Po določbi prvega odstavka 168. člena Obligacijskega zakonika ima tožnik kot oškodovanec pravico do povrnitve izgubljenega dobička, pri čemer se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na osebne okoliščine, ki pa ga zaradi toženčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00027714
ZP-1 člen 202d, 202d/8, 202d/10, 202e, 202e/2.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - preklic odložitve izvrševanja prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - predložitev dokazila o vključitvi v rehabilitacijski program
Določbo desetega odstavka 202.d člena ZP-1 je mogoče razlagati na način, da obveznost iz te določbe vsebuje materialni in formalni del obveznosti. Materialni del obveznosti je pravočasna prijava v rehabilitacijski program, formalni del obveznosti pa je predložitev potrdila o prijavi sodišču. V konkretnem primeru je storilka pravočasno izpolnila materialni del obveznosti, ki jo je glede na sklep o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja dolžna uresničiti v šestih mesecih v obsegu 17 pedagoških ur, ni pa izpolnila formalnega dela obveznosti. Glede na navedeno, ko je storilka izpolnila bistveni del obveznosti, katere namen zasleduje določba desetega odstavka 202.d člena ZP-1, bi po presoji pritožbenega sodišča ukrep preklica odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja bil nesorazmeren glede na dejstvo, da storilka ni izpolnila le formalnega dela obveznosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00028448
ZKP člen 76, 76/3. KZ-1 člen 257.
zavrženje nepopolne vloge - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic
Izraba uradnega položaja je v tem, da uradna oseba kot storilec kaznivega dejanja po 257. členu KZ-1, opravi določeno dejanje v okviru pooblastil, ki jih ima, vendar ne v tisti smeri, kot izhaja iz namena posameznega uradnega dejanja, temveč z namenom pridobitve nepremoženjske koristi (zase ali za drugo osebo) ali oškodovanja drugega. Takega namena opis dejanja v vlogah oškodovanke kot tožilke po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, ne vsebuje. Zato pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je opis kaznivega dejanja nepopoln, kar pa ima za posledico zavrženje vloge oškodovanke na podlagi določbe tretjega odstavka 76. člena ZKP, kot je to storilo sodišče prve stopnje.
obstoj delovnega razmerja - samostojni podjetnik - elementi delovnega razmerja - delo po pogodbah civilnega prava
Sodišče prve stopnje se je pri presoji po nepotrebnem opiralo na določila pogodbe o opravljanju marketinških storitev (npr. da ne vsebuje obveznosti tožnika, da delo opravlja vsakodnevno v prostorih toženke in z njenimi sredstvi, da v pogodbi ni določen kraj opravljanja dela), saj v tovrstnih sporih ni bistvena vsebina pogodbe, ki je formalna podlaga sodelovanja, ampak je pomembno raziskovanje dejstev, ki kljub sklenjeni civilni pogodbi kažejo na izvajanje delovnega razmerja. Podobno nerelevantne so ugotovitve sodišča prve stopnje kot npr., da tožniku ni bilo potrebno predložiti bolniškega lista. To namreč ni bilo potrebno, ker pri toženki ni bil zaposlen. Iz istega razloga je nepomemben poudarek sodišča prve stopnje, da tožniku, za razliko od zaposlenih, ni bilo treba pridobiti soglasja za opravljanje nadur. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovitev o tem, da naj bi bil tožnik bistveno bolj samostojen od zaposlenih, vezalo na docela nerelevantno dejstvo, da tožnik ni dobil plačanih potnih stroškov. Takšne okoliščine, ki kažejo zgolj na običajno, splošno znano razliko med zaposlenimi delavci in sodelavci po civilnih pogodbah, tožniku ne morejo biti v škodo pri dokazovanju elementov delovnega razmerja.
Tožena stranka je skladno z 240. členom ZUP pravilno ugotovila, da je bila pritožba vložena prepozno, torej po izteku zakonsko določenega 15 dnevnega roka. Skladno z drugim odstavkom 240. člena ZUP je utemeljeno pritožbo kot prepozno vloženo zavrgla.
