Pogodbena izpolnitvena obveznost glede bodočih (nezapadlih v času predčasnega prenehanja pogodbe) mesečnih lizing obrokov se spremeni v odškodninsko obveznost, ki ščiti dajalca lizinga, da bo prišel v položaj, v katerem bi bil, če bi jemalec lizinga pravilno izpolnjeval svojo glavno pogodbeno obveznost. Zaradi tega je povsem pravilno stališče sodišča prve stopnje, da omenjena odškodninska (judikatna) terjatev po vsebini povsem ustreza zavarovani terjatvi iz omenjenega Sporazuma. Drugačna pravna forma terjatve ne spreminja njene vsebine, saj gre v obeh primerih za terjatev na plačilo obrokov na podlagi omenjene pogodbe o finančnem lizingu. Zato tudi ne drži, da razvezana lizing pogodba nima nobenih učinkov, oziroma da je zavarovana terjatev po Sporazumu zaradi predčasne razveze lizing pogodbe prenehala veljati.
Sodišče prve stopnje je izdalo začasno odredbo po določilih 113. člena ZDR-1, v nadaljevanju pa štelo, da v tej fazi postopka tožnik še ni izkazal za verjetno, da njegova terjatev do tožene stranke obstaja glede na določila ZIZ. Tožnik tudi ni izkazal nadaljnjega pogoja za izdajo začasne odredbe iz 272. in 273. člena ZIZ. Posledično je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi predlog tožnika za izrek denarne kazni. Sodišče prve stopnje je v tem delu zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ker je štelo, da ni bilo pogoja za izrek denarne kazni, ker ZDR-1 izreka denarne kazni izrecno ne predvideva. Takšno stališče ni pravilno, saj ZDSS-1 v 4. odstavku 56. člena določa, da se začasne odredbe izdajajo po določilih zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu določeno drugače. Zato bi moralo sodišče prve stopnje v delu, kjer je odločilo o zadržanju učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi do pravnomočnosti odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe ter posledično o pozivu nazaj na delo, obračunu bruto nadomestil plač, odvodu davkov in prispevkov in izplačilu neto plače, vse do pravnomočnosti, odločati tudi o izreku predlagane denarne kazni. Odločati bi moralo na podlagi 2. odstavka 273. člena ZIZ v povezavi z 2. odstavkom 226. člena ZIZ, ki med drugim določa, da sodišče s sklepom o izvršbi izreče tudi denarno kazen za primer, če dolžnik v določenem roku ne bo izpolnil obveznosti.
pogodba o poslovnem sodelovanju - pogodbena kazen - dopustnost dogovora o pogodbeni kazni - obrazloženost dokaznega predloga - prepozne navedbe - prekluzija dejstev
Sodna praksa in pravna teorija namreč v primeru, ko obveznost ni samo denarna, temveč obstaja tudi v zavezi ohraniti določeno pogodbeno razmerje določen čas, pogodbeno kazen dopuščata. Praktično enaka je situacija pri dogovorih o ekskluzivni dobavi in pri dogovorih, ko je obveznost ene stranke v nabavi določenih količin. S Pogodbo o poslovnem sodelovanju sta se tožeča stranka in prvi toženec dogovorila, da bo slednji najmanj za dobo 65 mesecev kupoval, za potrebe v pogodbi navedenih lokalov in v njih prodajal, izključno kavo znamke H. v minimalni količini 13 kg tedensko.
Sodišče prve stopnje je po prejemu tožničine izjave, da nima več pravnega interesa za nadaljevanje postopka, tožbo na podlagi 274. člena zavrglo. Ker zavrženje tožbe za tožnico pomeni neuspeh, ne glede na razlog zavrženja, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.
ZObr člen 97f.. ZSSloV člen 53, 53/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5.
V primeru nadomestila za neizkoriščene dneve tedenskega počitka pripadnikov na misiji v tujini gre za posebno odškodnino, glede katere ni potrebno ugotavljati elementov odškodninske obveznosti. Pri odškodnini za neizkoriščene dni tedenskega počitka gre za odškodnino za premoženjsko škodo, do katere je upravičen delavec, ker ni mogel izrabiti prostih dni počitka. Pripadnik Slovenske vojske je torej upravičen do odškodnine, ki je za vsak dan neizkoriščenega počitka enaka vrednosti 8-urnega delovnika.
Tožnik je v spornem obdobju napotitve na misijo opravljal naloge, ki so mu onemogočale izrabo tedenskega neprekinjenega 24-urnega počitka. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožniku pripada odškodnina za 22 dni neizkoriščenih dni tedenskega počitka.
odlog plačila sodnih taks – predlog za oprostitev plačila sodnih taks – pravni naslednik – prevzem pravde – ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse
Samo dejstvo, da je bila tekom postopka prvotno tožeča stranka izbrisana iz sodnega registra in je pravdo prevzel njen pravni naslednik (prevzemnik terjatve), na obveznost plačila ne vpliva. Taksna obveznost je namreč na prevzemnika prešla hkrati s prevzemom pravde.
