Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča iztoževano terjatev tožeče stranke iz naslova izgubljenega dobička pravilno pravno kvalificiralo kot terjatev za povrnitev sukcesivno nastajajoče premoženjske škode, to je škode, ki kontinuirano in sproti nastaja v daljšem časovnem obdobju in jo je mogoče pričakovati tudi v bodoče. Zastaranje odškodninske terjatve za sukcesivno nastajajočo bodočo premoženjsko škodo pa začne teči, ko tožnik izve za takšno škodo in jo lahko uveljavlja.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - sprememba delodajalca - sodna razveza - reintegracija - datum sodne razveze - denarno povračilo namesto reintegracije
V konkretnem primeru je bistvena okoliščina za določitev datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za delovno razmerje tožnika pri toženi stranki za nedoločen čas na delovnem mestu visokošolski učitelj – redni profesor za krajši delovni čas 8 ur tedensko, dejstv, da je tožnik od 1. 1. 2017 dalje zaposlen pri drugem delodajalcu za polni delovni čas. Od tega dne dalje ima tožnik že vzpostavljeno delovno razmerje in je od tega dne že prijavljen v zavarovanje. Zato mu je pri toženi stranki delovno razmerje lahko trajalo le do tega datuma.
prodajna pogodba - dogovor o kompenzaciji - vsebina dogovora - stvarne napake - jamčevanje - materialni prekluzivni rok
Povedano drugače, pritožba se neutemeljeno zavzema, da naj bi zatrjevani dogovor o prodaji vozil in nakazovanju denarja za nakup apartmaja na Hrvaškem, kar naj bi se kompenziralo, vključeval tudi dogovor o kompenzaciji prav vsega, tudi sporne nasprotne odškodninske terjatve.
Trditveno in dokazno breme glede materialnega in procesnega pobota sta na toženki, medtem ko že iz zgoraj izpostavljenih dejstev izhaja, da je toženka izgubila svoje pravice iz jamčevanja za stvarne napake (nasprotno terjatev) že 20.12.2015 (glej enoletni materialni prekluzivni rok iz 480. člena OZ) in da bi, če se sledi sicer zmotni pritožbeni tezi, da gre za navadno odškodninsko terjatev, njena terjatev v vsakem primeru tudi zastarala dne 20.12.2017 (v subjektivnem roku treh let iz 352. člena OZ).
Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 205, 208.
kilometrina - prevoz na delo in z dela - pogodba o zaposlitvi - službena potovanja - sprememba kraja opravljanja dela - kraj opravljanja dela
Poti, ki jih je na podlagi izdanih odredb v spornem obdobju opravil tožnik v druge kraje, niso redne poti na delo na sedež delodajalca oziroma kraj, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno s sklicevanjem na sodno prakso v podobnih primerih štelo tožnikove poti na sporna delovišča za službena potovanja, za katera tožniku pripada kilometrina po 208. členu KPDŽP.
plačilo v izvršbi - razveljavitev izvršilnega naslova - nasprotna izvršba - pravdni postopek - neupravičena pridobitev
Tožena stranka kot upnica je v situaciji, ko je tožeča stranka zoper pravnomočno sodbo vložila revizijo kot izredno pravno sredstvo, sprejela tveganje, da bo izvršilni naslov, na podlagi katerega je predlagala izvršbo, pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega. Z razveljavitvijo izvršilnega naslova pa je skladno z določbo 67. člena ZIZ tožeča stranka kot dolžnik pridobila pravico, da od tožene stranke kot upnika zahteva, da ji vrne tisto, kar je z izvršbo dobila.
V konkretnem primeru je bil razveljavljen izvršilni naslov in ne sklep o izvršbi, vendar tožena stranka zmotno meni, da lahko zadrži tisto, kar je prejela na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi, ker je odločilno, da je bil razveljavljen izvršilni naslov kot pravna podlaga za vložitev predloga za izvršbo. Sklep o izvršbi je smel biti realiziran, vendar kasnejša razveljavitev izvršilnega naslova omogoča dolžniku, da tisto, kar je upnik v izvršbi prejel vrne dolžniku po pravilih o nasprotni izvršbi ali pa sme dolžnik zahtevati vračilo v pravdnem postopku.