Pravilno je tudi pravno razlogovanje sodišča prve stopnje o nujnem in enotnem sosporništvu vseh etažnih lastnikov posameznih delov, kot solastnikov splošnih skupnih delov k stavbi, vknjiženih pri spornih nepremičninah v primeru uveljavljanja izključne lastninske pravice na teh nepremičninah. Solastnina vseh etažnih lastnikov na skupnih delih je neločljivo povezana z lastnino na posameznem delu. Za vsako spremembo po njenem oblikovanju, kar je tudi sprememba solastniških deležev na skupnih delih ali pa situacija, da skupni deli postanejo del posameznega dela v etažni lastnini ali nov posamezni del, pa je potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov, saj gre za pravna dejanja, ki imajo učinke razpolaganja (113. člen SPZ, enako 22. člen SZ-1). Zato pa so tudi etažni lastniki kot solastniki, v korist katerih je na skupnih delih vknjižena solastninska pravica, v zvezi z zahtevkom na ugotovitev priposestvovanja splošnih skupnih delov, nujni in enotni sosporniki.
Pri ugotavljanju potreb otroka je podana soodvisnost z zmožnostmi vsakega od staršev. Večje kot so zmožnosti staršev, večji obseg otrokovih potreb lahko zadovoljijo in obratno. Nujnost zadovoljitve potreb otrok pa tudi pada na njihovi lestvici od primarno življenjskih do prostočasnih.
Pri ugotavljanju obsega potrebe ne gre za matematični pristop, ki bi temeljil na natančni oceni preživninskih stroškov, ampak gre zgolj za oceno.
Treba je upoštevati v sodni praksi izoblikovano enotno stališče, da se pri porazdelitvi preživninskega bremena upošteva tudi okoliščino, da praviloma tisti od staršev, ki mu je otrok dodeljen, z varstvom, vzgojo in skrbjo bistveno bolj kot drugi skrbi za otrokov telesni in duševni razvoj. V obravnavanem primeru je delo v zvezi z mld. tožnico, skrb, gospodinjska opravila, njeno varstvo in vzgoja, vsi prevozi, na tožničini materi. Toženec teh obremenitev nima. Niti nima stikov, oziroma so ti minimalni. Takšno dejansko stanje pa pogojuje najmanj izenačitev ugotovljenega stroškovnega bremena med oba preživninska zavezanca.
plačilo v izvršbi - razveljavitev izvršilnega naslova - nasprotna izvršba - pravdni postopek - neupravičena pridobitev
Tožena stranka kot upnica je v situaciji, ko je tožeča stranka zoper pravnomočno sodbo vložila revizijo kot izredno pravno sredstvo, sprejela tveganje, da bo izvršilni naslov, na podlagi katerega je predlagala izvršbo, pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega. Z razveljavitvijo izvršilnega naslova pa je skladno z določbo 67. člena ZIZ tožeča stranka kot dolžnik pridobila pravico, da od tožene stranke kot upnika zahteva, da ji vrne tisto, kar je z izvršbo dobila.
V konkretnem primeru je bil razveljavljen izvršilni naslov in ne sklep o izvršbi, vendar tožena stranka zmotno meni, da lahko zadrži tisto, kar je prejela na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi, ker je odločilno, da je bil razveljavljen izvršilni naslov kot pravna podlaga za vložitev predloga za izvršbo. Sklep o izvršbi je smel biti realiziran, vendar kasnejša razveljavitev izvršilnega naslova omogoča dolžniku, da tisto, kar je upnik v izvršbi prejel vrne dolžniku po pravilih o nasprotni izvršbi ali pa sme dolžnik zahtevati vračilo v pravdnem postopku.
zdravljenje v tujini - plačilo sodne takse - premoženjski spor
V sporni zadevi je tožeča stranka od toženca zahtevala povrnitev neupravičeno pridobljenih sredstev v določeni višini. Gre za povrnitev preplačila. V tem primeru gre tudi po stališču pritožbenega sodišča za premoženjski spor, kar pomeni, da je potrebno plačati sodno takso.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00028462
OZ člen 239, 239/1, 378. ZPP člen 154, 154/1.
