povzročitev škode - podlage za odgovornost - trčenje vozila z divjadjo (stečina) - odškodninska odgovornost cestnega podjetja
V prvem odstavku 154. člena ZOR je uzakonjena subjektivna odgovornost povzročitelja z obrnjenim dokaznim bremenom. To pomeni, da mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to povrniti, ali pa dokazati, da zanjo ni kriv. Ker sta se sodišči prve in druge stopnje prepričali, da se je nesreča zgodila na cestnem odseku, kjer divjad pogosto in redno ter ne samo občasno prehaja cesto, in da gre torej za nevarni odsek, bi moralo cestno podjetje tod postaviti prometni znak za nevarnost "Divjad na cesti". Prometni znak bi opozarjal na nevarnost in bi od voznikov zahteval večjo pazljivost in ustrezno zmanjšanje hitrosti, tako da bi po potrebi pravočasno zavrli. Če vozniki opozorila ne bi upoštevali, bi bili odgovorni za škodo, toda na nevarnost bi morali biti opozorjeni.
ZIKS člen 145, 145/1, 145/2, 145/3.ZFO člen 20, 29, 29/1.
zaplemba premoženja - vrnitev zaplenjenega premoženja ali dejanske vrednosti le-tega - upravičenci za vrnitev premoženja - zavezanec za vrnitev premoženja
Odločitev sta sodišči nižjih stopenj oprli na pravno podlago, ki jo predstavljata prva dva odstavka 145. člena zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur. list SRS, št. 17/78 s kasnejšimi spremembami) in ki se glasita: (1) Če je kazen zaplembe premoženja razveljavljena, se zaplenjeno premoženje vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem. (2) Če vrnitev zaplenjenega premoženja ali posameznih njegovih delov stvarno ali pravno ni več mogoča, povrne dejansko vrednost tega premoženja po času izdaje sklepa o vrnitvi in po stanju v času zaplembe družbenopolitična skupnost, ki je premoženje prevzela.
Revizijsko sodišče zaključuje, da sta sodišči druge in prve stopnje glede na dejansko in pravno stanje, obstoječe v času odločanja na nižjih stopnjah (12.12.1996 oziroma 14.5.1997) v zadevi pravilno odločili, pri čemer je v zvezi s pravno podlago opozoriti le na tedaj še veljavni 29. člen zakona o financiranju občin (Ur. list RS, št. 80/94 z dne 23.12.1994), ki se glasi: če se občini zaradi odškodnin po sodnih sklepih, odškodnin po zakonu o denacionalizaciji in odškodnin po zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij, zniža zagotovljena poraba na prebivalca iz 20. člena tega zakona pod 88% zagotovljene porabe na prebivalca v državi, se ji zagotovijo dodatna sredstva za finančno izravnavo v višini razlike do 88% zagotovljene porabe na prebivalca. Navedeno določilo tako kaže, da je država že tedaj posredno prevzela pretežni del obveznosti, povezanih s plačevanjem odškodnin po drugem odstavku 145. člena ZIKS (in torej za čas, ko so občine postale zgolj lokalne samoupravne skupnosti in prenehale opravljati del tako imenovanih državnih funkcij).Zgoraj navedeni razlogi oziroma spremembe 145. člena ZIKS, omogočajo po presoji revizijskega sodišča naslednje zaključke: zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur. list RS, št. 10/98) uzakonja interpretacijsko vsebino odločbe ustavnega sodišča U-I-43/96. Spremenjene določbe navedenega zakona veljajo za vse nepravdne in pravdne postopke, ki niso bili pravnomočno končani do uveljavitve citiranega zakona (3. člen).
Interpretacijski poseg ustavnega sodišča v prvotno besedilo 145.
člena ZIKS z odločbo št. U-I-43/96, pa utemeljuje naslednji razlagi:
1. da je po nastanku občin (po zakonu o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij - Ur. list RS, št. 60/94) lahko zavezanka za plačilo obveznosti po prvotnem določilu 145. člena ZIKS, le država; ter 2. da okoliščina iz prve točke ne vpliva na veljavnost postopkov zaradi vrnitve zaplenjenega premoženja v primerih, v katerih so doslej tekli zoper občine a) ker se v primerih, v katerih obstoji izvršilni naslov to je, ko je odločba že pravnomočna, šteje, da je obveznost plačila odškodnine prešla na Republiko Slovenijo; b) v postopkih, ki so še v teku, pa stopi na mesto občine kot zavezanca Republika Slovenija. Zadnje navedeno stališče je (ob razlogih ustavne odločbe, da bi se preprečilo ponovne postopke in zagotovilo učinkovito uveljavljanje pravic upravičencev do odškodnine) torej mogoče razumeti le tako, da nesodelovanje države oziroma sodelovanje občin v primerih, ki so navedeni spredaj, ne vpliva na veljavnost do tedaj opravljenih postopkov oz. že pravnomočno zaključenih zadev. To pa dalje še pomeni, da te okoliščine v zadevah, ki so bile pravnomočno zaključene pred sprejetjem cit. ustavne odločbe in kakršen je tudi obravnavani primer, ne morajo vplivati na drugačno pravno presojo v revizijskem postopku od pobijane.
