Sodišče prve stopnje je izdalo začasno odredbo po določilih 113. člena ZDR-1, v nadaljevanju pa štelo, da v tej fazi postopka tožnik še ni izkazal za verjetno, da njegova terjatev do tožene stranke obstaja glede na določila ZIZ. Tožnik tudi ni izkazal nadaljnjega pogoja za izdajo začasne odredbe iz 272. in 273. člena ZIZ. Posledično je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi predlog tožnika za izrek denarne kazni. Sodišče prve stopnje je v tem delu zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ker je štelo, da ni bilo pogoja za izrek denarne kazni, ker ZDR-1 izreka denarne kazni izrecno ne predvideva. Takšno stališče ni pravilno, saj ZDSS-1 v 4. odstavku 56. člena določa, da se začasne odredbe izdajajo po določilih zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu določeno drugače. Zato bi moralo sodišče prve stopnje v delu, kjer je odločilo o zadržanju učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi do pravnomočnosti odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe ter posledično o pozivu nazaj na delo, obračunu bruto nadomestil plač, odvodu davkov in prispevkov in izplačilu neto plače, vse do pravnomočnosti, odločati tudi o izreku predlagane denarne kazni. Odločati bi moralo na podlagi 2. odstavka 273. člena ZIZ v povezavi z 2. odstavkom 226. člena ZIZ, ki med drugim določa, da sodišče s sklepom o izvršbi izreče tudi denarno kazen za primer, če dolžnik v določenem roku ne bo izpolnil obveznosti.
umik – ugovor – ustavitev – izvršba na podlagi izvršilnega naslova
Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljnjem postopku ne glede na ustavitev postopka odločiti tudi o dolžnikovem ugovoru glede na to, da je do umika predloga za izvršbo prišlo še pred odločitvijo o ugovoru zaradi prisilne realizacije terjatve.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 22.. ZPIZ-2 člen 27, 29, 41, 42, 52, 52/1, 53.
vdovska pokojnina
Tožničin mož je bil ob smrti star 44 let in 10 mesecev in je dopolnil 6 let, 11 mesecev in 13 dni skupne slovenske in bosansko hercegovske dobe. Na podlagi te skupne dobe ne izpolnjuje pogojev iz 27. člena niti 29. člena ZPIZ-2 za priznanje pravice do starostne oziroma predčasne pokojnine. Ne izpolnjuje niti pogojev, ki so v 2. alineji 42. člena ZPIZ-2 določeni za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, saj bi moral upoštevaje, da delovna leta kot polna leta znašajo 24 let, dopolniti najmanj 8 let pokojninske dobe. Zaključek sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru na strani pokojnega zavarovanca niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do vdovske pokojnine, je zato pravilen.
Upravičenec do vložitve zasebne tožbe je tisti, ki je bil s kaznivim dejanjem oškodovan, torej tisti, kateremu je bila s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena kakršnakoli osebna ali premoženjska pravica (6. alineja prvega odstavka 144. člena ZKP). Pri kaznivem dejanju samovoljnosti po 310. členu KZ-1 lahko gre za poseg v različne pravice drugih. Zasebna tožba obdolžencem očita, da so si samovoljno vzeli svojo pravico dostopa oz. prehoda poti oz. so mislili, da jim ta pravica pripada, pravica, ki naj bi bila z obravnavanimi dejanji prekršena oz. ogrožena, pa je lastninska pravica. Upravičeni tožilec je v obravnavani zadevi nosilec te pravice, torej lastnik. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, in tega pritožnik ne izpodbija oz. izrecno tej ugotovitvi pritrjuje, da je pot na kateri so se zgodili obravnavani dogodki, kategorizirana javna cesta in je v zemljiški knjigi zaznamovano javno dobro, kar pomeni, da ni (in ne more biti) v lasti zasebnega tožilca, posledično pa, da zasebni tožilec ni upravičeni tožilec. V tem obsegu so zato bili podani pogoji za zavrženje zasebne tožbe (1. točka prvega odstavka 352. člena ZKP).
ZDR-1 člen 17.. ZJU člen 5, 16, 73, 73/1, 147, 151, 152a.
imenovanje v naziv - javni uslužbenec - pogodba o zaposlitvi za določen čas - izstavitev pogodbe o zaposlitvi - plačilo za dejansko opravljeno delo
Dela, ki jih je tožnica v pretežni meri dejansko opravljala, so bila vsebinsko prilegajo nalogam delovnega mesta višji svetovalec, zato je sodišče prve stopnje tožnici od spornega dne dalje pravilno priznalo vse pravice, ki so vezane na to delovno mesto. Dejstvo, da tožnica ni bila imenovana v naziv, ne predstavlja ovire za priznanje pravic po dejanskem delu.
