skupno premoženje zakoncev - posebno premoženje zakonca - vlaganja v tujo nepremičnino - skupna vlaganja - stvarnopravne posledice - nova stvar
Z izpodbijano delno sodbo je sodišče prve stopnje presodilo, da je bil vložek skupnega premoženja pravdnih strank v posebno premoženje toženke premajhen, da bi lahko imel stvarnopravne posledice, zato tožnikov zahtevek, ki meri na pridobitev lastninske pravice, ni utemeljen. Ker lastninske pravice na nepremičnini, v katero je vlagal v času skupnega življenja s toženko, tožnik ni pridobil, sodišču še ni bilo treba presojati kolikšen delež na skupnem premoženju gre tožniku.
Pravdni stranki sta hišo dograjevali v času veljavnosti ZTLR, ki je omogočal pridobitev lastninske pravice z vlaganji v tujo nepremičnino (24. do 26. člen ZTLR), v primeru, ko so vlaganja toliko spremenila stanje in vrednost nepremičnine, da jo je bilo mogoče šteti za novo stvar. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da skupna vlaganja pravdnih strank v nepremičnino niso bila tako obsežna, da bi bilo zadoščeno pravnemu standardu nove stvari.
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE
VSL00029521
ZPP člen 154, 155, 163, 163/2. ZBPP člen 40, 40/5, 46, 46/3. ZST-1 člen 15, 15/2, 15/3, 20. ZOdv člen 17, 17/5. Odvetniška tarifa (2015) člen 11, 11/3. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 5, 5/3.
odločitev o pravdnih stroških - brezplačna pravna pomoč - predhodno odobrena brezplačna pravna pomoč - plačilo odvetniških stroškov - plačilo stroškov iz proračuna - plačilo storitev brezplačne pravne pomoči - plačilo odvetniških storitev iz naslova brezplačne pravne pomoči - odstop - prekluzivni rok - potrebni stroški - vrednost spornega predmeta - potni stroški - posvet s stranko - višina kilometrine - materialni stroški - stroški fotokopiranja - stroški odgovora na pritožbo - priglasitev pravdnih stroškov - plačilo sodne takse - obseg plačila in povrnitve sodnih taks kot stroškov postopka
Tožnica ima prav, ko poudarja, da bi sodišče prve stopnje ob ponovnem odločanju o stroških postopka moralo upoštevati njen naknadni odstop od odobrene brezplačne pravne pomoči, zaradi česar te pomoči dejansko sploh ni izkoristila in posledično njeni pooblaščenki opravljene odvetniške storitve niso bile plačane iz proračuna in ne bo mogla tega uveljavljati. Predmetni pravdni postopek je bil s pravnomočnostjo odločitve o glavni stvari (sodba na podlagi pripoznave) že pravnomočno končan in prekluzivni rok za uveljavljanje plačila storitev brezplačne pravne pomoči je v času izdaje izpodbijanega sklepa že potekel (glej peti odstavek 40. člena ZBPP), zaradi česar tožnica za ta pravdni postopek ne bo (več) mogla izkoristiti pravice do brezplačne pravne pomoči. Dejansko je po sprejemu prvotne (razveljavljene) stroškovne odločitve nastopila situacija, kot da tožnici brezplačna pravna pomoč za ta pravdni postopek sploh nikoli ne bi bila odobrena. Takšno spremenjeno dejansko stanje, k nastanku katerega je očitno botrovala prvotna preuranjena stroškovna odločitev, ki odobrene brezplačne pravne pomoči ni upoštevala, terja drugačno odločitev o stroških postopka, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa. V nasprotnem primeru bi prišlo do neživljenjske situacije, ko bi bil toženec dolžan v korist proračuna Republike Slovenije plačati storitve brezplačne pravne pomoči, ki iz proračuna nikoli niso bile plačane, po drugi strani pa pooblaščenka tožnice (ki je dejansko opravila odvetniške storitve za tožnico in je glede na prvotno sprejeto stroškovno odločitev računala na neposredno povračilo stroškov od toženca), ne bi dobila nobenega plačila za opravljeno delo.
