starostna pokojnina - zavrženje tožbe - nova zahteva
Novo zahtevo za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine je tožnik vložil že 12. 2. 2016, torej še pred izdajo drugostopenjske odločbe z dne 16. 3. 2016, ob odločanju toženca o tej ponovni zahtevi pa je bila pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine že dokončno in pravnomočno zavrnjena. Zahteva se na podlagi 1. točke 4. odstavka 129. člena ZUP zavrže tako v primeru, ko se o isti upravni zadevi že vodi upravni postopek, kot če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje ni spremenilo. To pa pomeni, da pogoji za ponovno vsebinsko odločanje o sorazmernem delu starostne pokojnine na podlagi zahteve z dne 12. 2. 2016 niso izpolnjeni in je bila ponovna zahteva zakonito zavržena.
ZPP člen 339, 339/2. OZ člen 14, 39, 82, 82/2, 336, 336/1, 349, 1012. ZOR člen 1087.
določna opredelitev pritožbenih razlogov - pravna narava garancijske izjave - uporaba prava - pristna listina
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se pritožba ne more opredeliti ali je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8.točki drugega odstavka 339.člena ZPP ali po 14.točki drugega odstavka 339.člena ZPP in očitno odločitev prepušča pritožbenemu sodišču.
Pritožbeno sodišče ni tisto, ki bi smelo opraviti izbiro med morebitno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 8. točki in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, dolžnost pritožnika pa je, da pritožbena grajanja vsebinsko določno opredeli in glede na to določno pojasni, katera bistvena kršitev določb pravdnega postopka je bila storjena, saj sicer gre za pavšalne pritožbene očitke, do katerih se pritožbeno sodišče ne more opredeliti.
V pravni teoriji ni dvoma, da garancijske zaveze, ki so v vsem podobne bančnim garancijam, smejo izdajati tudi nebančne organizacije in so dejansko v poslovnem življenju že uveljavljene. Bančne garancije niso namreč poseben tip garancijskih obveznosti in predstavljajo pravni institut, ki se kot generični pojem uporablja tudi za razna jamstva tretjih oseb.
Ker ob upoštevanju načela prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) in dejstva, da so bančne garancije generični pojem, ni zadržkov, da smejo garancije z značilnostmi neodvisne garancije izdajati tudi nebančne organizacije, je smela garancijsko izjavo izdati tudi tožena stranka kot gospodarska družba.
Tipična izpolnitev pri garancijah je izpolnitev garanta in ker je tožena stranka garant, potem je treba za presojo spornega razmerja uporabiti slovensko pravo: tožena stranka ima sedež v Republiki Sloveniji.
Pristna listina je listina, kadar resnično izvira od osebe, ki je na njej označena kot podpisnik.
Ker garancijska izjava po izvedenih dokazih izvira od osebe, ki je na njej označena kot podpisnik in na podlagi, ki ne vsebuje nobenih sledi naknadnega prirejanja oblike in vsebine, je povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje da je garancijska izjava pristna.
solastnina – oddaja stvari v solastnini tretjim – solastnikovo nasprotovanje oddaji solastne stvari tretjim – neuporaba solastnine s strani solastnikov – posel rednega upravljanja
Glede na veljavno zakonsko ureditev ni pravne podlage, da bi sodišče lahko štelo oddajo solastne stvari v najem tretjim, kot posel rednega upravljanja, zato imata udeleženki kot solastnici upravičenja iz 66. člena SPZ, lahko pa tudi predlagata delitev stvari (70. člen SPZ).
Pri tožnici ni prišlo do izgube delazmožnosti, zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.
krajevna pristojnost – stvarna pristojnost – spor o pristojnosti – spor iz najema nepremičnine – izključna krajevna pristojnost
Ker gre za spor iz najema nepremičnine, je skladno s 57. členom ZPP za sojenje izključno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega leži nepremičnina.
Tožnica je v konkretnem primeru predlagala izdajo regulacijske začasne odredbe s plačilom neto nadomestila in obračunom in plačilom davkov in prispevkov, kar vsebinsko predstavlja prijavo v obvezna socialna zavarovanja. Ustavno sodišče RS je v zadevi Up-275/97 z dne 16. 7. 1998 zavzelo stališče, da je pri odločanju o ureditvenih (regulacijskih) začasnih odredbah potrebno pristopati restriktivno. Sodišče sme izdati regulacijsko začasno odredbo le v izjemnih primerih, če bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, kasneje, ob sodbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje, kar pa bi bilo v konkretnem primeru onemogočeno, saj je tožnica zahtevala tudi plačilo davkov in prispevkov, pri čemer gre za plačilo ustreznim institucijam, tega pa tožena stranka ob neuspehu tožnice v pravdi ne bi uspela izterjati od tožnice.
