ZPPSL člen 125, 125. ZPP člen 155, 155/1, 495, 495/1, 155, 155/1, 495, 495/1. Odvetniška tarifa člen 5, 5.
spor majhne vrednosti - izpodbijanje dejanj v stečaju - povrnitev stroškov postopka
Edini namen izpodbijanja pravnih dejanj je vrnitev premoženjske koristi, ki se izrazi z denarnim zahtevkom, ta pa v konkretnem primeru predstavlja glavnico v višini 500.000,00 SIT, kar izpolnjuje kriterij spora majhne vrednosti v gospodarskih sporih po 1. odst. 495. čl. ZPP.
Zgolj dejstvo, da je stranko, ki je v pravdi uspela, zastopal pooblaščenec, ki ima v skladu s 1. odst. 53. čl. Zakona o odvetništvu priznan naslov specialista določene smeri, ne pomeni, da so zaradi tega stranki avtomatično kot potrebni stroški nastali stroški v višini odvetniške tarife s povečanjem po 1. odst. 5. člena tarife. Da bi stranka tovrstne povečane stroške lahko utemeljila kot potrebne stroške postopka, bi pri priglasitvi svojih stroškov morala izkazati, da je bilo za njen uspeh v postopku odločilna uporaba posebnega strokovnega ali specialističnega znanja, ki odvetniku daje podlago za višji obračun v smislu 1. odst. 5. čl. Odvetniške tarife.
spor majhne vrednosti - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Sodišče toženi stranki ni povedalo, v kateri zadevi jo je pozivalo, niti ni navedlo tožeče stranke niti predmeta spora, zato tožena stranka tudi ni bila dolžna oz. ni mogla natančno na poziv sodišča odgovoriti. Sicer pa je sodišče prve stopnje tudi napačno uporabilo določbe 451. in 452. čl. ZPP. 452. čl. ZPP namreč določa, da lahko v postopku v sporih majhne vrednosti vsaka stranka vloži eno pripravljalno vlogo: tožeča stranka lahko v 8 dneh po prejemu odgovora na tožbo vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe v odgovoru na tožbo. Ta pripravljalna vloga se potem vroči nasprotni stranki, tožena stranka pa lahko v 8 dneh po prejemu pripravljalne vloge tožeče stranke vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi. Istočasen poziv sodišča obema strankama je nesmiseln, saj tožena stranka ni imela na kaj odgovarjati, saj se o njenih navedbah tožeča stranka še ni izjasnila. Zato je sodišče tudi napačno uporabilo določbo 452. čl. ZPP, kar bi prav tako lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost odločbe. Sodišče prve stopnje je kasneje res drugopis vloge tožeče stranke vročilo nasprotni stranki, vendar iz dopisa ni razvidno ali je vlogo vročilo v skladu z določbo 452. čl. ZPP, zato s takšno vročitvijo ni bila odpravljena napaka.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 88/2, 88, 88/1, 88/1-1, 88/2.
odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - odpovedni razlog
Tožnici je delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zato, ker je bil poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi fiktiven. Pravi razlog za odpoved je bil spor med pravdnima strankama zaradi povzročene prometne nesreče in škode, ki je s tem v zvezi nastala delodajalcu. Taka odpoved pogodbe o zaposlitvi je neveljavna, četudi bi jo tožena stranka podala s soglasjem delavca.
ZPP člen 339, 339/2-14, 458, 458/1, 339, 339/2-14, 458, 458/1.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi - pomanjkanje razlogov
V kolikor tožena stranka v pritožbi izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje o dejanskem stanju, pa pritožbeno sodišče le pripominja, da je tako izpodbijanje neupoštevno. Tožena stranka s trditvami, da dobavnica z njene strani ni bila podpisana, in da blaga ni prejela, dejansko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, zato so te navedbe neupoštevne.
nastanek obligacijskega razmerja - uporaba veljavnega zakona
Sodišče prve stopnje se je v svoji sodbi pri materialnopravni razlagi zadeve oprlo na določila OZ. Vendar pa očitno obligacijsko razmerje med strankama, ki naj bi bilo temelj za zahtevek tožeče stranke, ni nastalo šele z izstavitvijo računa z dne 14.11.2002 oz. z njegovo zapadlostjo dne 29.11.2002, ampak po ugotovitvah sodišča prve stopnje že v letu 2001, ko je ZOR še veljal. To vprašanje pa tudi ni bistvenega pomena, saj so tudi določbe OZ, ki govorijo o pogajanjih, ponudbi in odškodninski odgovornosti, ki pridejo v poštev na predmetno razmerje, po vsebini enake kot določbe ZOR.