Sodišče prve stopnje je glede na stanje pravde tako tožnici pravilno priznalo stroške le enkratne povratne poti na razgovor k pooblaščenki, ne pa tudi vseh ostalih potnih stroškov. Tožnici gre sicer verjeti, da v prvem razgovoru, ki se je nanašal na vložitev tožbe in predloga za začasno odredbo, ni mogla opraviti vseh dogovorov s pooblaščenko v zvezi s predmetno pravdo, saj ni mogla vnaprej predvideti procesne taktike toženca in njegovih procesnih dejanj (zlasti ne vsebine njegovih vlog, dokaznih predlogov in končne pripoznave zahtevka po več kot dveh letih pravdanja). Vendar pa navedeno tožnice še ne upravičuje do povrnitve vseh potnih stroškov, ki jih je imela v zvezi s prihodi na razgovor k pooblaščenki. Po oceni pritožbenega sodišča dodatni potni stroški tožnice (po prvem razgovoru s pooblaščenko) niso bili nujno potrebni za predmetno pravdo v smislu 155. člena ZPP oziroma jih ni mogoče oceniti kot stroške, ki bi bili sorazmerni s procesnim ciljem. Gre za stroške, ki so se tožnici zdeli za pravdo koristni, dejansko pa ni izključeno, da so prav ti stroški (dodatno) pripomogli k večji kvaliteti in dolžini tožničinih vlog, s tem pa tudi prispevali k (še) večji procesni aktivnosti toženca in k nastanku dodatnih stroškov postopka obeh pravdnih strank.
URS člen 22, 26. ZDZdr člen 53, 58. OZ člen 131, 131/1.
odškodninska odgovornost države - odgovornost države za protipravno ravnanje sodišča - psihiatrično zdravljenje - psihiatrično zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom - pravica do poštenega obravnavanja - duševno zdravje
Pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, je treba izhajati iz narave njegovega dela, zato vsaka zmotna uporaba materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka še ne pomenita protipravnega ravnanja.
Presoja utemeljenosti odškodninskega zahtevka zaradi protipravnega ravnanja sodišča se dopušča, če se dokaže, da je bilo ravnanje sodišča v postopku v očitnem nasprotju s potrebno profesionalno skrbnostjo in je zato stranki nastala škoda, vendar le ob predpostavki, da je prizadeta stranka izčrpala pravna sredstva, s katerimi bi v za to predvidenem postopku lahko dosegla razveljavitev, spremembo ali ugotovitev nezakonitosti sporne pravnomočne sodne odločbe.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - priznana dejstva - nesporno dejansko stanje - odločanje brez naroka
Toženka je odgovor na dopolnitev tožbe podala prepozno, zato je sodišče prve stopnje postopalo skladno z določbo drugega odstavka 214. člena ZPP. Dejstva, ki jih je v dopolnitvi tožbe navedla tožnica, je štelo za priznana, kar je rezultiralo v ugotovitvi, da dejansko stanje med strankama ni sporno.
Sodišče je utemeljeno izdalo odločbo o sporu brez razpisa naroka, saj med strankama ni bilo sporno dejansko stanje in tudi ni bilo drugih ovir za izdajo odločbe; poleg tega pa nobena od strank v svojih vlogah izvedbe naroka ni zahtevala.
Vsakršno opravilo in omejitev, ki delavcu na dan tedenskega počitka onemogoča, da prosto izvaja katerekoli svojo aktivnost in razpolaga s svojim časom, pomeni poseg v pravico do počitka. Počitek mora biti neprekinjen, delavec mora biti 24 ur neprekinjeno prost vseh delovnih obveznosti.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00027905
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 6, 6/1, 7, 7/1, 8. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 3, 3/3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah člen 17, 38. URS člen 1, 2, 67, 34, 35, 36, 53. OZ člen 5, 6, 6/2, 88, 372, 1057, 1057/2. ZVPot člen 23, 24. ZS člen 113a, 113a/1, 113a/3, 113a/6. ZN člen 4. ZIZ člen 17, 17/1, 20a, 29a/1, 55, 55/1, 55/1-2, 59, 71, 71/1, 71/2. ZPP člen 3, 3/3. ZBan-1 člen 111, 111/5, 127, 177, 177/4.
predhodno odločanje - Direktiva Sveta 93/13/EGS - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - harmonizacija prava - varstvo potrošnikov - kredit v CHF - valutno tveganje - nepošteni pogodbeni pogoji - preizkus po uradni dolžnosti - obseg preizkusa - dobra vera in poštenje - pojasnilna dolžnost banke - bančno poslovanje - ničnost - neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - načelo formalne legalitete - načelo vestnosti in poštenja - načelo profesionalne skrbnosti - načelo socialne države - solidarnost - varstvo šibkejše stranke - socialna funkcija lastnine - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti - pravica do doma - pogodbena svoboda strank - omejitev pogodbene avtonomije
Sodišče EU je v zadevi C-407/18 presodilo, da mora imeti v skladu z načelom učinkovitosti prava EU izvršilno sodišče, ki odloča o predlogu za izvršbo na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa potrošniške pogodbe o hipotekarnem kreditu, možnost na predlog potrošnika ali po uradni dolžnosti opraviti preizkus notarskega zapisa, ali vsebuje nepoštene pogoje v smislu Direktive Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, in pri tem odložiti predlagano izvršbo.
