materialno procesno vodstvo - nezadostna trditvena podlaga - pavšalne navedbe - obrazložen ugovor - odvoz komunalnih odpadkov - odškodninska odgovornost občine
Gre za obrazložene ugovore, ki terjajo ustrezen odgovor tožeče stranke, saj plačani računi drugim izvajalcem sami po sebi niso enaki izgubi, ki je tožeči stranki nastala iz dejavnosti zaradi odvažanja odpadkov na druga odlagališča, oziroma bi to dejstvo morala tožeča stranka posebej in konkretizirano pojasniti. V opisani procesni situaciji dodatno materialno procesno vodstvo s strani sodišča ni bilo potrebno. Do konca postopka tožeča stranka svojemu trditvenemu bremenu ni zadostila, saj so njene dodatne navedbe ostale na ravni pavšalnih zatrjevanj. Tako ni postavila trditev o višini prihodkov iz te dejavnosti (kar bi bila lahko podlaga morebitne subsidíame odgovornosti občine po ZVO-1) in ni postavila konkretnih trditev, ki bi jih bilo mogoče preveriti, v zvezi z ugovori glede že obračunanih storitvam uporabnikov.
Pravdni stranki sta se dogovorili, da v primeru, če se s cenami, ki jih izvajalec zaračunava odjemalcem, ne pokrivajo stroških izvedenih del, določenih s plani, razliko pokriva tožena stranka in da razliko ugotavlja tričlanska komisija, ki jo stranki skupno dogovorita. Zato ne zadoščajo že računovodski izkazi poslovanja, ampak mora razliko šele ugotoviti posebna komisija. Takega postopka tožeča stranka ni sprožila. Ker je bil postopek določanja višine subvencije v pogodbi podrobno predviden, pogodba pa zavezuje tudi tožečo stranko, so pravilni tudi razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev zahtevka po četrtem računu.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM0023930
ZKP člen 129a.
predlog za alternativno prestajanje zaporne kazni z delom v splošno korist - neutemeljenost predloga - preklic izrečene pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve v tej obsodbi naloženega posebnega pogoja - izrek zaporne kazni
Odločanje o tem, ali naj obsojenka prestaja zaporno kazen na polodprtem ali odprtem oddelku zavoda za prestajanje kazni zapora, ne more biti predmet tega pritožbenega postopka, v katerem pritožbeno sodišče odloča o utemeljenosti pritožbe obsojenke zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo njeno prošnjo oziroma predlog, da se kazen zapora izvrši tako, da opravi delo v splošno korist. O pravilnosti te odločitve prvostopenjskega sodišča pa pritožbeno sodišče zaključuje, da drugačna odločitev ne bi bila utemeljena.
plača - samostojni podjetnik - statusno preoblikovanje - pravna oseba - izvedensko mnenje - postavitev novega izvedenca
Na strani tožene stranke je prišlo do statusne spremembe v tem smislu, da se je tožena stranka (samostojni podjetnik) statusno preoblikovala v pravno osebo. S prenosom podjetja samostojnega podjetnika na kapitalsko družbo glede na določbe 667. člena ZGD-1 kapitalska družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim podjetjem podjetnika. Zato je navedena d. o. o. pravdna stranka, to je tožena stranka v tem individualnem delovnem sporu, poleg prvotnega toženca.
Obravnavani individualni spor je posledica ravnanja tožene stranke, saj so se pri sklepanju pogodb o zaposlitvi z dodatnimi ustnimi dogovori o višini plač voznikov (tudi tožnika), kakor tudi pri obračunavanju prejemkov iz delovnega razmerja delavcev pojavljale nepravilnosti, očitno z namenom, da se zmanjšajo obveznosti za zaposlene iz naslova plačila davkov in prispevkov. Prav iz teh razlogov je bilo potrebno obsežno delo izvedenke in številne dopolnitve. Tudi sicer pa pritožbi v tem delu ni mogoče pritrditi, saj zgolj pavšalna kritika izvedenskega mnenja ni sprejemljiva. Sodišče prve stopnje torej s tem, ko ni postavilo novega sodnega izvedenca, ni z ničemer kršilo določb pravdnega postopka.