OZ člen 131, 131/1, 147, 147/4.. ZDR člen 182.. ZPP člen 212, 214, 214/2, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8.
dodatek za nadurno delo - plača - delovni čas - mobilni delavci - odškodninska odgovornost delavca - bistvena kršitev določb postopka - možnost obravnavanja
Za ugotovitev obstoja v pobot uveljavljene terjatve bi morala tožena stranka dokazati, da je škodo (v obliki znižanja zavarovalnega bonusa oz. zvišanja zavarovalne premije) utrpela zaradi tožnikovega namernega ravnanja ali zaradi njegove hude malomarnosti na delu ali v zvezi z delom. Tožnik je v pripravljalni vlogi res priznal, da je spornega dne v tujini povzročil prometno nesrečo. Vendar pa je sodišče prve stopnje očitno spregledalo, da je ob tem navedel, da je prometno nesrečo povzročil zaradi preutrujenosti. Tudi sicer je v postopku na prvi stopnji zatrjeval, da je moral po nalogu tožene stranke voziti brez predpisanega počitka, da je po njenih navodilih večkrat manipuliral s tahografi ter da je pogosto vozil na tuje ime. Zato ne drži, da tožnik ni prerekal navedb tožene stranke glede obstoja svoje odškodninske odgovornosti, posledično je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da tožnik ni izpolnil svoje dolžnosti iz 212. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zato storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 214. člena ZPP.
Tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje kršilo njeno pravico do izjave. V postopku na prvi stopnji je zatrjevala, da je bilo tožnikovo plačilo za delo sestavljeno iz osnovne plače in 9 % bruto prometa, pri čemer naj bi se iz teh 9 % pokrivale dnevnice in viški ur. Sodišče prve stopnje se do teh navedb ni opredelilo. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
ZPP člen 310, 310/1, 339, 339/2, 339/2-14.. ZDSS-1 člen 81, 82.
denarna socialna pomoč - bistvena kršitev določb postopka - brez razloga o odločilnih dejstvih
Sodišče prve stopnje je s I. točko izreka sodbe ob odpravi dokončne odločbe z dne 30. 5. 2016 spremenilo prvostopenjsko odločbo z dne 24. 6. 2016 tako, da je v nekaterih odstavkih izreka te odločbe dodalo besedilo oziroma datume, v nekaterih odstavkih izreka besedilo izreka nadomestilo z novim, v nekatere odstavke izreka pa ni posegalo. Tako oblikovan izrek sodbe, ki torej delno nadomešča, delno dopolnjuje, delno pa potrjuje izrek izpodbijane odločbe, je nejasen in nerazumljiv, posledično pa tudi neizvršljiv, saj ni jasno, o čem in kaj je sodišče prve stopnje sploh odločilo. To je razvidno šele iz obrazložitve sodbe, ki pa ne postane pravnomočna. Izpodbijani ugoditveni del izreka sodbe je zato nerazumljiv, zaradi česar izpodbijane sodbe v tem delu objektivno ni mogoče niti preizkusiti.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodna razveza - sindikalni zaupnik - posebno pravno varstvo pred odpovedjo - denarno povračilo
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v obravnavanem primeru soglasje k odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku - predsedniku sindikata in sindikalnemu zaupniku, ki uživa varstvo po 112. členu ZDR-1, podal nepristojni organ, to je zbor članov, ki ni pristojen za podajo soglasja glede na pristojnosti, opredeljene v 22. členu pravil sindikata B. d. o. o.. Soglasje, ki ga ni podal pristojni organ, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni veljavno in ne prestavlja soglasja v smislu 112. člena ZDR-1. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da soglasje ni bilo podano in pravilno presodilo, da je iz tega razloga izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.
Sodišče v sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi res ni pristojno presojati utemeljenosti oziroma verodostojnosti soglasja sindikata, mora pa preveriti, ali je soglasje podal pristojni organ, glede na pristojnosti organov sindikata, ki jih določajo pravila.
ZDSS-1 za postopek v individualnih delovnih sporih v 34. členu določa preiskovalno načelo, vendar pa iz določbe 1. odstavka tega člena izhaja, da lahko sodišče izvede dokaze po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. To pomeni, da je preiskovalno načelo omejeno, saj lahko sodišče šele po tem, ko so izvedeni dokazi, ki so jih predlagale stranke, in na njihovi podlagi ni bilo mogoče ugotovitvi dejstev, ki so za odločitev v zadevi pomembna, izvede dokaz po uradni dolžnosti. Sodišče tako dokaza po uradni dolžnosti ni dolžno izvesti.