Sodišče EU je pri tem poudarilo, da preventivni nadzor notarja, tudi če obstaja, ne zadostuje za zagotovitev učinkovitega varstva, zagotovljenega z Direktivo 93/13. Potrošniku mora biti zagotovljeno učinkovito sodno varstvo pred nepoštenimi pogoji tudi v fazi izvršbe.
V okviru zagotavljanja visoke ravni varstva potrošnikov (38. člen Listine EU o temeljnih pravicah) je temeljni cilj učinkovito vzpostaviti enakost med ponudnikom in potrošnikom, ki je sicer v podrejenem položaju in nima možnosti vplivanja na vsebino pogojev, pri tem pa tudi odvrniti ponudnike od nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev. Sodišče EU je že večkrat poudarilo, da je navedeno enakost dolžno vzpostaviti nacionalno sodišče z zavrnitvijo učinkovanja nepoštenih pogodbenih pogojev, četudi potrošnik v tej smeri ni aktiven. Potrošniško varstvo ne uresničuje le zasebnega interesa konkretnega potrošnika, ampak tudi javni interes dviga življenjske ravni in kakovosti življenja v družbi. Vloge in odgovornosti nacionalnega sodišča se pri tem ne omejuje le na možnost, da se izreče o nepoštenosti pogoja, ampak je to njegova obveznost, ki jo mora izpolniti takoj, ko tak pogoj lahko zazna in presodi.
Slovenski izvršilni postopek omogoča, da izvršilno sodišče opravi vsebinsko presojo nepoštenih pogojev v izvršilnem postopku in ni nujno navedenega vprašanja prepustiti sodišču v ločeni pravdi ter le odložiti izvršbo. Sodišče druge stopnje je oblikovalo nov, omiljen pristop k razumevanju načela formalne legalitete (glede vezanosti na notarski zapis kot izvršilni naslov).
Zasnova minimalne uskladitve (harmonizacije) državam članicam pušča široko diskrecijsko pravico. Slovenski zakonodajalec jo je uveljavil s tem, da v slovenski pravni red ni prenesel omejitve presoje nepoštenih pogojev, ki pomenijo glavno pogodbeno obveznost, le na tiste pogoje, ki so nejasni (ni prenesel omejitve iz člena 4(2) Direktive 93/13). S tem je omogočil tudi presojo jasnih (transparentnih) pogojev, s čimer vprašanje ustrezno opravljene pojasnilne dolžnosti za obseg dopustne presoje nepoštenosti po slovenski ureditvi nima pomena. Pri tem je zakonodajalec tudi opredelil v 23. in 24. členu Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) širša, dodatna merila presoje nepoštenih pogojev, kot ta izhajajo iz člena 3(1) Direktive 93/13, s čimer je omogočil boljše, širše varstvo potrošnikov.
Čeprav v pretekli ureditvi, ki velja za obravnavano zadevo, zakonodajalec ni konkretno opredelil omejitve valutne klavzule, tovrstna omejitev izhaja iz same prepovedi nepoštenih pogojev (23. člen ZVPot), ki jo slovenski pravni red neposredno povezuje s pravnim standardom vestnosti in poštenja (24. člen ZVPot). Če načelo vestnosti in poštenja povežemo z načelom varstva šibkejše stranke, je v obravnavani zadevi potrošniškega kreditnega razmerja poudarjena obveznost banke, da vnaprej pripravljeno vsebino pogodbe oblikuje tako, da se lahko učinkovito uresničijo potrošnikovi interesi. Sodišče druge stopnje ob zahtevi transparentnosti kreditnega produkta, poudarja zahtevo po kakovostnih izbirah, da se lahko potrošniku zagotovi učinkovita izravnava pogajalske podrejenosti in s tem učinkovito izvrševanje pogodbene svobode. Kreditna pogodba že po svojem namenu bistveno odstopa od tipičnih aleatornih poslov, t. i. kockarskih poslov, pri katerih je dopustno sprejeti tudi neomejeno tveganje velike izgube, ki ga ni mogoče obvladovati. Glavni interes in utemeljeno pričakovanje potrošnika pri stanovanjskem kreditu je dolgoročno stabilno financiranje, ki ga prekomerno ne obremeni in ne vsebuje težko obvladljivega tveganja nezmožnosti odplačevanja (v obravnavani zadevi iz mesečnih prihodkov v domači valuti). Banka mora slediti razumnim pričakovanjem potrošnika in ga varovati pred tveganjem odškodovanja in položajem, da zaide v plačilno nesposobnost in posledično v spiralo zadolženosti. V povezavi z načelom profesionalne skrbnosti lahko navedeno razumevanje nadgradimo v zahtevo po odgovornem kreditiranju. Odgovornost ne obstaja samo v fazi sklepanja pogodbe, ampak v celotnem življenjskem ciklu kredita, tudi v fazi oblikovanja produkta. Zahteva po odgovornem kreditiranju pa ne izhaja le iz navedenih načel, ampak tudi iz temeljnih sistemskih zahtev bančnega poslovanja, saj morajo banke vedno poslovati znotraj omejenega tveganja.
