skupno premoženje zakoncev - posebno premoženje zakonca - vlaganja v tujo nepremičnino - skupna vlaganja - stvarnopravne posledice - nova stvar
Z izpodbijano delno sodbo je sodišče prve stopnje presodilo, da je bil vložek skupnega premoženja pravdnih strank v posebno premoženje toženke premajhen, da bi lahko imel stvarnopravne posledice, zato tožnikov zahtevek, ki meri na pridobitev lastninske pravice, ni utemeljen. Ker lastninske pravice na nepremičnini, v katero je vlagal v času skupnega življenja s toženko, tožnik ni pridobil, sodišču še ni bilo treba presojati kolikšen delež na skupnem premoženju gre tožniku.
Pravdni stranki sta hišo dograjevali v času veljavnosti ZTLR, ki je omogočal pridobitev lastninske pravice z vlaganji v tujo nepremičnino (24. do 26. člen ZTLR), v primeru, ko so vlaganja toliko spremenila stanje in vrednost nepremičnine, da jo je bilo mogoče šteti za novo stvar. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da skupna vlaganja pravdnih strank v nepremičnino niso bila tako obsežna, da bi bilo zadoščeno pravnemu standardu nove stvari.
ZPP člen 7, 212, 214, 214/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15. ZGD-1 člen 395, 395/1, 501, 501/1. OZ člen 92, 622, 768.
družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - izključitev družbenika iz družbe - razlogi za izključitev družbenika - obstoj utemeljenega razloga za izključitev
Tudi pogodbeno izključitev družbenika bodo tako utemeljevala ravnanja, ki so dovolj "groba" oz. resna, da omajejo zaupanje drugih družbenikov do kršitelja, tako da ni več mogoče pričakovati dobrega sodelovanja družbenikov pri objektivno nujno povezanem skupnem poslovanju in odločanju v družbi.
Sodišče je pri presoji razlogov za izključitev vezano na tiste stvarne razloge, ki so jih imeli družbeniki pred seboj v času odločanja o izključitvi.
Razen če ni za poseben primer tako dogovorjeno s pogodbo (bodisi družbeno, bodisi kakšno drugo), od družbenika v obligacijskih razmerjih z družbo ni mogoče zahtevati, da bo svoje interese povsem podredil interesom družbe oz. da svojih lastnih interesov oz. pravic, ki mu gredo iz takšnih razmerij, ne bo uveljavljal, če bo to v nasprotju z interesi družbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - SODNE TAKSE - SODNI REGISTER
VSL00029488
ZPP člen 11, 182, 182/2, 184, 184/2, 185, 185/1. ZGD-1 člen 390, 395. ZSReg člen 41. ZST-1 člen 19, 31, 32, 32/2.
sklep skupščine - izpodbijanje sklepov skupščine - ničnost sklepa skupščine - ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register - sprememba tožbe - načelo ekonomičnosti postopka - plačilni nalog za plačilo sodne takse - ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - vrednost spornega predmeta - ugotovitev vrednosti spornega predmeta - sodna določitev vrednosti predmeta postopka - korekturna dolžnost sodišča
Tožeča stranka utemeljeno opozarja, da se postopek ugotovitve ničnosti vpisa v sodni register začne z vložitvijo tožbe ter da gre nedvomno za pravdni postopek.
Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da se pomen tega postopka za tožečo stranko kaže v obsegu razveljavitve oziroma ugotovitve ničnosti omenjenega sklepa skupščine tožene stranke, ki se nanaša na tožničino imetništvo 3.218 delnic tožene stranke, pri čemer je njihovo vrednost nedvomno možno izraziti v denarju.
plačilo sodne takse - rok za plačilo sodne takse - pravočasno plačilo sodne takse - plačilo prek ponudnika plačilnih storitev - domneva pravočasnosti plačila sodne takse - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka - upravičen vzrok za zamudo - bolezen
Skladno s prvim odstavkom 6.b člena ZST-1 se pri plačilu sodne takse prek ponudnika plačilnih storitev šteje, da je taksa plačana v roku, določenem v plačilnem nalogu, če je denarno nakazilo prejeto v dobro prehodnega podračuna sodišča v treh delovnih dneh po izteku tega roka. Vendar ta določba ZST-1 ne varuje zavezancev za plačilo sodne takse, ki so nalog za plačilo sodne takse ponudniku bančnih storitev dali po poteku petnajstdnevnega roka, ampak varuje le taksnega zavezanca, ki je ponudniku plačilnih storitev dal nalog za plačilo pravočasno, torej znotraj roka za plačilo, določenega v plačilnem nalogu, pa je plačilo iz kakršnega koli razloga prispelo na prehodni podračun sodišča šele v roku treh delovnih dni po poteku roka za plačilo.
