URS člen 19, 19/2, 35. ZKP člen 236, 236/1, 236/1-5, 251, 251/1, 265, 265/1, 265/1-1, 265/1-2, 265/2, 401.
opazovanje obdolženca v ustreznem zdravstvenem zavodu - pogoji za odreditev opazovanja obdolženca - trajanje opazovanja - prisilno pridržanje obdolženke na opazovanju v psihiatrični bolnišnici - kršitev ustavnih pravic
Kot pravilno ugotavlja že pritožba v točki 1 obrazložitve, sme sodišče zoper obdolženca odrediti opazovanje v ustreznem zdravstvenem zavodu (drugi odstavek 265. člena ZKP) pod naslednjimi pogoji, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno:
- če je po mnenju izvedenca psihiatrične stroke potrebno daljše opazovanje;
- če je predlog podal državni tožilec;
- če je bil predhodno zaslišan o tem zagovornik;
- če je bil predhodno o tem zaslišan obdolženec, če njegovo zdravstveno stanje to dopušča.
- Po prepričanju pritožbenega sodišča so bili vsi pogoji za izdajo izpodbijanega sklepa izpolnjeni kumulativno. Iz podatkov spisa izhaja, da je izvedenec psihiatrične stroke dr. M.V. sodišču predlagal, da se obdolženko napoti na opazovanje v Psihiatrično bolnišnico v Ljubljano; da je okrožna državna tožilka predlagala ukrep v smislu drugega odstavka 265. člena ZKP, ki ga je obširno obrazložila; da je bila predhodno zaslišana obdolženkina zagovornica odvetnica M.M., kot substitut zagovornika obdolženke, odvetnika J.S.; da obdolženka ni bila zaslišana, ker njeno zdravstveno stanje to ni dopuščalo, saj se obravnav na sodišču doslej ni udeleževala zaradi slabega zdravstvenega stanja in zdravljenja v Psihiatrični bolnišnici v Ormožu.
vrnitev sodne takse – pravica do vrnitve sodne takse – umik tožbe – razpis naroka za glavno obravnavo
Razpis naroka (in ne njegova oprava) je tisto dejanje sodišča, ki ne sme biti opravljeno, da bi bila tožeča stranka, ki je umaknila tožbo, še upravičena do znižanja takse.
vrednost nepremičnine - pripombe na vrednost nepremičnine - ustrezni dokazi
Zgolj pavšalno zatrjevanje o prenizki vrednosti brez konkretnih pripomb in brez predlaganja ustreznih dokazov (prvi odstavek 252. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), tudi sodišča druge stopnje ne more prepričati o tem, da naj bi bilo cenilno poročilo od sodišča postavljenega cenilca izdelano mimo pravil stroke in znanosti oziroma dvomljivo.
sodne takse – nalog za plačilo sodne takse za pritožbo – ugovor zoper plačilni nalog – razlog za ugovor – neplačilo sodne takse
Ugovor zoper plačilni nalog je dopustno vložiti iz razloga, da taksna obveznost ni nastala, da je taksa že plačana ali da je sodišče takso napačno odmerilo.
ZKP člen 83, 83/2, 157, 157/3, 219a, 371, 371/1, 371/1-11.
izločitev dokazov - nedovoljeni dokazi - preiskava elektronskih in z njo povezanih naprav ter nosilcev elektronskih podatkov - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - privilegij obdolženega zoper samoobtožbo - nezakonit postopek - pouk osumljencu, ki mu je bila odvzeta prostost
V obravnavani zadevi namreč ni nobenih razlogov za izločitev zapisnika o zavarovanju in pregledu obdolženčevega mobilnega telefona, saj je obdolženi dne 11. 9. 2016 podal soglasje za preiskavo telefona, ki mu ga je istega dne bil v skladu z določili ZKP zasegla policija. S takšno privolitvijo obdolženega je bilo v celoti zadoščeno pogojem za preiskavo aparata skladno z določili 219.a člena ZKP, zato je ta pregled povsem zakonit. Zato ne more biti govora o v pritožbi zatrjevanih navedbah o kršenju obdolženčevega privilegija zoper samoobtožbo. Sicer pa ni relevantno ali je obdolženi v tej fazi imel zagovornika, niti ali mu je bil že dan pouk v smislu prvega odstavka 4. člena ZKP.
odlog plačila sodnih taks – predlog za oprostitev plačila sodnih taks – pravni naslednik – prevzem pravde – ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse
Samo dejstvo, da je bila tekom postopka prvotno tožeča stranka izbrisana iz sodnega registra in je pravdo prevzel njen pravni naslednik (prevzemnik terjatve), na obveznost plačila ne vpliva. Taksna obveznost je namreč na prevzemnika prešla hkrati s prevzemom pravde.
