redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodna razveza - sindikalni zaupnik - posebno pravno varstvo pred odpovedjo - denarno povračilo
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v obravnavanem primeru soglasje k odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku - predsedniku sindikata in sindikalnemu zaupniku, ki uživa varstvo po 112. členu ZDR-1, podal nepristojni organ, to je zbor članov, ki ni pristojen za podajo soglasja glede na pristojnosti, opredeljene v 22. členu pravil sindikata B. d. o. o.. Soglasje, ki ga ni podal pristojni organ, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni veljavno in ne prestavlja soglasja v smislu 112. člena ZDR-1. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da soglasje ni bilo podano in pravilno presodilo, da je iz tega razloga izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.
Sodišče v sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi res ni pristojno presojati utemeljenosti oziroma verodostojnosti soglasja sindikata, mora pa preveriti, ali je soglasje podal pristojni organ, glede na pristojnosti organov sindikata, ki jih določajo pravila.
OZ člen 131, 131/1, 147, 147/4.. ZDR člen 182.. ZPP člen 212, 214, 214/2, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8.
dodatek za nadurno delo - plača - delovni čas - mobilni delavci - odškodninska odgovornost delavca - bistvena kršitev določb postopka - možnost obravnavanja
Za ugotovitev obstoja v pobot uveljavljene terjatve bi morala tožena stranka dokazati, da je škodo (v obliki znižanja zavarovalnega bonusa oz. zvišanja zavarovalne premije) utrpela zaradi tožnikovega namernega ravnanja ali zaradi njegove hude malomarnosti na delu ali v zvezi z delom. Tožnik je v pripravljalni vlogi res priznal, da je spornega dne v tujini povzročil prometno nesrečo. Vendar pa je sodišče prve stopnje očitno spregledalo, da je ob tem navedel, da je prometno nesrečo povzročil zaradi preutrujenosti. Tudi sicer je v postopku na prvi stopnji zatrjeval, da je moral po nalogu tožene stranke voziti brez predpisanega počitka, da je po njenih navodilih večkrat manipuliral s tahografi ter da je pogosto vozil na tuje ime. Zato ne drži, da tožnik ni prerekal navedb tožene stranke glede obstoja svoje odškodninske odgovornosti, posledično je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da tožnik ni izpolnil svoje dolžnosti iz 212. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zato storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 214. člena ZPP.
Tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje kršilo njeno pravico do izjave. V postopku na prvi stopnji je zatrjevala, da je bilo tožnikovo plačilo za delo sestavljeno iz osnovne plače in 9 % bruto prometa, pri čemer naj bi se iz teh 9 % pokrivale dnevnice in viški ur. Sodišče prve stopnje se do teh navedb ni opredelilo. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
izvršba na nepremičnine - plačilo varščine - udeležba na javni dražbi - pravočasno uveljavljanje kršitev pravil postopka
V pritožbi zatrjevana kršitev določila prvega odstavka 185. člena ZIZ, po katerem se javne dražbe smejo udeležiti le tisti, ki najpozneje tri delovne dni pred dražbo položijo varščino, je relativnega značaja (prvi odstavek 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), kar pomeni, da jo mora stranka uveljavljati takoj, ko je to mogoče.
Sodišče prve stopnje je sprejelo odločitev, da dovoli ponudniku sodelovati na dražbi na naroku, pri čemer je že na naroku razčistilo, za koga je bila varščina plačana.
ZDR-1 člen 84, 84/2, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - tatvina - rok za podajo odpovedi - prekluzivni rok - pravna oseba - subjektivni rok
Glede na sprejeto odločitev (sodišče prve stopnje je v prvi vrsti štelo izredno odpoved za nezakonito zato, ker je bila podana prepozno, po izteku subjektivnega roka za podajo odpovedi) je bistveno vprašanje, kdaj je v obravnavanem primeru začel teči subjektivni rok, torej kdaj se je tožena stranka seznanila z razlogom za odpoved in s storilci. Upoštevajoč dejstvo, da je tožena stranka pravna oseba, je glede na 1. odstavek 20. člena ZDR-1, ki določa, da v imenu delodajalca - pravne osebe - nastopa njegov (zakoniti ali statutarni) zastopnik ali od njega pisno pooblaščena oseba, pomembno, kdaj se je z razlogom za odpoved in s storilcem seznanilo poslovodstvo, ki je po zakonu pristojno za zastopanje.
