lastninjenje in privatizacija stanovanj - privatizacija stanovanj - upravičenec do odkupa
Po določilu 117. člena stanovanjskega zakona (naprej SZ) so od lastnikov lahko zahtevali prodajo stanovanj imetniki stanovanjske pravice, ki so tako pravico imeli na dan uveljavitve SZ (to je 19.10.1991). Sodišči prve in druge stopnje sta tožničin tožbeni zahtevek za prodajo spornega stanovanja zavrnili, ker sta ocenili, da tožnica na dan uveljavitve stanovanjskega zakona ni bila imetnica stanovanjske pravice in zato ni imela pravice do nakupa stanovanja. Tak zaključek sta sprejeli na podlagi ugotovitev: da je bilo tožničinemu možu kot imetniku stanovanjske pravice pravnomočno odpovedano stanovanjsko razmerje z odločbo Sodišča združenega dela z dne 16.11.1988 (ki je pravnomočna in po kateri je bil ta dolžan izprazniti stanovanje, ko bi mu toženka priskrbela najpotrebnejše prostore); in da je bil pozneje, to je 4.1.1989, na prošnjo bivšega imetnika stanovanjske pravice, sklenjen sporazum med njim in sedanjo tožnico na eni strani, ter toženko na drugi strani, s katerim je toženka obema dovolila še nadaljnje bivanje v spornem stanovanju do njune smrti, a pod določenimi pogoji (tč. 4 sporazuma), pri čemer sta stranki v 5. točki izrecno dogovorili, da bo toženka v primeru kršitve sporazuma s strani zakoncev zahtevala izvršbo odločbe Sodišča združenega dela v izvršilnem postopku.
odpoved najemne pogodbe - tožba na izpraznitev stanovanja - krivdni razlogi - rok za izselitev
Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da je tožničin izpraznitveni zahtevek utemeljen po določbah SZ (pri čemer sodišče druge stopnje izrecno navaja določilo 58. člena). Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči prve in druge stopnje pravilno odločili, ko sta naložili tožencu, da mora izprazniti sporne prostore. Njegovo bivanje v tožničini hiši sicer ni bilo nezakonito zato, ker stanovanjske pogodbe s tožnico ni sklenil. Te so namreč po določilih 147. člena SZ lahko sklenili le tisti stanovalci, ki so imeli ob uveljavitvi stanovanjskega zakona status imetnika stanovanjske pravice. Toženec pa je imel ob uveljavitvi stanovanjskega zakona zgolj status uporabnika in to za čas, dokler mu tožnica ne bi priskrbela najpotrebnejše prostore, ko bi se moral izseliti. Vendar pa je bila toženčeva pravica kot uporabnika tožničinega stanovanja najmanj omejena z vsemi tistimi prepovedmi, ki veljajo za najemnike stanovanj. In če se najemniku lahko odpove najemna pogodba ter zahteva njegova izselitev, kadar so podani razlogi iz 53. člena SZ (ki predstavljajo t.im. krivdne razloge za odpoved najemne pogodbe), ni nobenih pravnih razlogov, da ne bi veljala izselitvena dolžnost tudi za tistega stanovalca, ki uporablja stanovanje le kot uporabnik v smislu določb prejšnjega zakona o stanovanjskih razmerjih. Razlika med takim stanovalcem in najemnikom je zgolj ta, da formalna odpoved v takih primerih kot je toženčev, ne pride v poštev, ker najemne pogodbe ni.
povzročitev škode - podlage za odgovornost - ako žival koga poškoduje - ugriz psa
Presoja je v skladu s pravilom paragrafa 1320 Občega državljanskega zakonika. Po tem pravilu je za škodo, kadar žival koga poškoduje, odgovoren tisti, ki jo je k temu vzpodbudil, dražil ali zanemaril njeno zavarovanje. Imetnik živali pa je odgovoren, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo ali nadzorstvo. Na podlagi teh pravil se je izoblikovala tudi sodna praksa o odgovornosti lastnikov psov in o pravnem standardu, kaj je nadzorstvo psa. Ker je smisel nadzorstva psa v tem, da se mu na učinkovit način prepreči, da bi koga poškodoval, mora biti to nadzorstvo prilagojeno vsaki situaciji, ki jo je lastnik mogel ali moral predvideti. Tako je lastnik odgovoren, če povzroči pes škodo, kadar se je strgal z verige, kadar je bil spuščen, kadar je bil pes sicer privezan, a na psa ni opozarjala opozorilna tabla ipd. Če pa je lastnik psa privezal, kar se šteje za nadzorstvo psa ter je tudi poskrbel, da je na psa opozarjalo vidno opozorilno znamenje, ki ga je poškodovanec lahko videl in razumel, se je štelo, da je lastnik poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. V danem primeru je bil varen in prost dostop do glavnih vrat toženkinega objekta. Na njenega privezanega psa pred stranskim vhodom v hišo pa sta opozarjali dve vidno postavljeni opozorilni tabli, ki ju tožnica ni mogla prezreti. Za škodo, do katere je prišlo zaradi pasjega ugriza v takih okoliščinah, toženka ne more odgovarjati.