razveza zakonske zveze – dodelitev otrok enemu od staršev – vzgoja in varstvo mladoletnih otrok – preživljanje – stiki – korist otroka – načelo pospeševanja otrokovega razvoja – načelo kontinuitete vzgoje in varstva – varstvena in vzgojna sposobnost staršev – osebnostne lastnosti staršev – verska pripadnost staršev
Med drugim je sodišče ugotovilo, da je mati osebnostno manj primerna za vzgojo in varstvo otrok kot njun oče. Njena pripadnost omenjenemu duhovnemu gibanju Y je le eden od simptomov oz. posledic tožničine osebnostne strukture. Ne gre torej za različno obravnavanje pravdnih strank na podlagi njune religije, ampak za oceno njunih osebnostnih in drugih pravnorelevantnih okoliščin, ki pogojujejo njuno varstveno in vzgojno sposobnost.
ZDR člen 7, 52, 72, 128, 153, 153/1, 153/1-2, 157.
nadurno delo - vodilni delavec
Tožena stranka glede na določbe ZDR ni imela podlage, da je v pogodbi o zaposlitvi določila, da se dodatek iz naslova plačila za nadurno delo tožnice obračuna in izplačuje v okviru nominalno dogovorjenega zneska plače iz pogodbe o zaposlitvi, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, kolikšno število nadur je tožnica v vtoževanem obdobju opravila in do plačila katerih je upravičena.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - delovni invalid III. kategorije invalidnosti
Poslovni razlog je v 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Iz izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela na domu zaradi organizacijskih in ekonomskih razlogov, zato ji je tožena stranka ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za isto delovno mesto, za nedoločen čas in s polovičnim delovnim časom, skladno s pravnomočnima odločbama ZPIZ in sicer, da je delo opravljala pri delodajalcu. Ker sta v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedena oba (poslovna) razloga, za njeno zakonitost zadostuje že obstoj enega od njiju. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi bi bila tako zakonita že, če bi tožena stranka dokazala le obstoj organizacijskega razloga, torej, da se je zaradi priprave novega akta od vseh sodelujočih zahtevalo konkretno delo v projektni skupini in da tožena stranka del in zadolžitev s kadrovskega področja, ki ga je opravljala tožnica, ni mogla več izvajati na daljavo (torej, da bi tožnica opravljala delo doma), temveč je bila potrebna pri delodajalcu. Tožena stranka je v tej zadevi uspela dokazati tako organizacijski kot tudi ekonomski poslovni razlog, zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
Pri slovenskem nosilcu zavarovanja bo pritožnik lahko uspešno uveljavljal pravico do sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine, ko bo, z izkazanimi 30 leti, 10 meseci in 11 dnevi slovensko bosansko zavarovalne dobe, dopolnil tudi predpisano starost po slovenski nacionalni zakonodaji. Torej starost, določeno z ZPIZ-2, ki velja in se uporablja od 1. 1. 2013 dalje.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00002634
ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131, 131/1, 149.
odškodninska odgovornost delodajalca - premoženjska škoda - izguba na zaslužku - invalid - nadomestilo za invalidnost - nevarna stvar - objektivna odgovornost - krivdna odgovornost
Tožnik se je poškodoval, ko je s sodelavcem polagal mediapan ploščo (dimenzija 260 x 207 cm, debeline 3,8 cm in teže 159,50 kg) na delovno mizo krožno-žagalnega stroja. Sporna mediapan plošča sama po sebi ni bila nevarna stvar, prav tako pa njeno polaganje na delovno mizo krožno-žagalnega stroja ni predstavljalo nevarne dejavnosti. Nevarna stvar je le tista, ki s svojimi negativnimi vplivi povzroči obstoj večje nevarnosti za nastanek škode od običajne (zaradi lastnosti svari same oziroma zaradi okoliščin, ki vplivajo na to povečano nevarnost). Sporna mediapan plošča pa teh kriterijev ne izpolnjuje. Kolikor pa stvar postane nevarna zaradi nepravilne uporabe, pa to ni nevarna stvar v smislu določbe 149. člena OZ, temveč se to dejstvo presoja v okviru ugotavljanja krivdne odgovornosti povzročitelja škode (prvi odstavek 131. člena OZ).
Za nastalo škodo tožena stranka krivdno odgovorna, ker tožnika ni ustrezno poučila oziroma, mu ni dala potrebnih navodil o pravilnem delu pri polaganju mediapan plošče (z dimenzijami, kakršne je imela tudi mediapan plošča, pri kateri je prišlo do poškodbe tožnika) na delovno mizo krožno-žagalnega stroja.
način izvršitve kazni zapora - delo v splošno korist - predlog za podaljšanje roka za opravo dela v splošno korist - prestajanje zaporne kazni
Glede na navedena dejstva pritožba obsojenca ne more biti uspešna, postavi pa se vprašanje smiselnosti predloga, da obdolženec v primeru priznanja krivde zaporno kazen prestane tako, da opravi delo v splošno korist, kadar je znano, da kazni na takšen način ne bo mogoče izvršiti, ker prestaja ali mora prestati še zaporne kazni po drugih sodbah.
