Z 1. odst. 37. člena ZPIZ-2B je izrecno predpisano, da z delom ali dejavnostjo lahko nadaljujejo tudi uživalci pokojnin iz 4. odst. 406. člena ZPIZ-2, ki so ob uveljavitvi zakona opravljali delo ali dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobili lastnost zavarovanca tudi po 16. členu zakona, vendar pod pogojem, da v roku 30 dni ponovno vstopijo v obvezno zavarovanje skladno s spremenjenim 116. členom zakona za najmanj 2 uri dnevno ali za 10 ur tedensko od uveljavitve zakona, torej 1. 1. 2016 dalje. Za osebe, ki v predpisanem roku niso uredile statusa, je bil toženi zavod dolžan po uradni dolžnosti ugotoviti lastnost zavarovanca od 1. 1. 2016 dalje in od istega dne tudi izplačevati pokojnino v ustrezno sorazmernem delu (2. odst.). Tožena stranka je zato za tožnico pravilno ugotovila lastnost zavarovanke po 16. členu ZPIZ-2 za 10 ur tedensko od 1. 1. 2016 dalje iz naslova družbeništva in poslovodenja, saj kot družbenica in poslovodna oseba, svojega statusa od 1. 1. 2016 dalje sama ni uskladila.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00002634
ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131, 131/1, 149.
odškodninska odgovornost delodajalca - premoženjska škoda - izguba na zaslužku - invalid - nadomestilo za invalidnost - nevarna stvar - objektivna odgovornost - krivdna odgovornost
Tožnik se je poškodoval, ko je s sodelavcem polagal mediapan ploščo (dimenzija 260 x 207 cm, debeline 3,8 cm in teže 159,50 kg) na delovno mizo krožno-žagalnega stroja. Sporna mediapan plošča sama po sebi ni bila nevarna stvar, prav tako pa njeno polaganje na delovno mizo krožno-žagalnega stroja ni predstavljalo nevarne dejavnosti. Nevarna stvar je le tista, ki s svojimi negativnimi vplivi povzroči obstoj večje nevarnosti za nastanek škode od običajne (zaradi lastnosti svari same oziroma zaradi okoliščin, ki vplivajo na to povečano nevarnost). Sporna mediapan plošča pa teh kriterijev ne izpolnjuje. Kolikor pa stvar postane nevarna zaradi nepravilne uporabe, pa to ni nevarna stvar v smislu določbe 149. člena OZ, temveč se to dejstvo presoja v okviru ugotavljanja krivdne odgovornosti povzročitelja škode (prvi odstavek 131. člena OZ).
Za nastalo škodo tožena stranka krivdno odgovorna, ker tožnika ni ustrezno poučila oziroma, mu ni dala potrebnih navodil o pravilnem delu pri polaganju mediapan plošče (z dimenzijami, kakršne je imela tudi mediapan plošča, pri kateri je prišlo do poškodbe tožnika) na delovno mizo krožno-žagalnega stroja.
ZObr člen 97f.. ZSSloV člen 53, 53/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5.
V primeru nadomestila za neizkoriščene dneve tedenskega počitka pripadnikov na misiji v tujini gre za posebno odškodnino, glede katere ni potrebno ugotavljati elementov odškodninske obveznosti. Pri odškodnini za neizkoriščene dni tedenskega počitka gre za odškodnino za premoženjsko škodo, do katere je upravičen delavec, ker ni mogel izrabiti prostih dni počitka. Pripadnik Slovenske vojske je torej upravičen do odškodnine, ki je za vsak dan neizkoriščenega počitka enaka vrednosti 8-urnega delovnika.
Tožnik je v spornem obdobju napotitve na misijo opravljal naloge, ki so mu onemogočale izrabo tedenskega neprekinjenega 24-urnega počitka. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožniku pripada odškodnina za 22 dni neizkoriščenih dni tedenskega počitka.