Na pravilnost izdanega plačilnega naloga ne vpliva niti dejstvo, da je tožeča stranka hkrati z ugovorom zoper plačilni nalog vložila tudi predlog za oprostitev plačila sodne takse. O njem sodišče prve stopnje ni moglo odločiti hkrati z odločitvijo o ugovoru zoper plačilni nalog, saj tedaj ta predlog (še) ni bil popoln. Povsem pravilno je zato tožečo stranko pozvalo naj ga dopolni in ji podalo jasna navodila, kako naj to stori (tretji odstavek 12. člena ZST-1). O predlogu za oprostitev bo torej odločalo v nadaljevanju postopka. Na odločanje o pravilnosti izdanega plačilnega naloga pa to nima nobenega vpliva. Pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo najprej odločiti o predlogu tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse tako niso utemeljene.
Povsem nepovezane s predmetnim postopkom pa so navedbe, da se v postopkih odločanja o predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, takse ne plačujejo. Izpodbijani plačilni nalog namreč ni bil izdan v postopku odločanja o takšnem predlogu. Izdan je bil za plačilo sodne takse za redni (pravdni) postopek, ki je brez dvoma eden od postopkov, za katere se takse plačujejo (1. točka 2. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 5. člena ZST-1.
Tožnikovo dokazno breme je bilo dokazati zatrjevan način škodnega dogodka in to mu ni uspelo. Pritožba neutemeljeno meni, da bi morala toženka konkretno zatrjevati drugačen način tožnikovega padca v kanal.
ZPP člen 19, 19/1, 19/2, 339, 339/2, 339/2-4. ZIZ člen 62, 62/2.
stvarna pristojnost – gospodarski spor – samostojni podjetnik posameznik
ZPP časovno mejo za odklonitev pristojnosti določa le za okrožna sodišča, kadar se izrekajo za nepristojna v zadevah iz pristojnosti okrajnih sodišč (drugi odstavek 19. člena ZPP).
Tožnica zahteva odškodnino zaradi nezgode pri delu. Poškodovala se je v prostorih šolske zbornice, kjer ji je zaradi spolzkega dela tal zdrsnilo. Tla ne pomenijo nevarne stvari, hoja po tleh pa ne nevarne dejavnosti. Če so tla spolzka, se zaradi takšne okoliščine narava ne spremeni in je lahko podana le krivdna odgovornost.
Tožena stranka s tem, ko je dopuščala vnos hrane, predvsem sadja, ni zadostila pogoju iz 43. člena ZDR oziroma 5. člena ZVZD ter je iz tega razloga podano njeno protipravno ravnanje, ki je povzročilo padec in tudi odškodninsko odgovornost.
ZSPJS člen 16.. ZIU člen 8.. - člen 4.. ZIPRS1314 člen 62d.
napredovanje v višji plačni razred - plačilo razlike plače
Tožnica je bila prvič ocenjena za leto 2008 (zelo dobro), enako oceno je tožnica prejela v letih 2009 - 2012, za leti 2013 in 2014 pa je prejela oceno odlično. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi tožena stranka pri preverjanju izpolnjevanja pogojev za napredovanje v marcu 2011 na podlagi doseženih ocen za leta 2008, 2009 in 2010 (12 točk) morala ugotoviti, da tožnica lahko napreduje za en plačni razred.
Sodišče prve stopnje je izdalo začasno odredbo po določilih 113. člena ZDR-1, v nadaljevanju pa štelo, da v tej fazi postopka tožnik še ni izkazal za verjetno, da njegova terjatev do tožene stranke obstaja glede na določila ZIZ. Tožnik tudi ni izkazal nadaljnjega pogoja za izdajo začasne odredbe iz 272. in 273. člena ZIZ. Posledično je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi predlog tožnika za izrek denarne kazni. Sodišče prve stopnje je v tem delu zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ker je štelo, da ni bilo pogoja za izrek denarne kazni, ker ZDR-1 izreka denarne kazni izrecno ne predvideva. Takšno stališče ni pravilno, saj ZDSS-1 v 4. odstavku 56. člena določa, da se začasne odredbe izdajajo po določilih zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu določeno drugače. Zato bi moralo sodišče prve stopnje v delu, kjer je odločilo o zadržanju učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi do pravnomočnosti odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe ter posledično o pozivu nazaj na delo, obračunu bruto nadomestil plač, odvodu davkov in prispevkov in izplačilu neto plače, vse do pravnomočnosti, odločati tudi o izreku predlagane denarne kazni. Odločati bi moralo na podlagi 2. odstavka 273. člena ZIZ v povezavi z 2. odstavkom 226. člena ZIZ, ki med drugim določa, da sodišče s sklepom o izvršbi izreče tudi denarno kazen za primer, če dolžnik v določenem roku ne bo izpolnil obveznosti.