aktivna procesna legitimacija - aktivna legitimacija za vložitev tožbe - pooblastilo za zastopanje - zaslišanje stranke - dokazno sredstvo - razpolaganje z zahtevkom - izpolnitev obveznosti - vrnitev posojila
Med izjavo stranke na zaslišanju in razpolaganjem z zahtevkom je treba razlikovati. Zaslišanje stranke je namreč dokazno sredstvo, s katerim se dokazujejo pravno relevantna dejstva, ni pa mogoče z izjavo stranke na zaslišanju razpolagati z zahtevkom, na kar zmotno namiguje toženka.
razveza zakonske zveze - obvezne sestavine sodbe - obrazložitev sodbe - navedbe pravdnih strank - relevantna dejstva - izjava stranke - pravno neodločilne trditve - pravovarstvena potreba za odločanje o pritožbi - pravna korist - laična stranka
V obrazložitev sodbe sodijo le relevantna dejstva, na podlagi katerih temelji odločitev, zato sodišče ni dolžno povzemati navedb pravdnih strank, če niso odločilne za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka.
ZPP člen 276, 276/2, 318, 318/1.. ZDSS-1 člen 41, 41/1.. ZDR-1 člen 77, 110, 110/1, 110/1-4, 116, 116/3, 200, 200/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - izostanek z dela - zamudna sodba
Dejstvo, da je tožnica z isto tožbo uveljavljala določene denarne zahtevke, v zvezi s katerimi je določen splošni tridesetdnevni rok za odgovor na tožbo iz drugega odstavka 276. člena ZPP, na določitev roka v delu, v katerem gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, ne vpliva.
Tožnica v utemeljitev svojih tožbenih navedb ni bila dolžna predložiti dokazov. Da bi moral tožnik predložiti dokaze za svoje navedbe kot pogoj za izdajo zamudne sodbe, v prvem odstavku 318. člena ZPP ni določeno, določeno je le, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je sam predložil, ali z dejstvi, ki so splošno znana.
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE
VSL00029521
ZPP člen 154, 155, 163, 163/2. ZBPP člen 40, 40/5, 46, 46/3. ZST-1 člen 15, 15/2, 15/3, 20. ZOdv člen 17, 17/5. Odvetniška tarifa (2015) člen 11, 11/3. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 5, 5/3.
odločitev o pravdnih stroških - brezplačna pravna pomoč - predhodno odobrena brezplačna pravna pomoč - plačilo odvetniških stroškov - plačilo stroškov iz proračuna - plačilo storitev brezplačne pravne pomoči - plačilo odvetniških storitev iz naslova brezplačne pravne pomoči - odstop - prekluzivni rok - potrebni stroški - vrednost spornega predmeta - potni stroški - posvet s stranko - višina kilometrine - materialni stroški - stroški fotokopiranja - stroški odgovora na pritožbo - priglasitev pravdnih stroškov - plačilo sodne takse - obseg plačila in povrnitve sodnih taks kot stroškov postopka
Tožnica ima prav, ko poudarja, da bi sodišče prve stopnje ob ponovnem odločanju o stroških postopka moralo upoštevati njen naknadni odstop od odobrene brezplačne pravne pomoči, zaradi česar te pomoči dejansko sploh ni izkoristila in posledično njeni pooblaščenki opravljene odvetniške storitve niso bile plačane iz proračuna in ne bo mogla tega uveljavljati. Predmetni pravdni postopek je bil s pravnomočnostjo odločitve o glavni stvari (sodba na podlagi pripoznave) že pravnomočno končan in prekluzivni rok za uveljavljanje plačila storitev brezplačne pravne pomoči je v času izdaje izpodbijanega sklepa že potekel (glej peti odstavek 40. člena ZBPP), zaradi česar tožnica za ta pravdni postopek ne bo (več) mogla izkoristiti pravice do brezplačne pravne pomoči. Dejansko je po sprejemu prvotne (razveljavljene) stroškovne odločitve nastopila situacija, kot da tožnici brezplačna pravna pomoč za ta pravdni postopek sploh nikoli ne bi bila odobrena. Takšno spremenjeno dejansko stanje, k nastanku katerega je očitno botrovala prvotna preuranjena stroškovna odločitev, ki odobrene brezplačne pravne pomoči ni upoštevala, terja drugačno odločitev o stroških postopka, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa. V nasprotnem primeru bi prišlo do neživljenjske situacije, ko bi bil toženec dolžan v korist proračuna Republike Slovenije plačati storitve brezplačne pravne pomoči, ki iz proračuna nikoli niso bile plačane, po drugi strani pa pooblaščenka tožnice (ki je dejansko opravila odvetniške storitve za tožnico in je glede na prvotno sprejeto stroškovno odločitev računala na neposredno povračilo stroškov od toženca), ne bi dobila nobenega plačila za opravljeno delo.
