niso okrnjene.
Tožnica ni upravičena do celotnega vplačanega letnega pavšala za prikolico v kampu. Iz neprerekanih trditev tožnice (in tudi sicer z listinami izkazanih) izhaja, da se je lahko prikolica uporabljala v času od aprila do oktobra, torej šest mesecev, in je tako pavšalni znesek vezan tudi na uporabo v obdobju, ko tožnica še ni bila poškodovana. Če pred poškodbo ni mogla uporabljati prikolice zaradi slabega vremena (ali neke druge višje sile), to ni v vzročni zvezi s kasnejšim nastankom poškodbe, za katerega odgovarja zavarovanec toženke.
ZPP člen 276, 276/2, 318, 318/1.. ZDSS-1 člen 41, 41/1.. ZDR-1 člen 77, 110, 110/1, 110/1-4, 116, 116/3, 200, 200/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - izostanek z dela - zamudna sodba
Dejstvo, da je tožnica z isto tožbo uveljavljala določene denarne zahtevke, v zvezi s katerimi je določen splošni tridesetdnevni rok za odgovor na tožbo iz drugega odstavka 276. člena ZPP, na določitev roka v delu, v katerem gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, ne vpliva.
Tožnica v utemeljitev svojih tožbenih navedb ni bila dolžna predložiti dokazov. Da bi moral tožnik predložiti dokaze za svoje navedbe kot pogoj za izdajo zamudne sodbe, v prvem odstavku 318. člena ZPP ni določeno, določeno je le, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je sam predložil, ali z dejstvi, ki so splošno znana.
ZFPPIPP člen 399, 399/1, 399/3, 399/4, 399/4-3. OZ člen 1012.
stečajni postopek nad samostojnim podjetnikom - postopek odpusta obveznosti - ugovor upnika proti odpustu obveznosti - zloraba pravice do odpusta obveznosti - očitno nesorazmerje med vrednostjo premoženja in vrednostjo prevzetih obveznosti
Nesorazmerje med prevzemanjem obveznosti in dolžnikovim premoženjem je bilo tako, da izpolnjuje standard zlorabe pravice do odpusta obveznosti, saj kot že rečeno, od dneva prevzema obveznosti do začetka stečaja so glavnice po prav vseh kreditnih pogodbah naraščale, kar kaže na to, da dolžnik nikoli ni imel namena oziroma jih ni zmogel poplačevati.
Kot izhaja iz sodne prakse, je institut odpusta obveznosti praviloma namenjen osebam, ki niso imele pristopov do takšnega obsega financiranja, kot ga izkazuje osebni dolžnik. Kljub temu je sodna praksa razmeroma stroga in ocenjuje kot nesorazmerno prevzemanje bistveno manjših obveznosti, kot so bile dolžnikove (tudi ko gre za podjetnike).
ZPP člen 199, 199/1. ZIZ člen 104, 104/1, 107, 107/2, 114, 120, 124.
stranska intervencija - rubež terjatve - zastavna pravica - izvršilni postopek - prenos terjatve v izterjavo - pravni interes intervenienta
Nedvomno je v primeru, ko je sklep izvršilnega sodišča o prenosu zarubljene terjatve v izterjavo izdan, podan pravni interes upnika, da se kot intervenient v pravdi pridruži dolžniku, ki vtožuje zarubljeno in preneseno terjatev. Enako pa po presoji pritožbenega sodišča velja tudi v položaju, ko sicer sklep o prenosu terjatve v izterjavo še ni izdan, terjatev pa je bila že zarubljena z vročitvijo sklepa o njenem rubežu dolžnikovemu dolžniku. Predlagatelj intervencije ima namreč v teku izvršbo, katere predmet (kot dovoljeno izvršilno sredstvo) je terjatev, o kateri se odloča v predmetnem pravdnem postopku in na kateri ima zastavno pravico in s tem prednostno pravico do poplačila. Uspešnost predlagateljeve (nadaljnje) izterjave zadevne zarubljene terjatve od tožene stranke (v poplačilo svoje terjatve do tožeče stranke v izvršilnem postopku) je odvisna tudi od uspeha tožeče stranke v predmetni pravdi in bo tako odločitev vplivala na njegov pravni položaj v izvršilnem postopku.