Terjatev, ki je predmet obravnavanega gospodarskega spora, glede na obrazloženo velja za ugotovljeno (3. odstavek 142. člena ZPPSL). Tako ugotovljenim terjatvam se pripisuje učinek pravnomočnosti (prim. še 2. točko 2. odstavka 163. člena ZPPSL). Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je po izdaji sodbe sodišča prve stopnje nastopila ovira pravnomočno razsojene stvari. Na to procesno oviro pa mora sodišče paziti ves čas postopka po uradni dolžnosti (2. odstavek 319. člena ZPP).
Sodišče prve stopnje je za ugotavljanje dejstva izvedlo druge dokaze, na podlagi katerih je, imelo dovolj podlage za odločitev, to je tudi obrazložilo z jasnimi in prepričljivimi razlogi v katerih ni nasprotij.
odškodnina za škodo, nastalo v prometni nesreči - soodgovornost - pešec na rolerjih - avtomobilist
Poleg tega, da je pri odločanju o soodgovornosti tožnika treba upoštevati veliko tveganje za nastanek škode, ki ga prinaša uporaba motornih vozil, je treba upoštevati tudi, da je voznik dovoljeno hitrost prekoračil za 40 km/h, pri čemer bi nesrečo lahko preprečil, če bi vozil s predpisano hitrostjo. Voznik avtomobila je pravočasno videl tožnika na rolerjih, mogel in moral bi računati s tem, da lahko pride do nenadne spremembe smeri njunega gibanja in bi moral hitrost prilagoditi tem okoliščinam. Če namreč udeleženec v prometu v konkretnih okoliščinah lahko pričakuje oziroma predvideva napačno ravnanje drugega, mora storiti vse, da nastanek škode prepreči . Voznik avtomobila pa tega ni storil, ampak je vozil celo nad dovoljeno omejitvijo.
Res je, da je treba posledice instinktnega odziva pripisati ravnanju tistega, ki je odgovoren za nastanek takšne situacije. V tožnikovem primeru sta nevarno situacijo povzročila oba: tako tožnik kot voznik avtomobila, zato tudi posledic tožnikovega instinktivnega ravnanja ni mogoče pripisati le vozniku avtomobila.
ZZZDR člen 12, 20, 12, 20. ZPP člen 184, 184. ZMZPP člen 90, 91, 92, 90, 91, 92.
obstoj zunajzakonske skupnosti - dopolnitev tožbe - plačilo varščine za pravdne stroške
Utemeljen pa je očitek obeh pritožni, ali je obstajala okoliščina, zaradi katere bi bila morebitna zunajzakonska skupnost med tožnico in pokojnim M. S. neveljavna. Gre namreč za vprašanje, do kdaj je tožnica bila v zakonski zvezi z drugo osebo.
odpoved najemne pogodbe - poslovni prostor - plačilo najemnine
Tožniki nimajo prav, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je do razlike pri plačilu polovičnega zneska mesečne najemnine prišlo zgolj zaradi tečajne razlike, tožena stranka pa je do konca glavne obravnave poravnala tudi ta manjkajoči znesek.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi - vročitev vabila na glavno obravnavo - fikcija vročitve - načelo dispozitivnosti
Sodišče ne sme izvajati dokazov po uradni dolžnosti (razen če ne gre za nedovoljena razpolaganja z zahtevkom iz 3. člena ZPP), temveč mora vsaka stranka pravočasno navesti dejstva, na katera opira svoje trditve, za dokazovanje tako navedenih dejstev pa mora sama predlagati dokaze.
ugovor tretjega - nedopustnost izvršbe - izkaz verjetnosti pravice, ki preprečuje izvršbo - odgovor upnika na ugovor tretjega
Če eden izmed upnikov na ugovor tretjega ne odgovori, ga zadenejo posledice, določene v prvem odstavku 65. člena ZIZ, vendar le pod pogojem, da je tretji izkazal verjetnost zatrjevane pravice, ki preprečuje izvršbo.