Tožena stranka ni uspela dokazati, da je odpoved podala pravočasno, v 30 dneh od ugotovitve odpovednega razloga. Dvema tožnikoma očitana kršitev (tatvina) tudi ni dokazana. Zato so izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nezakonite.
Umika pritožbe po izrecni zakonski določbi tretjega odstavka 334. člena ZPP ni mogoče preklicati, zato je njegov učinek nastopil takoj, ko je bil umik podan.
SPZ člen 2, 92. ZPP člen 25, 25/1, 30, 30/1, 32, 32/2, 57, 57/1, 481, 481/1, 481/1-1, 481/2.
spor o pristojnosti - spor zaradi varstva stvarnih pravic - ni gospodarski spor
Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom zahteva izpraznitev in izročitev nepremičnine v posest tožeče stranke in zatrjuje, da je toženi stranki prenehal naslov za posest nad nepremičninami, v posledici česar ima tožeča stranka kot lastnica pravico od tožene stranke zahtevati, da jih ta izroči v neposredno posest. Po presoji sodišča druge stopnje v skupino sporov o stvarnih pravicah na nepremičninah ne spadajo le spori o obstoju, prenehanju in spremembi stvarnih pravic (2. člen SPZ), temveč tudi spori zaradi varstva stvarnih pravic, v obravnavanem primeru vrnitvena tožba na podlagi 92. člena SPZ. Glede na vsebino tožbenega zahtevka torej v konkretnem primeru ne gre za gospodarski spor po določbi prvega odstavka 481. člena ZPP.
Sodišče prve stopnje je izdalo začasno odredbo po določilih 113. člena ZDR-1, v nadaljevanju pa štelo, da v tej fazi postopka tožnik še ni izkazal za verjetno, da njegova terjatev do tožene stranke obstaja glede na določila ZIZ. Tožnik tudi ni izkazal nadaljnjega pogoja za izdajo začasne odredbe iz 272. in 273. člena ZIZ. Posledično je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi predlog tožnika za izrek denarne kazni. Sodišče prve stopnje je v tem delu zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ker je štelo, da ni bilo pogoja za izrek denarne kazni, ker ZDR-1 izreka denarne kazni izrecno ne predvideva. Takšno stališče ni pravilno, saj ZDSS-1 v 4. odstavku 56. člena določa, da se začasne odredbe izdajajo po določilih zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu določeno drugače. Zato bi moralo sodišče prve stopnje v delu, kjer je odločilo o zadržanju učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi do pravnomočnosti odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe ter posledično o pozivu nazaj na delo, obračunu bruto nadomestil plač, odvodu davkov in prispevkov in izplačilu neto plače, vse do pravnomočnosti, odločati tudi o izreku predlagane denarne kazni. Odločati bi moralo na podlagi 2. odstavka 273. člena ZIZ v povezavi z 2. odstavkom 226. člena ZIZ, ki med drugim določa, da sodišče s sklepom o izvršbi izreče tudi denarno kazen za primer, če dolžnik v določenem roku ne bo izpolnil obveznosti.
umik – ugovor – ustavitev – izvršba na podlagi izvršilnega naslova
Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljnjem postopku ne glede na ustavitev postopka odločiti tudi o dolžnikovem ugovoru glede na to, da je do umika predloga za izvršbo prišlo še pred odločitvijo o ugovoru zaradi prisilne realizacije terjatve.
ZPP člen 19, 19/1, 19/2, 339, 339/2, 339/2-4. ZIZ člen 62, 62/2.
stvarna pristojnost – gospodarski spor – samostojni podjetnik posameznik
ZPP časovno mejo za odklonitev pristojnosti določa le za okrožna sodišča, kadar se izrekajo za nepristojna v zadevah iz pristojnosti okrajnih sodišč (drugi odstavek 19. člena ZPP).
Sodišče prve stopnje je po prejemu tožničine izjave, da nima več pravnega interesa za nadaljevanje postopka, tožbo na podlagi 274. člena zavrglo. Ker zavrženje tožbe za tožnico pomeni neuspeh, ne glede na razlog zavrženja, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.
ZObr člen 97f.. ZSSloV člen 53, 53/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5.
V primeru nadomestila za neizkoriščene dneve tedenskega počitka pripadnikov na misiji v tujini gre za posebno odškodnino, glede katere ni potrebno ugotavljati elementov odškodninske obveznosti. Pri odškodnini za neizkoriščene dni tedenskega počitka gre za odškodnino za premoženjsko škodo, do katere je upravičen delavec, ker ni mogel izrabiti prostih dni počitka. Pripadnik Slovenske vojske je torej upravičen do odškodnine, ki je za vsak dan neizkoriščenega počitka enaka vrednosti 8-urnega delovnika.
