Revizijsko poudarjanje, da razlogi, zaradi katerih je sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje o takoimenovanem podrejenem tožbenem zahtevku, govore tudi za razveljavitev odločitve sodišča prve stopnje o takoimenovanem glavnem tožbenem zahtevku, da so torej za odločitev o obeh njenih tožbenih zahtevkih pomembni enaki razlogi, dejansko in vsebinsko pomeni, da je šlo za odločanje o v pretežnem delu enakih tožbenih zahtevkih. Zato različna odločitev o teh enakih delih tožbenih zahtevkov predstavlja nasprotje med izreki sodbe in njenimi razlogi, torej bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.
Že v postopku na prvi stopnji ni bilo pogojev za naknadno eventuelno kumulacijo tožbenih zahtevkov po drugem odstavku 188. člena ZPP. Po prvem odstavku 191. člena ZPP je sprememba tožbe sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. Takoimenovani podrejeni tožbeni zahtevek v tej pravdi je vsebovan v takoimenovanem glavnem tožbenem zahtevku in ne gre niti za spremembo istovetnosti zahtevka, niti za uveljavljanje drugega zahtevka poleg že obstoječega. Manjši zahtevek, ki je vsebovan v glavnem zahtevku, ni drug zahtevek v smislu prvega odstavka 191. člena ZPP.
Zahtevo za sodno varstvo kot izredno pravno sredstvo je mogoče vložiti le zoper pravnomočno odločbo o prekršku, ob pogojih, določenih v 202. členu ZP.
Po določbi 2. točke 202. člena ZP je odločbo, izdano na drugi stopnji, mogoče z zahtevo za sodno varstvo izpodbijati, če je bila kaznovani odgovorni osebi izrečena denarna kazen nad 100.000,00 SIT.
ODZ paragraf 948.ZOR člen 51, 51/1, 52, 210, 210/4.
darilna pogodba - podlaga (poslovni namen) darilne pogodbe - nagib - pozneje odpadla podlaga (izjalovljen motiv) - prenehanje darila - preklic darila - velika nehvaležnost - pravni standard
Pojem velike nehvaležnosti iz pravnega pravila paragrafa 948 bivšega Občnega državljanskega zakonika je pravni standard, torej nedoločen pravni pojem. Kriterije in merila za napolnitev takega pojma določa sodna praksa, ki v vsakem primeru posebej ugotavlja, ali določeno ravnanje ustreza pravnemu standardu. V obravnavani pravdni zadevi sta nižji sodišči ugotovili, da toženec ni naredil ničesar, kar bi lahko predstavljalo veliko nehvaležnost. Samo sodelovanje v prepiru ni tako ravnanje.
Golo dejstvo, da je toženec odšel od doma, samo po sebi ne more predstavljati velike nehvaležnosti, kot meni tožnik v reviziji, saj je bilo zanesljivo ugotovljeno, da je toženec odšel zaradi s tožnikove strani povzročenih nevzdržnih razmer.
Druga podlaga tožnikovega tožbenega zahtevka je bila trditev o njegovih pričakovanjih ob sklenitvi darilne pogodbe, da bosta s tožencem skupaj živela in gospodarila, ki pa da so se zaradi toženčeve odselitve izjalovila. Teh trditev tožnik v postopku na prvi stopnji ni podrobneje utemeljeval. Na njegove pritožbene trditve o izjalovljenih pričakovanjih je zato tudi sodišče druge stopnje lahko le na kratko odgovorilo, da ni mogoče govoriti o izjalovitvi darovalčevega motiva oziroma o odpadli podlagi darila, če tako stanje, ki na prvi pogled spominja na izjalovitev motiva, povzroči sam darovalec. Tako materialnopravno presojo sprejema tudi revizijsko sodišče.
Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je podana le v primeru, če je na glavni obravnavi sodelaval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti izločen.
DEDNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS03614
URS člen 15, 25, 125. ZPP (1977) člen 354, 354/2-4, 354/2-9.ZD člen 102, 117, 117/5, 141.ZOR člen 70, 70/1, 73, 103.
ustavna pravica do pravnega sredstva (pritožba) - dedovanje na podlagi oporoke - neveljavnost oporoke - razpolaganje z naklonjeno stvarjo (preklic oporoke) - pogodba o dosmrtnem preživljanju - neveljavnost pogodb - ničnost - oblika pogodbe - neobličnost pogodbe - izpolnitev pogodbe, ki ji manjka oblika - konvalidacija
O tožnikovem podrejenem tožbenem zahtevku je bilo prvič odločeno šele na pritožbeni stopnji. Sodniki so pri opravljanju svoje sodniške funkcije vezani na ustavo in zakon (125. člen Ustave Republike Slovenije in 3. člen Zakona o sodiščih). Ena od z ustavo varovanih temeljnih človekovih pravic je po določbi 25. člena pravica do pritožbe proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalne skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih prizadetega. Da ne bi prišlo do kršitve tožnikove z ustavo varovane pravice do pritožbe proti odločbi sicer sodišča druge stopnje, ki pa je prvo odločalo o njegovem podrejenem tožbenem zahtevku, je revizijsko sodišče v tem delu tožnikovo revizijo na podlagi prvega odstavka 15. člena Ustave Republike Slovenije obravnavalo po pravilih pritožbenega postopka. V okviru na podlagi drugega odstavka 365. člena ZPP opravljenega uradnega preizkusa je ugotovilo, da je v tem delu odločanja pred sodiščem druge stopnje prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 4. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, saj sodišče druge stopnje glede na določbo 1. točke 104. člena Zakona o sodiščih ni pristojno za sojenje na prvi stopnji, posledično pa tudi do kršitve iz 9. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ker je v okviru sojenja na prvi stopnji izdalo sodbo brez glavne obravnave.
Neveljavnost je pravni pojem, ki obsega ničnost in izpodbojnost.
Razlogi neveljavnosti se nanašajo na okoliščine, ki so obstajale v času sklepanja pravnega posla oziroma v obravnavanem primeru v času sestave oporoke. Kasneje nastale okoliščine, kot je tudi primer oporočiteljevega naknadnega razpolaganja z naklonjeno stvarjo, ne vplivajo nazaj na samo veljavnost oporoke. Zato tudi preklic oporoke, ki je predvsem odvisen od oporočiteljeve prave volje, ne vpliva nazaj na veljavnost oporoke. Povedano pomeni, da trditev o preklicu oporoke ne utemeljuje tožbenega zahtevka za ugotovitev neveljavnosti oporoke in je zato v tem delu tožnikova revizija neutemeljena. Trditve o preklicu oporoke so lahko pomembne v zvezi z dajatvenim delom podrejenega tožbenega zahtevka, ki temelji na 141. členu ZD, saj tožnik na podlagi svoje zatrjevane dedne pravice zahteva od toženke, ki tudi zatrjuje svojo dedno pravico, izročitev zapuščine. Odločitev pritožbenega sodišča o tem delu tožbenega zahtevka pa je tako razveljavljena.
Da je ničnost pravnega posla le skrajna sankcija, saj je pogodbo treba v skladu z načelom pacta sunt servanda, če je le mogoče, vzdržati v veljavi, jasno izhaja iz splošne opredelitve pojma ničnosti v prvem odstavku 103. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR), ki odkazuje na presojo namena kršenega pravila in z njim v zvezi na kakšno drugo sankcijo oziroma odkazuje na drugačno zakonsko ureditev. Vsebinsko enako določbo ima tudi prvi odstavek 70. člena ZOR v primeru kršitve predpisane oblike, saj tudi ta določba odkazuje na presojo namena kršenega predpisa. Revizijsko sodišče sprejema kot materialnopravno pravilne razloge sodišča druge stopnje, da namen stroge formalne oblike z overitvijo pogodbe po sodniku, kot je bilo določeno v petem odstavku 117. člena ZD, ki je veljal v času sklenitve obravnavane pogodbe, ni v zaščiti širših družbenih interesov. Kljub tudi dednopravnim učinkom takih pogodb je sodna praksa že pred uveljavitvijo ZOR sprejela stališče, da (pretežna) realizacija take pogodbe ozdravi sklenitveno napako v obliki.