Na pravilnost izdanega plačilnega naloga ne vpliva niti dejstvo, da je tožeča stranka hkrati z ugovorom zoper plačilni nalog vložila tudi predlog za oprostitev plačila sodne takse. O njem sodišče prve stopnje ni moglo odločiti hkrati z odločitvijo o ugovoru zoper plačilni nalog, saj tedaj ta predlog (še) ni bil popoln. Povsem pravilno je zato tožečo stranko pozvalo naj ga dopolni in ji podalo jasna navodila, kako naj to stori (tretji odstavek 12. člena ZST-1). O predlogu za oprostitev bo torej odločalo v nadaljevanju postopka. Na odločanje o pravilnosti izdanega plačilnega naloga pa to nima nobenega vpliva. Pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo najprej odločiti o predlogu tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse tako niso utemeljene.
Povsem nepovezane s predmetnim postopkom pa so navedbe, da se v postopkih odločanja o predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, takse ne plačujejo. Izpodbijani plačilni nalog namreč ni bil izdan v postopku odločanja o takšnem predlogu. Izdan je bil za plačilo sodne takse za redni (pravdni) postopek, ki je brez dvoma eden od postopkov, za katere se takse plačujejo (1. točka 2. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 5. člena ZST-1.
Pri tožniku je še vedno podana III. kategorija invalidnosti, zato tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
ZDSS-1 za postopek v individualnih delovnih sporih v 34. členu določa preiskovalno načelo, vendar pa iz določbe 1. odstavka tega člena izhaja, da lahko sodišče izvede dokaze po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. To pomeni, da je preiskovalno načelo omejeno, saj lahko sodišče šele po tem, ko so izvedeni dokazi, ki so jih predlagale stranke, in na njihovi podlagi ni bilo mogoče ugotovitvi dejstev, ki so za odločitev v zadevi pomembna, izvede dokaz po uradni dolžnosti. Sodišče tako dokaza po uradni dolžnosti ni dolžno izvesti.
Napačno je pritožbeno stališče, da je dokazno breme v skladu s 1. odstavkom 131. člena OZ v zvezi z 11. in 182. členim ZDR-1 na strani toženke (delavke), ki ni uspela dokazati, da je zatrjevana škoda nastala brez njene krivde. Na strani tožnice (delodajalca) je, da dokaže odškodninsko odgovornost toženke.
Upravičenec do vložitve zasebne tožbe je tisti, ki je bil s kaznivim dejanjem oškodovan, torej tisti, kateremu je bila s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena kakršnakoli osebna ali premoženjska pravica (6. alineja prvega odstavka 144. člena ZKP). Pri kaznivem dejanju samovoljnosti po 310. členu KZ-1 lahko gre za poseg v različne pravice drugih. Zasebna tožba obdolžencem očita, da so si samovoljno vzeli svojo pravico dostopa oz. prehoda poti oz. so mislili, da jim ta pravica pripada, pravica, ki naj bi bila z obravnavanimi dejanji prekršena oz. ogrožena, pa je lastninska pravica. Upravičeni tožilec je v obravnavani zadevi nosilec te pravice, torej lastnik. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, in tega pritožnik ne izpodbija oz. izrecno tej ugotovitvi pritrjuje, da je pot na kateri so se zgodili obravnavani dogodki, kategorizirana javna cesta in je v zemljiški knjigi zaznamovano javno dobro, kar pomeni, da ni (in ne more biti) v lasti zasebnega tožilca, posledično pa, da zasebni tožilec ni upravičeni tožilec. V tem obsegu so zato bili podani pogoji za zavrženje zasebne tožbe (1. točka prvega odstavka 352. člena ZKP).
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00001194
ZIZ člen 272, 272/2.. ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-4.
začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela - obveščanje delodajalca - rok za podajo odpovedi - subjektivni rok
Tožnik ni izkazal verjetnosti obstoja svoje terjatve, ker naj bi bila izpodbijana izredna odpoved nezakonita zaradi zamude subjektivnega roka za podajo izredne odpovedi. Zato predlog za izdajo začasne odredbe, da se zadrži učinkovanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi do izdaje pravnomočne sodne odločbe, ni utemeljen.