Z 1. odst. 37. člena ZPIZ-2B je izrecno predpisano, da z delom ali dejavnostjo lahko nadaljujejo tudi uživalci pokojnin iz 4. odst. 406. člena ZPIZ-2, ki so ob uveljavitvi zakona opravljali delo ali dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobili lastnost zavarovanca tudi po 16. členu zakona, vendar pod pogojem, da v roku 30 dni ponovno vstopijo v obvezno zavarovanje skladno s spremenjenim 116. členom zakona za najmanj 2 uri dnevno ali za 10 ur tedensko od uveljavitve zakona, torej 1. 1. 2016 dalje. Za osebe, ki v predpisanem roku niso uredile statusa, je bil toženi zavod dolžan po uradni dolžnosti ugotoviti lastnost zavarovanca od 1. 1. 2016 dalje in od istega dne tudi izplačevati pokojnino v ustrezno sorazmernem delu (2. odst.). Tožena stranka je zato za tožnico pravilno ugotovila lastnost zavarovanke po 16. členu ZPIZ-2 za 10 ur tedensko od 1. 1. 2016 dalje iz naslova družbeništva in poslovodenja, saj kot družbenica in poslovodna oseba, svojega statusa od 1. 1. 2016 dalje sama ni uskladila.
ZObr člen 97f.. ZSSloV člen 53, 53/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5.
V primeru nadomestila za neizkoriščene dneve tedenskega počitka pripadnikov na misiji v tujini gre za posebno odškodnino, glede katere ni potrebno ugotavljati elementov odškodninske obveznosti. Pri odškodnini za neizkoriščene dni tedenskega počitka gre za odškodnino za premoženjsko škodo, do katere je upravičen delavec, ker ni mogel izrabiti prostih dni počitka. Pripadnik Slovenske vojske je torej upravičen do odškodnine, ki je za vsak dan neizkoriščenega počitka enaka vrednosti 8-urnega delovnika.
Tožnik je v spornem obdobju napotitve na misijo opravljal naloge, ki so mu onemogočale izrabo tedenskega neprekinjenega 24-urnega počitka. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožniku pripada odškodnina za 22 dni neizkoriščenih dni tedenskega počitka.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00002634
ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131, 131/1, 149.
odškodninska odgovornost delodajalca - premoženjska škoda - izguba na zaslužku - invalid - nadomestilo za invalidnost - nevarna stvar - objektivna odgovornost - krivdna odgovornost
Tožnik se je poškodoval, ko je s sodelavcem polagal mediapan ploščo (dimenzija 260 x 207 cm, debeline 3,8 cm in teže 159,50 kg) na delovno mizo krožno-žagalnega stroja. Sporna mediapan plošča sama po sebi ni bila nevarna stvar, prav tako pa njeno polaganje na delovno mizo krožno-žagalnega stroja ni predstavljalo nevarne dejavnosti. Nevarna stvar je le tista, ki s svojimi negativnimi vplivi povzroči obstoj večje nevarnosti za nastanek škode od običajne (zaradi lastnosti svari same oziroma zaradi okoliščin, ki vplivajo na to povečano nevarnost). Sporna mediapan plošča pa teh kriterijev ne izpolnjuje. Kolikor pa stvar postane nevarna zaradi nepravilne uporabe, pa to ni nevarna stvar v smislu določbe 149. člena OZ, temveč se to dejstvo presoja v okviru ugotavljanja krivdne odgovornosti povzročitelja škode (prvi odstavek 131. člena OZ).
Za nastalo škodo tožena stranka krivdno odgovorna, ker tožnika ni ustrezno poučila oziroma, mu ni dala potrebnih navodil o pravilnem delu pri polaganju mediapan plošče (z dimenzijami, kakršne je imela tudi mediapan plošča, pri kateri je prišlo do poškodbe tožnika) na delovno mizo krožno-žagalnega stroja.