Zmotno je stališče pritožbe, da je določba 2. odstavka 50. člena KZ, po kateri se v pogojni obsodbi kazen le določi, ne pa izreče, milejša, kot uporabljena določba 1. odstavka 52. člena KZ SFRJ.
Stališče zahteve za varstvo zakonitosti, da bi moral sklep o preiskavi vsebovati "poglobljeno analizo zbranega dokaznega gradiva" presega okvire določb 1. odstavka 169. člena v zvezi s 3. odstavkom 168. člena ZKP, po katerih je treba le navesti okoliščine, iz katerih izhaja utemeljenost suma in že zbrane dokaze, ne pa jih analizirati.
verzijski zahtevek - razmerja med starši in otroci po razvezi zakonske zveze - dolžnost preživljanja polnoletnega otroka, ki se redno šola - preživninske obveznosti obeh roditeljev - povračilo izdatkov matere, nastalih zaradi kritja povečanih potreb polnoletnega otroka (verzijski zahtevek)
Na podlagi 79. člena ZZZDR sodno določena preživnina pomeni porazdelitev preživninskega bremena med oba roditelja. Taka porazdelitev veže roditelja, pri katerem otrok živi, do spremembe sodne odločbe o preživnini (ali sklenitve dogovora pri pristojnem organu) zaradi spremenjenih razmer, ki jo lahko v času otrokove mladoletnosti doseže tako, da v otrokovem imenu kot njegov zakoniti zastopnik vloži tožbo zaradi zvišanja preživnine. Po doseženi polnoletnosti otroka te možnosti nima več. Zato ga v primeru spremenjenih razmer s prejšnjo sodno odločbo določena porazdelitev preživninskega bremena ne more več vezati. Ker mora imeti pravno varstvo, sam pa ne more zahtevati zvišanja preživnine, mu tako varstvo nudi določba 133. člena ZZZDR. Po njej lahko sam od drugega roditelja, ki ga tudi bremeni zakonska dolžnost iz 123. člena ZZZDR, zahteva sorazmerno povračilo povečanih izdatkov, ki jih je imel zaradi povečanih stroškov preživljanja skupnega polnoletnega otroka.
negmotna škoda - denarna odškodnina - višina odškodnine za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - bodoča škoda - individualizacija škode - upoštevanje sodne prakse
Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo in sicer za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti.
premoženjska razmerja med zakonci - skupno premoženje - delitev skupnega premoženja - ugotovitev velikosti deleža na skupnem premoženju - zakonska domneva po členu 59/1 ZZZDR - izpodbijanje zakonske domneve
Vsako zakonsko domnevo, tako tudi domnevo iz prvega odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ul. SRS št. 14/89, p.b.) o enakem deležu zakoncev na skupnem premoženju, je mogoče izpodbiti. Višina določenih deležev je stvar uspeha v pravdi, ki temelji na dokazno ugotovljenih različnih oblikah prispevkov vsakega od zakoncev pri pridobivanju in ohranjanju skupnega premoženja.
Ob upoštevanju različnih denarnih vlaganj obeh pravdnih strank, različnega osebnega prispevka, nadalje obsežne pomoči v gospodinjstvu, ki jo je tožnici nudila njena mati, materinega namenskega darila tožnici 7.000 DEM za nakup garaže ter tožničinih dohodkov iz njenega posebnega premoženja (najem nepremičnin) tudi revizijsko sodišče nima pomislekov v materialnopravno pravilnost prisoje deležev pravdnih strank v razmerju 75% : 25%.