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE
VSL00029521
ZPP člen 154, 155, 163, 163/2. ZBPP člen 40, 40/5, 46, 46/3. ZST-1 člen 15, 15/2, 15/3, 20. ZOdv člen 17, 17/5. Odvetniška tarifa (2015) člen 11, 11/3. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 5, 5/3.
odločitev o pravdnih stroških - brezplačna pravna pomoč - predhodno odobrena brezplačna pravna pomoč - plačilo odvetniških stroškov - plačilo stroškov iz proračuna - plačilo storitev brezplačne pravne pomoči - plačilo odvetniških storitev iz naslova brezplačne pravne pomoči - odstop - prekluzivni rok - potrebni stroški - vrednost spornega predmeta - potni stroški - posvet s stranko - višina kilometrine - materialni stroški - stroški fotokopiranja - stroški odgovora na pritožbo - priglasitev pravdnih stroškov - plačilo sodne takse - obseg plačila in povrnitve sodnih taks kot stroškov postopka
Tožnica ima prav, ko poudarja, da bi sodišče prve stopnje ob ponovnem odločanju o stroških postopka moralo upoštevati njen naknadni odstop od odobrene brezplačne pravne pomoči, zaradi česar te pomoči dejansko sploh ni izkoristila in posledično njeni pooblaščenki opravljene odvetniške storitve niso bile plačane iz proračuna in ne bo mogla tega uveljavljati. Predmetni pravdni postopek je bil s pravnomočnostjo odločitve o glavni stvari (sodba na podlagi pripoznave) že pravnomočno končan in prekluzivni rok za uveljavljanje plačila storitev brezplačne pravne pomoči je v času izdaje izpodbijanega sklepa že potekel (glej peti odstavek 40. člena ZBPP), zaradi česar tožnica za ta pravdni postopek ne bo (več) mogla izkoristiti pravice do brezplačne pravne pomoči. Dejansko je po sprejemu prvotne (razveljavljene) stroškovne odločitve nastopila situacija, kot da tožnici brezplačna pravna pomoč za ta pravdni postopek sploh nikoli ne bi bila odobrena. Takšno spremenjeno dejansko stanje, k nastanku katerega je očitno botrovala prvotna preuranjena stroškovna odločitev, ki odobrene brezplačne pravne pomoči ni upoštevala, terja drugačno odločitev o stroških postopka, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa. V nasprotnem primeru bi prišlo do neživljenjske situacije, ko bi bil toženec dolžan v korist proračuna Republike Slovenije plačati storitve brezplačne pravne pomoči, ki iz proračuna nikoli niso bile plačane, po drugi strani pa pooblaščenka tožnice (ki je dejansko opravila odvetniške storitve za tožnico in je glede na prvotno sprejeto stroškovno odločitev računala na neposredno povračilo stroškov od toženca), ne bi dobila nobenega plačila za opravljeno delo.
Sodišče prve stopnje je glede na stanje pravde tako tožnici pravilno priznalo stroške le enkratne povratne poti na razgovor k pooblaščenki, ne pa tudi vseh ostalih potnih stroškov. Tožnici gre sicer verjeti, da v prvem razgovoru, ki se je nanašal na vložitev tožbe in predloga za začasno odredbo, ni mogla opraviti vseh dogovorov s pooblaščenko v zvezi s predmetno pravdo, saj ni mogla vnaprej predvideti procesne taktike toženca in njegovih procesnih dejanj (zlasti ne vsebine njegovih vlog, dokaznih predlogov in končne pripoznave zahtevka po več kot dveh letih pravdanja). Vendar pa navedeno tožnice še ne upravičuje do povrnitve vseh potnih stroškov, ki jih je imela v zvezi s prihodi na razgovor k pooblaščenki. Po oceni pritožbenega sodišča dodatni potni stroški tožnice (po prvem razgovoru s pooblaščenko) niso bili nujno potrebni za predmetno pravdo v smislu 155. člena ZPP oziroma jih ni mogoče oceniti kot stroške, ki bi bili sorazmerni s procesnim ciljem. Gre za stroške, ki so se tožnici zdeli za pravdo koristni, dejansko pa ni izključeno, da so prav ti stroški (dodatno) pripomogli k večji kvaliteti in dolžini tožničinih vlog, s tem pa tudi prispevali k (še) večji procesni aktivnosti toženca in k nastanku dodatnih stroškov postopka obeh pravdnih strank.
dokazni postopek - dokazna listina v tujem jeziku - dokaz z zaslišanjem prič - dokazna moč - neizvedba dokaza z zaslišanjem priče - neobstoj dokaznih pravil
Iz nosilnih razlogov prvostopenjskega sodišča izhaja, da bi zaradi zanikanja tožeče stranke o kakršnemkoli dogovoru plačila v zatrjevanem tristranem razmerju tožena stranka tak dogovor lahko dokazovala le z listinskimi dokazi, ne z zaslišanji priče in zastopnika tožene stranke.