ZDSS-1 člen 58, 63, 63/1, 67, 81, 82.. ZŠtip člen 24, 24/1, 24/1-1.. URS člen 14.. - člen 3, 10.. ZOsn-UPB3 člen 10.
Zoisova štipendija - povprečna ocena - športna vzgoja - pasivna legitimacija - enakost pred zakonom - osnovna šola
V socialnih sporih je pasivno legitimiran tisti organ oziroma nosilec javnih pooblastil, ki je izdal akt, s katerim se je upravni postopek končal oziroma, ki je izdal dokončno odločbo. Zoper posamični upravni akt, izdan na prvi stopnji, je praviloma dovoljena pritožba, o kateri odloči drugostopenjski organ z dokončno odločbo. Prvotoženec je z izpodbijano prvostopenjsko odločbo z dne 18. 10. 2012 zavrnil tožničino zahtevo za priznanje pravice do Zoisove štipendije, vendar je na njeno pritožbo dokončno odločbo z dne 4. 6. 2013 izdal drugotoženec, torej Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. To pomeni, da Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije kot prvostopenjski organ, v tem sporu ni pasivno legitimiran.
Zakonodajalčevo polje proste presoje pri urejanju vprašanj s področja gospodarske in socialne politike, kamor sodi tudi pravica do Zoisove štipendije, je še posebej široko in ima na področju socialne varnosti široko polje samostojnega odločanja. V tem okviru so določeni tudi pogoji za priznanje Zoisove štipendije, med njimi tudi pogoj dosežene povprečne ocene pri vseh obveznih predmetih v zaključnem razredu osnovne šole. Tako določen pogoj dosežene povprečne ocene je po stališču pritožbenega sodišča skladen z namenom dodeljevanja Zoisovih štipendij, ki so kot dopolnilni prejemek namenjene kritju stroškov v zvezi izobraževanjem najbolj nadarjenih in talentiranih dijakov in študentov, ter njegova logična posledica.
Telesna višina 158 cm in nošenje očal sicer po stališču pritožbenega sodišča načeloma ne predstavljata takšnih telesnih značilnosti, zaradi katerih pri predmetu športna vzgoja ne bi bilo mogoče doseči najvišje končne ocene. Bistveno pa je, da je imela tožnica, če bi bili podani utemeljeni razlogi, možnost uveljavljati oprostitev sodelovanja pri tem predmetu.
Ker tožnica z doseženo povprečno oceno 4,91 ni izpolnila pogojev iz 1. alineje 1. odstavka 24. člena ZŠtip in 10. člena Pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij za priznanje pravice do Zoisove štipendije, je bil z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb in priznanje Zoisove štipendije zoper drugotoženca utemeljeno zavrnjen.
Na podlagi ugotovljene III. kategorije invalidnosti je toženec pravilno zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine, saj tožnik ne izpolnjuje pogoja, določenega v 4. alineji 41. člena ZPIZ-2. Tožnik namreč še ni dopolnil starosti 65 let, da mu iz tega razloga ne bi bila zagotovljena ustrezna zaposlitev glede na ugotovljeno preostalo delovno zmožnost.
ZObr člen 57, 57/4, 57/4-6, 57/4-12, 57/9, 58, 58/7.. KZ-1 člen 37, 221.
prenehanje delovnega razmerja - težja kršitev vojaške discipline - vojak - kaznivo dejanje - kaznivo dejanje napad na informacijski sistem - rok za zastaranje - disciplinska kršitev
Pritožbeno sodišče je v preteklosti že zavzelo stališče, da je pri kršitvah delovne dolžnosti, storjenih z nadaljevanim dejanjem, potrebno šteti kot čas storitve kršitve tisti trenutek, ko je bilo storjeno zadnje dejanje ponavljajočih se posameznih nedopustnih dejanj, vendar je pri tem šteti za zastarana vsa tista dejanja iz sestava nadaljevane disciplinske kršitve, glede katerih je potekel za zastaranje v zakonu predpisani subjektivni oz. objektivni rok.