zagovornik - postopek s pritožbo - seja senata - navzočnost obdolženca
1) Zagovorniku, postavljenemu po uradni dolžnosti, obdolženec ne more sam enostransko preklicati pooblastila. 2) Navzočnost obtoženca na seji senata sodišča druge stopnje je pravica obtoženca, ni pa obvezna, oziroma pogoj za to, da se seja opravi (2. odst. 378. člena ZKP).
ZIKS člen 145, 145/1, 145/2, 145b.ZNP člen 37.ZZK člen 44, 63, 97.
vrnitev zaplenjenega premoženja - zavezanec za vrnitev - vrnitev v naravi - pravna narava pravice upravljanja - revizija - dovoljenost revizije v zemljiškoknjižnem postopku (zaznamba spora)
Revidentka opira svoj ugovor zoper pravnomočno odločitev na dejstvo, da je premoženje prešlo na prvo nasprotno udeleženko in četrtega nasprotnega udeleženca le v uporabo ter da je to premoženje še danes družbena lastnina. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sicer res, da so imele tako družbenopolitične skupnosti kot tudi vse druge pravne osebe, na katere je kasneje prešlo zaplenjeno premoženje, le družbenolastninska upravičenja. Vendar pa je pravica upravljanja z nekdaj splošnim ljudskim premoženjem oz. pozneje družbeno lastnino vendarle bila premoženjska pravica, saj je obsegala enaka upravičenja, kot jih obsega lastninska pravica (primerjaj dr. A. Finžgar, Stvarno pravo 1952, str. 68).
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - obojestranska krivda
Sokrivda tistega, ki izsiljuje prednost oziroma zavija na levo na nasprotni vozni pas, ne da bi se prepričal, ali to lahko varno stori, je večja kot sokrivda tistega, ki prekorači hitrost ob vožnji po svojem voznem pasu.
ZPP (1977) člen 72, 72/2, 73, 73/2, 369, 370.SZ člen 58.
izločitev sodnika - dvom v nepristranost - vojaško stanovanje - razpolaganje s stanovanji v času moratorija - odločba organa JLA po 25.6.1991 - nezakonita vselitev
Toženec uveljavlja kršitev po 2. odstavku 72. člena ZPP in ne po 71. členu. Sodnica na prvi stopnji naj bi jo storila s tem, ker se ni sama izločila. Toda ta določba prepušča sodniku, da oceni, ali obstajajo kakšne okoliščine za dvom o njegovi nepristranskosti. Ker pa je ta presoja lahko subjektivna, daje zakon pravico tudi stranki, da zahteva izločitev. Ker ne gre za okoliščine iz 71. člena ZPP, je ta pravica tudi časovno omejena. Po 2. odstavku 73. člena ZPP lahko stranka zahteva izločitev najpozneje do konca glavne obravnave.
Toda tudi širši pristop, ki ne upošteva zgolj formalne ureditve nepristranskosti v ZPP, pripelje do istega rezultata. Revident očita sodnici na prvi stopnji pristranskost zaradi tega, ker naj bi posumila v poštenost toženca. Toda posumila naj bi v njegovo poštenost prav v zvezi z listino, ki je odločilnega pomena v dokaznem postopku v tej pravdni zadevi. Tudi če bi sodnica ravnala tako, kot predlaga revident, bi bil v enaki zadregi oz. v enaki situaciji tudi drug sodnik, ki bi sodil v tej zadevi. Tudi on bi se moral opredeliti do dveh izvodov ene listine, ki se razlikujeta po tem, da je na enem izvodu popravljen datum in ime predsednika stanovanjske komisije. Izbira med popravljenim in nepopravljenim izvodom ni odvisna od subjektivnega odnosa do stranke. Popravek je po naravi stvari vedno poznejši, ne glede na to, kdo ga je napravil. Torej tudi drugi sodnik bi se moral odločiti, katero listino naj šteje za pravo. Dejstvo, da se sodnik izjavi o določenem dokazu ali trditvi med postopkom, zato samo po sebi ni argument za njegovo pristranskost. Sicer sodnik nikoli ne bi smeli soditi v ponovljenem postopku po razveljavitvi sodbe, ker se je o zadevi že enkrat izrekel (primerjaj 369. in 370. člen ZPP).