skupno premoženje zakoncev - posebno premoženje zakonca - vlaganja v tujo nepremičnino - skupna vlaganja - stvarnopravne posledice - nova stvar
Z izpodbijano delno sodbo je sodišče prve stopnje presodilo, da je bil vložek skupnega premoženja pravdnih strank v posebno premoženje toženke premajhen, da bi lahko imel stvarnopravne posledice, zato tožnikov zahtevek, ki meri na pridobitev lastninske pravice, ni utemeljen. Ker lastninske pravice na nepremičnini, v katero je vlagal v času skupnega življenja s toženko, tožnik ni pridobil, sodišču še ni bilo treba presojati kolikšen delež na skupnem premoženju gre tožniku.
Pravdni stranki sta hišo dograjevali v času veljavnosti ZTLR, ki je omogočal pridobitev lastninske pravice z vlaganji v tujo nepremičnino (24. do 26. člen ZTLR), v primeru, ko so vlaganja toliko spremenila stanje in vrednost nepremičnine, da jo je bilo mogoče šteti za novo stvar. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da skupna vlaganja pravdnih strank v nepremičnino niso bila tako obsežna, da bi bilo zadoščeno pravnemu standardu nove stvari.
ZPP člen 80, 80/1. ZFPPIPP člen 443, 443/1, 443/3, 443/3-2, 444, 444/4, 444/5.
stranka postopka - pravna subjektiviteta - neodpravljiva pomanjkljivost - zavrženje tožbe - izbris družbe iz sodnega registra brez likvidacije - predlog upnika za začetek stečajnega postopka - predlog za začetek stečajnega postopka nad pozneje najdenim premoženjem
Po določilu 444. člena v času izbrisa družbe veljavnega ZFPPIPP ob izbrisu družbe iz sodnega registra brez likvidacije družbeniki ne pridobijo aktivne legitimacije za nadaljevanje pravdnega postopka. Upniki likvidirane družbe lahko predlagajo začetek stečajnega postopka, če tega ne storijo, pa sodišče tožbo zavrže (četrti in peti odstavek citiranega člena). To možnost bi na podlagi določila 2. alinee 2. točke tretjega odstavka 443. člena istega zakona imel tudi pritožnik, vendar le, če bi zatrjeval, da vtoževana terjatev pomeni najdeno premoženje v smislu prvega odstavka 443. člena ZFPPIPP. Ker tega pritožnik ni trdil v postopku pred sodiščem prve stopnje in tudi ni navedel, da je vložil predlog za začetek stečajnega postopka nad premoženjem izbrisane pravne osebe, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbo zavrglo.
ZPP člen 214, 214/1, 214/2. OZ člen 369, 369/3, 1013, 1034.
plačilo dolga - pogodba o izrednem limitu - negativno nedovoljeno stanje na tekočem računu - kršitev pogodbene obveznosti - obličnost poroštvene izjave - priznano dejstvo - zastaranje - pretrganje zastaranja terjatve nasproti glavnemu dolžniku - dokaz z izvedencem - obračun zamudnih obresti - opravičljiv razlog za odsotnost z naroka
Sodišče izvede dokaz z izvedencem zgolj, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga (243. člen ZPP). Za obračun zamudnih obresti pa ima sodišče na voljo ustrezne programe, s katerimi lahko izračun naredi samo, zato za ugotovitev višine zamudnih obresti izvedenec ni potreben. Enako velja tudi za obračun pogodbenih obresti, ki so bile določene s fiksno obrestno mero, saj toženka dvoma v pravilnost obračuna tožnice, ki bi ga bilo treba preveriti z izvedencem, ni vzpostavila. Zato z zavrnitvijo tega dokaznega predloga v njeno pravico do izvedbe dokaza ni bilo poseženo.