V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da subjektivni rok za odpoved začne teči, ko se delodajalec seznani z vsemi bistvenimi elementi določene kršitve in bistvenimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te. Iz obrazložitve izpodbijane izredne odpovedi izhaja, da je tožnik svoje delovno mesto zapustil 18. 1. 2017 in se na delo vrnil 30. 1. 2017. Na zagovoru 10. 2. 2017 je v zvezi z vprašanjem, ali je obvestil delovodjo o svoji odsotnosti, tožnik odgovoril: "Jaz nimam to kaj obveščat. Se boste že odločili." Toženka je torej šele na zagovoru lahko ugotovila, da tožnik o svoji odsotnosti nadrejene delavke ni obvestil in da ni bilo nobenih razlogov, da tega ne bi mogel storiti. Zato je subjektivni rok za podajo odpovedi začel teči šele 10. 2. 2017. Ker je toženka izpodbijano odpoved podala 14. 2. 2017, jo je podala znotraj 30-dnevnega subjektivnega roka.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 22.. ZPIZ-2 člen 27, 29, 41, 42, 52, 52/1, 53.
vdovska pokojnina
Tožničin mož je bil ob smrti star 44 let in 10 mesecev in je dopolnil 6 let, 11 mesecev in 13 dni skupne slovenske in bosansko hercegovske dobe. Na podlagi te skupne dobe ne izpolnjuje pogojev iz 27. člena niti 29. člena ZPIZ-2 za priznanje pravice do starostne oziroma predčasne pokojnine. Ne izpolnjuje niti pogojev, ki so v 2. alineji 42. člena ZPIZ-2 določeni za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, saj bi moral upoštevaje, da delovna leta kot polna leta znašajo 24 let, dopolniti najmanj 8 let pokojninske dobe. Zaključek sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru na strani pokojnega zavarovanca niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do vdovske pokojnine, je zato pravilen.
Pri slovenskem nosilcu zavarovanja bo pritožnik lahko uspešno uveljavljal pravico do sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine, ko bo, z izkazanimi 30 leti, 10 meseci in 11 dnevi slovensko bosansko zavarovalne dobe, dopolnil tudi predpisano starost po slovenski nacionalni zakonodaji. Torej starost, določeno z ZPIZ-2, ki velja in se uporablja od 1. 1. 2013 dalje.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00002634
ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131, 131/1, 149.
odškodninska odgovornost delodajalca - premoženjska škoda - izguba na zaslužku - invalid - nadomestilo za invalidnost - nevarna stvar - objektivna odgovornost - krivdna odgovornost
Tožnik se je poškodoval, ko je s sodelavcem polagal mediapan ploščo (dimenzija 260 x 207 cm, debeline 3,8 cm in teže 159,50 kg) na delovno mizo krožno-žagalnega stroja. Sporna mediapan plošča sama po sebi ni bila nevarna stvar, prav tako pa njeno polaganje na delovno mizo krožno-žagalnega stroja ni predstavljalo nevarne dejavnosti. Nevarna stvar je le tista, ki s svojimi negativnimi vplivi povzroči obstoj večje nevarnosti za nastanek škode od običajne (zaradi lastnosti svari same oziroma zaradi okoliščin, ki vplivajo na to povečano nevarnost). Sporna mediapan plošča pa teh kriterijev ne izpolnjuje. Kolikor pa stvar postane nevarna zaradi nepravilne uporabe, pa to ni nevarna stvar v smislu določbe 149. člena OZ, temveč se to dejstvo presoja v okviru ugotavljanja krivdne odgovornosti povzročitelja škode (prvi odstavek 131. člena OZ).
Za nastalo škodo tožena stranka krivdno odgovorna, ker tožnika ni ustrezno poučila oziroma, mu ni dala potrebnih navodil o pravilnem delu pri polaganju mediapan plošče (z dimenzijami, kakršne je imela tudi mediapan plošča, pri kateri je prišlo do poškodbe tožnika) na delovno mizo krožno-žagalnega stroja.
Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bistveno, ali je tožnik dne 31. 1. 2014, ko mu je prenehalo delovno razmerje, izpolnjeval pogoje za poklicno upokojitev glede na 11. odstavek 92. člena ZObr v povezavi z 204. in 413. členom ZPIZ-2. Ker se namreč tožnik ni starostno upokojil do konca leta 2013, ko naj bi izpolnjeval pogoje za starostno pokojnino (in posledično zato ni bilo pogojev za poklicno upokojitev), je s 1. 1. 2014 nastopil pravni položaj, ko zaradi določbe 27. člena ZPIZ-2 s 1. 1. 2014 ni (več) izpolnjeval pogojev za starostno pokojnino (te naj bi jih izpolnil šele 22. 4. 2014), zato bi lahko do 21. 4. 2014 ponovno izpolnjeval pogoje do pridobitve poklicne pokojnine. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja glede izpolnjevanja pogojev za poklicno upokojitev tožnika. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na presojo zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZIZ člen 57, 58. ZPP člen 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 343, 343/3.