Morebitno bivanje toženca v spornem stanovanju pred izdajo odločbe za odločitev ni pravnega pomena.
podstanovalska razmerja - prenehanje stanovanjskega razmerja - oddajanje celotnega stanovanja v podnajem - tožba na izpraznitev stanovanja
S pogodbo z dne 12.3.1987 je med pravdnima strankama nastalo podstanovalsko razmerje. Na njuno razmerje ne vpliva dejstvo, da je bilo oddano celotno stanovanje, saj toženec zaradi tega ni mogel pridobiti ničesar več kot statusa podstanovalca. V primerih, ko imetnik stanovanjske pravice preneha uporabljati stanovanje in v njem več kot šest mesecev ne stanuje, ali če ga v celoti odda v podnajem (58. in 77. člen ZSR) sodišče to upošteva in raziskuje le ob ustreznem tožbenem zahtevku stanodajalca. V sporu med imetnikom stanovanjske pravice oz. sedaj lastnikom stanovanja in podstanovalcem, pa sodišče razsodi samo na podlagi njunega medsebojnega dogovora.
Tožnikov zahtevek je odškodninski zahtevek, ki je v času nastanka škode temeljil na 1. točki 1. odstavka 545. člena Zakona o kazenskem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 3/90, v nadaljevanju ZKP), po kateri ima oškodovanec pravico do odškodnine, če je bil v priporu, pa je bila zoper njega obtožba zavrnjena. Specifičnost te odškodninske odgovornosti je v tem, da je država objektivno odgovorna za škodo, ki nastane v zvezi s priporom. Pravno priznana škoda v zvezi z neutemeljenim priporom pa je lahko tudi škoda, ki nastane zaradi nemožnosti uporabe denarja, ki je bil položen kot varščina, na podlagi katere je bil pripor odpravljen. S položitvijo varščine je tožnik kot pripornik dosegel odpravo pripora, ki se je pozneje izkazal za neutemeljenega, in s tem povzročil, da ni nastala še nadaljnja škoda, če bi pripor trajal še naprej.
Dejstvo, da je bila namesto gotovine položena hranilna knjižica s hranilno vlogo na vpogled v navedenem znesku, narave varščine ne spreminja. Tožena stranka ni nikoli trdila (tudi v reviziji ne), da položenega zneska ne bi bilo mogoče dvigniti (ker bi šlo npr. za dolgoročno vezano vlogo).
Ker pa po 394. členu Zakona o obligacijskih razmerjih velja denarni nominalizem, je pravilna tudi nadaljnja odločitev, da znaša škoda v takšnem primeru zakonite zamudne obresti od dneva, ko je bila varščina položena, do dneva, ko so prenehali razlogi zanjo, in bi tožnik lahko knjižico prevzel.
revizija - dovoljenost revizije - nedenarna terjatev - določitev vrednosti spornega predmeta v tožbi
Po določilu 382. člena ZPP je revizija načeloma dovoljena proti pravnomočni sodbi, izdani na drugi stopnji, po določilu prvega odstavka 400. člena ZPP pa tudi proti sklepu, s katerimi je bil postopek pravnomočno končan. Toda stranka si mora ob vložitvi tožbe zagotoviti pravico do revizije, kar velja tako za sodbo, kot za sklep. Tožnika si pravice do revizije nista zagotovila, ker tedaj, ko sta vložila tožbo, nista navedla vrednosti spornega predmeta. Njuna tožba se ne glasi na denarni znesek, zato bi bila morala po določilu drugega odstavka 186. člena ZPP v tožbi navesti vrednost spornega predmeta. Ker tega nista storila, ne gre za spor, ki bi dosegal tisto vrednost spornega predmeta, ki jo predpisuje drugi odstavek 400.
člena ZPP (v zvezi s 382. člena ZPP) za dovoljenost revizije. Smisel navedenih določb je v pravni varnosti pravdnih strank. Z izrednimi pravnimi sredstvi se lahko samo izjemoma posega v že pravnomočno razsojena razmerja, zato je treba dosledno spoštovati zakonske omejitve.