obstoj delovnega razmerja - samostojni podjetnik - elementi delovnega razmerja - delo po pogodbah civilnega prava
Sodišče prve stopnje se je pri presoji po nepotrebnem opiralo na določila pogodbe o opravljanju marketinških storitev (npr. da ne vsebuje obveznosti tožnika, da delo opravlja vsakodnevno v prostorih toženke in z njenimi sredstvi, da v pogodbi ni določen kraj opravljanja dela), saj v tovrstnih sporih ni bistvena vsebina pogodbe, ki je formalna podlaga sodelovanja, ampak je pomembno raziskovanje dejstev, ki kljub sklenjeni civilni pogodbi kažejo na izvajanje delovnega razmerja. Podobno nerelevantne so ugotovitve sodišča prve stopnje kot npr., da tožniku ni bilo potrebno predložiti bolniškega lista. To namreč ni bilo potrebno, ker pri toženki ni bil zaposlen. Iz istega razloga je nepomemben poudarek sodišča prve stopnje, da tožniku, za razliko od zaposlenih, ni bilo treba pridobiti soglasja za opravljanje nadur. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovitev o tem, da naj bi bil tožnik bistveno bolj samostojen od zaposlenih, vezalo na docela nerelevantno dejstvo, da tožnik ni dobil plačanih potnih stroškov. Takšne okoliščine, ki kažejo zgolj na običajno, splošno znano razliko med zaposlenimi delavci in sodelavci po civilnih pogodbah, tožniku ne morejo biti v škodo pri dokazovanju elementov delovnega razmerja.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - sporazum - napake volje - nedopustna grožnja
Ob podpisu sporazuma o prenehanju delovnega razmerja s strani tožnice ni bila podana prava volja za njegovo sklenitev. Ni bistveno, da so bile pri tožnici v času podpisa sporazuma njene voljne sposobnosti (le) bistveno zmanjšane zaradi njene osebnostne strukture - nevrotične motnje, in ne v celoti odsotne, saj je na voljo vplivalo tudi njeno dojemanje obtožbe kot krivične, prav to pa je v povezavi s presenečenjem pomenilo, da so bile voljne sposobnosti tožnice v smislu obvladovanja takšne, da so tožnici onemogočile presojo situacije ter pravilno odločanje. Tožnica je podpisala sporazum zaradi strahu pred avtoriteto, na odločitev pa je vplivalo tudi težko življenjsko obdobje, kar je še dodatno povzročilo, da se je osebnostna nevrotična struktura tožnice v tistem obdobju razvila v depresivno klinično sliko oz. intenzivnejšo obliko. Zato je pravilen nadaljnji zaključek, da tožnica v takšnem stanju ni bila dovolj pozorna niti asertivna, da bi vztrajala pri razčiščevanju obtožbe in se poglobila in razumela to, kaj je podpisala.
zagovornik soobdolženca - kolizija interesov med soobdolženci - pravica do proste izbire zagovornika
Povsem pravilno je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na komentar k 68. členu ZKP, v katerem je navedeno, da v primeru, ko teče kazenski postopek zoper več soobdolžencev, ne more zagovornik, ki je zagovarjal enega obdolženca, kasneje v istem postopku zagovarjati drugega obdolženca, to pa bi bilo tudi v nasprotju s 5. členom Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), po katerem odvetnik v isti stvari ne more zastopati stranke, če je zastopal nasprotno stranko. Takšnemu položaju namreč ustreza situacija, ko bi zagovornik v istem kazenskem postopku zastopal dva soobdolženca, katerih interesi obrambe so že po naravi stvari v koliziji in bi tako zaupne informacije, ki jih je dobil od prvega obdolženca, lahko uporabil v njegovo škodo, zato da bi koristil soobdolžencu, ki ga kasneje zagovarja.
Res je, da je pravica do proste izbire zagovornika ena od temeljnih obdolženčevih pravic, vendar pa le-ta, kljub pomembnosti odnosa zaupanja med stranko in zagovornikom, ni in niti ne more biti absolutna, še zlasti v primerih, kjer prihaja do kolizije interesov obrambe v postopkih z več obdolženci. Sodišče mora tako v razumnih mejah omogočiti pravico do proste izbire zagovornika, pri tem pa v vsakem konkretnem primeru presoditi, ali in v kakšni meri omejitev te pravice vpliva na obdolženčevo pravico do obrambe.