Tožnik je v spornem obdobju napotitve na misijo opravljal naloge, ki so mu onemogočale izrabo tedenskega neprekinjenega 24-urnega počitka. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožniku pripada odškodnina za 22 dni neizkoriščenih dni tedenskega počitka.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00002634
ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131, 131/1, 149.
odškodninska odgovornost delodajalca - premoženjska škoda - izguba na zaslužku - invalid - nadomestilo za invalidnost - nevarna stvar - objektivna odgovornost - krivdna odgovornost
Tožnik se je poškodoval, ko je s sodelavcem polagal mediapan ploščo (dimenzija 260 x 207 cm, debeline 3,8 cm in teže 159,50 kg) na delovno mizo krožno-žagalnega stroja. Sporna mediapan plošča sama po sebi ni bila nevarna stvar, prav tako pa njeno polaganje na delovno mizo krožno-žagalnega stroja ni predstavljalo nevarne dejavnosti. Nevarna stvar je le tista, ki s svojimi negativnimi vplivi povzroči obstoj večje nevarnosti za nastanek škode od običajne (zaradi lastnosti svari same oziroma zaradi okoliščin, ki vplivajo na to povečano nevarnost). Sporna mediapan plošča pa teh kriterijev ne izpolnjuje. Kolikor pa stvar postane nevarna zaradi nepravilne uporabe, pa to ni nevarna stvar v smislu določbe 149. člena OZ, temveč se to dejstvo presoja v okviru ugotavljanja krivdne odgovornosti povzročitelja škode (prvi odstavek 131. člena OZ).
Za nastalo škodo tožena stranka krivdno odgovorna, ker tožnika ni ustrezno poučila oziroma, mu ni dala potrebnih navodil o pravilnem delu pri polaganju mediapan plošče (z dimenzijami, kakršne je imela tudi mediapan plošča, pri kateri je prišlo do poškodbe tožnika) na delovno mizo krožno-žagalnega stroja.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00001194
ZIZ člen 272, 272/2.. ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-4.
začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela - obveščanje delodajalca - rok za podajo odpovedi - subjektivni rok
Tožnik ni izkazal verjetnosti obstoja svoje terjatve, ker naj bi bila izpodbijana izredna odpoved nezakonita zaradi zamude subjektivnega roka za podajo izredne odpovedi. Zato predlog za izdajo začasne odredbe, da se zadrži učinkovanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi do izdaje pravnomočne sodne odločbe, ni utemeljen.
V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da subjektivni rok za odpoved začne teči, ko se delodajalec seznani z vsemi bistvenimi elementi določene kršitve in bistvenimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te. Iz obrazložitve izpodbijane izredne odpovedi izhaja, da je tožnik svoje delovno mesto zapustil 18. 1. 2017 in se na delo vrnil 30. 1. 2017. Na zagovoru 10. 2. 2017 je v zvezi z vprašanjem, ali je obvestil delovodjo o svoji odsotnosti, tožnik odgovoril: "Jaz nimam to kaj obveščat. Se boste že odločili." Toženka je torej šele na zagovoru lahko ugotovila, da tožnik o svoji odsotnosti nadrejene delavke ni obvestil in da ni bilo nobenih razlogov, da tega ne bi mogel storiti. Zato je subjektivni rok za podajo odpovedi začel teči šele 10. 2. 2017. Ker je toženka izpodbijano odpoved podala 14. 2. 2017, jo je podala znotraj 30-dnevnega subjektivnega roka.
Tožnik je s prejeto nagrado lavreat na mednarodnem glasbenem tekmovanju v tujini izpolnil pogoj izjemnega dosežka iz 24. člena Zštip-1. Zato je sodišče prve stopnje izpodbijani odločbi utemeljeno odpravilo, tožniku priznalo pravico do Zoisove štipendije v študijskem letu 2015/2016, tožencu pa naložilo izdajo odmerne odločbe.
zagovor - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja
Tožnik oz. njegov pooblaščenec sta bila pravočasno in pravilno vabljena na zagovor. Opravičilo na zagovor je bilo toženki vročeno po že opravljenem zagovoru, torej prepozno. Tega se je tožnik zavedal, zato je vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje. O tem predlogu je toženka odločila s sklepoma. Zoper sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja tožnik ni vložil sodnega varstva, zato je odločitev postala pravnomočna. Zato je materialnopravno zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka zagovora ni bila dolžna preložiti, saj ga v resnici niti ni mogla. Kljub temu pa je pravilna odločitev, da toženka ni kršila določb ZDR-1, saj mu je, skladno z 2. odst. 85. čl. ZDR-1, zagovor omogočila.