Pri tožniku je še vedno podana III. kategorija invalidnosti, zato tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
ZP-1 člen 57, 57/2, 136, 136/1, 136/1-1. ZJRM-1 člen 8, 8/1. URS člen 34.
kršitev materialnih določb zakona - zahteva za sodno varstvo - obstoj prekrška - povzročanje hrupa - zakonski znaki prekrška - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti - opis prekrška
Kričanje v stanovanju in na hodniku stanovanjskega bloka v nočnem času med 22.00 in 6.00 uro, ki zbudi ljudi v bloku, je nedvomno hrup, s katerim se moti mir oziroma počitek ljudi.
SPZ člen 2, 92. ZPP člen 25, 25/1, 30, 30/1, 32, 32/2, 57, 57/1, 481, 481/1, 481/1-1, 481/2.
spor o pristojnosti - spor zaradi varstva stvarnih pravic - ni gospodarski spor
Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom zahteva izpraznitev in izročitev nepremičnine v posest tožeče stranke in zatrjuje, da je toženi stranki prenehal naslov za posest nad nepremičninami, v posledici česar ima tožeča stranka kot lastnica pravico od tožene stranke zahtevati, da jih ta izroči v neposredno posest. Po presoji sodišča druge stopnje v skupino sporov o stvarnih pravicah na nepremičninah ne spadajo le spori o obstoju, prenehanju in spremembi stvarnih pravic (2. člen SPZ), temveč tudi spori zaradi varstva stvarnih pravic, v obravnavanem primeru vrnitvena tožba na podlagi 92. člena SPZ. Glede na vsebino tožbenega zahtevka torej v konkretnem primeru ne gre za gospodarski spor po določbi prvega odstavka 481. člena ZPP.
Sodišče prve stopnje je izdalo začasno odredbo po določilih 113. člena ZDR-1, v nadaljevanju pa štelo, da v tej fazi postopka tožnik še ni izkazal za verjetno, da njegova terjatev do tožene stranke obstaja glede na določila ZIZ. Tožnik tudi ni izkazal nadaljnjega pogoja za izdajo začasne odredbe iz 272. in 273. člena ZIZ. Posledično je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi predlog tožnika za izrek denarne kazni. Sodišče prve stopnje je v tem delu zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ker je štelo, da ni bilo pogoja za izrek denarne kazni, ker ZDR-1 izreka denarne kazni izrecno ne predvideva. Takšno stališče ni pravilno, saj ZDSS-1 v 4. odstavku 56. člena določa, da se začasne odredbe izdajajo po določilih zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu določeno drugače. Zato bi moralo sodišče prve stopnje v delu, kjer je odločilo o zadržanju učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi do pravnomočnosti odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe ter posledično o pozivu nazaj na delo, obračunu bruto nadomestil plač, odvodu davkov in prispevkov in izplačilu neto plače, vse do pravnomočnosti, odločati tudi o izreku predlagane denarne kazni. Odločati bi moralo na podlagi 2. odstavka 273. člena ZIZ v povezavi z 2. odstavkom 226. člena ZIZ, ki med drugim določa, da sodišče s sklepom o izvršbi izreče tudi denarno kazen za primer, če dolžnik v določenem roku ne bo izpolnil obveznosti.
odškodninska odgovornost - nematerialna škoda - nova škoda
Iz navedb ne izhajajo zatrjevanja o tožničini novo nastali škodi, ki naj bi ji nastala po 15. 1. 2013, torej po sklenitvi poravnave, saj za zatrjevano in opisano škodo (svoje zdravstvene težave) navaja kot trenutek nastanka trenutek sinove smrti in navaja le, da opisana škoda traja ves čas od sinove smrti in še vedno traja ter se povečuje. Svojih navedb tudi na drugem naroku ni dopolnila v smeri sedaj pritožbeno zatrjevane nove škode kljub izrecnemu pozivu sodišča prve stopnje, da naj to glede na določbo 286. člena ZPP stori na tem naroku. Iz trditev tako ne izhaja, da ob sklenitvi poravnave tožnica ni vedela zanjo in tudi ne, da ni vedela, da ji bo nastala.