Napačno je pritožbeno stališče, da je dokazno breme v skladu s 1. odstavkom 131. člena OZ v zvezi z 11. in 182. členim ZDR-1 na strani toženke (delavke), ki ni uspela dokazati, da je zatrjevana škoda nastala brez njene krivde. Na strani tožnice (delodajalca) je, da dokaže odškodninsko odgovornost toženke.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00000004
KZ-1 člen 209, 209/1.. ZKP člen 371, 371/1, 371/1, 397, 397/3.
kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - zakonski znaki kaznivega dejanja - nerazumljiv izrek sodbe - nerazumljivi razlogi - ni razlogov o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Pritožnika v pritožbenih obrazložitvah utemeljeno opozarjata na bistvo kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1, ki je v razmerju med tistim, ki zaupa in tistim, ki mu je zaupano.
Najvišja odpravnina tožniku pripada glede na ureditev v podjetniški kolektivni pogodbi, skladno s katero tožniku pripada pet njegovih plač preteklega meseca. Tožniku je delovno razmerje prenehalo 31. 12. 2015, kar sta se stranki tudi izrecno dogovorili v sporazumu z dne 15. 5. 2015. Glede na datum prenehanja delovnega razmerja (31. 12. 2015) je plača preteklega meseca plača za mesec november 2015, ki jo je tožena stranka pravilno upoštevala pri izračunu odpravnine, in ne plača za mesec december 2015, kot je to zmotno sklepalo sodišče prve stopnje. Zato je zmotno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike v odpravnini.
Tožnica zahteva odškodnino zaradi nezgode pri delu. Poškodovala se je v prostorih šolske zbornice, kjer ji je zaradi spolzkega dela tal zdrsnilo. Tla ne pomenijo nevarne stvari, hoja po tleh pa ne nevarne dejavnosti. Če so tla spolzka, se zaradi takšne okoliščine narava ne spremeni in je lahko podana le krivdna odgovornost.
Tožena stranka s tem, ko je dopuščala vnos hrane, predvsem sadja, ni zadostila pogoju iz 43. člena ZDR oziroma 5. člena ZVZD ter je iz tega razloga podano njeno protipravno ravnanje, ki je povzročilo padec in tudi odškodninsko odgovornost.
V določbi 3. točke prvega odstavka 45. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja je določeno, da mora zavarovana oseba v primeru zdravstvenih stanj začeti zdraviliško zdravljenje v treh mesecih po končanem bolnišničnem zdravljenju. Niso pa določene pravne posledice v primeru, da zavarovana oseba zdraviliškega zdravljenja ne nastopi v treh mesecih po končanem bolnišničnem zdravljenju. Tudi to določbo ni mogoče razlagati tako, da zavarovana oseba, pri kateri obstajajo kontraindikacije in zaradi njih ne nastopi zdraviliškega zdravljenja, izgubi pravico določeno v 23. členu ZZVZZ. Do takšnih posledic tudi ne more priti, če zavarovana oseba zdraviliškega zdravljenja ne nastopi v treh mesecih po končanem bolnišničnem zdravljenju, in razlogi za to niso na njeni strani. V konkretnem primeru je bil tožnik na specialistični pregled naročen 24. 11. 2014 in na podlagi na ta dan ugotovljenega zdravstvenega stanja, je bil tudi dne 25. 11. 2014 vložen predlog za odobritev zdraviliškega zdravljenja. Ker razlogi za začetek zdraviliškega zdravljenja v treh mesecih po končanem bolnišničnem zdravljenju niso na tožnikovi strani, ni mogoče odločiti v njegovo škodo.
Umika pritožbe po izrecni zakonski določbi tretjega odstavka 334. člena ZPP ni mogoče preklicati, zato je njegov učinek nastopil takoj, ko je bil umik podan.