Tožnik je s svojim ravnanjem večkrat in v daljšem časovnem obdobju kontinuirano težje kršil vojaško disciplino po 6. točki četrtega odstavka 57. člena ZObr, saj ni spoštoval pravil v zvezi z registracijo delovnega časa. Tožena stranka je v primerih, ko je tožnik registriral delovni čas za druge pripadnike slovenske vojske oziroma, je svoj delovni čas neupravičeno registriral v vojašnici, utemeljeno prepoznala znake kaznivega dejanja napada na informacijski sistem (221. člen KZ-1) oziroma v primerih, ko ga je registrirala žena, znake napeljevanja h kaznivemu dejanju (37. člen KZ-1), zato je podana tudi kršitev vojaške discipline iz 12. točke četrtega odstavka 57. člena ZObr.
Tožnik (policist) je delovne obveznosti izpolnjeval v skladu s prakso, ki jo je tožena stranka dopuščala, zato njegovega ravnanja z gotovino ni mogoče šteti kot kršitev delovne obveznosti, ki bi utemeljevala izrek disciplinske sankcije.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00000854
ZDSS-1 člen 14, 14/1, 14/2, 14/3, 14/3-1.. ZJU člen 149, 149/1.. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-1.
premestitev na drugo delovno mesto - sodnik posameznik - bistvena kršitev določb postopka
O predmetnem tožbenem zahtevku je na prvi stopnji odločil sodnik posameznik, moral pa bi odločiti sodni senat, zato je zaradi nepravilne sestave sodišča podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 1. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - neizrabljen letni dopust
Tožnica je z neprihodom na delo na odrejeno lokacijo kršila temeljno obveznost delavca iz 33. člena ZDR-1, da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi.
Stališče sodišča prve stopnje o tem, da tožnica ni upravičena do nadomestila zaradi neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2015, ker ji je delovno razmerje prenehalo po njeni krivdi oziroma na podlagi izredne odpovedi, je napačno. Odločilno dejstvo je, da je bila tožnica v spornem obdobju, ko ji je prenehalo delovno razmerje (četudi na podlagi izredne odpovedi), v bolniškem staležu. Ker iz tega objektivnega razloga ni mogla izrabiti 15 dni preostalega letnega dopusta, je njen zahtevek iz tega naslova utemeljen (164. člen ZDR-1).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00001399
URS člen 22, 156. ZUstS člen 23, 23/3. ZPP člen 338, 338/1, 350, 350/1, 350/2, 360, 360/1, 360/3, 362, 362/1.
prekinitev pravdnega postopka - postopek za oceno ustavnosti zakona - zavrnitev predloga za prekinitev postopka - odvzem premoženja nezakonitega izvora - domneva nedolžnosti
Vprašanje, ki si ga mora zastaviti pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo strankin predlog za prekinitev postopka zaradi domnevne protiustavnosti zakonske določbe, je, kakšen je obseg pritožbenega preizkusa. Ali mora višje sodišče sámo in sedaj pretehtati vse strankine argumente, ki govorijo v prid njenemu predlogu za prekinitev postopka, in v primeru pozitivnega odgovora, sámo prekiniti postopek? Odgovor je nikalen. Drugačna razlaga bi nedopustno posegla v avtoriteto in samostojnost prvostopenjskega sodišča, ki je pri uporabi prava vselej avtonomno. Pritožbeno sodišče mu svojih materialnopravnih videnj ne more vsiljevati, zlasti ne, še preden je sodišče prve stopnje sploh sprejelo kakršno koli vsebinsko odločitev.
Kazenska odgovornost tožencev v postopku po ZOPNI ni predhodno vprašanje za odločitev v pravdni zadevi.
OZ člen 346. Uredba o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami člen 15.
plačilo hrambe – plačniki hrambe – državni organi – pravna subjektiviteta – splošni zastaralni rok
Uredba o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami v 15. členu določa, da so plačniki hrambe Ministrstvo za notranje zadeve, državno tožilstvo oziroma sodišče. Vsi našteti so državni organi, ki nimajo svoje pravne subjektivitete, za njihovo ravnanje pa odgovarja Republika Slovenija, torej tožena stranka. Sodišče ima zato prav, ko pravi, da za to pravdo ni pomembno, kateri od organov bi moral plačati posamezni račun.
PRAVO VREDNOSTNIH PAPIRJEV - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSC0004864
ZPP člen 7, 212. ZM člen 16, 16/2.
bianco menica - menično pooblastilo - trditveno in dokazno breme
V obravnavani zadevi je toženec ponudil trditev, da menice in menične izjave ni podpisal. Zato je bilo na njem dokazno breme, da podpisa na menični izjavi in menici nista njegova.
