ZPP člen 214, 214/2. Pravilnik o merilnih instrumentih (2016) člen 3.
spor majhne vrednosti - domneva priznanja dejstev - sklenitev pogodbe - konkludentna ravnanja - prokurist - pooblastilo prokurista - prekoračitev pooblastila - nedopustne pritožbene novote
Pritožbeno sodišče poudarja, da tožena stranka z izjemo ugovora zoper sklep o izvršbi opr. št. VL73922/2018 z dne 6. 9. 2018 v postopku ni podala drugih navedb. V ugovoru je navedla le, da vtoževanega računa tožene stranke v svojih poslovnih listinah nima zavedenega in da ni seznanjena s pravno podlago za menjavo vodomerov in za njeno obveznost plačila menjave spornih vodomerov. Na pripravljalno vlogo tožeče stranke, v kateri je pojasnila pravno in dejansko podlago svojega zahtevka, tožena stranka ni odgovorila. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da se po določbi drugega odstavka 214. člena ZPP za priznane štejejo navedbe tožeče stranke, da je bila tožena stranka z obvestilom z dne 26. 3. 2012 seznanjena s tem, da bo tožeča stranka zamenjala vodomer v prostorih tožene stranke, o njeni obveznosti plačati ta strošek in da je tožena stranka strošek te menjave tudi plačala.
ZPP člen 214, 214/2, 458, 458/5, 495, 495/1. Pravilnik o izvajanju ukrepov aktivne politike zaposlovanja (2001) člen 44, 81, 81/2, 81/3. ZDR člen 89, 89-1.
pogodbena obveznost - spor majhne vrednosti - kršitev pogodbenih določil - dokazi in izvajanje dokazov - višja sila - razlaga pogodbe
Ne gre slediti materialnopravnemu stališču toženca, da se tožeča stranka ne more sklicevati na kršitev Pogodbe med strankama, ker naj bi sporno določilo o trajanju zaposlitve P. K. presegalo s Pravilnikom o izvajanju ukrepov aktivne politike zaposlovanja (Pravilnik; Ur. l. RS, št. 135/03 s spremembami) dovoljeno dobo 1 leta. Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, je določba 44. člena Pravilnika, ki je pričela veljati 1. 1. 2004, jasna in nedvoumna. Zaposlitev težje zaposljive osebe mora trajati najmanj eno leto. Že jezikovna razlaga te določbe vodi v logičen sklep, da je pravno veljaven dogovor, da zaposlitev traja tudi več kot eno leto. To jasno potrjuje besedna zveza "najmanj". Zato sporno določilo 9. člena Pogodbe ne nasprotuje (kogentnim) določbam Pravilnika, niti iz tega razloga ni nično.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSC00036757
ZPP člen 362, 362/2, 286, 286b, 337, 339, 339/1, 339/2. OZ člen 132, 165, 190, 190/3,193, 299, 299/2, 378, 378/1. ZKP člen 538-546. ZDR-1 člen 3, 134, 134/2. ZDMPNU člen 2. ZMinP člen 2. ZDoh-2 člen 27, 27/5, 127. ZPSV člen 6, 6/6.
neupravičena obsodba - neutemeljen odvzem prostosti - odškodninska odgovornost države - odškodnina za premoženjsko škodo - izgubljeni dohodek - obračun davkov in prispevkov - zamudne obresti
V tem sporu ne gre za delovni spor, v katerem bi tožnik od svojega delodajalca zahteval izplačilo plač iz sklenjenega delovnega razmerja. Ko je odločalo o začetku teka zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za premoženjsko škodo, tako sodišču prve stopnje tudi ni bilo potrebno uporabiti določila ZDR-1, ki urejajo zapadlost dohodka iz delovnega razmerja, temveč je povsem pravilno uporabilo določilo 165. člena OZ o zapadlosti odškodninske obveznosti za plačilo premoženjske škode.