Tako stališče prvostopenjskega sodišča nima opore v določbah ZPP. ZPP namreč ne predpisuje vrednostne stopnje posameznih dokazov v zvezi z ugotavljanjem spornih dejstev (razen glede dokazne moči javne listine po prvem in drugem odstavku 224. člena). To pa pomeni, da je ob odsotnosti listine sporna dejstva mogoče dokazovati tudi z drugimi dokaznimi sredstvi (razen v primeru, če je sestava listine po materialnem pravu pogoj za veljavnost določenega pravnega posla). Iz navedenega zato izhaja, da je prvostopenjsko sodišče zaradi neizčrpanega dokaznega postopka nepopolno ugotovilo dejansko stanje.
URS člen 22, 26. ZDZdr člen 53, 58. OZ člen 131, 131/1.
odškodninska odgovornost države - odgovornost države za protipravno ravnanje sodišča - psihiatrično zdravljenje - psihiatrično zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom - pravica do poštenega obravnavanja - duševno zdravje
Pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, je treba izhajati iz narave njegovega dela, zato vsaka zmotna uporaba materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka še ne pomenita protipravnega ravnanja.
Presoja utemeljenosti odškodninskega zahtevka zaradi protipravnega ravnanja sodišča se dopušča, če se dokaže, da je bilo ravnanje sodišča v postopku v očitnem nasprotju s potrebno profesionalno skrbnostjo in je zato stranki nastala škoda, vendar le ob predpostavki, da je prizadeta stranka izčrpala pravna sredstva, s katerimi bi v za to predvidenem postopku lahko dosegla razveljavitev, spremembo ali ugotovitev nezakonitosti sporne pravnomočne sodne odločbe.
krivdni stroški - vročanje po elektronski poti - vročanje pisanj v varni elektronski predal - pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca - krivdno povzročeni stroški kazenskega postopka - stroški za vročanje pisanj - pooblaščeni vročevalec
Sodišče prve stopnje je pritožniku sodna pisanja pošiljalo tudi po elektronski poti, ker pa mu pisanj ni vročalo v varni poštni predal, temveč (le) po "navadni" elektronski poti, takšen način vročanja ni bil pravilen, zaradi česar prvostopenjsko sodišče ni moglo sprejeti določenih procesnih odločitev, ki jih zakon pogojuje (tudi) s pravilno vročitvijo sodnega pisanja obdolžencu (npr. sojenje v obdolženčevi nenavzočnosti).
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - priznana dejstva - nesporno dejansko stanje - odločanje brez naroka
Toženka je odgovor na dopolnitev tožbe podala prepozno, zato je sodišče prve stopnje postopalo skladno z določbo drugega odstavka 214. člena ZPP. Dejstva, ki jih je v dopolnitvi tožbe navedla tožnica, je štelo za priznana, kar je rezultiralo v ugotovitvi, da dejansko stanje med strankama ni sporno.
Sodišče je utemeljeno izdalo odločbo o sporu brez razpisa naroka, saj med strankama ni bilo sporno dejansko stanje in tudi ni bilo drugih ovir za izdajo odločbe; poleg tega pa nobena od strank v svojih vlogah izvedbe naroka ni zahtevala.
razveza zakonske zveze - obvezne sestavine sodbe - obrazložitev sodbe - navedbe pravdnih strank - relevantna dejstva - izjava stranke - pravno neodločilne trditve - pravovarstvena potreba za odločanje o pritožbi - pravna korist - laična stranka
V obrazložitev sodbe sodijo le relevantna dejstva, na podlagi katerih temelji odločitev, zato sodišče ni dolžno povzemati navedb pravdnih strank, če niso odločilne za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka.
ZDR-1 člen 8, 200, 200/5. ZDR člen 6, 6/7, 204, 204/5. ZPP člen 184, 185, 186, 187.
javi razpis - izbirni postopek - neizbrani kandidat - sodno varstvo - odškodninska tožba - kršitev prepovedi diskriminacije - denarna odškodnina - zamuda roka - materialni prekluzivni rok - varovanje prekluzivnega roka za vložitev zahteve - sprememba tožbe - nepodaljšljivost roka - ugasnitev pravice - pravni pouk
Rok iz petega odstavka 200. člena ZDR-1 oziroma iz petega odstavka 204. člena ZDR, v katerem bi lahko tožeča stranka kot neizbrani kandidat na javnih razpisih za direktorja javnega podjetja X. d. o. o. zoper toženo stranko vložila odškodninsko tožbo zaradi kršitve prepovedi diskriminacije, je materialni prekluzivni rok, z iztekom katerega preneha sama pravica uveljavljati odškodnino.