Za presojo so pomembni tudi ustavni vidiki, predvsem vrednote načela socialne države in socialna funkcija lastnine. S tem, ko je v potrošniško stanovanjsko kreditno pogodbo vnesen element neomejenega tveganja (neomejeno valutno tveganje, potencirano še z obrestnim tveganjem zaradi variabilne obrestne mere), torej tveganja tudi zelo velike premoženjske izgube, je povsem izstopajoč le ekonomski vidik možnosti (špekulativne) pridobitve ali izgube premoženjske koristi, socialni vidik stabilnega financiranja stanovanja kot izjemno pomembne dobrine, pa je povsem v ozadju. Tak bančni produkt namesto, da bi okrepil svobodo in varnost posameznika, temeljna elementa dostojanstva človeka, lahko učinkuje povsem nasprotno. Na ključnem področju ustvarjanja temeljev za osebni razvoj ga potisne v nestabilno okolje možnosti velike izgube, v katerem obstaja resno tveganje, da bo okrnjeno njegovo osebno dostojanstvo zaradi tveganja učinka dolžniške spirale in izgube doma, lahko celo tveganja revščine.
Enako kot po nacionalnem pravu, je tudi v pravu EU varstvo potrošnikov in s tem presoja nepoštenih pogojev, kot je bilo že pojasnjeno, prepletena z vrednoto solidarnosti, svobode in spoštovanjem socialne funkcije lastnine. Poudarki, vezani na spoštovanje slovenske ustave, so zato uporabni tudi pri presoji nepoštenih pogojev po pravu EU s sklicevanjem na 38. člen Listine EU (ki omogoča omejevanje lastninske oziroma premoženjske svobode v javnem interesu varstva šibkejšega - potrošnika) in s sklicevanjem na zavezanost socialnemu tržnemu gospodarstvu, ki je usmerjeno v socialni napredek (člen 3(3) Pogodbe o Evropski Uniji - PEU).
Posplošeno pojasnilo o možnosti zvišanja ali znižanja obveznosti še ne omogoča transparentnosti pogodbenega pogoja valutne klavzule. Razumevanje pogoja nasprotovanja dobri veri iz Direktive 93/13 je v bistvenem sorodno razumevanju vsebine slovenskega načela vestnosti in poštenja, podan pa je tudi pogoj znatnega pogodbenega neravnotežja.
Po pojasnjenem je nepošten v obravnavanem notarskem zapisu zajet pogodbeni pogoj o vezanosti dolgoročnega stanovanjskega potrošniškega kredita na tujo valuto švicarski frank (CHF), ker ne vsebuje ustrezne omejitve valutnega tveganja.
Ker je podana tako kršitev po nacionalnem pravu, kot tudi po Direktivi 93/13, nacionalno sodišče nepoštenega pogoja ne sme spreminjati oziroma prilagoditi na dopustno mero.
Zaradi ničnosti nepoštene valutne klavzule preostane le sankcija ničnosti celotne kreditne pogodbe. Notarski zapis take pogodbo nima učinka izvršilnega naslova.
ZVEtL-1 člen 42, 42/2, 42/3, 43, 43/1, 44, 44/1, 50.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - skupno pripadajoče zemljišče - redna raba stavbe - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - zakonska domneva - (ne)izpodbojnost domneve - obseg pripadajočega zemljišča - ugovor javnega dobra - grajeno javno dobro - stvarna pravica na nepremičnini - namembnost zemljišča
V skladu z določilom drugega odstavka 42. člena ZVEtL-1 je skupno pripadajoče zemljišče tisto, ki je (bilo) neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo več stavb hkrati in je postalo last lastnikov več stavb na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. 1. 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi. Pravila ZVEtL-1 o pripadajočem zemljišču k posamezni stavbi se, če ni določeno drugače, uporabljajo tudi za skupno pripadajoče zemljišče (tretji odstavek 42. člena ZVEtL-1), medtem ko kriterije za določitev pripadajočega zemljišča določa 43. člen ZVEtL-1.