Škoda zaradi izgubljenega zaslužka je bodoča škoda glede na čas nastanka škodnega dogodka. O odškodnini je treba odločati na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari. Gre za vzpostavitev stanja, ki ga sicer še ni bilo, a bi po normalnem teku stvari nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka. Za dokazanost po stališču teorije5 in sodne prakse6 zadošča dokazni standard - zadostne mejne verjetnosti, ki presega 50%. Pravni standard "normalnega teka stvari" se napolnjuje bodisi s preslikavo stanja pred škodnim dogodkom, ko je oškodovanec prejemal dohodke, v čas po njem, ko jih ne prejema ali so ti zmanjšani, bodisi z ugotovitvami o verjetnih dohodkih iz naslova nove zaposlitve oziroma dela ter zaslužka iz tega naslova, ki ga pred škodnim dogodkom oškodovanec še ni opravljal oziroma pridobival. Za tak primer pa gre tudi v obravnavani zadevi, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi se tožnik, če ne bi bil priprt oziroma zaprt, zaposlil.
Ker ima delavec, ki dela polni delovni čas, v skladu z 2. členom Zakona o določitvi minimalne plače in o načinu usklajevanja plač oziroma kasneje v skladu z 2. členom Zakona o minimalni plači pravico do plačila za opravljeno delo najmanj v višini minimalne plače, ki jo določa isti zakon, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožniku iz naslova izgube na zaslužku v celotnem vtoževanem obdobju zaradi neutemeljenega odvzema prostosti in neupravičene obsodbe nastala škoda (vsaj) v višini vsakokratne minimalne plače, določene z zakonom.
Tudi odškodnina za izgubljeni zaslužek v skladu s 5. točko 27. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) obdavčljiva in se od nje plača dohodnina, pri čemer mora obračun akontacije in plačilo izvršiti v skladu s 127. členom ZDoh-2 izplačevalec obdavčljivega dohodka, to pa je v konkretnem primeru tožena stranka.
Obremenitev odškodnine s prispevki je utemeljena le v primeru, ko pride do izgube dohodka iz redne zaposlitve. Ker je bila tožniku za obdobje od 15. 4. 1997 do 28. 1. 2002 z odločbama ZPIZ priznana lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja, je njegov status zavarovanca v tem obdobju izenačen s statusom delavca z redno zaposlitvijo, kar pomeni, da za to obdobje v skladu z določili Zakona o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju: ZPSV) v zvezi s prisojeno odškodnino iz naslova izgubljenega zaslužka obstaja tudi obveznost obračunati, izplačati in odvesti prispevke. V skladu s 1. odstavkom v zvezi s 6. odstavkom 6. člena ZSVP je v tem konkretnem primeru zavezanec za plačilo prispevkov tožena stranka, ki je izplačevalec tega dohodka v obliki odškodnine. V preostalem vtoževanem obdobju (od 29. 1. 2002 do 31. 10. 2007 in od 16. 11.2008 do 30. 11. 2016) pa prisojene odškodnine ne predstavlja izguba na zaslužku iz redne zaposlitve, saj tožnik v tem obdobju ni bil v delovnem razmerju, niti mu ni bil za to obdobje priznan status zavarovanca iz delovnega razmerja, zato toženi stranki za to obdobje od prisojene odškodnine ni mogoče naložiti tudi obveznosti obračunati, izplačati in odvesti prispevke.
regres za letni dopust - božičnica - kolektivna pogodba
Res je, da je pisni obračun plače verodostojna listina, vendar to ne pomeni, da delodajalec ne more dokazati, da je kljub drugačni navedbi v obračunu plače izplačal delavcu dolgovane prejemke iz delovnega razmerja v pravilni višini.
Tožena stranka je kljub drugačnemu zapisu v plačilnih listah smela dokazovati, da je tožniku plačala celotne zneske po kolektivni pogodbi pripadajočih zneskov regresov za letni dopust in božičnic.
zdravljenje v tujini - plačilo sodne takse - premoženjski spor
V sporni zadevi je tožeča stranka od toženca zahtevala povrnitev neupravičeno pridobljenih sredstev v določeni višini. Gre za povrnitev preplačila. V tem primeru gre tudi po stališču pritožbenega sodišča za premoženjski spor, kar pomeni, da je potrebno plačati sodno takso.