Določbe ZPP o spremembi tožbe ne pomenijo, da bi si tožnik z naknadnim novim zahtevkom za plačilo odškodnine zaradi nepremoženjske škode iz razloga diskriminacije lahko podaljšal rok za sodno varstvo neizbranega kandidata v skladu s petim odstavkom 200. člena ZDR-1 oziroma petim odstavkom 204. člena ZDR. Navedene določbe ZPP o spremembi tožbe torej v takšnem primeru ne podaljšajo tudi roka za sodno varstvo neizbranega kandidata, ki je, kot že pojasnjeno, materialni prekluzivni rok, z vsemi značilnostmi takšnega roka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GOZDOVI - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00028172
OZ člen 782, 782/2. ZPP člen 224, 254, 254/3, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15, 360, 360/1. SPZ člen 66, 66/1, 66/2, 66/3, 67.
upravljanje premoženja - mandatna pogodba - odstop od pogodbe - razlogi za odstop od pogodbe - kršitev pogodbene obveznosti mandatarja - standard profesionalne skrbnosti - povračilo škode - posekan les - zahteva za izločitev sodnika - zahteva za izločitev izvedenca - uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - opredelitev do dokazov - zavrnitev dokaznih predlogov - predpravdna izvedenska mnenja - izvedensko mnenje - strokovna usposobljenost izvedenca - strokovne izvedenske metode - zahteva po postavitvi novega izvedenca - prekoračitev zahtevka - nedovoljene pritožbene novote - redno upravljanje solastne stvari - razpolaganje solastnika s svojim idealnim deležem - soglasje solastnikov - objava člankov v časniku
Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na določbo 782. člena OZ, ki daje naročitelju podlago za odstop od pogodbe, pri čemer je dolžan prevzemniku naročila povrniti škodo, ki mu je nastala zaradi odstopa, vendar samo v primeru, če za odstop ni bilo utemeljenih razlogov.
Neskrbnost tožeče stranke (mandatarke) in kršitev njene obveznosti v kontekstu viška posekanega lesa se kaže v tem, da slednjega ni ustrezno ovrednotila in zaračunala. Število hlodov in njihova kvaliteta sta se določali zgolj okularno, kar pa ni predstavljalo profesionalne skrbnosti tožeče stranke pri izvrševanju mandatne pogodbe.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - izvršba za uveljavitev nedenarne terjatve - dejanje, ki ga lahko opravi le dolžnik - vzpostavitev prejšnjega stanja - opustitev - motenje posesti - ponovno motenje - bodoče motenje - denarna kazen - izvršitev denarne kazni
Med strankami ni sporno, da je dolžnik po prejemu sklepa o izvršbi prenehal s kršitvami izvršilnega naslova, in je torej svojo obveznost po pravnomočnem sklepu o izvršbi izpolnil. To pa pomeni, da predmetnega izvršilnega postopka za uveljavitev nedenarne terjatve ni več mogoče voditi. Sklep o izvršbi namreč ne daje pravnega varstva upniku tudi za bodoča motilna dejanja, v nedoločenem času po izdaji sklepa o izvršbi. Če bi bilo tako, bi bil namreč izvršilni postopek odprt neomejeno, kar pa ne more biti. Če pa kasneje pride do ponovnega ravnanja dolžnika v nasprotju z izvršilnim naslovom, mora upnik ponovno vložiti nov predlog za izvršbo.
Odločilno je, da je dolžnik svojo obveznost iz izvršilnega naslova izpolnil že po prejemu sklepa o izvršbi, zato sodišče niti nima podlage za postopanje po 226. členu ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 227. člena ZIZ.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00027905
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 6, 6/1, 7, 7/1, 8. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 3, 3/3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah člen 17, 38. URS člen 1, 2, 67, 34, 35, 36, 53. OZ člen 5, 6, 6/2, 88, 372, 1057, 1057/2. ZVPot člen 23, 24. ZS člen 113a, 113a/1, 113a/3, 113a/6. ZN člen 4. ZIZ člen 17, 17/1, 20a, 29a/1, 55, 55/1, 55/1-2, 59, 71, 71/1, 71/2. ZPP člen 3, 3/3. ZBan-1 člen 111, 111/5, 127, 177, 177/4.
predhodno odločanje - Direktiva Sveta 93/13/EGS - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - harmonizacija prava - varstvo potrošnikov - kredit v CHF - valutno tveganje - nepošteni pogodbeni pogoji - preizkus po uradni dolžnosti - obseg preizkusa - dobra vera in poštenje - pojasnilna dolžnost banke - bančno poslovanje - ničnost - neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - načelo formalne legalitete - načelo vestnosti in poštenja - načelo profesionalne skrbnosti - načelo socialne države - solidarnost - varstvo šibkejše stranke - socialna funkcija lastnine - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti - pravica do doma - pogodbena svoboda strank - omejitev pogodbene avtonomije
Sodišče EU je v zadevi C-407/18 presodilo, da mora imeti v skladu z načelom učinkovitosti prava EU izvršilno sodišče, ki odloča o predlogu za izvršbo na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa potrošniške pogodbe o hipotekarnem kreditu, možnost na predlog potrošnika ali po uradni dolžnosti opraviti preizkus notarskega zapisa, ali vsebuje nepoštene pogoje v smislu Direktive Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, in pri tem odložiti predlagano izvršbo.