Ugovor javnega dobra v zvezi z obsegom pripadajočega zemljišča lahko utemeljen le v primeru, ko je podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine, namenjene splošni rabi, v času pred 1. januarjem 2003. Morebitna današnja razglasitev javnega dobra (torej po 1. 1. 2003) ne pomeni, da zemljišče v relevantnem času dejansko ni bilo pripadajoče zemljišče k stavbi.
izvršljiv notarski zapis - notarski zapis kot izvršilni naslov - zapadlost terjatve - dokaz zapadlosti terjatve - negativno dejstvo - identifikacija terjatve
Kadar sta nastanek in zapadlost obveznosti dolžnika iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa vezani na nastop negativnega dejstva (to je nesklenitev prodajne pogodbe), upnik ni dolžan v izvršilnem postopku dodatno dokazovati izvršljivosti terjatve, temveč zadošča, da upnik zatrjuje, da je takšno negativno dejstvo nastopilo. Dolžnikov položaj pa je v zvezi s tem zavarovan z možnostjo ugovora po 55. členu ZIZ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GOZDOVI - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00028172
OZ člen 782, 782/2. ZPP člen 224, 254, 254/3, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15, 360, 360/1. SPZ člen 66, 66/1, 66/2, 66/3, 67.
upravljanje premoženja - mandatna pogodba - odstop od pogodbe - razlogi za odstop od pogodbe - kršitev pogodbene obveznosti mandatarja - standard profesionalne skrbnosti - povračilo škode - posekan les - zahteva za izločitev sodnika - zahteva za izločitev izvedenca - uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - opredelitev do dokazov - zavrnitev dokaznih predlogov - predpravdna izvedenska mnenja - izvedensko mnenje - strokovna usposobljenost izvedenca - strokovne izvedenske metode - zahteva po postavitvi novega izvedenca - prekoračitev zahtevka - nedovoljene pritožbene novote - redno upravljanje solastne stvari - razpolaganje solastnika s svojim idealnim deležem - soglasje solastnikov - objava člankov v časniku
Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na določbo 782. člena OZ, ki daje naročitelju podlago za odstop od pogodbe, pri čemer je dolžan prevzemniku naročila povrniti škodo, ki mu je nastala zaradi odstopa, vendar samo v primeru, če za odstop ni bilo utemeljenih razlogov.
Neskrbnost tožeče stranke (mandatarke) in kršitev njene obveznosti v kontekstu viška posekanega lesa se kaže v tem, da slednjega ni ustrezno ovrednotila in zaračunala. Število hlodov in njihova kvaliteta sta se določali zgolj okularno, kar pa ni predstavljalo profesionalne skrbnosti tožeče stranke pri izvrševanju mandatne pogodbe.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - izvršba za uveljavitev nedenarne terjatve - dejanje, ki ga lahko opravi le dolžnik - vzpostavitev prejšnjega stanja - opustitev - motenje posesti - ponovno motenje - bodoče motenje - denarna kazen - izvršitev denarne kazni
Med strankami ni sporno, da je dolžnik po prejemu sklepa o izvršbi prenehal s kršitvami izvršilnega naslova, in je torej svojo obveznost po pravnomočnem sklepu o izvršbi izpolnil. To pa pomeni, da predmetnega izvršilnega postopka za uveljavitev nedenarne terjatve ni več mogoče voditi. Sklep o izvršbi namreč ne daje pravnega varstva upniku tudi za bodoča motilna dejanja, v nedoločenem času po izdaji sklepa o izvršbi. Če bi bilo tako, bi bil namreč izvršilni postopek odprt neomejeno, kar pa ne more biti. Če pa kasneje pride do ponovnega ravnanja dolžnika v nasprotju z izvršilnim naslovom, mora upnik ponovno vložiti nov predlog za izvršbo.
Odločilno je, da je dolžnik svojo obveznost iz izvršilnega naslova izpolnil že po prejemu sklepa o izvršbi, zato sodišče niti nima podlage za postopanje po 226. členu ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 227. člena ZIZ.
dokazni postopek - dokazna listina v tujem jeziku - dokaz z zaslišanjem prič - dokazna moč - neizvedba dokaza z zaslišanjem priče - neobstoj dokaznih pravil
Iz nosilnih razlogov prvostopenjskega sodišča izhaja, da bi zaradi zanikanja tožeče stranke o kakršnemkoli dogovoru plačila v zatrjevanem tristranem razmerju tožena stranka tak dogovor lahko dokazovala le z listinskimi dokazi, ne z zaslišanji priče in zastopnika tožene stranke.
Tako stališče prvostopenjskega sodišča nima opore v določbah ZPP. ZPP namreč ne predpisuje vrednostne stopnje posameznih dokazov v zvezi z ugotavljanjem spornih dejstev (razen glede dokazne moči javne listine po prvem in drugem odstavku 224. člena). To pa pomeni, da je ob odsotnosti listine sporna dejstva mogoče dokazovati tudi z drugimi dokaznimi sredstvi (razen v primeru, če je sestava listine po materialnem pravu pogoj za veljavnost določenega pravnega posla). Iz navedenega zato izhaja, da je prvostopenjsko sodišče zaradi neizčrpanega dokaznega postopka nepopolno ugotovilo dejansko stanje.