ZDR-1 člen 84, 84/2, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - tatvina - rok za podajo odpovedi - prekluzivni rok - pravna oseba - subjektivni rok
Glede na sprejeto odločitev (sodišče prve stopnje je v prvi vrsti štelo izredno odpoved za nezakonito zato, ker je bila podana prepozno, po izteku subjektivnega roka za podajo odpovedi) je bistveno vprašanje, kdaj je v obravnavanem primeru začel teči subjektivni rok, torej kdaj se je tožena stranka seznanila z razlogom za odpoved in s storilci. Upoštevajoč dejstvo, da je tožena stranka pravna oseba, je glede na 1. odstavek 20. člena ZDR-1, ki določa, da v imenu delodajalca - pravne osebe - nastopa njegov (zakoniti ali statutarni) zastopnik ali od njega pisno pooblaščena oseba, pomembno, kdaj se je z razlogom za odpoved in s storilcem seznanilo poslovodstvo, ki je po zakonu pristojno za zastopanje.
Tožena stranka ni uspela dokazati, da je odpoved podala pravočasno, v 30 dneh od ugotovitve odpovednega razloga. Dvema tožnikoma očitana kršitev (tatvina) tudi ni dokazana. Zato so izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nezakonite.
razveza zakonske zveze – dodelitev otrok enemu od staršev – vzgoja in varstvo mladoletnih otrok – preživljanje – stiki – korist otroka – načelo pospeševanja otrokovega razvoja – načelo kontinuitete vzgoje in varstva – varstvena in vzgojna sposobnost staršev – osebnostne lastnosti staršev – verska pripadnost staršev
Med drugim je sodišče ugotovilo, da je mati osebnostno manj primerna za vzgojo in varstvo otrok kot njun oče. Njena pripadnost omenjenemu duhovnemu gibanju Y je le eden od simptomov oz. posledic tožničine osebnostne strukture. Ne gre torej za različno obravnavanje pravdnih strank na podlagi njune religije, ampak za oceno njunih osebnostnih in drugih pravnorelevantnih okoliščin, ki pogojujejo njuno varstveno in vzgojno sposobnost.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00003699
ZSS člen 40.. OZ člen 171.
odškodninska odgovornost delodajalca - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda - odgovornost države - primerljiva plača - delo sodnika - misija
Vsaka opustitev normodajne aktivnosti še ne pomeni protipravnega ravnanja tožene stranke. Vendar tudi po presoji pritožbenega sodišča ravnanje tožene stranke v obravnavni zadevi, ko je že v letu 2009 pozivala sodnike (funkcionarje), da se udeležijo misije, potem pa je šele v letu 2010 uredila osnove za določitev njihovih plač, predstavlja protipravno opustitev, ki utemeljuje obstoj ene od predpostavk za njeno odškodninsko odgovornost.
spor majhne vrednosti – pritožbeni razlogi – pavšalni pritožbeni razlogi – nedovoljen pritožbeni razlog – izpodbijanje dejanskega stanja – trditveno in dokazno breme – predložitev dokazov – upoštevanje dokazov iz drugih postopkov
V sporu majhne vrednosti pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopusten.
Vsaka stranka je dolžna navesti trditve in predložiti dokaze zanje v konkretnem postopku in se ne more sklicevati na (še to povsem nekonkretizirane) dokaze iz morebitnih drugih postopkov.
Odgovornost za stvarne napake je posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti, pri kateri ima posel, ki ga je podjemnik opravil, napako. Poleg tega, da ima posel napako, pa mora izvirati vzrok za napako iz podjemnikove sfere (nepravilna izpolnitev podjemnikove obveznosti), pri čemer morajo biti za uspešno uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov izpolnjene tudi posebne (dodatne) predpostavke: pravočasno obvestilo o napaki (tretji odstavek 633. člena in prvi odstavek 634. člena OZ), v primeru skritih napak se mora napaka pokazati v dvoletnem jamčevalnem roku (drugi odstavek 634. člena OZ) in sodna uveljavitev zahtevka mora biti podana v enoletnem prekluzivnem roku (635. člen OZ).
odškodninska odgovornost - nematerialna škoda - nova škoda
Iz navedb ne izhajajo zatrjevanja o tožničini novo nastali škodi, ki naj bi ji nastala po 15. 1. 2013, torej po sklenitvi poravnave, saj za zatrjevano in opisano škodo (svoje zdravstvene težave) navaja kot trenutek nastanka trenutek sinove smrti in navaja le, da opisana škoda traja ves čas od sinove smrti in še vedno traja ter se povečuje. Svojih navedb tudi na drugem naroku ni dopolnila v smeri sedaj pritožbeno zatrjevane nove škode kljub izrecnemu pozivu sodišča prve stopnje, da naj to glede na določbo 286. člena ZPP stori na tem naroku. Iz trditev tako ne izhaja, da ob sklenitvi poravnave tožnica ni vedela zanjo in tudi ne, da ni vedela, da ji bo nastala.