Sodišče prve stopnje je glede na stanje pravde tako tožnici pravilno priznalo stroške le enkratne povratne poti na razgovor k pooblaščenki, ne pa tudi vseh ostalih potnih stroškov. Tožnici gre sicer verjeti, da v prvem razgovoru, ki se je nanašal na vložitev tožbe in predloga za začasno odredbo, ni mogla opraviti vseh dogovorov s pooblaščenko v zvezi s predmetno pravdo, saj ni mogla vnaprej predvideti procesne taktike toženca in njegovih procesnih dejanj (zlasti ne vsebine njegovih vlog, dokaznih predlogov in končne pripoznave zahtevka po več kot dveh letih pravdanja). Vendar pa navedeno tožnice še ne upravičuje do povrnitve vseh potnih stroškov, ki jih je imela v zvezi s prihodi na razgovor k pooblaščenki. Po oceni pritožbenega sodišča dodatni potni stroški tožnice (po prvem razgovoru s pooblaščenko) niso bili nujno potrebni za predmetno pravdo v smislu 155. člena ZPP oziroma jih ni mogoče oceniti kot stroške, ki bi bili sorazmerni s procesnim ciljem. Gre za stroške, ki so se tožnici zdeli za pravdo koristni, dejansko pa ni izključeno, da so prav ti stroški (dodatno) pripomogli k večji kvaliteti in dolžini tožničinih vlog, s tem pa tudi prispevali k (še) večji procesni aktivnosti toženca in k nastanku dodatnih stroškov postopka obeh pravdnih strank.
Vsakršno opravilo in omejitev, ki delavcu na dan tedenskega počitka onemogoča, da prosto izvaja katerekoli svojo aktivnost in razpolaga s svojim časom, pomeni poseg v pravico do počitka. Počitek mora biti neprekinjen, delavec mora biti 24 ur neprekinjeno prost vseh delovnih obveznosti.
Dejstvo, da bi imela banka v primeru prodaje z dobičkom tudi sama udeležbo na dobičku do 20 %, ne pomeni ničnosti pogodbe, kaj šele določbe o poroštvu.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik kot direktor podjetja podpisal pogodbo o poroštvu za kredit svojega podjetja. Pri tem ni bil zaveden oziroma ga banka ni zavajala in ni bilo pogojev, da bi šlo za oderuško pogodbo.
ZFPPIPP člen 399, 399/1, 399/3, 399/4, 399/4-3. OZ člen 1012.
stečajni postopek nad samostojnim podjetnikom - postopek odpusta obveznosti - ugovor upnika proti odpustu obveznosti - zloraba pravice do odpusta obveznosti - očitno nesorazmerje med vrednostjo premoženja in vrednostjo prevzetih obveznosti
Nesorazmerje med prevzemanjem obveznosti in dolžnikovim premoženjem je bilo tako, da izpolnjuje standard zlorabe pravice do odpusta obveznosti, saj kot že rečeno, od dneva prevzema obveznosti do začetka stečaja so glavnice po prav vseh kreditnih pogodbah naraščale, kar kaže na to, da dolžnik nikoli ni imel namena oziroma jih ni zmogel poplačevati.