ZDR-1 člen 8, 200, 200/5. ZDR člen 6, 6/7, 204, 204/5. ZPP člen 184, 185, 186, 187.
javi razpis - izbirni postopek - neizbrani kandidat - sodno varstvo - odškodninska tožba - kršitev prepovedi diskriminacije - denarna odškodnina - zamuda roka - materialni prekluzivni rok - varovanje prekluzivnega roka za vložitev zahteve - sprememba tožbe - nepodaljšljivost roka - ugasnitev pravice - pravni pouk
Rok iz petega odstavka 200. člena ZDR-1 oziroma iz petega odstavka 204. člena ZDR, v katerem bi lahko tožeča stranka kot neizbrani kandidat na javnih razpisih za direktorja javnega podjetja X. d. o. o. zoper toženo stranko vložila odškodninsko tožbo zaradi kršitve prepovedi diskriminacije, je materialni prekluzivni rok, z iztekom katerega preneha sama pravica uveljavljati odškodnino.
Določbe ZPP o spremembi tožbe ne pomenijo, da bi si tožnik z naknadnim novim zahtevkom za plačilo odškodnine zaradi nepremoženjske škode iz razloga diskriminacije lahko podaljšal rok za sodno varstvo neizbranega kandidata v skladu s petim odstavkom 200. člena ZDR-1 oziroma petim odstavkom 204. člena ZDR. Navedene določbe ZPP o spremembi tožbe torej v takšnem primeru ne podaljšajo tudi roka za sodno varstvo neizbranega kandidata, ki je, kot že pojasnjeno, materialni prekluzivni rok, z vsemi značilnostmi takšnega roka.
nedopustnost izvršbe - pravica tretjega - lastništvo predmeta izvršbe - izločitvena pravda - napotitev na pravdo - upravičenost do stroškov v pravdi - izkaz obstoja pravice na predlaganem predmetu izvršbe - nasprotovanje ugovoru tretjega
Odločilno za presojo, ali bo sodišče o stroških odločilo v skladu s 160. členom ZPP ali v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP, v primeru, ko tožnik (tretji) v izločitveni pravdi uspe, je ravnanje tretjega v izvršilnem postopku. Če ta ponudi natančne informacije in dokazila o stvarnopravni ali obligacijski pravici na predmetu izvršbe, pa toženec oziroma upnik v izvršilnem postopku vseeno nasprotuje ugovoru, je o stroških treba odločiti na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP.
razmerja med starši in otroki - ugotovitev očetovstva - varstvo in vzgoja - preživnina - breme preživljanja - porazdelitev preživninskega bremena - primerljivi prihodki - odpoved stikom - stroški postopka - dokaz z izvedencem - dokaz z analizo DNK - prosti preudarek - načelo uspeha
Prvo sodišče ni ustrezno upoštevalo okoliščine, da je tožnik zaupan v varstvo in vzgojo tožnici, poleg tega pa toženec po svoji želji nima nobenih stikov s tožnikom, kar pomeni, da je vsa skrb za skupnega otroka izključno na tožnici. Že to utemeljuje spremembo porazdelitve preživninskega bremena po pritožbenem predlogu, da vsak od tožnikovih staršev krije 50 % njegovih preživninskih potreb.
Tožeča stranka je glede spora za ugotovitev očetovstva podala ustrezno trditveno podlago in predlagala tudi dokaz z izvedencem za DNK analizo, česar niti ni bila dolžna storiti, saj je bil toženec tisti, ki je moral nato ponuditi nasprotni dokaz, ki bi lahko izključil njegovo očetovstvo (kar je tudi storil, ko je predlagal dokaz z DNK analizo). Toženec je bil dolžan dokazovati, da ni tožnikov oče. Upoštevajoč vse okoliščine obravnavane zadeve pritožbeno sodišče meni, da je toženec dolžan kriti celoten strošek izvedbe dokaza z izvedencem za DNK analizo (413. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).