obstoj delovnega razmerja - samostojni podjetnik - elementi delovnega razmerja - delo po pogodbah civilnega prava
Sodišče prve stopnje se je pri presoji po nepotrebnem opiralo na določila pogodbe o opravljanju marketinških storitev (npr. da ne vsebuje obveznosti tožnika, da delo opravlja vsakodnevno v prostorih toženke in z njenimi sredstvi, da v pogodbi ni določen kraj opravljanja dela), saj v tovrstnih sporih ni bistvena vsebina pogodbe, ki je formalna podlaga sodelovanja, ampak je pomembno raziskovanje dejstev, ki kljub sklenjeni civilni pogodbi kažejo na izvajanje delovnega razmerja. Podobno nerelevantne so ugotovitve sodišča prve stopnje kot npr., da tožniku ni bilo potrebno predložiti bolniškega lista. To namreč ni bilo potrebno, ker pri toženki ni bil zaposlen. Iz istega razloga je nepomemben poudarek sodišča prve stopnje, da tožniku, za razliko od zaposlenih, ni bilo treba pridobiti soglasja za opravljanje nadur. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovitev o tem, da naj bi bil tožnik bistveno bolj samostojen od zaposlenih, vezalo na docela nerelevantno dejstvo, da tožnik ni dobil plačanih potnih stroškov. Takšne okoliščine, ki kažejo zgolj na običajno, splošno znano razliko med zaposlenimi delavci in sodelavci po civilnih pogodbah, tožniku ne morejo biti v škodo pri dokazovanju elementov delovnega razmerja.
Pri ugotavljanju potreb otroka je podana soodvisnost z zmožnostmi vsakega od staršev. Večje kot so zmožnosti staršev, večji obseg otrokovih potreb lahko zadovoljijo in obratno. Nujnost zadovoljitve potreb otrok pa tudi pada na njihovi lestvici od primarno življenjskih do prostočasnih.
Pri ugotavljanju obsega potrebe ne gre za matematični pristop, ki bi temeljil na natančni oceni preživninskih stroškov, ampak gre zgolj za oceno.
Treba je upoštevati v sodni praksi izoblikovano enotno stališče, da se pri porazdelitvi preživninskega bremena upošteva tudi okoliščino, da praviloma tisti od staršev, ki mu je otrok dodeljen, z varstvom, vzgojo in skrbjo bistveno bolj kot drugi skrbi za otrokov telesni in duševni razvoj. V obravnavanem primeru je delo v zvezi z mld. tožnico, skrb, gospodinjska opravila, njeno varstvo in vzgoja, vsi prevozi, na tožničini materi. Toženec teh obremenitev nima. Niti nima stikov, oziroma so ti minimalni. Takšno dejansko stanje pa pogojuje najmanj izenačitev ugotovljenega stroškovnega bremena med oba preživninska zavezanca.
Pravilno je tudi pravno razlogovanje sodišča prve stopnje o nujnem in enotnem sosporništvu vseh etažnih lastnikov posameznih delov, kot solastnikov splošnih skupnih delov k stavbi, vknjiženih pri spornih nepremičninah v primeru uveljavljanja izključne lastninske pravice na teh nepremičninah. Solastnina vseh etažnih lastnikov na skupnih delih je neločljivo povezana z lastnino na posameznem delu. Za vsako spremembo po njenem oblikovanju, kar je tudi sprememba solastniških deležev na skupnih delih ali pa situacija, da skupni deli postanejo del posameznega dela v etažni lastnini ali nov posamezni del, pa je potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov, saj gre za pravna dejanja, ki imajo učinke razpolaganja (113. člen SPZ, enako 22. člen SZ-1). Zato pa so tudi etažni lastniki kot solastniki, v korist katerih je na skupnih delih vknjižena solastninska pravica, v zvezi z zahtevkom na ugotovitev priposestvovanja splošnih skupnih delov, nujni in enotni sosporniki.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00027905
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 6, 6/1, 7, 7/1, 8. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 3, 3/3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah člen 17, 38. URS člen 1, 2, 67, 34, 35, 36, 53. OZ člen 5, 6, 6/2, 88, 372, 1057, 1057/2. ZVPot člen 23, 24. ZS člen 113a, 113a/1, 113a/3, 113a/6. ZN člen 4. ZIZ člen 17, 17/1, 20a, 29a/1, 55, 55/1, 55/1-2, 59, 71, 71/1, 71/2. ZPP člen 3, 3/3. ZBan-1 člen 111, 111/5, 127, 177, 177/4.