ZDR-1 člen 17.. ZJU člen 5, 16, 73, 73/1, 147, 151, 152a.
imenovanje v naziv - javni uslužbenec - pogodba o zaposlitvi za določen čas - izstavitev pogodbe o zaposlitvi - plačilo za dejansko opravljeno delo
Dela, ki jih je tožnica v pretežni meri dejansko opravljala, so bila vsebinsko prilegajo nalogam delovnega mesta višji svetovalec, zato je sodišče prve stopnje tožnici od spornega dne dalje pravilno priznalo vse pravice, ki so vezane na to delovno mesto. Dejstvo, da tožnica ni bila imenovana v naziv, ne predstavlja ovire za priznanje pravic po dejanskem delu.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti - alkoholiziranost na delovnem mestu
Tožnik je bil spornega dne na delovnem mestu pod vplivom alkohola, čeprav iz internih navodil tožene stranke izhaja, da na delovnem mestu pri delavcu ne sme biti prisoten alkohol. Alkoholiziranost na delovnem mestu predstavlja kršitev obveznosti vestnega opravljanja dela (1. odstavek 33. člena ZDR-1, kršitev spoštovanja predpisov o varnosti pri zdravju in delu po 35. členu ZDR-1), zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je za izdajo pisnega opozorila imela tožena stranka zakonsko podlago.
Prvostopni organ je z odločbo z dne 8. 1. 2013 odločil o varstvenem dodatku in ga tožniku priznal v višini 223,60 EUR za obdobje od 1. 1. 2012 do 30. 6. 2012. Iz zapisnika z glavne obravnave z dne 21. 10. 2016 tožnik varstvenega dodatka v takšni višini ni izpodbijal, pač pa je vztrajal, da mu varstveni dodatek za sporno obdobje ni bil izplačan. Postavljen tožbeni zahtevek, da se tožniku prizna varstveni dodatek v višjem znesku in odpravi izpodbijani odločbi, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Glede na to, da višina varstvenega dodatka niti ni bila več sporna, posledično pa tudi ne citirani odločbi, s katerima je bilo odločeno o varstvenem dodatku, bi sodišče tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa lahko zavrglo.
Najvišja odpravnina tožniku pripada glede na ureditev v podjetniški kolektivni pogodbi, skladno s katero tožniku pripada pet njegovih plač preteklega meseca. Tožniku je delovno razmerje prenehalo 31. 12. 2015, kar sta se stranki tudi izrecno dogovorili v sporazumu z dne 15. 5. 2015. Glede na datum prenehanja delovnega razmerja (31. 12. 2015) je plača preteklega meseca plača za mesec november 2015, ki jo je tožena stranka pravilno upoštevala pri izračunu odpravnine, in ne plača za mesec december 2015, kot je to zmotno sklepalo sodišče prve stopnje. Zato je zmotno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike v odpravnini.
Upravičenec do vložitve zasebne tožbe je tisti, ki je bil s kaznivim dejanjem oškodovan, torej tisti, kateremu je bila s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena kakršnakoli osebna ali premoženjska pravica (6. alineja prvega odstavka 144. člena ZKP). Pri kaznivem dejanju samovoljnosti po 310. členu KZ-1 lahko gre za poseg v različne pravice drugih. Zasebna tožba obdolžencem očita, da so si samovoljno vzeli svojo pravico dostopa oz. prehoda poti oz. so mislili, da jim ta pravica pripada, pravica, ki naj bi bila z obravnavanimi dejanji prekršena oz. ogrožena, pa je lastninska pravica. Upravičeni tožilec je v obravnavani zadevi nosilec te pravice, torej lastnik. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, in tega pritožnik ne izpodbija oz. izrecno tej ugotovitvi pritrjuje, da je pot na kateri so se zgodili obravnavani dogodki, kategorizirana javna cesta in je v zemljiški knjigi zaznamovano javno dobro, kar pomeni, da ni (in ne more biti) v lasti zasebnega tožilca, posledično pa, da zasebni tožilec ni upravičeni tožilec. V tem obsegu so zato bili podani pogoji za zavrženje zasebne tožbe (1. točka prvega odstavka 352. člena ZKP).
pogodba o štipendiranju - razveza pogodbe - spremenjene okoliščine
Glede na to, da je sodišče prve stopnje med strankama ugotovilo povsem skrhane odnose, so podani pogoji za razvezo pogodbe o štipendiranju, saj ni mogoče doseči namena pogodbe o štipendiranju, to je zaposlitve štipendista po končanem (pravočasnem) študiju.
način izvršitve kazni zapora - delo v splošno korist - predlog za podaljšanje roka za opravo dela v splošno korist - prestajanje zaporne kazni
Glede na navedena dejstva pritožba obsojenca ne more biti uspešna, postavi pa se vprašanje smiselnosti predloga, da obdolženec v primeru priznanja krivde zaporno kazen prestane tako, da opravi delo v splošno korist, kadar je znano, da kazni na takšen način ne bo mogoče izvršiti, ker prestaja ali mora prestati še zaporne kazni po drugih sodbah.