Kazenski zakonik (1951) člen 106, 106/1, 125, 127, 128, 131. Kazenski zakonik Kraljevine Jugoslavije člen 105.
služba v sovražnikovi vojski med vojno - vojno hudodelstvo zoper civilno prebivalstvo - vojno hudodelstvo zoper vojne ujetnike - surovo ravnanje z ranjenci, bolniki in vojnimi ujetniki - organiziranje skupine za izvrševanje genocida in vojnih hudodelstev - nadaljevano kaznivo dejanje - državljanska vojna - mednarodno vojno pravo
Glede na intenziteto ravnanja obsojenca pri opisanih dejanjih, zlasti pri dejanju, ki ga je storil na škodo ujetega partizana A.J. (20 udarcev z roko po glavi, brca s škornjem v trebuh, udarec s kopitom brzostrelke po levem licu, tako da mu je prebil kožo in premaknil levo lično kost navzgor, zaradi česar je bila posledica vidna še v času sojenja, mu zbil dva zoba-kočnika, tako da se je J. zaradi takega ravnanja onesvestil) in glede na na hude telesne poškodbe, ki mu jih je obs. povzročil, je bila podana potrebna stopnja intenzivnosti, zaradi česar je bilo obdolženčevo ravnanje pravilno opredeljeno kot kaznivo dejanje vojnega hudodelstva zoper vojne ujetnike po 127.čl. KZ/51 in ne kot kaznivo dejanje surovega ravnanja z ranjenci, bolniki in vojnimi ujetniki po 131.čl. KZ/51.
Ni utemeljeno stališče, da ujetih pripadnikov partizanskih enot po mednarodnem pravu ni bilo mogoče šteti za vojne ujetnike, češ da je šlo v boju med partizanskimi in domobranskimi enotami za državljansko vojno. Tudi v primeru državljanske vojne veljajo pravila mednarodnega vojnega prava, po katerem so (bili) vojni ujetniki med drugimi lahko pripadniki prostovoljnih odredov, torej tudi pripadniki organiziranih odporniških enot, pod pogojem, da so bili pod poveljstvom, da so imeli znake za razlikovanje, da so javno nosili orožje in da so se ravnali po vojnih zakonih in običajih.
Ker je bil obsojenec obsojen za tri kazniva dejanja po 127.čl. KZ/51, je bil s tem kršen kazenski zakon na škodo obsojenca, saj je to kaznivo dejanje že po samem zakonskem opisu nadaljevano kaznivo dejanje. Enako velja za kaznivo dejanje vojnega hudodelstva zoper civilno prebivalstvo po 125.čl. KZ/51.
Potrebno je pritrditi navedbam zahteve za varstvo zakonitosti, da le v dostavljanju tedenskih poročil in sestavljanju mesečnih biltenov o situaciji ter v nabavljanju in razpečevanju propagandnega materiala niso podani znaki kaznivega dejanja po 128.čl. KZ/51.
1) Poseben pogoj iz 3. odstavka 50. člena KZ je mogoče določiti le v primeru, če v času izrekanja sodbe obveznosti še niso izpolnjene. 2) Premoženjskopravnega zahtevka sodišče ne more zavrniti, temveč ga lahko le prisodi ali pa oškodovanca napoti na pravdo.
odgovornost pravne osebe (države) - odgovornost za škodo od nevarne stvari (pištola) - domneva vzročnosti - kdo odgovarja za škodo - oprostitev odgovornosti - višja sila
Da bi se tožena stranka rešila svoje objektivne odgovornosti, bi morala dokazati, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi višje sile, ravnanja tretjega ali ravnanja samega oškodovanca. Tožena stranka se v reviziji sklicuje na višjo silo. Pri tem sama ugotovi, da je bila napaka v pištoli razlog sprožitve in strela. Da pa bi bil izpolnjen ekskulpacijski razlog višje sile, bi moral vzrok, ki naj bi pomenil višjo silo, biti izven nevarne stvari, ne pa v njej sami. Nadalje bi moral biti dogodek izreden, nepričakovan. Tudi za tak primer ne gre. Tretji izključitveni razlog je lahko ravnanje tretjega. Tega v reviziji tožena stranka niti ne uveljavlja več. Mimogrede, ta razlog sta že sodišči prve in druge stopnje zavrnili in ustrezno obrazložili. Prav tako sta pojasnili, da 5. odst. 177. člena ZOR L. izrecno izključuje kot tretjega.
prodaja - obveznosti kupca - plačilo kupnine - čas in kraj plačila - zamuda - kdaj pride dolžnik v zamudo
Ker sta sodišči druge in prve stopnje ugotovili, da je med pravdnima strankama sklenjena kupoprodajna pogodba veljavna, da toženčevi ugovori niso utemeljeni in da toženec tožniku ni plačal iztoževanega dela kupnine, sta tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno odločili, ko sta naložili tožencu, da mora plačati tožniku še neplačani del kupnine. Taka odločitev ima oporo v prvem odstavku 516. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po katerem mora kupec plačati kupnino ob času in v kraju, ki sta določena v pogodbi, ker sicer pride v zamudo (prvi odstavek 324. člena ZOR), po 17.členu ZOR pa so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svoje obveznosti in odgovarjajo za njeno izpolnitev.