O tožbenem zahtevku glede povračila zneska 627.488,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi (iz naslova povrnitve plačanih prispevkov) je bilo že pravnomočno razsojeno, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 319. člena ZPP tožbo v tem delu zavrglo.
Pogodbena izpolnitvena obveznost glede bodočih (nezapadlih v času predčasnega prenehanja pogodbe) mesečnih lizing obrokov se spremeni v odškodninsko obveznost, ki ščiti dajalca lizinga, da bo prišel v položaj, v katerem bi bil, če bi jemalec lizinga pravilno izpolnjeval svojo glavno pogodbeno obveznost. Zaradi tega je povsem pravilno stališče sodišča prve stopnje, da omenjena odškodninska (judikatna) terjatev po vsebini povsem ustreza zavarovani terjatvi iz omenjenega Sporazuma. Drugačna pravna forma terjatve ne spreminja njene vsebine, saj gre v obeh primerih za terjatev na plačilo obrokov na podlagi omenjene pogodbe o finančnem lizingu. Zato tudi ne drži, da razvezana lizing pogodba nima nobenih učinkov, oziroma da je zavarovana terjatev po Sporazumu zaradi predčasne razveze lizing pogodbe prenehala veljati.
ZPP člen 310, 310/1, 339, 339/2, 339/2-14.. ZDSS-1 člen 81, 82.
denarna socialna pomoč - bistvena kršitev določb postopka - brez razloga o odločilnih dejstvih
Sodišče prve stopnje je s I. točko izreka sodbe ob odpravi dokončne odločbe z dne 30. 5. 2016 spremenilo prvostopenjsko odločbo z dne 24. 6. 2016 tako, da je v nekaterih odstavkih izreka te odločbe dodalo besedilo oziroma datume, v nekaterih odstavkih izreka besedilo izreka nadomestilo z novim, v nekatere odstavke izreka pa ni posegalo. Tako oblikovan izrek sodbe, ki torej delno nadomešča, delno dopolnjuje, delno pa potrjuje izrek izpodbijane odločbe, je nejasen in nerazumljiv, posledično pa tudi neizvršljiv, saj ni jasno, o čem in kaj je sodišče prve stopnje sploh odločilo. To je razvidno šele iz obrazložitve sodbe, ki pa ne postane pravnomočna. Izpodbijani ugoditveni del izreka sodbe je zato nerazumljiv, zaradi česar izpodbijane sodbe v tem delu objektivno ni mogoče niti preizkusiti.
odlog plačila sodnih taks – predlog za oprostitev plačila sodnih taks – pravni naslednik – prevzem pravde – ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse
Samo dejstvo, da je bila tekom postopka prvotno tožeča stranka izbrisana iz sodnega registra in je pravdo prevzel njen pravni naslednik (prevzemnik terjatve), na obveznost plačila ne vpliva. Taksna obveznost je namreč na prevzemnika prešla hkrati s prevzemom pravde.
Na pravilnost izdanega plačilnega naloga ne vpliva niti dejstvo, da je tožeča stranka hkrati z ugovorom zoper plačilni nalog vložila tudi predlog za oprostitev plačila sodne takse. O njem sodišče prve stopnje ni moglo odločiti hkrati z odločitvijo o ugovoru zoper plačilni nalog, saj tedaj ta predlog (še) ni bil popoln. Povsem pravilno je zato tožečo stranko pozvalo naj ga dopolni in ji podalo jasna navodila, kako naj to stori (tretji odstavek 12. člena ZST-1). O predlogu za oprostitev bo torej odločalo v nadaljevanju postopka. Na odločanje o pravilnosti izdanega plačilnega naloga pa to nima nobenega vpliva. Pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo najprej odločiti o predlogu tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse tako niso utemeljene.
Povsem nepovezane s predmetnim postopkom pa so navedbe, da se v postopkih odločanja o predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, takse ne plačujejo. Izpodbijani plačilni nalog namreč ni bil izdan v postopku odločanja o takšnem predlogu. Izdan je bil za plačilo sodne takse za redni (pravdni) postopek, ki je brez dvoma eden od postopkov, za katere se takse plačujejo (1. točka 2. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 5. člena ZST-1.
Pri tožniku je še vedno podana III. kategorija invalidnosti, zato tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.