Kot izhaja iz sodne prakse, je institut odpusta obveznosti praviloma namenjen osebam, ki niso imele pristopov do takšnega obsega financiranja, kot ga izkazuje osebni dolžnik. Kljub temu je sodna praksa razmeroma stroga in ocenjuje kot nesorazmerno prevzemanje bistveno manjših obveznosti, kot so bile dolžnikove (tudi ko gre za podjetnike).
ZOPNI člen 4, 4/6, 5, 6, 8, 20, 20/1, 21, 21/1, 26, 26/1. ZPP člen 10, 196.
nujno sosporništvo - premoženje nezakonitega izvora - domneva - prenos premoženja na bližnje sorodnike storilca
Domneva o nezakonitem izvoru premoženja iz 5. člena ZOPNI temelji oz. je pogojena z ugotovitvami (temeljite) finančne preiskave zoper preiskovanca, glede katerega je podan (utemeljen) razlog za sum, da se ukvarja s specifično kriminalno dejavnostjo, katere specifika je prav v tem, da praviloma prinaša znatne dobičke. Domneva torej učinkuje le pod pogojem, da posameznik, ki se ga sumi ukvarjanja z lukrativno kriminalno dejavnostjo, ne zmore pojasniti izvora svojega premoženja, katerega obseg, vire, način pridobitve in razpolaganja, ipd. se je predhodno ugotavljal v finančni preiskavi. Navedena pogoja sta tako sestavni del domnevne baze domneve iz 5. člena ZOPNI. V primeru, ko oseba, katere izvor premoženja je sicer zatrjevan kot nezakonit, tega premoženja nima več, ker ga je v celoti prenesla na povezane osebe, ni stranka v postopku za njegov odvzem (zavarovanje). Ni torej pogojev za nujno (enotno) sosporništvo osebe, katere izvor premoženja se zatrjuje kot nezakonit, z osebami, na katero je bilo to premoženje v celoti prenešeno.
ZPP člen 80, 80/1. ZFPPIPP člen 443, 443/1, 443/3, 443/3-2, 444, 444/4, 444/5.
stranka postopka - pravna subjektiviteta - neodpravljiva pomanjkljivost - zavrženje tožbe - izbris družbe iz sodnega registra brez likvidacije - predlog upnika za začetek stečajnega postopka - predlog za začetek stečajnega postopka nad pozneje najdenim premoženjem
Po določilu 444. člena v času izbrisa družbe veljavnega ZFPPIPP ob izbrisu družbe iz sodnega registra brez likvidacije družbeniki ne pridobijo aktivne legitimacije za nadaljevanje pravdnega postopka. Upniki likvidirane družbe lahko predlagajo začetek stečajnega postopka, če tega ne storijo, pa sodišče tožbo zavrže (četrti in peti odstavek citiranega člena). To možnost bi na podlagi določila 2. alinee 2. točke tretjega odstavka 443. člena istega zakona imel tudi pritožnik, vendar le, če bi zatrjeval, da vtoževana terjatev pomeni najdeno premoženje v smislu prvega odstavka 443. člena ZFPPIPP. Ker tega pritožnik ni trdil v postopku pred sodiščem prve stopnje in tudi ni navedel, da je vložil predlog za začetek stečajnega postopka nad premoženjem izbrisane pravne osebe, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbo zavrglo.
ZDR-1 člen 8, 200, 200/5. ZDR člen 6, 6/7, 204, 204/5. ZPP člen 184, 185, 186, 187.
javi razpis - izbirni postopek - neizbrani kandidat - sodno varstvo - odškodninska tožba - kršitev prepovedi diskriminacije - denarna odškodnina - zamuda roka - materialni prekluzivni rok - varovanje prekluzivnega roka za vložitev zahteve - sprememba tožbe - nepodaljšljivost roka - ugasnitev pravice - pravni pouk
Rok iz petega odstavka 200. člena ZDR-1 oziroma iz petega odstavka 204. člena ZDR, v katerem bi lahko tožeča stranka kot neizbrani kandidat na javnih razpisih za direktorja javnega podjetja X. d. o. o. zoper toženo stranko vložila odškodninsko tožbo zaradi kršitve prepovedi diskriminacije, je materialni prekluzivni rok, z iztekom katerega preneha sama pravica uveljavljati odškodnino.