ZDR-1 člen 111, 111/1, 111/1-3, 11/1-5, 111/1-6, 111/1-7, 111/1-8.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - sklep o premestitvi
Z dokončnostjo sklepa o premestitvi na delovno mesto koordinator VII/2 je prenehala veljati pogodba o zaposlitvi z dne 27. 8. 2008 za delovno mesto kriminalist. Tožena stranka je bila zato tožniku od 15. 12. 2009 dalje dolžna izplačevati plačo in dodatke skladno s sklepom o premestitvi, kar je tudi storila. Tožnik bi lahko svoje denarne zahtevke iz naslova plače in dodatkov uspešno uveljavljal le v sporu, v katerem bi skladno z določbami ZJU zahteval ugotovitev nezakonitosti sklepa o premestitvi, česar pa ni storil. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova plačila razlike v plači, dodatkov in prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje.
Ob ugotovitvi, da je tožena stranka tožniku izplačevala plačo, dodatke in prispevke skladno z veljavnim sklepom o premestitvi na delovno mesto koordinator VII/2, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da razloga za izredno odpoved iz 3. in 5. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1 nista podana.
Če navidezna pogodba med strankama ne velja, velja druga pogodba, če jo navidezna pogodba prikriva in so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost.
Za navidezno pogodbo je relevantna presoja obstoja soglasja subjektov zatrjevane navideznosti obravnavanega posla.
Z družbeno pogodbo se dve ali več oseb zaveže, da si bodo s svojimi prispevki prizadevale doseči z zakonom dopustni skupni namen, tako kot je določeno s pogodbo .
Ravno ugotovitev sodišča v izpodbijani sodbi, da je A. A. sodeloval kot vlagatelj, ki bi bil (v primeru uspešno izpeljanega posla) deležen povrnitve vloženih sredstev in tudi nagrade za to, da je bil investitor denarja, ga opredeljuje kot člana (enega izmed) predmetne družbene pogodbe, ki je s svojim vložkom, skupaj z ostalimi družbeniki, želel doseči skupni namen, tj. izpeljavo dogovorjenega posla.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-3.. ZPIZ-1 člen 102, 102/1, 103.. ZZRZI člen 37, 37/2, 40, 40/1, 40/4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti - III. kategorija invalidnosti
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka izpolnila vse zakonske zahteve 40. člena ZZRZI. Tožena stranka tožniku ni mogla ponuditi sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delu, ki bi ustrezali tožnikovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti delovnim izkušnjam, saj takšnega delovnega mesta ni imela, prav tako mu ni mogla najti službe pri drugih delodajalcih, zato mu je zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi.
Sodišče prve stopnje se v sodbi podrobneje ni opredelilo do izpovedbe toženca, na kar utemeljeno opozarja pritožba. Ta opustitev bi bila odločilna, če bi bilo za odločitev pomembno, ali je posojilna pogodba med pravdnima strankama nična. To dejstvo pa ni odločilno, ker je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da tožnik ni izročil tožencu denarnega zneska v višini 7.000,00 EUR, kot je to določeno v kreditni pogodbi.
ZJU člen 94, 149, 149/1, 149/1-3.. ZDR člen 6a, 6a/4, 45, 45/1.. OZ člen 179, 179/1.
premestitev zaradi delovnih potreb - javni uslužbenec - odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu
Po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU se zaradi delovnih potreb javni uslužbenec premesti na delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Čeprav so zgolj delovne potrebe dopustna podlaga premestitve, v tovrstnih sporih ni relevantna presoja o tem, ali se je premestitev pokazala kot smotrna ali ne. Ključne so okoliščine v času premestitve, ne pa kasnejše spremembe delovnega procesa, ki so privedle do premestitve tožnice nazaj k toženi stranki, zaradi česar pa izpodbijana premestitev ni bila nedopustna oziroma nezakonita.
Ni nujno, da je podlaga za odškodninsko obveznost le trpinčenje, ki traja daljše obdobje. V skladu s četrtim odstavkom 6.a člena ZDR je trpinčenje na delovnem mestu vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Bistveno je, da se takšno ravnanje oziroma vedenje ponavlja, saj na primer pri enkratnem žaljivem oziroma očitno negativnem ravnanju o trpinčenju (kot ga je opredeljeval četrti odstavek 6.a člena ZDR) ni mogoče govoriti. Po prvem odstavku 45. člena ZDR je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev.
izterjava obveznosti – spor majhne vrednosti – pripoznava dolga – nesklepčna tožba – neprerekana dejstva – priznanje dejstev
Toženec je imel v odgovoru na tožbo pravico navesti, da se upira temelju obveznosti, čeprav tega v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni storil. Logika tožnice, češ da ni bila dolžna pojasnjevati temelja, ker ta ni bil sporen, ne vzdrži. Dolžna je bila pojasniti svojo terjatev, saj toženec v ugovoru na sklep o izvršbi ničesar ni izrecno priznal. Glede na to, da je navedb tožnice v tisti fazi postopka še ni bilo in jih tedaj ni mogel niti poznati, pravilo, po katerem se izrecno neprerekana dejstva štejejo za priznana, še ni moglo učinkovati.