Tožnik je v obravnavani zadevi zatrjeval, da je opravil 434 nadur, zato je dokazno breme, da vtoževanega števila nadur ni opravil, na toženi stranki. Ker tega ni dokazala, je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
ZOdvT člen 2, 2/2.. ZPP člen 80, 86, 86/3, 87, 87/3, 354, 354/1, 365.
zastopanje - odvetnik - prekršek - pooblaščenec
Pooblaščenec, ki je skupaj s tožnico pristopil na poravnalni in prvi narok za glavno obravnavo, je sodišču prve stopnje predložil pooblastilo z dne 30. 11. 2016, ki se glasi na ime pooblaščenca kot fizične osebe. Pooblastilu je priloženo tudi potrdilo o opravljenem pravniškem državnem izpitu. S tem je pooblaščenec zadostil vsem pogojem za zastopanje, kot je določeno v 3. odst. 87. čl. ZPP.
V določbi 3. točke prvega odstavka 45. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja je določeno, da mora zavarovana oseba v primeru zdravstvenih stanj začeti zdraviliško zdravljenje v treh mesecih po končanem bolnišničnem zdravljenju. Niso pa določene pravne posledice v primeru, da zavarovana oseba zdraviliškega zdravljenja ne nastopi v treh mesecih po končanem bolnišničnem zdravljenju. Tudi to določbo ni mogoče razlagati tako, da zavarovana oseba, pri kateri obstajajo kontraindikacije in zaradi njih ne nastopi zdraviliškega zdravljenja, izgubi pravico določeno v 23. členu ZZVZZ. Do takšnih posledic tudi ne more priti, če zavarovana oseba zdraviliškega zdravljenja ne nastopi v treh mesecih po končanem bolnišničnem zdravljenju, in razlogi za to niso na njeni strani. V konkretnem primeru je bil tožnik na specialistični pregled naročen 24. 11. 2014 in na podlagi na ta dan ugotovljenega zdravstvenega stanja, je bil tudi dne 25. 11. 2014 vložen predlog za odobritev zdraviliškega zdravljenja. Ker razlogi za začetek zdraviliškega zdravljenja v treh mesecih po končanem bolnišničnem zdravljenju niso na tožnikovi strani, ni mogoče odločiti v njegovo škodo.
Sodišče prve stopnje je imelo v izvedenih dokazih dovolj podlage za zaključek, da tožnica od tožene stranke utemeljeno vtožuje razliko v plači za sporno obdobje, saj ji je tožena stranka v tem obdobju izplačevala nižjo plačo od pogodbeno dogovorjene plače.
Pri slovenskem nosilcu zavarovanja bo pritožnik lahko uspešno uveljavljal pravico do sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine, ko bo, z izkazanimi 30 leti, 10 meseci in 11 dnevi slovensko bosansko zavarovalne dobe, dopolnil tudi predpisano starost po slovenski nacionalni zakonodaji. Torej starost, določeno z ZPIZ-2, ki velja in se uporablja od 1. 1. 2013 dalje.
Odgovornost za stvarne napake je posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti, pri kateri ima posel, ki ga je podjemnik opravil, napako. Poleg tega, da ima posel napako, pa mora izvirati vzrok za napako iz podjemnikove sfere (nepravilna izpolnitev podjemnikove obveznosti), pri čemer morajo biti za uspešno uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov izpolnjene tudi posebne (dodatne) predpostavke: pravočasno obvestilo o napaki (tretji odstavek 633. člena in prvi odstavek 634. člena OZ), v primeru skritih napak se mora napaka pokazati v dvoletnem jamčevalnem roku (drugi odstavek 634. člena OZ) in sodna uveljavitev zahtevka mora biti podana v enoletnem prekluzivnem roku (635. člen OZ).
