pogodba o sofinanciranju mladega raziskovalca - pogodbena kazen - pogodbena kazen zaradi zamude z izpolnitvijo pogodbene obveznosti - kršitev pogodbene obveznosti - izpolnitev z zamudo - javna agencija - razlaga pogodbenega določila - nično pogodbeno določilo - pravna domneva - nepričakovan dogodek - sklenitvena in izpolnitvena faza pravnega posla - načelo pacta sunt servanda - državna pomoč - upravna pogodba - pravna oseba javnega prava
Četudi toženec ne more doktorirati v imenu mlade raziskovalke, sodi tveganje, da mlada raziskovalka zaradi razlogov na njeni strani ne bo uspela pravočasno zaključiti doktorskega študija, v toženčevo notranjo sfero.
Ker je toženec že v sklenitveni fazi pogodbe lahko računal s tem, da bo zaradi narave dela in čakanja na objavo članka prišlo do zamude pri zaključku doktorskega študija, in se je kljub temu prijavil na razpis in sklenil Pogodbo, je s tem prevzel tveganje, da bo v posledici nastopa zamude moral plačati pogodbeno kazen.
V obravnavani zadevi je šlo za obliko državne pomoči in bi toženec pridobil neupravičeno konkurenčno prednost pred drugimi, če bi kljub zamudi obdržal celotna prejeta sredstva.
OZ člen 633, 633/2. Uredba Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999 člen 1. Uredba o izvajanju postopkov pri porabi sredstev evropske kohezijske politike v Republiki Sloveniji v programskem obdobju 2007-2013 (2007) člen 1.
pogodba o sofinanciranju - sofinanciranje iz sredstev evropske kohezijske politike - podjemna pogodba (pogodba o delu) - upravna pogodba - pregled in prevzem dela
Ko je pogodba sklenjena med pravno osebo javnega prava in drugimi subjekti (ki so lahko osebe javnega ali zasebnega prava), in katere cilj in vsebina je v izpolnitvi nekega javnega interesa, ki ga zastopa in uresničuje oseba javnega prava, gre za tako imenovano upravno pogodbo.
Pogodba o sofinanciranju niti po vsebini nima značilnosti podjemne pogodbe. Obveznost tožene stranke je bila sofinancirati navedeni projekt z javnimi sredstvi v 15 % deležu in v celoti nadzirati zakonito, namensko in gospodarno porabo vseh dodeljenih sredstev. Razmerje med pravdnima strankama je torej v bistvenem javnopravne narave, v katerem tožena stranka nastopa v svoji oblastveni funkciji (ex iure imperii), kot zastopnica javnega interesa in javne koristi. Zato pogodbenega razmerja, v katerega vstopa tožena stranka z upravičencem, ki so mu bila dodeljena javna sredstva, ni mogoče razlagati kot vzajemne obligacijsko pravne pogodbe, za katero bi veljali predvsem splošni instituti obligacijskega pogodbenega prava. Pravica in dolžnost tožene stranke je torej, da v skladu s strogimi zahtevami in pravili evropske in nacionalne kohezijske politike vseskozi (med izvajanjem projekta in tudi po njegovem zaključku) pregleduje, kontrolira, preverja upravičenost in sledljivost stroškov, nastalih pri izvajanju projekta. Država nastopa kot nosilka sistemske skrbi in odgovornosti za pravilno in zakonito rabo sredstev evropskega (nacionalnega) proračuna in je zato nosilka izvajanja nadzora in ugotavljanja odgovornosti v zvezi z morebitno nepravilno porabo kohezijskih sredstev.
Tožena stranka kot zastopnica javnega interesa sme nepravilnosti odkriti tudi naknadno, potem, ko je predhodno že odobrila določene operacije in izplačala določene stroške.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNA UPRAVA - LOKALNA SAMOUPRAVA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VSL00013077
URS člen 26, 148, 148/1. ZFO-1 člen 5, 11, 12. ZVRS-1 člen 2, 2/1. ZUS-1 člen 4. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
pravica do sodnega varstva - upravna pogodba - prenos nalog iz državne pristojnosti na občino - financiranje izvajanja nalog iz pristojnosti države - financiranje občin - javnopravni elementi pogodbe - izvršilna funkcija vlade - pravna narava sporazuma - ni upravni spor - ni sodne pristojnosti - odškodninska odgovornost države
Predmet spornega Dogovora o višini povprečnine za leto 2015 so vprašanja, povezana s financiranjem opravljanja na občine prenesenih nalog iz državne pristojnosti. Zakonodajalec določa tako način zagotavljanja sredstev za njihovo opravljanje, kot tudi način ugotavljanja primernega obsega teh sredstev. Manevrski prostor, ki ga zakonodajalec pri dogovarjanju z občinami pušča vladi, je edinole v možnosti prožne uporabe z zakonom določenih podatkov. Možnosti za oblikovanje lastne pogodbene volje vlade, kakršna je sicer značilna za pogodbena razmerja, v primeru urejanja vprašanj, povezanih s finančnimi sredstvi občin, torej ni.
Vlada pri sklepanju dogovorov z občinami, ki se tičejo vprašanj njihovega financiranja, ne sodeluje kot organ državne uprave, ampak kot organ izvršilne oblasti. Ravnanja vlade, opravljena v okviru njene tako imenovane politično izvršilne funkcije, pa že zaradi svoje vsebine, v nobenem primeru ne morejo biti podlaga civilnopravnega razmerja. Zato je zaključek prvostopenjskega sodišča o tem, da v obravnavanem primeru ne moremo govoriti o upravni pogodbi, pravilen.
Dogovor, katerega izpolnitev s to tožbo zahtevata tožnici kot reprezentativni združenji občin, v njune pravice v ničemer ne posega, ne nalaga jima nobenih obveznosti, niti kako drugače ne posega v njun pravni položaj, kar so bistvene procesne predpostavke za dovoljenost upravnega spora.
Odločanje o tem, na kakšen način in v kakšnem obsegu bodo občinam zagotovljena sredstva za financiranje opravljanja nalog iz državne pristojnosti, nikakor ni stvar sodišča, pač pa sodi v pristojnost zakonodajalca.
Tudi ureditve postopkov javnega naročanja se v precejšnji meri trudijo ohraniti načelo svobodnega urejanja pogodbenih razmerij. To pomeni, da cilj in namen specifične ureditve na področju javnih naročil ni v tem, da se naročnika prisiljuje k sklepanju pogodb, pač pa da se mu prepreči favoriziranje ali izigravanje posameznih ponudnikov oz. v kakršnemkoli oziru nepošteno ravnanje pri izbiri najugodnejšega ponudnika.