Ni ugotovljeno, da bi pri tožnici prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ne bi bilo mogoče odvrniti z zdravljenjem ali z ukrepi medicinske rehabilitacije oziroma, da bi spremembe v zdravstvenem stanju bile takšne, da bi pri tožnici zmanjšale zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma poklicnega napredovanja. Zato tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
odškodninska odgovornost delavca - velika malomarnost
Tožeča stranka od tožene stranke vtožuje izplačilo odškodnine za škodo na službenem vozilu, do katere je prišlo spornega dne, ko se je tožena stranka pri vzvratni vožnji zaletela v steber in s tem povzročila škodo na službenem vozilu. Ni mogoče govoriti o tem, da je tožena stranka škodo povzročila namenoma niti ji ni mogoče očitati hude malomarnosti. Pri vzvratni vožnji je bila posebno previdna, vendar trčenja kljub skrbnosti pri vzvratni vožnji ni mogla preprečiti, saj stebra, ki je bil temno modro pobarvan, v prostoru pa je bila popolna tema (ker so luči ugasnile), ni mogla videti. Ker tožeča stranka v postopku ni uspela dokazati, da je tožena stranka spornega dne ravnala namenoma ali s hudo malomarnostjo, njena odškodninska odgovornost ni podana.
prekluzija – navajanje novih dejstev po prvem naroku – opravičljive okoliščine - krivdno ravnanje stranke pri navajanju novih dejstev – nova dejstva po izdelavi izvedenskega mnenja – izvedensko mnenje
Sistem prekluzije je vgrajen v pravdni postopek zaradi učinkovitega sodnega varstva, da se preprečijo zlorabe pravic, ki jih imajo pravdne stranke po ZPP, predvsem pa, da se zagotovi racionalizacija in pospešitev postopka.
V konkretnem primeru je toženec šele po izdelavi izvedenskega mnenja, ki je bilo izdelano po prvem naroku, ugotovil in zatrjeval, da je neprimerno pritrjena zaščitna mreža na avtocesti lahko (so)vzrok za škodni dogodek, sodišče pa tega dejstev pri odločitvi ni upoštevalo, ker je štelo, da je toženec navedbe glede tega dejstva dal prepozno (prekluzija), ker bi lahko že pred prvim narokom predvidel obstoj tega dejstva. Takšno stališče sodišča prve stopnje je prestrogo ter v nasprotju z namenom in cilji, zaradi katerih je sistem prekluzij vključen v pravdni postopek.
stiki otrok s staršem - odklanjanje stikov - prisilno izvrševanje stikov
Otrok, ki je dosegel 15 let starosti in je pred sodiščem podal izjavo, da odklanja stike z očetom, se ne sme s prisilnimi sredstvi siliti v stike, katere odklanja.
ZVEtL člen 3, 4, 6, 9, 16. ZNP člen 13. ZPP člen 190.
vzpostavitev etažne lastnine - odtujitev posameznega dela stavbe tekom postopka etažiranja - uporaba ZPP - predlog v postopku za vzpostavitev etažne lastnine - opisana zahteva - pravni naslov - pridobitelj posameznega dela stavbe - površina dela stavbe - uporaba dela stavbe
V postopkih po ZVEtL ni mogoče uporabiti drugega odstavka 190. člena ZPP. Pridobitelji posameznih delov stavbe tako s pravnim naslovom izkazujejo upravičenje do pridobitve lastninske pravice na delih stavbe, kot so bile kupljene. V postopku po ZVEtL drugačnega obsega, kot ga izkazuje pravni naslov za pridobitev posmeznega dela stavbe, ni mogoče pridobiti.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 98.. ZDR člen 96, 96/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kolektivni odpust
Iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja tudi sprememba organizacije dela na način, da delodajalec delovne naloge odpuščenega delavca odda zunanjemu izvajalcu.
ZDR-1 v 98. členu določa, kdaj gre za t. i. kolektivni odpust. Za ugotavljanje večjega števila delavcev je v tem členu določen le en kriterij, tj. da zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postane nepotrebno delo najmanj 30 delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje 300 ali več delavcev (tak delodajalec je tožena stranka). V prejšnjem ZDR sta bila za ugotavljanje večjega števila delavcev določena dva kriterija. Prvi je bil urejen v prvem odstavku 96. člena ZDR in je bil enak sedaj veljavnemu kriteriju iz 98. člena ZDR-1, v drugem odstavku 96. člena ZDR pa je bilo določeno, da je program presežnih delavcev dolžan izdelati tudi delodajalec, ki ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 3 mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev. Kriterij iz drugega odstavka 96. člena ZDR je bil določen kot "varovalka", ki preprečuje delodajalcu, da bi v zaporednih 30 dnevnih obdobjih odpovedoval pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga manjšim skupinam delavcev od navedenih v prvem odstavku tega člena. ZDR-1 tovrstne "varovalke" ne vsebuje več, zato je za ugotavljanje kvote delavcev, ki se upoštevajo pri presoji, ali gre za kolektivni odpust ali ne, odločilno le obdobje 30 dni.