ZIZ člen 57, 58. ZPP člen 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 343, 343/3.
odgovor na ugovor – vročitev odgovora na ugovor – kontradiktornost – pravica do izjave – dovoljene pritožbene novote – nedovoljena pritožba
Sodišče je odgovor na ugovor dolžniku vročilo šele hkrati z izpodbijanim sklepom, izpodbijano odločitev o zavrnitvi ugovora pa je v bistvenih elementih oprlo ravno na ta odgovor, do katerega se dolžnik pred izdajo izpodbijanega sklepa ni mogel opredeliti oziroma se z njim seznaniti. Šlo je torej za vlogo, ki je bistveno vplivala na končni izid postopka, z njeno predhodno nevročitvijo pa je bila dolžniku pravica do izjave v postopku nedvomno kršena. Dolžnik se je zato do v odgovoru podanih upnikovih navedb in predlaganih dokazov lahko izjavil šele s predmetno pritožbo (dovoljene pritožbene novote), tudi sodišče prve stopnje pa še ni moglo odgovoriti na navedbe dolžnika, ki jih podaja v pritožbi.
razveza zakonske zveze – dodelitev otrok enemu od staršev – vzgoja in varstvo mladoletnih otrok – preživljanje – stiki – korist otroka – načelo pospeševanja otrokovega razvoja – načelo kontinuitete vzgoje in varstva – varstvena in vzgojna sposobnost staršev – osebnostne lastnosti staršev – verska pripadnost staršev
Med drugim je sodišče ugotovilo, da je mati osebnostno manj primerna za vzgojo in varstvo otrok kot njun oče. Njena pripadnost omenjenemu duhovnemu gibanju Y je le eden od simptomov oz. posledic tožničine osebnostne strukture. Ne gre torej za različno obravnavanje pravdnih strank na podlagi njune religije, ampak za oceno njunih osebnostnih in drugih pravnorelevantnih okoliščin, ki pogojujejo njuno varstveno in vzgojno sposobnost.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00003699
ZSS člen 40.. OZ člen 171.
odškodninska odgovornost delodajalca - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda - odgovornost države - primerljiva plača - delo sodnika - misija
Vsaka opustitev normodajne aktivnosti še ne pomeni protipravnega ravnanja tožene stranke. Vendar tudi po presoji pritožbenega sodišča ravnanje tožene stranke v obravnavni zadevi, ko je že v letu 2009 pozivala sodnike (funkcionarje), da se udeležijo misije, potem pa je šele v letu 2010 uredila osnove za določitev njihovih plač, predstavlja protipravno opustitev, ki utemeljuje obstoj ene od predpostavk za njeno odškodninsko odgovornost.
ZAVAROVANJE TERJATEV – CIVILNO PROCESNO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO – PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL0086832
ZPP člen 414. ZIZ člen 15. Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 člen 8, 9, 20.
začasna odredba – predlog za izdajo začasne odredbe – spor z mednarodnim elementom – pristojnost slovenskega sodišča – navezna okoliščina za določitev pristojnosti – običajno prebivališče otroka – pojem običajnega prebivališča – dolgotrajnost bivanja – dejanske novote
Pojem "običajno prebivališče" iz člena 8 Uredbe je treba razlagati tako, da to prebivališče ustreza kraju, ki pomeni neko integracijo otroka v družbeno in družinsko okolje. V ta namen je treba med drugim upoštevati dolžino, rednost, pogoje bivanja in razloge za bivanje na ozemlju države članice ter razloge za preselitev družine v to državo članico, državljanstvo otroka, kraj in pogoje šolanja, znanje jezikov ter družinske in socialne vezi otroka v navedeni državi. Običajno prebivališče ugotovi nacionalno sodišče, pri čemer upošteva vse dejanske okoliščine posameznega primera. Otrokovo družbeno in družinsko okolje, ki je bistveno za določitev kraja običajnega prebivališča, sestavljajo različni dejavniki, ki so odvisni od otrokove starosti. Glede na to, da je v obravnavani zadevi otrok star 2 leti, je treba upoštevati, da je praviloma okolje mlajšega otroka predvsem družinsko okolje, na katerega odločilno vpliva oseba ali osebe, s katerimi otrok živi, ki ga dejansko varujejo in vzgajajo ter zanj skrbijo.