predhodno odločanje - Direktiva Sveta 93/13/EGS - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - harmonizacija prava - varstvo potrošnikov - kredit v CHF - valutno tveganje - nepošteni pogodbeni pogoji - preizkus po uradni dolžnosti - obseg preizkusa - dobra vera in poštenje - pojasnilna dolžnost banke - bančno poslovanje - ničnost - neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - načelo formalne legalitete - načelo vestnosti in poštenja - načelo profesionalne skrbnosti - načelo socialne države - solidarnost - varstvo šibkejše stranke - socialna funkcija lastnine - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti - pravica do doma - pogodbena svoboda strank - omejitev pogodbene avtonomije
Sodišče EU je v zadevi C-407/18 presodilo, da mora imeti v skladu z načelom učinkovitosti prava EU izvršilno sodišče, ki odloča o predlogu za izvršbo na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa potrošniške pogodbe o hipotekarnem kreditu, možnost na predlog potrošnika ali po uradni dolžnosti opraviti preizkus notarskega zapisa, ali vsebuje nepoštene pogoje v smislu Direktive Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, in pri tem odložiti predlagano izvršbo.
Sodišče EU je pri tem poudarilo, da preventivni nadzor notarja, tudi če obstaja, ne zadostuje za zagotovitev učinkovitega varstva, zagotovljenega z Direktivo 93/13. Potrošniku mora biti zagotovljeno učinkovito sodno varstvo pred nepoštenimi pogoji tudi v fazi izvršbe.
V okviru zagotavljanja visoke ravni varstva potrošnikov (38. člen Listine EU o temeljnih pravicah) je temeljni cilj učinkovito vzpostaviti enakost med ponudnikom in potrošnikom, ki je sicer v podrejenem položaju in nima možnosti vplivanja na vsebino pogojev, pri tem pa tudi odvrniti ponudnike od nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev. Sodišče EU je že večkrat poudarilo, da je navedeno enakost dolžno vzpostaviti nacionalno sodišče z zavrnitvijo učinkovanja nepoštenih pogodbenih pogojev, četudi potrošnik v tej smeri ni aktiven. Potrošniško varstvo ne uresničuje le zasebnega interesa konkretnega potrošnika, ampak tudi javni interes dviga življenjske ravni in kakovosti življenja v družbi. Vloge in odgovornosti nacionalnega sodišča se pri tem ne omejuje le na možnost, da se izreče o nepoštenosti pogoja, ampak je to njegova obveznost, ki jo mora izpolniti takoj, ko tak pogoj lahko zazna in presodi.
Slovenski izvršilni postopek omogoča, da izvršilno sodišče opravi vsebinsko presojo nepoštenih pogojev v izvršilnem postopku in ni nujno navedenega vprašanja prepustiti sodišču v ločeni pravdi ter le odložiti izvršbo. Sodišče druge stopnje je oblikovalo nov, omiljen pristop k razumevanju načela formalne legalitete (glede vezanosti na notarski zapis kot izvršilni naslov).
Zasnova minimalne uskladitve (harmonizacije) državam članicam pušča široko diskrecijsko pravico. Slovenski zakonodajalec jo je uveljavil s tem, da v slovenski pravni red ni prenesel omejitve presoje nepoštenih pogojev, ki pomenijo glavno pogodbeno obveznost, le na tiste pogoje, ki so nejasni (ni prenesel omejitve iz člena 4(2) Direktive 93/13). S tem je omogočil tudi presojo jasnih (transparentnih) pogojev, s čimer vprašanje ustrezno opravljene pojasnilne dolžnosti za obseg dopustne presoje nepoštenosti po slovenski ureditvi nima pomena. Pri tem je zakonodajalec tudi opredelil v 23. in 24. členu Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) širša, dodatna merila presoje nepoštenih pogojev, kot ta izhajajo iz člena 3(1) Direktive 93/13, s čimer je omogočil boljše, širše varstvo potrošnikov.