Dejstvo, da bi imela banka v primeru prodaje z dobičkom tudi sama udeležbo na dobičku do 20 %, ne pomeni ničnosti pogodbe, kaj šele določbe o poroštvu.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik kot direktor podjetja podpisal pogodbo o poroštvu za kredit svojega podjetja. Pri tem ni bil zaveden oziroma ga banka ni zavajala in ni bilo pogojev, da bi šlo za oderuško pogodbo.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - preizkus sodbe po uradni dolžnosti - dvom o resničnosti odločilnih dejstev - datum storitve kaznivega dejanja
Ker torej obstaja utemeljen dvom o resničnosti odločilnih dejstev (predvsem datuma storitve kaznivega dejanja), ki so bila ugotovljena v sodbi prvostopnega sodišča, čeprav se dejansko stanje obravnavane zadeve s pritožbami ni izpodbijalo, izpodbijano sodbo razveljavilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00028225
OZ člen 56. ZPP člen 324. ZPSPP člen 10.
predpogodba - pogodbena kazen določena v predpogodbi - najemna pogodba - veljavnost najemne pogodbe - domneva o popolnosti listine - odpoved najemne pogodbe - utrditev obveznosti iz predpogodbe
Obrazložitev zadostuje, če je mogoče stališča sodišča prve stopnje, ki so izražena bodisi izrecno, bodisi implicitno, dovolj jasno razbrati in je s tem omogočen preizkus njihove pravilnosti.
Namen pogodbene kazni je utrditev izpolnitve pogodbene obveznosti.
smrt tožene stranke pred vložitvijo tožbe - sprememba zakona - odprava pomanjkljivosti tožbe - sposobnost biti pravdna stranka - novela ZPP-E
Sodišče prve stopnje ni upoštevalo z novelo ZPP-E spremenjenega prvega odstavka 81. člena ZPP in v zvezi s tem izoblikovane sodne prakse ter je posledično zmotno presodilo, da se ugotovljene pomanjkljivosti ne da odpraviti. Tožeča stranka je namreč s prvo pripravljalno vlogo že sama kot tožence navedla osebe, ki so lahko pravdna stranka, zato procesno vodstvo v smislu 81. člena ZPP sicer ni bilo potrebno. Vendar pri tem ni šlo za spremembo stranke, temveč le za ustrezno popravo vloge (tožbe) zaradi pomanjkljivosti, ki jo je mogoče odpraviti. Iz prvega odstavka 81. člena ZPP jasno izhaja, da se postopek z osebo, ki je lahko pravdna stranka, zgolj nadaljuje. To pa pomeni, da je s tem pomanjkljivost sanirana in se zadeva obravnava, kot da bi bila tožba že takoj vložena zoper osebo, ki je lahko stranka postopka. Sodišče prve stopnje tako ni imelo podlage za zavrženje tožbe.
ZGD-1 člen 52, 52/1, 318, 318/1. ZNP-1 člen 5, 5/1, 42.
imenovanje posebnega revizorja - imenovanje novega posebnega revizorja - pravica do izjave v nepravdnem postopku
Po presoji pritožbenega sodišča v situaciji, kot je obravnavana, ko so delničarji nasprotne udeleženke na skupščini nasprotne udeleženke po nasprotnem predlogu delničarke S. d. d. sprejeli sklepe, da se za posebnega revizorja, ki naj preveri vodenje posameznih poslov družbe, navedenih v točkah 9. in 10., imenuje revizijsko družbo X d. o. o., namesto prvotno predlagane Y d. o. o (to je sodišče prve stopnje imenovalo z izpodbijanim sklepom) ter da se ta revizijska družba imenuje tudi zaradi preveritve vodenja posameznih poslov družbe, navedenih v točki 11. po prvotnem predlogu, S. d. d. nedvomno ima pravico do udeležbe v tem postopku.
razveza zakonske zveze - obvezne sestavine sodbe - obrazložitev sodbe - navedbe pravdnih strank - relevantna dejstva - izjava stranke - pravno neodločilne trditve - pravovarstvena potreba za odločanje o pritožbi - pravna korist - laična stranka
V obrazložitev sodbe sodijo le relevantna dejstva, na podlagi katerih temelji odločitev, zato sodišče ni dolžno povzemati navedb pravdnih strank, če niso odločilne za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka.