ZP-1 člen 57, 57/2, 136, 136/1, 136/1-1. ZJRM-1 člen 8, 8/1. URS člen 34.
kršitev materialnih določb zakona - zahteva za sodno varstvo - obstoj prekrška - povzročanje hrupa - zakonski znaki prekrška - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti - opis prekrška
Kričanje v stanovanju in na hodniku stanovanjskega bloka v nočnem času med 22.00 in 6.00 uro, ki zbudi ljudi v bloku, je nedvomno hrup, s katerim se moti mir oziroma počitek ljudi.
Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bistveno, ali je tožnik dne 31. 1. 2014, ko mu je prenehalo delovno razmerje, izpolnjeval pogoje za poklicno upokojitev glede na 11. odstavek 92. člena ZObr v povezavi z 204. in 413. členom ZPIZ-2. Ker se namreč tožnik ni starostno upokojil do konca leta 2013, ko naj bi izpolnjeval pogoje za starostno pokojnino (in posledično zato ni bilo pogojev za poklicno upokojitev), je s 1. 1. 2014 nastopil pravni položaj, ko zaradi določbe 27. člena ZPIZ-2 s 1. 1. 2014 ni (več) izpolnjeval pogojev za starostno pokojnino (te naj bi jih izpolnil šele 22. 4. 2014), zato bi lahko do 21. 4. 2014 ponovno izpolnjeval pogoje do pridobitve poklicne pokojnine. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja glede izpolnjevanja pogojev za poklicno upokojitev tožnika. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na presojo zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pri tožniku je še vedno podana III. kategorija invalidnosti, zato tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
odškodninska odgovornost - nematerialna škoda - nova škoda
Iz navedb ne izhajajo zatrjevanja o tožničini novo nastali škodi, ki naj bi ji nastala po 15. 1. 2013, torej po sklenitvi poravnave, saj za zatrjevano in opisano škodo (svoje zdravstvene težave) navaja kot trenutek nastanka trenutek sinove smrti in navaja le, da opisana škoda traja ves čas od sinove smrti in še vedno traja ter se povečuje. Svojih navedb tudi na drugem naroku ni dopolnila v smeri sedaj pritožbeno zatrjevane nove škode kljub izrecnemu pozivu sodišča prve stopnje, da naj to glede na določbo 286. člena ZPP stori na tem naroku. Iz trditev tako ne izhaja, da ob sklenitvi poravnave tožnica ni vedela zanjo in tudi ne, da ni vedela, da ji bo nastala.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00001194
ZIZ člen 272, 272/2.. ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-4.
začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela - obveščanje delodajalca - rok za podajo odpovedi - subjektivni rok
Tožnik ni izkazal verjetnosti obstoja svoje terjatve, ker naj bi bila izpodbijana izredna odpoved nezakonita zaradi zamude subjektivnega roka za podajo izredne odpovedi. Zato predlog za izdajo začasne odredbe, da se zadrži učinkovanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi do izdaje pravnomočne sodne odločbe, ni utemeljen.
V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da subjektivni rok za odpoved začne teči, ko se delodajalec seznani z vsemi bistvenimi elementi določene kršitve in bistvenimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te. Iz obrazložitve izpodbijane izredne odpovedi izhaja, da je tožnik svoje delovno mesto zapustil 18. 1. 2017 in se na delo vrnil 30. 1. 2017. Na zagovoru 10. 2. 2017 je v zvezi z vprašanjem, ali je obvestil delovodjo o svoji odsotnosti, tožnik odgovoril: "Jaz nimam to kaj obveščat. Se boste že odločili." Toženka je torej šele na zagovoru lahko ugotovila, da tožnik o svoji odsotnosti nadrejene delavke ni obvestil in da ni bilo nobenih razlogov, da tega ne bi mogel storiti. Zato je subjektivni rok za podajo odpovedi začel teči šele 10. 2. 2017. Ker je toženka izpodbijano odpoved podala 14. 2. 2017, jo je podala znotraj 30-dnevnega subjektivnega roka.
spor majhne vrednosti – pritožbeni razlogi – pavšalni pritožbeni razlogi – nedovoljen pritožbeni razlog – izpodbijanje dejanskega stanja – trditveno in dokazno breme – predložitev dokazov – upoštevanje dokazov iz drugih postopkov
V sporu majhne vrednosti pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopusten.
Vsaka stranka je dolžna navesti trditve in predložiti dokaze zanje v konkretnem postopku in se ne more sklicevati na (še to povsem nekonkretizirane) dokaze iz morebitnih drugih postopkov.