odgovor na ugovor – vročitev odgovora na ugovor – kontradiktornost – pravica do izjave – dovoljene pritožbene novote – nedovoljena pritožba
Sodišče je odgovor na ugovor dolžniku vročilo šele hkrati z izpodbijanim sklepom, izpodbijano odločitev o zavrnitvi ugovora pa je v bistvenih elementih oprlo ravno na ta odgovor, do katerega se dolžnik pred izdajo izpodbijanega sklepa ni mogel opredeliti oziroma se z njim seznaniti. Šlo je torej za vlogo, ki je bistveno vplivala na končni izid postopka, z njeno predhodno nevročitvijo pa je bila dolžniku pravica do izjave v postopku nedvomno kršena. Dolžnik se je zato do v odgovoru podanih upnikovih navedb in predlaganih dokazov lahko izjavil šele s predmetno pritožbo (dovoljene pritožbene novote), tudi sodišče prve stopnje pa še ni moglo odgovoriti na navedbe dolžnika, ki jih podaja v pritožbi.
zagovor - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja
Tožnik oz. njegov pooblaščenec sta bila pravočasno in pravilno vabljena na zagovor. Opravičilo na zagovor je bilo toženki vročeno po že opravljenem zagovoru, torej prepozno. Tega se je tožnik zavedal, zato je vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje. O tem predlogu je toženka odločila s sklepoma. Zoper sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja tožnik ni vložil sodnega varstva, zato je odločitev postala pravnomočna. Zato je materialnopravno zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka zagovora ni bila dolžna preložiti, saj ga v resnici niti ni mogla. Kljub temu pa je pravilna odločitev, da toženka ni kršila določb ZDR-1, saj mu je, skladno z 2. odst. 85. čl. ZDR-1, zagovor omogočila.
ZOdvT člen 2, 2/2.. ZPP člen 80, 86, 86/3, 87, 87/3, 354, 354/1, 365.
zastopanje - odvetnik - prekršek - pooblaščenec
Pooblaščenec, ki je skupaj s tožnico pristopil na poravnalni in prvi narok za glavno obravnavo, je sodišču prve stopnje predložil pooblastilo z dne 30. 11. 2016, ki se glasi na ime pooblaščenca kot fizične osebe. Pooblastilu je priloženo tudi potrdilo o opravljenem pravniškem državnem izpitu. S tem je pooblaščenec zadostil vsem pogojem za zastopanje, kot je določeno v 3. odst. 87. čl. ZPP.
V določbi 3. točke prvega odstavka 45. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja je določeno, da mora zavarovana oseba v primeru zdravstvenih stanj začeti zdraviliško zdravljenje v treh mesecih po končanem bolnišničnem zdravljenju. Niso pa določene pravne posledice v primeru, da zavarovana oseba zdraviliškega zdravljenja ne nastopi v treh mesecih po končanem bolnišničnem zdravljenju. Tudi to določbo ni mogoče razlagati tako, da zavarovana oseba, pri kateri obstajajo kontraindikacije in zaradi njih ne nastopi zdraviliškega zdravljenja, izgubi pravico določeno v 23. členu ZZVZZ. Do takšnih posledic tudi ne more priti, če zavarovana oseba zdraviliškega zdravljenja ne nastopi v treh mesecih po končanem bolnišničnem zdravljenju, in razlogi za to niso na njeni strani. V konkretnem primeru je bil tožnik na specialistični pregled naročen 24. 11. 2014 in na podlagi na ta dan ugotovljenega zdravstvenega stanja, je bil tudi dne 25. 11. 2014 vložen predlog za odobritev zdraviliškega zdravljenja. Ker razlogi za začetek zdraviliškega zdravljenja v treh mesecih po končanem bolnišničnem zdravljenju niso na tožnikovi strani, ni mogoče odločiti v njegovo škodo.
pripoznava tožbenega zahtevka - lastnina tretje osebe - učinkovanje sodbe med strankami - subjektivne meje pravnomočnosti
Pritožba utemeljeno izpostavlja, da je prepoved pripoznave zahtevka napačno utemeljevati z argumentom, da tožnik zahteva ugotovitev lastninske pravice na stvari, ki je v lasti tretje osebe. Sodba namreč učinkuje le med strankama (319. člen ZPP), pripoznava zahtevka pa ima samo procesne učinke in ne ustvarja nove materialnopravne podlage.
ZJU člen 25.. ZSPJS člen 16, 17a, 20.. - člen 3, 4.
ocena delovne uspešnosti - javni uslužbenec
Sodišče ni pristojno za ocenjevanje delovne uspešnosti. Ob preverjanju zakonitosti ocene samo ne more spreminjati oziroma, zviševati ocene javnega uslužbenca, ampak lahko ugotovi le njeno nezakonitost (zaradi napak v postopku ocenjevanja ali zato, ker ni dokazano, da bi bila objektivna in nepristranska). Ker sporna ocena tožnice ni bila objektivna in nepristranska, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo izpodbijano oceno in sklep tožene stranke.