ZFPPIPP člen 399, 399/1, 399/3, 399/4, 399/4-3. OZ člen 1012.
stečajni postopek nad samostojnim podjetnikom - postopek odpusta obveznosti - ugovor upnika proti odpustu obveznosti - zloraba pravice do odpusta obveznosti - očitno nesorazmerje med vrednostjo premoženja in vrednostjo prevzetih obveznosti
Nesorazmerje med prevzemanjem obveznosti in dolžnikovim premoženjem je bilo tako, da izpolnjuje standard zlorabe pravice do odpusta obveznosti, saj kot že rečeno, od dneva prevzema obveznosti do začetka stečaja so glavnice po prav vseh kreditnih pogodbah naraščale, kar kaže na to, da dolžnik nikoli ni imel namena oziroma jih ni zmogel poplačevati.
Kot izhaja iz sodne prakse, je institut odpusta obveznosti praviloma namenjen osebam, ki niso imele pristopov do takšnega obsega financiranja, kot ga izkazuje osebni dolžnik. Kljub temu je sodna praksa razmeroma stroga in ocenjuje kot nesorazmerno prevzemanje bistveno manjših obveznosti, kot so bile dolžnikove (tudi ko gre za podjetnike).
ZPP člen 80, 80/1. ZFPPIPP člen 443, 443/1, 443/3, 443/3-2, 444, 444/4, 444/5.
stranka postopka - pravna subjektiviteta - neodpravljiva pomanjkljivost - zavrženje tožbe - izbris družbe iz sodnega registra brez likvidacije - predlog upnika za začetek stečajnega postopka - predlog za začetek stečajnega postopka nad pozneje najdenim premoženjem
Po določilu 444. člena v času izbrisa družbe veljavnega ZFPPIPP ob izbrisu družbe iz sodnega registra brez likvidacije družbeniki ne pridobijo aktivne legitimacije za nadaljevanje pravdnega postopka. Upniki likvidirane družbe lahko predlagajo začetek stečajnega postopka, če tega ne storijo, pa sodišče tožbo zavrže (četrti in peti odstavek citiranega člena). To možnost bi na podlagi določila 2. alinee 2. točke tretjega odstavka 443. člena istega zakona imel tudi pritožnik, vendar le, če bi zatrjeval, da vtoževana terjatev pomeni najdeno premoženje v smislu prvega odstavka 443. člena ZFPPIPP. Ker tega pritožnik ni trdil v postopku pred sodiščem prve stopnje in tudi ni navedel, da je vložil predlog za začetek stečajnega postopka nad premoženjem izbrisane pravne osebe, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbo zavrglo.
ZDZdr člen 39, 39/1, 39/1-1, 39/1-2, 39/1-3, 53. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve - pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve - hujše ogrožanje lastnega zdravja - ogrožanje življenja in zdravja - trajanje pridržanja - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Dejstvo, da je pri osebi poleg zamenjave terapije potrebna tudi ustrezna prilagoditev terapije, samostojno ni razlog za sprejem na zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve osebe. ZDZdr namreč zahteva, da oseba huje ogroža zdravje ali ogroža življenje, zahtevano je torej ravnanje oziroma opustitev same osebe, medtem ko iz spisa izhaja, da oseba redno hodi na ambulantne preglede in prejema depo terapijo. Do zmanjšanega odmerka haloparidola, zaradi katerega je prišlo po opisu svojcev do poslabšanja psihičnega stanja osebe, je prišlo, ker je imela oseba stranske učinke in ji je terapijo zmanjšal zdravnik.
razrešitev stečajnega upravitelja - prenehanje dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja - izbris iz seznama upraviteljev
Določbe ZFPPIPP glede izbrisa iz seznama upraviteljev in dolžnosti obvestila ministrstva sodiščem, ki govorijo o roku treh dni po izbrisu iz seznama upraviteljev, so jasne. Glede na vse navedeno je pritožba upnika neutemeljena in odločitev sodišča prve stopnje pravilna.
ZFPPIPP člen 56, 289, 289/2, 353, 355, 355/3, 355/3-1, 355/3-8, 357, 357/1. ZIZ člen 71.
stečajni postopek nad pravno osebo - občasni stroški stečajnega postopka - plačilo upravitelja - soglasje k plačilu stroškov - soglasje sodišča k plačilu stroškov - pravnomočna sodba - izvršilni postopek - odlog izvršbe
Stečajni dolžnik, ki je pravna oseba in nad katero sodišče vodi stečajni postopek, ni stranka glavnega stečajnega postopka.