Čeprav v pretekli ureditvi, ki velja za obravnavano zadevo, zakonodajalec ni konkretno opredelil omejitve valutne klavzule, tovrstna omejitev izhaja iz same prepovedi nepoštenih pogojev (23. člen ZVPot), ki jo slovenski pravni red neposredno povezuje s pravnim standardom vestnosti in poštenja (24. člen ZVPot). Če načelo vestnosti in poštenja povežemo z načelom varstva šibkejše stranke, je v obravnavani zadevi potrošniškega kreditnega razmerja poudarjena obveznost banke, da vnaprej pripravljeno vsebino pogodbe oblikuje tako, da se lahko učinkovito uresničijo potrošnikovi interesi. Sodišče druge stopnje ob zahtevi transparentnosti kreditnega produkta, poudarja zahtevo po kakovostnih izbirah, da se lahko potrošniku zagotovi učinkovita izravnava pogajalske podrejenosti in s tem učinkovito izvrševanje pogodbene svobode. Kreditna pogodba že po svojem namenu bistveno odstopa od tipičnih aleatornih poslov, t. i. kockarskih poslov, pri katerih je dopustno sprejeti tudi neomejeno tveganje velike izgube, ki ga ni mogoče obvladovati. Glavni interes in utemeljeno pričakovanje potrošnika pri stanovanjskem kreditu je dolgoročno stabilno financiranje, ki ga prekomerno ne obremeni in ne vsebuje težko obvladljivega tveganja nezmožnosti odplačevanja (v obravnavani zadevi iz mesečnih prihodkov v domači valuti). Banka mora slediti razumnim pričakovanjem potrošnika in ga varovati pred tveganjem odškodovanja in položajem, da zaide v plačilno nesposobnost in posledično v spiralo zadolženosti. V povezavi z načelom profesionalne skrbnosti lahko navedeno razumevanje nadgradimo v zahtevo po odgovornem kreditiranju. Odgovornost ne obstaja samo v fazi sklepanja pogodbe, ampak v celotnem življenjskem ciklu kredita, tudi v fazi oblikovanja produkta. Zahteva po odgovornem kreditiranju pa ne izhaja le iz navedenih načel, ampak tudi iz temeljnih sistemskih zahtev bančnega poslovanja, saj morajo banke vedno poslovati znotraj omejenega tveganja.
Za presojo so pomembni tudi ustavni vidiki, predvsem vrednote načela socialne države in socialna funkcija lastnine. S tem, ko je v potrošniško stanovanjsko kreditno pogodbo vnesen element neomejenega tveganja (neomejeno valutno tveganje, potencirano še z obrestnim tveganjem zaradi variabilne obrestne mere), torej tveganja tudi zelo velike premoženjske izgube, je povsem izstopajoč le ekonomski vidik možnosti (špekulativne) pridobitve ali izgube premoženjske koristi, socialni vidik stabilnega financiranja stanovanja kot izjemno pomembne dobrine, pa je povsem v ozadju. Tak bančni produkt namesto, da bi okrepil svobodo in varnost posameznika, temeljna elementa dostojanstva človeka, lahko učinkuje povsem nasprotno. Na ključnem področju ustvarjanja temeljev za osebni razvoj ga potisne v nestabilno okolje možnosti velike izgube, v katerem obstaja resno tveganje, da bo okrnjeno njegovo osebno dostojanstvo zaradi tveganja učinka dolžniške spirale in izgube doma, lahko celo tveganja revščine.
Enako kot po nacionalnem pravu, je tudi v pravu EU varstvo potrošnikov in s tem presoja nepoštenih pogojev, kot je bilo že pojasnjeno, prepletena z vrednoto solidarnosti, svobode in spoštovanjem socialne funkcije lastnine. Poudarki, vezani na spoštovanje slovenske ustave, so zato uporabni tudi pri presoji nepoštenih pogojev po pravu EU s sklicevanjem na 38. člen Listine EU (ki omogoča omejevanje lastninske oziroma premoženjske svobode v javnem interesu varstva šibkejšega - potrošnika) in s sklicevanjem na zavezanost socialnemu tržnemu gospodarstvu, ki je usmerjeno v socialni napredek (člen 3(3) Pogodbe o Evropski Uniji - PEU).
Posplošeno pojasnilo o možnosti zvišanja ali znižanja obveznosti še ne omogoča transparentnosti pogodbenega pogoja valutne klavzule. Razumevanje pogoja nasprotovanja dobri veri iz Direktive 93/13 je v bistvenem sorodno razumevanju vsebine slovenskega načela vestnosti in poštenja, podan pa je tudi pogoj znatnega pogodbenega neravnotežja.
Po pojasnjenem je nepošten v obravnavanem notarskem zapisu zajet pogodbeni pogoj o vezanosti dolgoročnega stanovanjskega potrošniškega kredita na tujo valuto švicarski frank (CHF), ker ne vsebuje ustrezne omejitve valutnega tveganja.
Ker je podana tako kršitev po nacionalnem pravu, kot tudi po Direktivi 93/13, nacionalno sodišče nepoštenega pogoja ne sme spreminjati oziroma prilagoditi na dopustno mero.
Zaradi ničnosti nepoštene valutne klavzule preostane le sankcija ničnosti celotne kreditne pogodbe. Notarski zapis take pogodbo nima učinka izvršilnega naslova.