Sodišče EU je pri tem poudarilo, da preventivni nadzor notarja, tudi če obstaja, ne zadostuje za zagotovitev učinkovitega varstva, zagotovljenega z Direktivo 93/13. Potrošniku mora biti zagotovljeno učinkovito sodno varstvo pred nepoštenimi pogoji tudi v fazi izvršbe.
V okviru zagotavljanja visoke ravni varstva potrošnikov (38. člen Listine EU o temeljnih pravicah) je temeljni cilj učinkovito vzpostaviti enakost med ponudnikom in potrošnikom, ki je sicer v podrejenem položaju in nima možnosti vplivanja na vsebino pogojev, pri tem pa tudi odvrniti ponudnike od nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev. Sodišče EU je že večkrat poudarilo, da je navedeno enakost dolžno vzpostaviti nacionalno sodišče z zavrnitvijo učinkovanja nepoštenih pogodbenih pogojev, četudi potrošnik v tej smeri ni aktiven. Potrošniško varstvo ne uresničuje le zasebnega interesa konkretnega potrošnika, ampak tudi javni interes dviga življenjske ravni in kakovosti življenja v družbi. Vloge in odgovornosti nacionalnega sodišča se pri tem ne omejuje le na možnost, da se izreče o nepoštenosti pogoja, ampak je to njegova obveznost, ki jo mora izpolniti takoj, ko tak pogoj lahko zazna in presodi.
Slovenski izvršilni postopek omogoča, da izvršilno sodišče opravi vsebinsko presojo nepoštenih pogojev v izvršilnem postopku in ni nujno navedenega vprašanja prepustiti sodišču v ločeni pravdi ter le odložiti izvršbo. Sodišče druge stopnje je oblikovalo nov, omiljen pristop k razumevanju načela formalne legalitete (glede vezanosti na notarski zapis kot izvršilni naslov).
Zasnova minimalne uskladitve (harmonizacije) državam članicam pušča široko diskrecijsko pravico. Slovenski zakonodajalec jo je uveljavil s tem, da v slovenski pravni red ni prenesel omejitve presoje nepoštenih pogojev, ki pomenijo glavno pogodbeno obveznost, le na tiste pogoje, ki so nejasni (ni prenesel omejitve iz člena 4(2) Direktive 93/13). S tem je omogočil tudi presojo jasnih (transparentnih) pogojev, s čimer vprašanje ustrezno opravljene pojasnilne dolžnosti za obseg dopustne presoje nepoštenosti po slovenski ureditvi nima pomena. Pri tem je zakonodajalec tudi opredelil v 23. in 24. členu Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) širša, dodatna merila presoje nepoštenih pogojev, kot ta izhajajo iz člena 3(1) Direktive 93/13, s čimer je omogočil boljše, širše varstvo potrošnikov.
Čeprav v pretekli ureditvi, ki velja za obravnavano zadevo, zakonodajalec ni konkretno opredelil omejitve valutne klavzule, tovrstna omejitev izhaja iz same prepovedi nepoštenih pogojev (23. člen ZVPot), ki jo slovenski pravni red neposredno povezuje s pravnim standardom vestnosti in poštenja (24. člen ZVPot). Če načelo vestnosti in poštenja povežemo z načelom varstva šibkejše stranke, je v obravnavani zadevi potrošniškega kreditnega razmerja poudarjena obveznost banke, da vnaprej pripravljeno vsebino pogodbe oblikuje tako, da se lahko učinkovito uresničijo potrošnikovi interesi. Sodišče druge stopnje ob zahtevi transparentnosti kreditnega produkta, poudarja zahtevo po kakovostnih izbirah, da se lahko potrošniku zagotovi učinkovita izravnava pogajalske podrejenosti in s tem učinkovito izvrševanje pogodbene svobode. Kreditna pogodba že po svojem namenu bistveno odstopa od tipičnih aleatornih poslov, t. i. kockarskih poslov, pri katerih je dopustno sprejeti tudi neomejeno tveganje velike izgube, ki ga ni mogoče obvladovati. Glavni interes in utemeljeno pričakovanje potrošnika pri stanovanjskem kreditu je dolgoročno stabilno financiranje, ki ga prekomerno ne obremeni in ne vsebuje težko obvladljivega tveganja nezmožnosti odplačevanja (v obravnavani zadevi iz mesečnih prihodkov v domači valuti). Banka mora slediti razumnim pričakovanjem potrošnika in ga varovati pred tveganjem odškodovanja in položajem, da zaide v plačilno nesposobnost in posledično v spiralo zadolženosti. V povezavi z načelom profesionalne skrbnosti lahko navedeno razumevanje nadgradimo v zahtevo po odgovornem kreditiranju. Odgovornost ne obstaja samo v fazi sklepanja pogodbe, ampak v celotnem življenjskem ciklu kredita, tudi v fazi oblikovanja produkta. Zahteva po odgovornem kreditiranju pa ne izhaja le iz navedenih načel, ampak tudi iz temeljnih sistemskih zahtev bančnega poslovanja, saj morajo banke vedno poslovati znotraj omejenega tveganja.