V konkretnem primeru je bila bianco menica dana v zavarovanje vseh obveznosti podjetja G. d.o.o. Ker se je pooblastilo za izpolnitev menice navezovalo na obveznosti podjetja G. d.o.o., pritožbeni ugovor, da se pooblastilo ni moglo raztezati na obveznost iz kasneje sklenjene pogodbe o izdaji garancije, ni utemeljen.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-2. 8.. ZOFVI člen 53a, 53a/2, 59, 59/1, 59/2, 59/3.. ZZ člen 38, 38/2, 38/2-3, 38/2-4, 39, 39/1.. ZIntPK člen 4, 37.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - ravnatelj - razrešitev s funkcije - sodno varstvo
ZZ v prvem odstavku 39. člena zagotavlja sodno varstvo zoper sklep o razrešitvi direktorja v primeru kršitev postopka razrešitve, ki lahko bistveno vplivajo na odločitev. Zato razrešitev direktorja javnega zavoda ni nezakonita zaradi vsake nedoslednosti, temveč le zaradi takih kršitev, ki so vplivale ali bi lahko neposredno vplivale na odločitev o razrešitvi.
V posledici zakonite razrešitve je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti s ponudbo nove zaposlitve, ki jo je tožnik sprejel. Razlog nesposobnosti je podan, če je ravnatelj, ki je v delovnem razmerju, razrešen s funkcije, saj to pomeni, da ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. V pogodbi o zaposlitvi, ki jo je tožnik sklenil s toženo stranko, ni bilo posebnih določb glede nadaljevanja delovnega razmerja v primeru predčasne razrešitve s funkcije ravnatelja. Predčasna razrešitev tožnika tako že sama po sebi pomeni, da tožnik več ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela ravnatelja, zato tudi ne more izpolnjevati obveznosti iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Zato je bil podan utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
načelo neposrednosti - nadomestni sodnik porotnik - enako varstvo pravic - učinkovita obramba - sedežni red
Samo če je sedežni red v razpravni dvorani tudi za obtožence takšen kot je za državnega tožilca, lahko šele ob takšnih pogojih obtoženec celotnostno spremlja postopek dokazovanja, kar mu omogoča izvajanje učinkovite obrambe.
odgovornost države za delo policista - pooblastila policije - prekoračitev pooblastil - silobran - načelo sorazmernosti - soprispevek oškodovanca - povrnitev nepremoženjske škode - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo v policijskem postopku kršeno načelo sorazmernosti, ker so policisti brez potrebe grobo oziroma surovo ravnali s tožnikom in zato prekoračili svoja pooblastila, poleg tega pa je bilo trajanje pridržanja predolgo glede na njegov namen. O protipravnosti nastale škode torej ne more biti nobenega dvoma.
Jezikanje in omalovažujoč odnos tožnika do organov oblasti nista pravnorelevanten vzrok za nastalo škodo, ki izvira iz obravnavanega posega v tožnikovo osebno integriteto in svobodo, saj mora tudi s takšnimi državljani policija ravnati po prepisanem postopku.
KZ-1 člen 228, 228/1. ZKP člen 169, 169/7, 186, 186/2. ZOPOKD člen 24, 25.
poslovna goljufija - zahteva za preiskavo - nesoglasje preiskovalnega sodnika - zahteve ni vložil upravičen tožilec - zavrnitev zahteve za preiskavo
Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da zahteve za preiskavo ni podal upravičen tožilec, se utemeljeno ni ukvarjalo s preostalimi razlogi, zaradi katerih je preiskovalni sodnik prav tako podal nesoglasje s tako zahtevo in katerim oporeka pritožba v točkah b) in c) svoje obrazložitve. Iz enakih razlogov tega ni storilo tudi pritožbeno sodišče.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00000005
KZ-1 člen 49, 171, 171/1, 191,191/1. ZKP člen 234, 234/2, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2, 373, 383.