Predmet odločanja se nanaša na občasne stroške stečajnega postopka iz 1. točke in 8. točke tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP. Občasni stroški iz 8. točke tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP se poplačajo iz stečajne mase, občasni stroški iz 1. točke tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP pa se v stečajnem postopku poplačajo iz splošne razdelitvene mase. Upravitelj sme opraviti plačilo ali izpolniti obveznost, ki je strošek stečajnega postopka, samo, če sodišče da soglasje za to izpolnitev. Če stečajno sodišče zavrne soglasje upravitelju, da izpolni obveznost plačila stroškov stečajnega postopka, upnik te terjatve ne more doseči plačila drugače kot v izvršilnem postopku na podlagi pravnomočne sodbe.
V primeru, če upnik terjatve iz naslova stroškov stečajnega postopka pridobi v rednem postopku zoper stečajnega dolžnika pravnomočno dajatveno sodbo, stečajni upravitelj pa ne predlaga stečajnemu sodišču izdaje soglasja za izpolnitev obveznosti, bo upnik te terjatve lahko dosegel plačilo le v izvršilnem postopku. V izvršilnem postopku pa bo dolžnik lahko tudi predlagal odlog izvršbe.
Predlog upraviteljice stečajnemu sodišču za odlog plačila terjatve upnika „in na prepoved izterjati terjatev po pravnomočni sodbi“ je v nasprotju z določbami ZFPPIPP in bi ga moralo stečajno sodišče zavrniti. S tem pa se izkaže, da je utemeljen pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da se je v konkretnem primeru glede na okoliščine primera zmotno sklicevalo na uporabo določb ZIZ o odlogu izvršbe zaradi pravne praznine ureditve tega vprašanja v stečajnem postopku kot postopku generalne izvršbe.
pogodba o nepremičninskem posredovanju - provizija za nepremičninsko posredovanje - pravica do plačila - pripoznava obveznosti
Temeljno sporočilo 8. člena ZPP ni prostost dokazne ocene v smislu intimnega prepričanja, marveč k racionalni argumentaciji zavezana dokazna ocena. Obrazložitev mora biti zato takšna, da izčrpno in poglobljeno ter z razumno argumentacijo prepriča stranke in sodišče druge stopnje. To terja posebno opredelitev tudi do dokazov, ki so si nasprotujoči. Pojasniti je potrebno, v katerem delu so si nasprotujoči, kateremu od teh dokazov sodišče verjame in kateremu ne, ter seveda za to navesti ustrezne razloge.
ZPP člen 116, 116/1, 116/2, 140, 140/1, 142, 142/3, 142/4. ZIZ člen 55, 58, 58/4.
ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi - rok za ugovor - zamuda roka - vrnitev v prejšnje stanje - nadomestna vročitev - opravičljiv razlog za zamudo - počitnice - sprejem sodnih pošiljk - standard nezakrivljenosti - dolžna skrbnost - vročanje po članu gospodinjstva
Praviloma velja, da mora biti stranki, ki ji je bila vročitev opravljena po določbah o nadomestni vročitvi, pa nato za vročitev dejansko ni izvedela, ker je bila npr. na počitnicah, omogočena vrnitev v prejšnje stanje. Od naslovnika namreč ni mogoče zahtevati, da ob začasni odsotnosti zaradi službene poti ali dopusta za ta čas poskrbi za sprejem sodnih pisanj.
Stranka namreč lahko nosi breme krivde svojega odvetnika, pa tudi svojega zakonitega zastopnika, ni pa ji mogoče pripisati bremena za krivdno ravnanje tretjih oseb, v konkretnem primeru matere, ki drugemu dolžniku ni pravočasno izročila sodnih pisanj oziroma ga obvestila o njihovem prevzemu.
Četrti dolžnik v omenjenem času ni bil odsoten od doma (tako kot drugi dolžnik), zato je imel možnost nastalo situacijo preprečiti na način, da bi ob dotedanji praksi prevzemanja pošiljk s strani tretje dolžnice skrbneje in bolj redno preverjal prispelo pošto, in sicer na povsem isti način kot je to storil drugi dolžnik ob vrnitvi domov.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00028208
OZ člen 174, 179, 288, 299. ZPP člen 212, 216. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 9. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 39.
odmera nepremoženjske škode - odškodnina za strah - odškodnina za skaženost - pojem skaženosti kot pravni standard - odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - premoženjska škoda - tuja pomoč - obseg pomoči - kamp - prikolica - plačilo pavšala - prosti preudarek - uničenje stvari - trditveno in dokazno breme oškodovanca - delno plačilo odškodnine - zakonske zamudne obresti od dosojene odškodnine - vračunanje obresti - odvetniški stroški - odsotnost iz pisarne - potni stroški stranke - višina kilometrine - samostojna storitev odvetnika
Pri ugotavljanju, ali je skaženost podana, gre za materialnopravno presojo. To pomeni, da mora sodišče presoditi, ali je le-ta glede na zatrjevana dejstva res podana ali ne. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, sodišče ni vezano na oceno pravnega standarda, ki jo je podal izvedenec kot estetsko motnjo, temveč je vezano na opis poškodb oziroma posledice poškodb v objektivnem smislu ter na oškodovankino duševno trpljenje.