razrešitev stečajnega upravitelja - prenehanje dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja - izbris iz seznama upraviteljev
Določbe ZFPPIPP glede izbrisa iz seznama upraviteljev in dolžnosti obvestila ministrstva sodiščem, ki govorijo o roku treh dni po izbrisu iz seznama upraviteljev, so jasne. Glede na vse navedeno je pritožba upnika neutemeljena in odločitev sodišča prve stopnje pravilna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00028928
ZPP člen 282, 282/2. ZGD-1 člen 263, 515, 515/6.
vmesna sodba - sodba na podlagi stanja spisa - odškodninska odgovornost poslovodje - opustitev dolžnega ravnanja - skrbnost dobrega poslovodje - opustitev prijave terjatve - (ne)vpis v zemljiško knjigo - odstop terjatve (cesija) - škodljiva pogodba - višina škode - trditveno in dokazno breme - sprememba sodbe
Tudi če bi toženec prijavil terjatev kot zavarovano v postopku prisilne poravnave nad A., bi bila ločitvena pravica po vsej verjetnosti prerekana, ker hipoteka ni vpisana. Zato je preuranjen zaključek prvostopenjskega sodišča o 50 % zmanjšanju terjatve zaradi opustitve prijave v postopku prisilne poravnave.
Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožnice, da se terjatve običajno ne prodajajo po nominalni vrednosti, pač pa za nižje zneske, saj se glede na okoliščine primera lahko upošteva diskont. Zato je treba glede na podatke v spisu presoditi, ali je toženec imel razumne razloge za prodajo terjatve oz. ali jo je prodal za zanemarljiv znesek.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00027905
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 6, 6/1, 7, 7/1, 8. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 3, 3/3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah člen 17, 38. URS člen 1, 2, 67, 34, 35, 36, 53. OZ člen 5, 6, 6/2, 88, 372, 1057, 1057/2. ZVPot člen 23, 24. ZS člen 113a, 113a/1, 113a/3, 113a/6. ZN člen 4. ZIZ člen 17, 17/1, 20a, 29a/1, 55, 55/1, 55/1-2, 59, 71, 71/1, 71/2. ZPP člen 3, 3/3. ZBan-1 člen 111, 111/5, 127, 177, 177/4.
predhodno odločanje - Direktiva Sveta 93/13/EGS - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - harmonizacija prava - varstvo potrošnikov - kredit v CHF - valutno tveganje - nepošteni pogodbeni pogoji - preizkus po uradni dolžnosti - obseg preizkusa - dobra vera in poštenje - pojasnilna dolžnost banke - bančno poslovanje - ničnost - neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - načelo formalne legalitete - načelo vestnosti in poštenja - načelo profesionalne skrbnosti - načelo socialne države - solidarnost - varstvo šibkejše stranke - socialna funkcija lastnine - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti - pravica do doma - pogodbena svoboda strank - omejitev pogodbene avtonomije
Sodišče EU je v zadevi C-407/18 presodilo, da mora imeti v skladu z načelom učinkovitosti prava EU izvršilno sodišče, ki odloča o predlogu za izvršbo na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa potrošniške pogodbe o hipotekarnem kreditu, možnost na predlog potrošnika ali po uradni dolžnosti opraviti preizkus notarskega zapisa, ali vsebuje nepoštene pogoje v smislu Direktive Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, in pri tem odložiti predlagano izvršbo.
Sodišče EU je pri tem poudarilo, da preventivni nadzor notarja, tudi če obstaja, ne zadostuje za zagotovitev učinkovitega varstva, zagotovljenega z Direktivo 93/13. Potrošniku mora biti zagotovljeno učinkovito sodno varstvo pred nepoštenimi pogoji tudi v fazi izvršbe.