kaznivo dejanje nasilja v družini - kaznivo dejanje spolnega nasilja - absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka - relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka - pomanjkljivosti odločbe - celovita dokazna ocena - obrazložena zavrnitev dokaznih predlogov - dokazna ocena razlogi o odločilnih dejstvih - pravica do obrambe - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - presoja verodostojnosti izpovedb oškodovanke in prič - odločba o kazenski sankciji - odmera kazni - zakonski znaki kaznivega dejanja
Okoliščine, da poškodbe oškodovanke niso bile opazne, pa tudi še ne pomeni, da obdolženec oškodovanke ni pretepal, jo lasal, brcal,..., kot mu je to očitala obtožba. Glede na izvedene dokaze pa tudi ne gre dvomiti, da je obdolženec poskrbel, da drugi oškodovankinih poškodb niso videli, oškodovanka pa je tudi sicer sama povedala, da jo je obdolženec pretepel vedno le takrat, ko sta bila sama ali v navzočnosti otrok.
kupoprodajna pogodba - enostranski odstop - vračilo kupnine - pogodba o ari - avans - razlaga pogodbe - odgovornost stranke za neizpolnitev pogodbe - odškodninska odgovornost - pobotni ugovor - nasprotna tožba - litispendenca - sporna dejstva - razveza kupoprodajne pogodbe
Litispendenco ustvarja tudi uveljavljanje ugovora pobotanja v pravdi po 3. odstavku 319. člena ZPP. Kriteriji za dopustnost nasprotne tožbe in uveljavljanje procesnega pobota se prekrivajo, saj ZPP izrecno določa, da je nasprotna tožba dopustna, če se zahtevek tožbe in zahtevek nasprotne tožbe lahko pobotata (2. točka 1. odstavka 183. člena ZPP). V skladu s sodno prakso se šteje, da nasprotna tožba in procesni pobotni ugovor predstavljata uveljavljanje istega zahtevka na dva procesna načina. Toženec je v odgovoru na tožbo najprej uveljavljal pobotni ugovor, s katerim je uveljavljal v pobot svojo terjatev v višini 35.000,00 EUR, v nadaljevanju pa vložil še nasprotno tožbo, v kateri je uveljavljal nekoliko višjo terjatev v višini 35.899,95 EUR s pripadki, zato je nasprotna tožba v delu, ki se nanaša na zahtevek toženca v višini 35.000,00 EUR, zaradi litispendence nedopustna.
103. člen OZ, ki določa, da ima če pri dvostranskih pogodbah ena stranka ne izpolni svoje obveznosti in ni določeno kaj drugega, druga stranka možnost zahtevati izpolnitev obveznosti ali pa pod pogoji iz naslednjih členov odstopiti od pogodbe z navadno izjavo, če pogodba ni razvezana že po samem zakonu, v vsakem primeru pa ima pravico do odškodnine. Te določbe OZ sodišče prve stopnje ni uporabilo pravilno in v zvezi s samo podlago tega zahtevka toženca dejanskega stanja tudi ni ugotovilo popolno. Odškodninsko odgovorna je lahko glede na to zakonsko določilo namreč samo tista pogodbena stranka, ki ni izpolnila svojih obveznosti iz sklenjene pogodbe.
Sodišče prve stopnje je napačno sklepalo, da je med pravdnima strankama nesporno, da sta se s prodajno pogodbo izrecno dogovorili, da se večji del kupnine poplača s pridobitvijo kredita oz. finančnega leasinga in da naj bi bila to tudi edina sprejemljiva opcija plačila kupnine s strani tožeče stranke, kar predstavlja kršitev določila 214. člena ZPP, ta kršitev pa je imela vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe, saj sodišče v nadaljevanju zaradi takšnega napačnega sklepanja sploh ni ugotavljalo odločilnih dejstev v zvezi z obstojem takšnega dogovora o načinu plačila kupnine, zato je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.
skupno premoženje zakoncev – nakup nepremičnine – lokal – kreditna pogodba – skupni dolg – plačilo skupnega dolga – delež na skupnem premoženju
Sodišče prve stopnje povsem pravilno obrazloži, da je podjetniško premoženje, kadar je pridobljeno z delom, skupno premoženje zakoncev.
Sporni lokal (pravilno: nepremičnina) ni bil(a) kupljen(a) z denarjem, ki bi bil pridobljen kakorkoli drugače kot z delom. Zato in zato, ker je bil(a) pridobljen(a) v času trajanja izvenzakonske skupnosti pravdnih strank, gre za skupno premoženje pravdnih strank.