ZUP člen 249, 249-5, 256. ZUS (1977) člen 42, 42/2.
carinske oprostitve - obnova upravnega postopka - razlogi za obnovo
Pri obnovi postopka mora organ, pristojen za odločanje, po prejemu predloga, najprej preizkusiti obstoj treh formalnih pogojev: pravočasnost predloga, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana.
Zakon o kaznivih dejanjih zoper uradno dolžnost (ZKUD 1948) člen 2, 10, 10/1.
kazniva dejanja zoper uradno dolžnost - dajanje zaupnih podatkov - uradna oseba - blanketna norma
Za obsojenca se trdi le, da so mu zaupne podatke o njegovih nalogah poverili državni varnostni organi. Tak opis pa ne vsebuje vseh pogojev za pridobitev lastnosti uradne osebe po posebnih predpisih, ker ne navaja zakona ali drugega splošnega predpisa, na podlagi katerega bi bil obsojenec pooblaščen opravljati poverjene mu državne naloge in katere so te naloge. V 2.čl. ZKUD je namreč tudi blanketna določba, koga je šteti za uradne osebe.
podstanovalska razmerja - odhod imetnika stanovanjske pravice v dom za ostarele občane - oddajanje celotnega stanovanja v podnajem - smrt imetnika stanovanjske pravice - upravičenja podstanovalca - tožba na izpraznitev stanovanja
Na razmerje med tožnico (kot lastnico stanovanja) in tožencem ne vpliva dejstvo, da je imetnica stanovanjske pravice oddala celotno stanovanje, saj toženec zaradi tega ni mogel pridobiti ničesar več od statusa podstanovalca. On je v stanovanju živel kot podnajemnik imetnice stanovanjske pravice in šele po njeni smrti leta 1990 ali 1991, ko je prenehalo razmerje med njo in lastnico stanovanja, je toženec nezakonito zasedal stanovanje in se je vzpostavilo neposredno razmerje med njim in med lastnico stanovanja.
Za nezakonito vseljene je ZSR v 50. členu predvideval izdajo odločbe o izpraznitvi stanovanja in jim je po določilu tretjega odstavka nudil zaščito izjemoma, šele po preteku dveh let. Toženec od smrti imetnice stanovanjske pravice do uveljavitve SZ toliko časa v stanovanju ni prebival nezakonito, zato ne uživa nobene zaščite in mora stanovanje izprazniti.
ZPP (1977) člen 392, 401, 401/1, 401/2-1, 401/2-2, 401/3. ZTLR člen 75, 78, 80.
zahteva za varstvo zakonitosti - rok za vložitev zahteve - soposest - motenje soposesti - varstvo soposesti
Zahteva izpodbija sklep sodišča prve stopnje v celoti, to je njegov ugodilni in zavrnilni del. Zoper sklep sodišča prve stopnje se je pritožil le toženec, ki je izpodbijal ugodilni del izreka. Ker zoper zavrnilni del izreka ni bila vložena pritožba, je ta del odločitve postal pravnomočen s potekom pritožbenega roka, to je 21.6.1996.
Zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila vložena 28.1.1997, kar pomeni, da je bila vložena v delu, ki zadeva zavrnilni del odločbe sodišča prve stopnje, po izteku 3 mesečnega roka, ki je določen s spredaj navedenim določilom 401. člena ZPP. Glede na tako procesnopravno stanje je moralo vrhovno sodišče zahtevo v delu, s katerim se pobija zavrnilni del odločbe sodišča prve stopnje, zavreči kot prepozno (392. člen v zvezi z drugim odstavkom 408. člena ZPP).
graditev objektov - izdaja gradbenega dovoljenja - dejavnost gostinstva
Pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja je pravnomočno lokacijsko dovoljenje. Ta pogoj je izpolnjen tudi v primeru, če je bilo izdano lokacijsko dovoljenje za celoten objekt, v katerem je navedeno, da se v tem objektu opredeli namembnost prostorov v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja in da se za vsako nedefinirano poslovno enoto izda posebej gradbeno dovoljenje.