V okviru zagotavljanja visoke ravni varstva potrošnikov (38. člen Listine EU o temeljnih pravicah) je temeljni cilj učinkovito vzpostaviti enakost med ponudnikom in potrošnikom, ki je sicer v podrejenem položaju in nima možnosti vplivanja na vsebino pogojev, pri tem pa tudi odvrniti ponudnike od nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev. Sodišče EU je že večkrat poudarilo, da je navedeno enakost dolžno vzpostaviti nacionalno sodišče z zavrnitvijo učinkovanja nepoštenih pogodbenih pogojev, četudi potrošnik v tej smeri ni aktiven. Potrošniško varstvo ne uresničuje le zasebnega interesa konkretnega potrošnika, ampak tudi javni interes dviga življenjske ravni in kakovosti življenja v družbi. Vloge in odgovornosti nacionalnega sodišča se pri tem ne omejuje le na možnost, da se izreče o nepoštenosti pogoja, ampak je to njegova obveznost, ki jo mora izpolniti takoj, ko tak pogoj lahko zazna in presodi.
Slovenski izvršilni postopek omogoča, da izvršilno sodišče opravi vsebinsko presojo nepoštenih pogojev v izvršilnem postopku in ni nujno navedenega vprašanja prepustiti sodišču v ločeni pravdi ter le odložiti izvršbo. Sodišče druge stopnje je oblikovalo nov, omiljen pristop k razumevanju načela formalne legalitete (glede vezanosti na notarski zapis kot izvršilni naslov).
Zasnova minimalne uskladitve (harmonizacije) državam članicam pušča široko diskrecijsko pravico. Slovenski zakonodajalec jo je uveljavil s tem, da v slovenski pravni red ni prenesel omejitve presoje nepoštenih pogojev, ki pomenijo glavno pogodbeno obveznost, le na tiste pogoje, ki so nejasni (ni prenesel omejitve iz člena 4(2) Direktive 93/13). S tem je omogočil tudi presojo jasnih (transparentnih) pogojev, s čimer vprašanje ustrezno opravljene pojasnilne dolžnosti za obseg dopustne presoje nepoštenosti po slovenski ureditvi nima pomena. Pri tem je zakonodajalec tudi opredelil v 23. in 24. členu Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) širša, dodatna merila presoje nepoštenih pogojev, kot ta izhajajo iz člena 3(1) Direktive 93/13, s čimer je omogočil boljše, širše varstvo potrošnikov.
Čeprav v pretekli ureditvi, ki velja za obravnavano zadevo, zakonodajalec ni konkretno opredelil omejitve valutne klavzule, tovrstna omejitev izhaja iz same prepovedi nepoštenih pogojev (23. člen ZVPot), ki jo slovenski pravni red neposredno povezuje s pravnim standardom vestnosti in poštenja (24. člen ZVPot). Če načelo vestnosti in poštenja povežemo z načelom varstva šibkejše stranke, je v obravnavani zadevi potrošniškega kreditnega razmerja poudarjena obveznost banke, da vnaprej pripravljeno vsebino pogodbe oblikuje tako, da se lahko učinkovito uresničijo potrošnikovi interesi. Sodišče druge stopnje ob zahtevi transparentnosti kreditnega produkta, poudarja zahtevo po kakovostnih izbirah, da se lahko potrošniku zagotovi učinkovita izravnava pogajalske podrejenosti in s tem učinkovito izvrševanje pogodbene svobode. Kreditna pogodba že po svojem namenu bistveno odstopa od tipičnih aleatornih poslov, t. i. kockarskih poslov, pri katerih je dopustno sprejeti tudi neomejeno tveganje velike izgube, ki ga ni mogoče obvladovati. Glavni interes in utemeljeno pričakovanje potrošnika pri stanovanjskem kreditu je dolgoročno stabilno financiranje, ki ga prekomerno ne obremeni in ne vsebuje težko obvladljivega tveganja nezmožnosti odplačevanja (v obravnavani zadevi iz mesečnih prihodkov v domači valuti). Banka mora slediti razumnim pričakovanjem potrošnika in ga varovati pred tveganjem odškodovanja in položajem, da zaide v plačilno nesposobnost in posledično v spiralo zadolženosti. V povezavi z načelom profesionalne skrbnosti lahko navedeno razumevanje nadgradimo v zahtevo po odgovornem kreditiranju. Odgovornost ne obstaja samo v fazi sklepanja pogodbe, ampak v celotnem življenjskem ciklu kredita, tudi v fazi oblikovanja produkta. Zahteva po odgovornem kreditiranju pa ne izhaja le iz navedenih načel, ampak tudi iz temeljnih sistemskih zahtev bančnega poslovanja, saj morajo banke vedno poslovati znotraj omejenega tveganja.