Določbe ZPP o spremembi tožbe ne pomenijo, da bi si tožnik z naknadnim novim zahtevkom za plačilo odškodnine zaradi nepremoženjske škode iz razloga diskriminacije lahko podaljšal rok za sodno varstvo neizbranega kandidata v skladu s petim odstavkom 200. člena ZDR-1 oziroma petim odstavkom 204. člena ZDR. Navedene določbe ZPP o spremembi tožbe torej v takšnem primeru ne podaljšajo tudi roka za sodno varstvo neizbranega kandidata, ki je, kot že pojasnjeno, materialni prekluzivni rok, z vsemi značilnostmi takšnega roka.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00028208
OZ člen 174, 179, 288, 299. ZPP člen 212, 216. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 9. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 39.
odmera nepremoženjske škode - odškodnina za strah - odškodnina za skaženost - pojem skaženosti kot pravni standard - odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - premoženjska škoda - tuja pomoč - obseg pomoči - kamp - prikolica - plačilo pavšala - prosti preudarek - uničenje stvari - trditveno in dokazno breme oškodovanca - delno plačilo odškodnine - zakonske zamudne obresti od dosojene odškodnine - vračunanje obresti - odvetniški stroški - odsotnost iz pisarne - potni stroški stranke - višina kilometrine - samostojna storitev odvetnika
Pri ugotavljanju, ali je skaženost podana, gre za materialnopravno presojo. To pomeni, da mora sodišče presoditi, ali je le-ta glede na zatrjevana dejstva res podana ali ne. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, sodišče ni vezano na oceno pravnega standarda, ki jo je podal izvedenec kot estetsko motnjo, temveč je vezano na opis poškodb oziroma posledice poškodb v objektivnem smislu ter na oškodovankino duševno trpljenje.
Da bi poškodba trajno poslabšala zdravstveno stanje tožničinega desnega kolena, v dokaznem postopku ni podlage. Šlo je le za začasne telesne bolečine v desni nogi v času zdravljenja levega gležnja zaradi večjega obremenjevanja po poškodbi. To ugotavlja tudi izvedenec v tem postopku, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo v okviru prisoje odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Vendar pa je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica zaradi občasnih bolečin ovirana pri opravljanju težjih gospodinjskih in športnih opravil in dejavnosti, v direktnem nasprotju z mnenjem sodnega izvedenca, ki je na podlagi zdravstvene dokumentacije, pogovora in pregleda tožnice ocenil, da sicer minimalna omejena gibljivost levega skočnega sklepa (inverzija in everzija 5 st.) ni zapustila funkcionalnih in anatomskih posledic, ki bi lahko pomenile trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti in delovnih zmožnosti. Ugotovitev izvedenca, da ima lahko tožnica še sedaj občasne bolečine ob spremembi vremena, daljši hoji ali stoji ni zadostni razlog za zaključek o tožničini oviranosti pri omenjenih opravilih. Izvedenec je ob upoštevanju dejstva o obstoju občasnih lahkih bolečin argumentirano pojasnil, upoštevajoč uspešnost zdravljenja in obseg poškodbe, da splošne življenjske aktivnosti tožnice zaradi te poškodbe niso okrnjene.
Tožnica ni upravičena do celotnega vplačanega letnega pavšala za prikolico v kampu. Iz neprerekanih trditev tožnice (in tudi sicer z listinami izkazanih) izhaja, da se je lahko prikolica uporabljala v času od aprila do oktobra, torej šest mesecev, in je tako pavšalni znesek vezan tudi na uporabo v obdobju, ko tožnica še ni bila poškodovana. Če pred poškodbo ni mogla uporabljati prikolice zaradi slabega vremena (ali neke druge višje sile), to ni v vzročni zvezi s kasnejšim nastankom poškodbe, za katerega odgovarja zavarovanec toženke.