Dejavnost gostinstva nedvomno sodi med splošne poslovne dejavnosti.
davek od dobička iz kapitala - razdrtje prodajne pogodbe
Ker kupoprodajna pogodba ni bila ob odločanju na prvi in drugi stopnji razdrta po volji pogodbenih strank, niti je ni za neveljavno izreklo sodišče, je pravilno sklepanje tožene stranke (drugostopnega upravnega organa), da sklenjeni pravni posel ostaja v veljavi in zato tudi ni možno odpraviti posledic, ki so iz tega nastale.
Med upravnim sporom sklenjena sodna poravnava med pogodbenima strankama o razveljavitvi navedene pogodbe in sklenitvi nove na rešitev sporne zadeve ne more imeti vpliva.
Sodišče je zavrnilo tožbo, ker v konkretnem primeru pri odločanju na prvi in drugi stopnji ni bil podan dejanski stan po 2. odst. 16.
člena ZDPN, po katerem ima zavezanec pravico zahtevati, da se odločba o odmeri prometnega davka odpravi in da se mu prometni davek, če je bil plačan, vrne, če se pogodba o prenosu nepremičnine razdre po volji strank, ali jo sodišče z odločbo izreče za neveljavno.
Med upravnim sporom na podlagi sodne poravnave po volji strank razdrta pogodba in sklenitev nove na odmero davka ne more vplivati, ampak lahko predstavlja le razlog za zavezančevo zahtevo za odpravo prvostopne odločbe o odmeri davka po navedeni določbi tega zakona.
Odprto zato ostane le še vprašanje, ali je tožena stranka s tem, da se njen zastopnik dne 2.6.1992 ni zglasil pri tožeči stranki, čeprav sta bila dogovorjena, brez utemeljenega razloga opustila pogajanja za sklenitev zavarovalne pogodbe in s tem tožeči stranki povzročila škodo (3. odstavek 30. člena ZOR). Za odgovor na to vprašanje pa je odločilna dejanska ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, da tožeča stranka ves čas pogajanj za sklenitev zavarovalne pogodbe (tedaj od 29.5.1992 do vključno 2.6.1992) ni razpolagala z denarjem, ki je bil potreben za plačilo vsaj prvega obroka premije, pri čemer je pomembno še nadaljnje v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejstvo, da je bilo tožeči stranki že ob začetku pogajanj s strani zastopnika tožene stranke pojasnjeno, da zavarovalne pogodbe brez plačila vsaj prvega obroka zavarovalne premije sploh ni mogoče skleniti. Ob ugotovljenem dejstvu, da tožeča stranka tudi dne 2.6.1992 ni imela denarja za plačilo vsaj prvega obroka zavarovalne premije, okoliščina, da se zastopnik tožene stranke tega dne ni zglasil pri tožeči stranki, čeprav sta bila za ponovni sestanek dogovorjena, ni pravnoodločilna saj ni v vzročni zvezi z dejstvom, da zavarovalna pogodba v obdobju od 29.5.1992 pa do vključno 2.6.1992 ni bila sklenjena. Revizijsko stališče tožeče stranke, da predstavlja zastopnikova neizpolnitev obljube, da se bo dne 2.6.1992 ponovno oglasil pri tožeči stranki, "opustitev namena sklenitve zavarovalne pogodbe brez utemeljenega razloga" po povedanem tudi po presoji revizijskega sodišča pravno ni pravilno, zaradi česar tudi za odškodninsko odgovornost tožene stranke v materialnem pravu ni nobene podlage.
ZOR člen 16, 178, 178/2, 192, 192/1. ZTVCP člen 44.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - obojestranska krivda - deljena odgovornost
Avtomobilist, ki prehiti mopedista in takoj nato zavije desno ter s tem zapre pot mopedistu, je pretežno (2/3) odgovoren za škodo, ker je on povzročil nevarno situacijo.
Mopedistova odgovornost 1/3 je podana zato, ker je vozil pod vplivom alkohola in ni reagiral, ko bi še lahko preprečil nesrečo.