Vsakršno opravilo in omejitev, ki delavcu na dan tedenskega počitka onemogoča, da prosto izvaja katerekoli svojo aktivnost in razpolaga s svojim časom, pomeni poseg v pravico do počitka. Počitek mora biti neprekinjen, delavec mora biti 24 ur neprekinjeno prost vseh delovnih obveznosti.
razveza zakonske zveze - obvezne sestavine sodbe - obrazložitev sodbe - navedbe pravdnih strank - relevantna dejstva - izjava stranke - pravno neodločilne trditve - pravovarstvena potreba za odločanje o pritožbi - pravna korist - laična stranka
V obrazložitev sodbe sodijo le relevantna dejstva, na podlagi katerih temelji odločitev, zato sodišče ni dolžno povzemati navedb pravdnih strank, če niso odločilne za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka.
URS člen 22. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. ZIZ člen 57.
začasna odredba - postopek za izdajo začasne odredbe - ugovor zoper začasno odredbo - vročitev ugovora - vročanje odgovora na ugovor dolžniku - načelo kontradiktornosti - kršitev načela kontradiktornosti postopka - zavrnitev dokaznega predloga - dopustnost dokaza - poseg v pravico do zasebnosti - dokaz, pridobljen s kršitvijo pravice do zasebnosti - načelo sorazmernosti - pravica do izjave - verjeten obstoj terjatve
Izvedba dokaza, tudi če je pridobljen s kršitvijo pravice do zasebnosti, ni a priori izključena. Poseg v pravico do zasebnosti je namreč pod določenimi pogoji dopusten, in sicer če za to obstajajo posebej utemeljene okoliščine oziroma, če je namen izvedbe takšnega dokaza izvrševanje neke ustavno zavarovane pravice. V takem primeru mora sodišče upoštevati načelo sorazmernosti in skrbno presoditi, kateri pravici je treba dati prednost. Takšno je tudi stališče sodne prakse rednih sodišč, ki temelji na povzeti odločbi Ustavnega sodišča, saj ZPP tega področja (dokazi, pridobljeni na nedovoljen način) ne ureja. Vse povedano velja tudi za izvedbo in oceno nezakonito pridobljenih dokazov v postopku zavarovanja.
URS člen 22, 26. ZDZdr člen 53, 58. OZ člen 131, 131/1.
odškodninska odgovornost države - odgovornost države za protipravno ravnanje sodišča - psihiatrično zdravljenje - psihiatrično zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom - pravica do poštenega obravnavanja - duševno zdravje
Pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, je treba izhajati iz narave njegovega dela, zato vsaka zmotna uporaba materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka še ne pomenita protipravnega ravnanja.
Presoja utemeljenosti odškodninskega zahtevka zaradi protipravnega ravnanja sodišča se dopušča, če se dokaže, da je bilo ravnanje sodišča v postopku v očitnem nasprotju s potrebno profesionalno skrbnostjo in je zato stranki nastala škoda, vendar le ob predpostavki, da je prizadeta stranka izčrpala pravna sredstva, s katerimi bi v za to predvidenem postopku lahko dosegla razveljavitev, spremembo ali ugotovitev nezakonitosti sporne pravnomočne sodne odločbe.
Dejstvo, da bi imela banka v primeru prodaje z dobičkom tudi sama udeležbo na dobičku do 20 %, ne pomeni ničnosti pogodbe, kaj šele določbe o poroštvu.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik kot direktor podjetja podpisal pogodbo o poroštvu za kredit svojega podjetja. Pri tem ni bil zaveden oziroma ga banka ni zavajala in ni bilo pogojev, da bi šlo za oderuško pogodbo.
izvršljiv notarski zapis - notarski zapis kot izvršilni naslov - zapadlost terjatve - dokaz zapadlosti terjatve - negativno dejstvo - identifikacija terjatve
Kadar sta nastanek in zapadlost obveznosti dolžnika iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa vezani na nastop negativnega dejstva (to je nesklenitev prodajne pogodbe), upnik ni dolžan v izvršilnem postopku dodatno dokazovati izvršljivosti terjatve, temveč zadošča, da upnik zatrjuje, da je takšno negativno dejstvo nastopilo. Dolžnikov položaj pa je v zvezi s tem zavarovan z možnostjo ugovora po 55. členu ZIZ.
dokazni postopek - dokazna listina v tujem jeziku - dokaz z zaslišanjem prič - dokazna moč - neizvedba dokaza z zaslišanjem priče - neobstoj dokaznih pravil
Iz nosilnih razlogov prvostopenjskega sodišča izhaja, da bi zaradi zanikanja tožeče stranke o kakršnemkoli dogovoru plačila v zatrjevanem tristranem razmerju tožena stranka tak dogovor lahko dokazovala le z listinskimi dokazi, ne z zaslišanji priče in zastopnika tožene stranke.