Za presojo so pomembni tudi ustavni vidiki, predvsem vrednote načela socialne države in socialna funkcija lastnine. S tem, ko je v potrošniško stanovanjsko kreditno pogodbo vnesen element neomejenega tveganja (neomejeno valutno tveganje, potencirano še z obrestnim tveganjem zaradi variabilne obrestne mere), torej tveganja tudi zelo velike premoženjske izgube, je povsem izstopajoč le ekonomski vidik možnosti (špekulativne) pridobitve ali izgube premoženjske koristi, socialni vidik stabilnega financiranja stanovanja kot izjemno pomembne dobrine, pa je povsem v ozadju. Tak bančni produkt namesto, da bi okrepil svobodo in varnost posameznika, temeljna elementa dostojanstva človeka, lahko učinkuje povsem nasprotno. Na ključnem področju ustvarjanja temeljev za osebni razvoj ga potisne v nestabilno okolje možnosti velike izgube, v katerem obstaja resno tveganje, da bo okrnjeno njegovo osebno dostojanstvo zaradi tveganja učinka dolžniške spirale in izgube doma, lahko celo tveganja revščine.
Enako kot po nacionalnem pravu, je tudi v pravu EU varstvo potrošnikov in s tem presoja nepoštenih pogojev, kot je bilo že pojasnjeno, prepletena z vrednoto solidarnosti, svobode in spoštovanjem socialne funkcije lastnine. Poudarki, vezani na spoštovanje slovenske ustave, so zato uporabni tudi pri presoji nepoštenih pogojev po pravu EU s sklicevanjem na 38. člen Listine EU (ki omogoča omejevanje lastninske oziroma premoženjske svobode v javnem interesu varstva šibkejšega - potrošnika) in s sklicevanjem na zavezanost socialnemu tržnemu gospodarstvu, ki je usmerjeno v socialni napredek (člen 3(3) Pogodbe o Evropski Uniji - PEU).
Posplošeno pojasnilo o možnosti zvišanja ali znižanja obveznosti še ne omogoča transparentnosti pogodbenega pogoja valutne klavzule. Razumevanje pogoja nasprotovanja dobri veri iz Direktive 93/13 je v bistvenem sorodno razumevanju vsebine slovenskega načela vestnosti in poštenja, podan pa je tudi pogoj znatnega pogodbenega neravnotežja.
Po pojasnjenem je nepošten v obravnavanem notarskem zapisu zajet pogodbeni pogoj o vezanosti dolgoročnega stanovanjskega potrošniškega kredita na tujo valuto švicarski frank (CHF), ker ne vsebuje ustrezne omejitve valutnega tveganja.
Ker je podana tako kršitev po nacionalnem pravu, kot tudi po Direktivi 93/13, nacionalno sodišče nepoštenega pogoja ne sme spreminjati oziroma prilagoditi na dopustno mero.
Zaradi ničnosti nepoštene valutne klavzule preostane le sankcija ničnosti celotne kreditne pogodbe. Notarski zapis take pogodbo nima učinka izvršilnega naslova.