V skladu s prvim odstavkom 158. člena ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Iz te določbe izhaja, da tožeči stranki ni treba povrniti stroškov, če je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Izpolnitev zahtevka s strani tožene stranke namreč smiselno pomeni pripoznavo zahtevka, to pa posledično pomeni, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške, saj je treba umik tožbe zaradi izpolnitve zahtevka šteti kot uspeh tožeče stranke v sporu.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 43, 43/1, 44, 45.
zdraviliško zdravljenje
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja v prvem odstavku 43. člena določajo, da ima zavarovana oseba pravico do zdraviliškega zdravljenja, ki obsega zahtevnejšo medicinsko rehabilitacijo s souporabo naravnih zdravilnih sredstev v naravnih zdraviliščih. Pri tem pa mora izpolnjevati pogoje določene v 44. in 45. členu Pravil. Zdraviliško zdravljenje je mogoče odobriti le v primeru, če gre za zdravstvena stanja, kot so določena v 45. členu. Nadalje pa mora obstajati tudi pričakovanje za povrnitev funkcionalnih sposobnosti.
Iz spisa izhaja, da je bil prvi toženec in zakoniti zastopnik druge toženke na narok dne 7.3.2018 pravilno vabljen z vabilom za zaslišanje, da se vabilu ni odzval, da se predmetnega naroka ni udeležil in da svojega izostanka v postopku na prvi stopnji sojenja (pred narokom (in tudi ne kasneje)) ni opravičil. Skladno z navedenim je sodišče prve stopnje pravilno postopalo in izvedlo narok ter zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem tožene stranke (tožencev).
Iz zdravniškega potrdila, ki ga toženca prilagata šele k pritožbi, sicer izhaja, da je bilo le-to izdano 6.3.2018.
Predmetni dokaz na pritožbeni stopnji sojenja ne more biti upošteven. Gre namreč za nedovoljeno pritožbeno novoto iz prvega odstavka 337. člena ZPP.
V obravnavani zadevi gre za spor zaradi novih pravic iz invalidskega zavarovanja na temelju I. kategorije invalidnosti. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 126. členu v zvezi s 93. členom in 1. alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2. Po navedenih določbah na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti. Nove pravice iz invalidskega zavarovanja je mogoče priznati le, če nastane nov primer invalidnosti. Torej, če ob že ugotovljeni kategoriji invalidnosti s preostalo delovno zmožnostjo za drugo delo s polnim delovnim časom, pride do takšnih sprememb oziroma bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja, da je mogoče ugotoviti popolno izgubo delovne zmožnosti za vsakršno organizirano pridobitno delo.
Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da ne pogodba o odstopu terjatev in ne njena nadgradnja v obliki „faktoringa“ ne predstavljata pogodbe o dobavi blaga oziroma opravi storitev v smislu prvega odstavka 3. člena ZPreZP-1. Ker je temeljni posel, na podlagi katerega je bila izdana izvršnica, pogodba o odstopu terjatev, je bila izvršnica izdana v nasprotju z določili ZPreZP-1 in je zato neveljavna (prvi odstavek 86. člena OZ v zvezi s 3. členom OZ).
Na podlagi 1. odstavka 118. člena ZPIZ-2 se v primeru naknadnega priznanja določenega obdobja pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, takšna doba upošteva za odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine. V primeru, ko se uživalcu pokojnine naknadno prizna določeno obdobje pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, se torej priznana pokojninska doba upošteva za odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine. Pravica do odstotnega povečanja pokojnine gre od naslednjega dne po vložitvi zahteve (2. odstavek 118. člena ZPIZ-2).
Da bi bilo mogoče ravnanje toženca šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno. Torej takšno, da bi brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je zavod kot nosilec in izvajalec javnih pooblastil pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi njegovo ravnanje bilo potrebno šteti za protipravno v smislu standarda, izoblikovanega za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta.
Kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin iz prvega odstavka 235. člena KZ-1 je lahko storjeno, če storilec izpolni zakonske znake ene od alternativno določenih oblik kaznivega dejanja, saj so te izvršitvene oblike v zakonu navedene alternativno in ne kumulativno. Kaznivo dejanje pa bo storjeno tudi z ravnanjem, ki pomeni izpolnitev dveh ali več v zakonu določenih izvršitvenih dejanj, zaradi česar se izvršitvena načina vpis lažnih podatkov v poslovne listine in s podpisom potrditi listino z lažno vsebino ne izključujeta pri izvršitvi enega kaznivega dejanja po prvem odstavku 235. člena KZ-1 in je to dejanje lahko storjeno (poleg na ostale načine) bodisi na eden bodisi na drugi način, lahko pa tudi na oba načina.