Da bi poškodba trajno poslabšala zdravstveno stanje tožničinega desnega kolena, v dokaznem postopku ni podlage. Šlo je le za začasne telesne bolečine v desni nogi v času zdravljenja levega gležnja zaradi večjega obremenjevanja po poškodbi. To ugotavlja tudi izvedenec v tem postopku, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo v okviru prisoje odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Vendar pa je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica zaradi občasnih bolečin ovirana pri opravljanju težjih gospodinjskih in športnih opravil in dejavnosti, v direktnem nasprotju z mnenjem sodnega izvedenca, ki je na podlagi zdravstvene dokumentacije, pogovora in pregleda tožnice ocenil, da sicer minimalna omejena gibljivost levega skočnega sklepa (inverzija in everzija 5 st.) ni zapustila funkcionalnih in anatomskih posledic, ki bi lahko pomenile trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti in delovnih zmožnosti. Ugotovitev izvedenca, da ima lahko tožnica še sedaj občasne bolečine ob spremembi vremena, daljši hoji ali stoji ni zadostni razlog za zaključek o tožničini oviranosti pri omenjenih opravilih. Izvedenec je ob upoštevanju dejstva o obstoju občasnih lahkih bolečin argumentirano pojasnil, upoštevajoč uspešnost zdravljenja in obseg poškodbe, da splošne življenjske aktivnosti tožnice zaradi te poškodbe niso okrnjene.
Tožnica ni upravičena do celotnega vplačanega letnega pavšala za prikolico v kampu. Iz neprerekanih trditev tožnice (in tudi sicer z listinami izkazanih) izhaja, da se je lahko prikolica uporabljala v času od aprila do oktobra, torej šest mesecev, in je tako pavšalni znesek vezan tudi na uporabo v obdobju, ko tožnica še ni bila poškodovana. Če pred poškodbo ni mogla uporabljati prikolice zaradi slabega vremena (ali neke druge višje sile), to ni v vzročni zvezi s kasnejšim nastankom poškodbe, za katerega odgovarja zavarovanec toženke.
ZDR-1 člen 6, 7, 85, 85/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 118, 118/1, 118/2.. KZ-1 člen 197.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pravica do zagovora - rok za podajo odpovedi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - šikaniranje na delovnem mestu - mobing - trpinčenje na delovnem mestu - sodna razveza - reintegracija - možnost zaposlitve - denarno povračilo
V zvezi z odpovednim razlogom po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je sodišče prve stopnje presojalo, ali gre za kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu KZ-1, ki ga stori, kdor na delovnem mestu ali v zvezi z delom s spolnim nadlegovanjem, psihičnim nasiljem, trpinčenjem ali neenakopravnim obravnavanjem povzroči drugemu zaposlenemu ponižanje ali prestrašenost. Pri tem je izpostavilo, da se šikaniranje lahko pojavi v štirih izvršitvenih oblikah, pri čemer zadošča že pojav ene od njih, ter da je pri tem treba ugotoviti, da je zaradi ene ali več ugotovljenih izvršitvenih oblik tega kaznivega dejanja nastala vsaj ena od prepovedanih posledic - ponižanje ali prestrašenost oškodovanca. Ker ZDR-1 ne vsebuje definicije psihičnega nasilja (v 6. in 7. členu vsebuje le definicijo spolnega nadlegovanja, trpinčenja in diskriminacije), je pravilno presodilo, da je potrebno smiselno uporabiti definicijo psihičnega nasilja po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), ki kot takšno opredeljuje ravnanja, s katerimi povzročitelj nasilja pri prizadetem povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske.
V obravnavni zadevi so podani pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in sicer zato, ker ni objektivnih možnosti, da bi se tožnica vrnila na delo k toženi stranki in opravljala delo na svojem prejšnjem delovnem mestu zaradi ukinitve oddelka in izvedene reorganizacije. To dejstvo je potrebno upoštevati kot odločilno, ne glede na interes tožnice, da se vrne na delo k toženi stranki, ker ne dobi druge zaposlitve.