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE
VSL00029521
ZPP člen 154, 155, 163, 163/2. ZBPP člen 40, 40/5, 46, 46/3. ZST-1 člen 15, 15/2, 15/3, 20. ZOdv člen 17, 17/5. Odvetniška tarifa (2015) člen 11, 11/3. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 5, 5/3.
odločitev o pravdnih stroških - brezplačna pravna pomoč - predhodno odobrena brezplačna pravna pomoč - plačilo odvetniških stroškov - plačilo stroškov iz proračuna - plačilo storitev brezplačne pravne pomoči - plačilo odvetniških storitev iz naslova brezplačne pravne pomoči - odstop - prekluzivni rok - potrebni stroški - vrednost spornega predmeta - potni stroški - posvet s stranko - višina kilometrine - materialni stroški - stroški fotokopiranja - stroški odgovora na pritožbo - priglasitev pravdnih stroškov - plačilo sodne takse - obseg plačila in povrnitve sodnih taks kot stroškov postopka
Tožnica ima prav, ko poudarja, da bi sodišče prve stopnje ob ponovnem odločanju o stroških postopka moralo upoštevati njen naknadni odstop od odobrene brezplačne pravne pomoči, zaradi česar te pomoči dejansko sploh ni izkoristila in posledično njeni pooblaščenki opravljene odvetniške storitve niso bile plačane iz proračuna in ne bo mogla tega uveljavljati. Predmetni pravdni postopek je bil s pravnomočnostjo odločitve o glavni stvari (sodba na podlagi pripoznave) že pravnomočno končan in prekluzivni rok za uveljavljanje plačila storitev brezplačne pravne pomoči je v času izdaje izpodbijanega sklepa že potekel (glej peti odstavek 40. člena ZBPP), zaradi česar tožnica za ta pravdni postopek ne bo (več) mogla izkoristiti pravice do brezplačne pravne pomoči. Dejansko je po sprejemu prvotne (razveljavljene) stroškovne odločitve nastopila situacija, kot da tožnici brezplačna pravna pomoč za ta pravdni postopek sploh nikoli ne bi bila odobrena. Takšno spremenjeno dejansko stanje, k nastanku katerega je očitno botrovala prvotna preuranjena stroškovna odločitev, ki odobrene brezplačne pravne pomoči ni upoštevala, terja drugačno odločitev o stroških postopka, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa. V nasprotnem primeru bi prišlo do neživljenjske situacije, ko bi bil toženec dolžan v korist proračuna Republike Slovenije plačati storitve brezplačne pravne pomoči, ki iz proračuna nikoli niso bile plačane, po drugi strani pa pooblaščenka tožnice (ki je dejansko opravila odvetniške storitve za tožnico in je glede na prvotno sprejeto stroškovno odločitev računala na neposredno povračilo stroškov od toženca), ne bi dobila nobenega plačila za opravljeno delo.
Sodišče prve stopnje je glede na stanje pravde tako tožnici pravilno priznalo stroške le enkratne povratne poti na razgovor k pooblaščenki, ne pa tudi vseh ostalih potnih stroškov. Tožnici gre sicer verjeti, da v prvem razgovoru, ki se je nanašal na vložitev tožbe in predloga za začasno odredbo, ni mogla opraviti vseh dogovorov s pooblaščenko v zvezi s predmetno pravdo, saj ni mogla vnaprej predvideti procesne taktike toženca in njegovih procesnih dejanj (zlasti ne vsebine njegovih vlog, dokaznih predlogov in končne pripoznave zahtevka po več kot dveh letih pravdanja). Vendar pa navedeno tožnice še ne upravičuje do povrnitve vseh potnih stroškov, ki jih je imela v zvezi s prihodi na razgovor k pooblaščenki. Po oceni pritožbenega sodišča dodatni potni stroški tožnice (po prvem razgovoru s pooblaščenko) niso bili nujno potrebni za predmetno pravdo v smislu 155. člena ZPP oziroma jih ni mogoče oceniti kot stroške, ki bi bili sorazmerni s procesnim ciljem. Gre za stroške, ki so se tožnici zdeli za pravdo koristni, dejansko pa ni izključeno, da so prav ti stroški (dodatno) pripomogli k večji kvaliteti in dolžini tožničinih vlog, s tem pa tudi prispevali k (še) večji procesni aktivnosti toženca in k nastanku dodatnih stroškov postopka obeh pravdnih strank.