ZPP člen 108, 108/4, 360, 360/1. ZST-1 člen 1, 1/3.
dopolnitev predloga za taksno oprostitev - zavrženje nepopolnega predloga za oprostitev plačila sodnih taks - nerelevantne pritožbene navedbe
Tožena stranka ne izpodbija odločilne ugotovitve v razlogih izpodbijanega sklepa, da ni sledila pozivu sodišča in predloga za oprostitev oziroma odlog plačila sodne takse ni dopolnila s podatkom o njenem EMŠO. Na pritožbene razloge, ki se sploh ne tičejo izpodbijanega sklepa, pa sodišče druge stopnje ne bo odgovarjalo, ker niso pravno pomembni za odločitev v pritožbenem postopku.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - pisno opozorilo
Pogoj za zakonitost redne odpovedi iz krivdnega razloga je eno utemeljeno pisno opozorilo podano v roku enega leta, razen če je s kolektivno pogodbo drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih.
Odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko poda njen zakoniti zastopnik ali od njega pooblaščena oseba.
ZPP člen 269, 269/4.. OZ člen 299, 299/1, 378.. ZPIZ-2 člen 310.
obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje - zakonske zamudne obresti - odkupna vrednost
V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da je toženec, iz katerega sfere izvira vzrok za zamudo oziroma je bilo njegovo ravnanje protipravno, dolžan plačati zakonske zamudne obresti od enkratnega izplačila sredstev, ki tečejo od zamude, ki nastopi po poteku 30 dni po koncu obračunskega obdobja glede na popolno zahtevo za izplačilo, dalje do dneva izplačila sredstev.
Gre za pogodbeno razmerje, zato je pravna podlaga za odločitev podana v OZ. Po splošnem pravilu iz 378. člena OZ je dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice dolžan plačati še zamudne obresti. Po 1. odstavku 299. člena OZ dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Skladno s 310. členom ZPIZ-2 mora toženec izplačati odkupno vrednost najkasneje v 30 dneh po koncu obračunskega obdobja (to je meseca), ki se določi glede na dan, ko je bila dana popolna zahteva za izplačilo.
plačilo premalo izplačane plače - plačilo za dejansko opravljeno delo
Pravilno izhodiščno stališče sodišča prve stopnje je bilo, da je delavec, ki ob vednosti oziroma po navodilih delodajalca dejansko opravlja delo na zahtevnejšem delovnem mestu, upravičen do plače, predvidene za takšno delovno mesto (44. člen ZDR-1), kar velja tudi za javne uslužbence, pri katerih je treba upoštevati tudi posebna pravila, kot v primeru tožnice - znižanje osnovne plače za dva plačilna razreda zaradi nedoseganja izobrazbe (14. člen ZSPJS).
S tem, ko je tožnica zahtevala obračun bruto zneska ter šele po izpolnitvi obveznosti glede davkov in prispevkov (kar pa je po novejši sodni praksi preuranjeno, saj navedena obveznost nastane šele ob plačilu prejemka) izplačilo neto zneska, sodišče pa je toženki naložilo plačilo bruto zneska, tožnici ni bilo prisojeno nekaj več ali nekaj drugega od zahtevanega.
KZ-1 člen 176.. ZDR-1 člen 53, 109, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva - suspenz - sodna razveza - denarno povračilo - obrazložitev odpovedi
V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora biti povsem jasno razvidno, kaj je dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mora biti tako vsebinsko kot časovno opredeljen. Dopustno sicer je, da delodajalec v sodnem postopku podrobneje obrazloži razlog, sicer pa je potrebno v odpovedi navesti vse kar je razlog za odpoved, kar mora biti dovolj konkretizirano, da se lahko delavec zagovarja, potrebno pa je to tudi zaradi tega, da sodišče lahko presodi tudi ali je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno na podlagi 109. člena ZDR-1, ki jo mora delodajalec podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga ter v primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Delodajalcu sicer ni potrebno pravilno kazensko pravno okvalificirati kršitve delavca v smislu določb kazenskega zakonika, mora pa kršitve navesti oziroma opredeliti tako, da bo možna sodna presoja.