zakup garaže - prodaja garaže po določilih 117. člena SZ
Zgoraj navedene ugotovitve so tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljevale zaključek nižjih sodišč, da je tožnik dobil garažo na podlagi posebnega naslova (in ne skupaj s stanovanjem) in le v zakup (ki je lahko po določbah 59. člena pravilnika o dodeljevanju stanovanj stanovanjskega sklada JLA - Uradni vojaški list bivše JLA, št. 30/80 - prenehal ločeno od prenehanja stanovanjskega razmerja za stanovanje) in da zato tožnik nima pravice do odkupa sporne garaže po določbah 117. člena SZ. Namreč po tem določilu so bili lastniki dolžni prodati le stanovanja, na katerih so imeli imetniki stanovanjske pravice stanovanjsko pravico na dan uveljavitve stanovanjskega zakona. Na to določilo tako ni mogoče opreti zahteve za prodajo prostorov, ki so se uporabljali na podlagi zakupnega razmerja in kot je tožnik uporabljal sporno garažo.
Ob takem stanju so zato pravno neodločilna izvajanja, kaj lahko predstavlja pomožne stanovanjske prostore.
Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je tožničin pravni prednik postal izključni lastnik sedaj njene gospodujoče nepremičnine (najpozneje) leta 1971, da je to nepremičnino prodal tožnici leta 1972, da je tožnica uporabljala sporno pot vse od tedaj dalje (sicer pa že od leta 1954 dalje kot najemnica), da je pot ves čas uporabljala neovirano za hojo in vožnjo, da drugega dostopa do svoje nepremičnine nima in da je predmetni spor sprožila 15.10.1992, da bi prišla do zemljiškoknjižne listine, potrebne za vpis služnostne pravice v zemljiški knjigi.
Na podlagi gornjih ugotovitev sta sodišči nižjih stopenj pravno pravilno zaključili, da je tožnica zaradi 20-letnega nemotenega izvrševanja služnosti poti priposestvovala služnostno pravico na sporni poti. Tožničin tožbeni zahtevek je bil zato tudi po presoji revizijskega sodišča v celoti utemeljen (prvi odstavek 54., 56. in 37. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR).
obvezno zavarovanje v prometu - zavarovalna vsota - odmera odškodnine v okviru zavarovalne vsote, veljavne ob izdaji sodne odločbe - povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, skaženosti, strah - pravična odškodnina
Materialnopravno je povsem sprejemljivo stališče sodišča druge stopnje, da ugovor limitirane zavarovalne vsote pri bolj ali manj običajni nesreči ene same osebe, ni v skladu s splošnimi načeli zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ter z namenom obveznega zavarovanja v prometu in z namenom limitiranja zavarovalne vsote. Drugačno, to je toženkino stališče bi dejansko izničilo temeljni namen obveznega zavarovanja, bilo pa bi tudi v nasprotju z načeli odškodninskega prava, da se odškodnine odmerjajo po cenah (razmerah) ob izdaji sodne odločbe.
Obsega škode ne odraža le sama diagnoza poškodbe, ki je bila v tem primeru: prelom baze druge stopalnice levega stopala z izpahom tretje in četrte stopalnice v sklepih z nartjo, pač pa vse okoliščine, ki so bile ugotovljene v zvezi s potekom in uspehom zdravljenja.
sklenitev pogodbe - pogoj - pogoj in njegov učinek - razvezni pogoj - veljavnost pogodbe, če se izpolni razvezni pogoj - volja pogodbenih strank - dispozitivna narava učinkovanja razveznega pogoja
Kadar se dogovorjeni pogoj nanaša zgolj na uresničevanje interesov strank, je samo od njune volje odvisno, ali bosta kljub nastopu razveznega pogoja vztrajali pri pogodbi ali pa jo razveljavili.
Učinkovanje razveznega pogoja je namreč dispozitivne narave. To izhaja iz temeljnega načela o svobodi urejanja obligacijskih razmerij (10.čl. ZOR), ki pa tej svobodi določa tudi meje (ustavna načela, prisilni predpisi, morala).
Nezavarovan jašek na pločniku pomeni nedopustno stanje. Ker tožnica jaška ni mogla videti, ji ni mogoče pripisati nobene soodgovornosti za to, da je pri rekreativnem teku zvečer padla vanj in se poškodovala.