Tako stališče prvostopenjskega sodišča nima opore v določbah ZPP. ZPP namreč ne predpisuje vrednostne stopnje posameznih dokazov v zvezi z ugotavljanjem spornih dejstev (razen glede dokazne moči javne listine po prvem in drugem odstavku 224. člena). To pa pomeni, da je ob odsotnosti listine sporna dejstva mogoče dokazovati tudi z drugimi dokaznimi sredstvi (razen v primeru, če je sestava listine po materialnem pravu pogoj za veljavnost določenega pravnega posla). Iz navedenega zato izhaja, da je prvostopenjsko sodišče zaradi neizčrpanega dokaznega postopka nepopolno ugotovilo dejansko stanje.
ZPP člen 116, 116/1, 116/2, 140, 140/1, 142, 142/3, 142/4. ZIZ člen 55, 58, 58/4.
ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi - rok za ugovor - zamuda roka - vrnitev v prejšnje stanje - nadomestna vročitev - opravičljiv razlog za zamudo - počitnice - sprejem sodnih pošiljk - standard nezakrivljenosti - dolžna skrbnost - vročanje po članu gospodinjstva
Praviloma velja, da mora biti stranki, ki ji je bila vročitev opravljena po določbah o nadomestni vročitvi, pa nato za vročitev dejansko ni izvedela, ker je bila npr. na počitnicah, omogočena vrnitev v prejšnje stanje. Od naslovnika namreč ni mogoče zahtevati, da ob začasni odsotnosti zaradi službene poti ali dopusta za ta čas poskrbi za sprejem sodnih pisanj.
Stranka namreč lahko nosi breme krivde svojega odvetnika, pa tudi svojega zakonitega zastopnika, ni pa ji mogoče pripisati bremena za krivdno ravnanje tretjih oseb, v konkretnem primeru matere, ki drugemu dolžniku ni pravočasno izročila sodnih pisanj oziroma ga obvestila o njihovem prevzemu.
Četrti dolžnik v omenjenem času ni bil odsoten od doma (tako kot drugi dolžnik), zato je imel možnost nastalo situacijo preprečiti na način, da bi ob dotedanji praksi prevzemanja pošiljk s strani tretje dolžnice skrbneje in bolj redno preverjal prispelo pošto, in sicer na povsem isti način kot je to storil drugi dolžnik ob vrnitvi domov.
krivdni stroški - vročanje po elektronski poti - vročanje pisanj v varni elektronski predal - pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca - krivdno povzročeni stroški kazenskega postopka - stroški za vročanje pisanj - pooblaščeni vročevalec
Sodišče prve stopnje je pritožniku sodna pisanja pošiljalo tudi po elektronski poti, ker pa mu pisanj ni vročalo v varni poštni predal, temveč (le) po "navadni" elektronski poti, takšen način vročanja ni bil pravilen, zaradi česar prvostopenjsko sodišče ni moglo sprejeti določenih procesnih odločitev, ki jih zakon pogojuje (tudi) s pravilno vročitvijo sodnega pisanja obdolžencu (npr. sojenje v obdolženčevi nenavzočnosti).
pogodba o nepremičninskem posredovanju - provizija za nepremičninsko posredovanje - pravica do plačila - pripoznava obveznosti
Temeljno sporočilo 8. člena ZPP ni prostost dokazne ocene v smislu intimnega prepričanja, marveč k racionalni argumentaciji zavezana dokazna ocena. Obrazložitev mora biti zato takšna, da izčrpno in poglobljeno ter z razumno argumentacijo prepriča stranke in sodišče druge stopnje. To terja posebno opredelitev tudi do dokazov, ki so si nasprotujoči. Pojasniti je potrebno, v katerem delu so si nasprotujoči, kateremu od teh dokazov sodišče verjame in kateremu ne, ter seveda za to navesti ustrezne razloge.