Tretja je s predložitvijo notarsko overjene kupoprodajne pogodbe, ki je bila sklenjena sedem let pred pričetkom izvršilnega postopka ter takrat tudi predložena davčnemu organu za odmero davka, ter z izkazom, da je pred pričetkom izvršilnega postopka tudi že podala predlog za vknjižbo svoje lastninske pravice (čeravno zaradi ovir, ki se nanašajo na drugega upnika, do vknjižbe lastninske pravice ni prišlo), obstoj zatrjevane pravice, ki preprečuje izvršbo, verjetno izkazala.
Pravna sodišča bodo pri odločanju o vseh tistih postopkih, ki do dneva učinkovanja ustavne odločbe še niso pravnomočno končani, morala upoštevati v 376. členu OZ vsebovano prepoved ultra alterum tantum, če bodo po 1.1.2002 natekle zamudne obresti dosegle oziroma presegle glavnico. Izvršilna sodišča pa bodo še naprej vselej vezana na pravnomočne izvršilne naslove neupoštevaje ali bodo prisojene zamudne obresti v trenutku izvršitve odločb že dosegle oziroma presegle glavnico.
elementi odškodninske odgovornosti - specialni civilni delikt - hrup, ki presega normalne meje
V predmetni zadevi ni podana podlaga iz 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, kajti predvajanje glasbe v diskoteki ni nedopustno ravnanje, saj je za svoje delovanje tožena stranka imela dovoljenje. V predmetni zadevi gre zato za primer tako imenovanega "specialnega" civilnega delikta, ko iz sicer dovoljenega ravnanja izvira nedopustna škoda, tak primer pa ureja 3. odst. 156. člena ZOR.
zavarovanje pred odgovornostjo - plačilo zavarovalne premije
Opustitev dolžnosti, ki jo v tem členu zavarovalnica nalaga zavarovalcu, namreč da vloži zahtevo za vrnitev premije za preostalo dobo trajanja zavarovanja, pa bi imela lahko za posledico le morebitno odškodninsko odgovornost toženke, ker ni pravočasno obvestila zavarovalnice o uničenju predmeta.
Odločilno dejstvo v tej zadevi je, da gre za zelo majhnega otroka (ob izdaji sklepa sodišča prve stopnje še ni dopolnil 14 mesecev), za katerega oče predstavlja tujca, tujcem pa majhni otroci praviloma ne zaupajo, v njihovi bližini se lahko počutijo celo nelagodno in ogroženo. Tožnik si bo moral torej otrokovo naklonjenost in zaupanje šele pridobiti. Zato je v otrokovo korist, da pri uvajanju stikov pomaga strokovno usposobljena oseba centra za socialno delo, čeprav otrok tudi te ne pozna. Ta oseba bo namreč kot strokovnjak lahko pomagala tako otroku kot tožniku pri medsebojnem navezovanju stikov in posredovala v primeru, če bi se otrok zaradi neznanih oseb znašel v stiski. Pomoč pri navezovanju stikov bo torej lahko dobrodošla tudi tožniku, saj mora tudi sam otroka šele spoznati. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja z obsegom stikov, torej dvakrat tedensko po eno uro, saj bi daljše časovno obdobje v neznanem okolju na otroka lahko vplivalo obremenjujoče.
Gre za začasne stike - začasna odredba po naravi namreč pomeni le začasno ureditev nekega razmerja - ki bodo lahko potem, ko (in če) bosta tožnik in otrok presegla obdobje medsebojnega spoznavanja, pogostejši, če bo seveda to narekovala korist otroka.
Upoštevajoč določilo 118. člena takrat veljavnega Stanovanjskega zakona (SZ) je tožena stranka s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe prevzela vse pravice in obveznosti, ki jih imajo lastniki stanovanj, zato zahtevek tožeče stranke na nadomestitev koristi od uporabe tuje stvari (198. člen OZ), ki se nanaša na vtoževano obdobje od julija 2002 do julija 2005, ne pride v poštev.