stroški kazenskega postopka - udeležba na naroku - stroški prisilne privedbe - poseben sklep o stroških kazenskega postopka
Sodišče sme, ko odloča o stroških kazenskega postopka, obdolženca po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostiti povrnitve vseh stroškov ali dela stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati, med te pa sodijo tudi stroški zaradi privedbe (3. točka drugega odstavka 92. člena ZKP). Odločitev sprejme po oceni obdolženčevih premoženjskih in socialnih razmer ter o tem odloči v odločbi o glavni stvari in ne s posebnim sklepom pred tem.
odlog plačila sodnih taks – predlog za oprostitev plačila sodnih taks – pravni naslednik – prevzem pravde – ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse
Samo dejstvo, da je bila tekom postopka prvotno tožeča stranka izbrisana iz sodnega registra in je pravdo prevzel njen pravni naslednik (prevzemnik terjatve), na obveznost plačila ne vpliva. Taksna obveznost je namreč na prevzemnika prešla hkrati s prevzemom pravde.
Na pravilnost izdanega plačilnega naloga ne vpliva niti dejstvo, da je tožeča stranka hkrati z ugovorom zoper plačilni nalog vložila tudi predlog za oprostitev plačila sodne takse. O njem sodišče prve stopnje ni moglo odločiti hkrati z odločitvijo o ugovoru zoper plačilni nalog, saj tedaj ta predlog (še) ni bil popoln. Povsem pravilno je zato tožečo stranko pozvalo naj ga dopolni in ji podalo jasna navodila, kako naj to stori (tretji odstavek 12. člena ZST-1). O predlogu za oprostitev bo torej odločalo v nadaljevanju postopka. Na odločanje o pravilnosti izdanega plačilnega naloga pa to nima nobenega vpliva. Pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo najprej odločiti o predlogu tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse tako niso utemeljene.
Povsem nepovezane s predmetnim postopkom pa so navedbe, da se v postopkih odločanja o predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, takse ne plačujejo. Izpodbijani plačilni nalog namreč ni bil izdan v postopku odločanja o takšnem predlogu. Izdan je bil za plačilo sodne takse za redni (pravdni) postopek, ki je brez dvoma eden od postopkov, za katere se takse plačujejo (1. točka 2. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 5. člena ZST-1.
Upravičenec do vložitve zasebne tožbe je tisti, ki je bil s kaznivim dejanjem oškodovan, torej tisti, kateremu je bila s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena kakršnakoli osebna ali premoženjska pravica (6. alineja prvega odstavka 144. člena ZKP). Pri kaznivem dejanju samovoljnosti po 310. členu KZ-1 lahko gre za poseg v različne pravice drugih. Zasebna tožba obdolžencem očita, da so si samovoljno vzeli svojo pravico dostopa oz. prehoda poti oz. so mislili, da jim ta pravica pripada, pravica, ki naj bi bila z obravnavanimi dejanji prekršena oz. ogrožena, pa je lastninska pravica. Upravičeni tožilec je v obravnavani zadevi nosilec te pravice, torej lastnik. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, in tega pritožnik ne izpodbija oz. izrecno tej ugotovitvi pritrjuje, da je pot na kateri so se zgodili obravnavani dogodki, kategorizirana javna cesta in je v zemljiški knjigi zaznamovano javno dobro, kar pomeni, da ni (in ne more biti) v lasti zasebnega tožilca, posledično pa, da zasebni tožilec ni upravičeni tožilec. V tem obsegu so zato bili podani pogoji za zavrženje zasebne tožbe (1. točka prvega odstavka 352. člena ZKP).
OZ člen 131, 131/1, 147, 147/4.. ZDR člen 182.. ZPP člen 212, 214, 214/2, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8.
dodatek za nadurno delo - plača - delovni čas - mobilni delavci - odškodninska odgovornost delavca - bistvena kršitev določb postopka - možnost obravnavanja
Za ugotovitev obstoja v pobot uveljavljene terjatve bi morala tožena stranka dokazati, da je škodo (v obliki znižanja zavarovalnega bonusa oz. zvišanja zavarovalne premije) utrpela zaradi tožnikovega namernega ravnanja ali zaradi njegove hude malomarnosti na delu ali v zvezi z delom. Tožnik je v pripravljalni vlogi res priznal, da je spornega dne v tujini povzročil prometno nesrečo. Vendar pa je sodišče prve stopnje očitno spregledalo, da je ob tem navedel, da je prometno nesrečo povzročil zaradi preutrujenosti. Tudi sicer je v postopku na prvi stopnji zatrjeval, da je moral po nalogu tožene stranke voziti brez predpisanega počitka, da je po njenih navodilih večkrat manipuliral s tahografi ter da je pogosto vozil na tuje ime. Zato ne drži, da tožnik ni prerekal navedb tožene stranke glede obstoja svoje odškodninske odgovornosti, posledično je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da tožnik ni izpolnil svoje dolžnosti iz 212. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zato storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 214. člena ZPP.
Tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje kršilo njeno pravico do izjave. V postopku na prvi stopnji je zatrjevala, da je bilo tožnikovo plačilo za delo sestavljeno iz osnovne plače in 9 % bruto prometa, pri čemer naj bi se iz teh 9 % pokrivale dnevnice in viški ur. Sodišče prve stopnje se do teh navedb ni opredelilo. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
ZDSS-1 za postopek v individualnih delovnih sporih v 34. členu določa preiskovalno načelo, vendar pa iz določbe 1. odstavka tega člena izhaja, da lahko sodišče izvede dokaze po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. To pomeni, da je preiskovalno načelo omejeno, saj lahko sodišče šele po tem, ko so izvedeni dokazi, ki so jih predlagale stranke, in na njihovi podlagi ni bilo mogoče ugotovitvi dejstev, ki so za odločitev v zadevi pomembna, izvede dokaz po uradni dolžnosti. Sodišče tako dokaza po uradni dolžnosti ni dolžno izvesti.
Napačno je pritožbeno stališče, da je dokazno breme v skladu s 1. odstavkom 131. člena OZ v zvezi z 11. in 182. členim ZDR-1 na strani toženke (delavke), ki ni uspela dokazati, da je zatrjevana škoda nastala brez njene krivde. Na strani tožnice (delodajalca) je, da dokaže odškodninsko odgovornost toženke.
ZDR-1 člen 17.. ZJU člen 5, 16, 73, 73/1, 147, 151, 152a.
imenovanje v naziv - javni uslužbenec - pogodba o zaposlitvi za določen čas - izstavitev pogodbe o zaposlitvi - plačilo za dejansko opravljeno delo
Dela, ki jih je tožnica v pretežni meri dejansko opravljala, so bila vsebinsko prilegajo nalogam delovnega mesta višji svetovalec, zato je sodišče prve stopnje tožnici od spornega dne dalje pravilno priznalo vse pravice, ki so vezane na to delovno mesto. Dejstvo, da tožnica ni bila imenovana v naziv, ne predstavlja ovire za priznanje pravic po dejanskem delu.
Najvišja odpravnina tožniku pripada glede na ureditev v podjetniški kolektivni pogodbi, skladno s katero tožniku pripada pet njegovih plač preteklega meseca. Tožniku je delovno razmerje prenehalo 31. 12. 2015, kar sta se stranki tudi izrecno dogovorili v sporazumu z dne 15. 5. 2015. Glede na datum prenehanja delovnega razmerja (31. 12. 2015) je plača preteklega meseca plača za mesec november 2015, ki jo je tožena stranka pravilno upoštevala pri izračunu odpravnine, in ne plača za mesec december 2015, kot je to zmotno sklepalo sodišče prve stopnje. Zato je zmotno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike v odpravnini.
Z 1. odst. 37. člena ZPIZ-2B je izrecno predpisano, da z delom ali dejavnostjo lahko nadaljujejo tudi uživalci pokojnin iz 4. odst. 406. člena ZPIZ-2, ki so ob uveljavitvi zakona opravljali delo ali dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobili lastnost zavarovanca tudi po 16. členu zakona, vendar pod pogojem, da v roku 30 dni ponovno vstopijo v obvezno zavarovanje skladno s spremenjenim 116. členom zakona za najmanj 2 uri dnevno ali za 10 ur tedensko od uveljavitve zakona, torej 1. 1. 2016 dalje. Za osebe, ki v predpisanem roku niso uredile statusa, je bil toženi zavod dolžan po uradni dolžnosti ugotoviti lastnost zavarovanca od 1. 1. 2016 dalje in od istega dne tudi izplačevati pokojnino v ustrezno sorazmernem delu (2. odst.). Tožena stranka je zato za tožnico pravilno ugotovila lastnost zavarovanke po 16. členu ZPIZ-2 za 10 ur tedensko od 1. 1. 2016 dalje iz naslova družbeništva in poslovodenja, saj kot družbenica in poslovodna oseba, svojega statusa od 1. 1. 2016 dalje sama ni uskladila.
izvršba na nepremičnine - plačilo varščine - udeležba na javni dražbi - pravočasno uveljavljanje kršitev pravil postopka
V pritožbi zatrjevana kršitev določila prvega odstavka 185. člena ZIZ, po katerem se javne dražbe smejo udeležiti le tisti, ki najpozneje tri delovne dni pred dražbo položijo varščino, je relativnega značaja (prvi odstavek 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), kar pomeni, da jo mora stranka uveljavljati takoj, ko je to mogoče.
Sodišče prve stopnje je sprejelo odločitev, da dovoli ponudniku sodelovati na dražbi na naroku, pri čemer je že na naroku razčistilo, za koga je bila varščina plačana.