Za presojo so pomembni tudi ustavni vidiki, predvsem vrednote načela socialne države in socialna funkcija lastnine. S tem, ko je v potrošniško stanovanjsko kreditno pogodbo vnesen element neomejenega tveganja (neomejeno valutno tveganje, potencirano še z obrestnim tveganjem zaradi variabilne obrestne mere), torej tveganja tudi zelo velike premoženjske izgube, je povsem izstopajoč le ekonomski vidik možnosti (špekulativne) pridobitve ali izgube premoženjske koristi, socialni vidik stabilnega financiranja stanovanja kot izjemno pomembne dobrine, pa je povsem v ozadju. Tak bančni produkt namesto, da bi okrepil svobodo in varnost posameznika, temeljna elementa dostojanstva človeka, lahko učinkuje povsem nasprotno. Na ključnem področju ustvarjanja temeljev za osebni razvoj ga potisne v nestabilno okolje možnosti velike izgube, v katerem obstaja resno tveganje, da bo okrnjeno njegovo osebno dostojanstvo zaradi tveganja učinka dolžniške spirale in izgube doma, lahko celo tveganja revščine.
Enako kot po nacionalnem pravu, je tudi v pravu EU varstvo potrošnikov in s tem presoja nepoštenih pogojev, kot je bilo že pojasnjeno, prepletena z vrednoto solidarnosti, svobode in spoštovanjem socialne funkcije lastnine. Poudarki, vezani na spoštovanje slovenske ustave, so zato uporabni tudi pri presoji nepoštenih pogojev po pravu EU s sklicevanjem na 38. člen Listine EU (ki omogoča omejevanje lastninske oziroma premoženjske svobode v javnem interesu varstva šibkejšega - potrošnika) in s sklicevanjem na zavezanost socialnemu tržnemu gospodarstvu, ki je usmerjeno v socialni napredek (člen 3(3) Pogodbe o Evropski Uniji - PEU).
Posplošeno pojasnilo o možnosti zvišanja ali znižanja obveznosti še ne omogoča transparentnosti pogodbenega pogoja valutne klavzule. Razumevanje pogoja nasprotovanja dobri veri iz Direktive 93/13 je v bistvenem sorodno razumevanju vsebine slovenskega načela vestnosti in poštenja, podan pa je tudi pogoj znatnega pogodbenega neravnotežja.
Po pojasnjenem je nepošten v obravnavanem notarskem zapisu zajet pogodbeni pogoj o vezanosti dolgoročnega stanovanjskega potrošniškega kredita na tujo valuto švicarski frank (CHF), ker ne vsebuje ustrezne omejitve valutnega tveganja.
Ker je podana tako kršitev po nacionalnem pravu, kot tudi po Direktivi 93/13, nacionalno sodišče nepoštenega pogoja ne sme spreminjati oziroma prilagoditi na dopustno mero.
Zaradi ničnosti nepoštene valutne klavzule preostane le sankcija ničnosti celotne kreditne pogodbe. Notarski zapis take pogodbo nima učinka izvršilnega naslova.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00028928
ZPP člen 282, 282/2. ZGD-1 člen 263, 515, 515/6.
vmesna sodba - sodba na podlagi stanja spisa - odškodninska odgovornost poslovodje - opustitev dolžnega ravnanja - skrbnost dobrega poslovodje - opustitev prijave terjatve - (ne)vpis v zemljiško knjigo - odstop terjatve (cesija) - škodljiva pogodba - višina škode - trditveno in dokazno breme - sprememba sodbe
Tudi če bi toženec prijavil terjatev kot zavarovano v postopku prisilne poravnave nad A., bi bila ločitvena pravica po vsej verjetnosti prerekana, ker hipoteka ni vpisana. Zato je preuranjen zaključek prvostopenjskega sodišča o 50 % zmanjšanju terjatve zaradi opustitve prijave v postopku prisilne poravnave.
Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožnice, da se terjatve običajno ne prodajajo po nominalni vrednosti, pač pa za nižje zneske, saj se glede na okoliščine primera lahko upošteva diskont. Zato je treba glede na podatke v spisu presoditi, ali je toženec imel razumne razloge za prodajo terjatve oz. ali jo je prodal za zanemarljiv znesek.
Pogodba, ki je sklenjena z nemoralno kavzo (v konkretnem primeru – oškodovanja upnikov), je praviloma nična. Vendar pa je mogoče govoriti o nemoralni, protipravni kavzi, ki ima za posledico ničnost pogodbe, le v primeru, ko je protipravno posledico (npr. oškodovanje upnikov) s takšno pogodbo tudi dejansko mogoče doseči. V praksi so to predvsem neodplačne pogodbe, s katerimi se na tretje osebe prenese premoženje, na katero bi lahko segli upniki; ker pri neodplačni pogodbi odsvojitelj ne pridobi nobene protivrednosti, se njegovo premoženje (in s tem možnost poplačila upnikov) zmanjša. Posojilna pogodba pa ni neodplačna, zato praviloma ne more zmanjšati premoženja posojilojemalca. Če bi posojilodajalka drugi toženki resnično posodila (izročila) denar, objektivno gledano takšen posel, pa četudi je sklenjen z nemoralnim namenom, sam po sebi ne bi mogel povzročiti oškodovanja upnikov (kvečjemu obratno: dolžnica bi pridobila večjo količino denarja, ki bi ga upniki lahko zarubili).
V sodni praksi in teoriji je uveljavljeno stališče, da navidezna pogodba ni nična, temveč neobstoječa. OZ nima posebnih določb o neobstoječih pogodbah in o tem, kako jih izpodbiti. Ker take »pogodbe,« ki sicer ne izpolnjujejo osnovnih pogojev za pogodbo, obstoje v zunanjem svetu in lahko vplivajo na pravni položaj različnih subjektov, jih je treba s pravnimi sredstvi izničiti (»spraviti s sveta«), za kar se v praksi uporablja zahtevek na ugotovitev ničnosti.
Vprašanje, ali je bila pogodba z dne 12. 11. 1997 navidezna (zgolj zapisana, brez resnega namena in realizacije posojanja denarja) ali pa ne (torej, ali je C. C. drugotoženki posodila denar ali ne), je za odločitev v zadevi ključno in najbolj odločilno dejstvo.
Hipoteka je stvarnopravna pravica, ki je namenjena zavarovanju določene terjatve, zato ima kot akcesorna pravica enako usodo kot terjatev, ki je z njo zavarovana. Če terjatev preneha (ali sploh nikoli ni nastala), preneha oziroma izgubi svoj smisel tudi hipoteka. V takem primeru je tudi pravni posel zavarovanja (s hipoteko) zaradi neobstoječega oziroma ničnega predmeta zavarovanja ničen.
prisilno pridržanje na zdravljenju v psihiatrični bolnišnici - psihiatrično zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom - poseg v človekove pravice - časovni vidik odločanja - stanje ob zaključku glavne obravnave - premestitev na odprti oddelek - ogrožanje sebe in drugih - opustitev zdravljenja
Čeprav gre pri izrečenem ukrepu zdravljenja v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve za hud poseg v pravico do osebne svobode, je treba upoštevati možne posledice, če se udeleženka ne bi zdravila, pa tudi dejstvo, da teh posledic v času izdaje izpodbijanega sklepa ni bilo mogoče preprečiti z drugačnim zdravljenjem.
izvršljiv notarski zapis - notarski zapis kot izvršilni naslov - zapadlost terjatve - dokaz zapadlosti terjatve - negativno dejstvo - identifikacija terjatve
Kadar sta nastanek in zapadlost obveznosti dolžnika iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa vezani na nastop negativnega dejstva (to je nesklenitev prodajne pogodbe), upnik ni dolžan v izvršilnem postopku dodatno dokazovati izvršljivosti terjatve, temveč zadošča, da upnik zatrjuje, da je takšno negativno dejstvo nastopilo. Dolžnikov položaj pa je v zvezi s tem zavarovan z možnostjo ugovora po 55. členu ZIZ.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00028208
OZ člen 174, 179, 288, 299. ZPP člen 212, 216. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 9. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 39.
odmera nepremoženjske škode - odškodnina za strah - odškodnina za skaženost - pojem skaženosti kot pravni standard - odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - premoženjska škoda - tuja pomoč - obseg pomoči - kamp - prikolica - plačilo pavšala - prosti preudarek - uničenje stvari - trditveno in dokazno breme oškodovanca - delno plačilo odškodnine - zakonske zamudne obresti od dosojene odškodnine - vračunanje obresti - odvetniški stroški - odsotnost iz pisarne - potni stroški stranke - višina kilometrine - samostojna storitev odvetnika
Pri ugotavljanju, ali je skaženost podana, gre za materialnopravno presojo. To pomeni, da mora sodišče presoditi, ali je le-ta glede na zatrjevana dejstva res podana ali ne. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, sodišče ni vezano na oceno pravnega standarda, ki jo je podal izvedenec kot estetsko motnjo, temveč je vezano na opis poškodb oziroma posledice poškodb v objektivnem smislu ter na oškodovankino duševno trpljenje.
Da bi poškodba trajno poslabšala zdravstveno stanje tožničinega desnega kolena, v dokaznem postopku ni podlage. Šlo je le za začasne telesne bolečine v desni nogi v času zdravljenja levega gležnja zaradi večjega obremenjevanja po poškodbi. To ugotavlja tudi izvedenec v tem postopku, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo v okviru prisoje odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Vendar pa je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica zaradi občasnih bolečin ovirana pri opravljanju težjih gospodinjskih in športnih opravil in dejavnosti, v direktnem nasprotju z mnenjem sodnega izvedenca, ki je na podlagi zdravstvene dokumentacije, pogovora in pregleda tožnice ocenil, da sicer minimalna omejena gibljivost levega skočnega sklepa (inverzija in everzija 5 st.) ni zapustila funkcionalnih in anatomskih posledic, ki bi lahko pomenile trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti in delovnih zmožnosti. Ugotovitev izvedenca, da ima lahko tožnica še sedaj občasne bolečine ob spremembi vremena, daljši hoji ali stoji ni zadostni razlog za zaključek o tožničini oviranosti pri omenjenih opravilih. Izvedenec je ob upoštevanju dejstva o obstoju občasnih lahkih bolečin argumentirano pojasnil, upoštevajoč uspešnost zdravljenja in obseg poškodbe, da splošne življenjske aktivnosti tožnice zaradi te poškodbe niso okrnjene.
Tožnica ni upravičena do celotnega vplačanega letnega pavšala za prikolico v kampu. Iz neprerekanih trditev tožnice (in tudi sicer z listinami izkazanih) izhaja, da se je lahko prikolica uporabljala v času od aprila do oktobra, torej šest mesecev, in je tako pavšalni znesek vezan tudi na uporabo v obdobju, ko tožnica še ni bila poškodovana. Če pred poškodbo ni mogla uporabljati prikolice zaradi slabega vremena (ali neke druge višje sile), to ni v vzročni zvezi s kasnejšim nastankom poškodbe, za katerega odgovarja zavarovanec toženke.
ZDR-1 člen 6, 7, 85, 85/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 118, 118/1, 118/2.. KZ-1 člen 197.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pravica do zagovora - rok za podajo odpovedi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - šikaniranje na delovnem mestu - mobing - trpinčenje na delovnem mestu - sodna razveza - reintegracija - možnost zaposlitve - denarno povračilo
V zvezi z odpovednim razlogom po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je sodišče prve stopnje presojalo, ali gre za kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu KZ-1, ki ga stori, kdor na delovnem mestu ali v zvezi z delom s spolnim nadlegovanjem, psihičnim nasiljem, trpinčenjem ali neenakopravnim obravnavanjem povzroči drugemu zaposlenemu ponižanje ali prestrašenost. Pri tem je izpostavilo, da se šikaniranje lahko pojavi v štirih izvršitvenih oblikah, pri čemer zadošča že pojav ene od njih, ter da je pri tem treba ugotoviti, da je zaradi ene ali več ugotovljenih izvršitvenih oblik tega kaznivega dejanja nastala vsaj ena od prepovedanih posledic - ponižanje ali prestrašenost oškodovanca. Ker ZDR-1 ne vsebuje definicije psihičnega nasilja (v 6. in 7. členu vsebuje le definicijo spolnega nadlegovanja, trpinčenja in diskriminacije), je pravilno presodilo, da je potrebno smiselno uporabiti definicijo psihičnega nasilja po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), ki kot takšno opredeljuje ravnanja, s katerimi povzročitelj nasilja pri prizadetem povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske.
V obravnavni zadevi so podani pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in sicer zato, ker ni objektivnih možnosti, da bi se tožnica vrnila na delo k toženi stranki in opravljala delo na svojem prejšnjem delovnem mestu zaradi ukinitve oddelka in izvedene reorganizacije. To dejstvo je potrebno upoštevati kot odločilno, ne glede na interes tožnice, da se vrne na delo k toženi stranki, ker ne dobi druge zaposlitve.