odškodninska odgovornost – nesreča pri delu – objektivna odgovornost – nevarna dejavnost
Nevarna je tista dejavnost, ki pomeni večjo nevarnost od povprečne glede na konkretne okoliščine primera in glede na tistega, ki jo opravlja. Sodna praksa je enotna v tem, da delo policista, ki se je pri opravljanju svoje službe dolžan izpostaviti nevarnosti, ko intervenira zoper kršitelja predpisov, pomeni opravljanje nevarne dejavnosti. Nobenega razloga ni, da ne bi enakega kriterija za uporabo pravnega standarda nevarne dejavnosti uporabili za vajo, v kateri policist igra vlogo občana, ki se upira postopku, oziroma vlogo policista, ki ga mora kot kršitelja obvladati. Ker pri tem ni bistveno, da prejmejo udeleženci vaje navodila, da jo morajo izvesti tako, da ne pride do poškodb, je tožena stranka za škodo, ki jo je tožnik kot policist utrpel v takšni vaji, objektivno odgovorna.
S pravnomočnostjo sklepa o razdružitvi skupnega premoženja, po katerem je bilo stanovanje dodeljeno v last in posest enemu zakoncu, ki je bil dolžan drugemu zakoncu izplačati vrednost njegovega deleža, postane prvi izključni lastnik stanovanja. Ker drugi zakonec od tedaj dalje zaseda stanovanje brez pravne podlage, je dolžan plačati uporabnino po 198. členu OZ.
Ker je za toženo stranko na poravnalni narok pristopila pooblaščenka, ki ni odvetnica niti nima opravljenega državnega pravniškega izpita, se šteje, da za toženo stranko na poravnalni narok ni pristopil nihče, tako da so – ob ugotovitvi, da je tožba sklepčna – podani pogoji za izdajo zamudne sodbe.
sodba na podlagi stanja spisa – pogoji za izdajo sodbe na podlagi stanja spisa – dovolj pojasnjeno dejansko stanje – navajanje dejstev in dokazov – prekluzija – pritožbene novote
Tožeča stranka je zaradi neudeležbe tožene stranke na naroku predlagala odločitev na podlagi stanja spisa. V sodbi na podlagi stanja spisa po toženi stranki zatrjevano odločilno dejstvo ni ostalo neraziskano. Sodišče ga je ugotavljalo z zaslišanjem tožnikov, predlog tožene stranke za zaslišanje prič, zaradi realizacije katerega bi bilo treba glavno obravnavo preložiti, pa je zavrnilo.
varstvo lastninske pravice – zaščita pred vznemirjanjem – negatorna tožba – protipravno vznemirjanje
Ne gre za protipravno vznemirjanje lastnika, če upravičenec uporablja sporno traso poti za dostop do poslovnih prostorov, tožnik pa zahteva prepoved dostopa do parkiranih prostorov na drugi strani poti, ki jih upravičenec uporablja za svoje delavce.
Dokazno breme, da so bili prejemki iz delovnega razmerja plačani, je na delodajalcu, torej toženi stranki. Ker ni dokazala resničnosti navedbe, da je v tožnikovem primeru plačila opravila gotovinsko (na roko), je tožbeni zahtevek za plačilo plače utemeljen.
ZFPPIPP člen 427, 427/1, 427/2, 433, 433/1, 435, 435/2, 435/2-1.
pogoji za izbris družbe iz sodnega registra brez likvidacije - dovoljenje solastnika za poslovanje družbe – poslovni naslov
Solastnika drug drugemu ne moreta omejevati pravice, da poslujeta na osnovnem naslovu, ki je vpisan v sodni register in ki je bil naslov objekta, katerega solastnika sta, ker sta na tem naslovu oba upravičena poslovati kot lastnika.
Za vprašanje upravičenosti poslovati na naslovu vpisanem v sodnem registru v registrskem postopku zadostuje dokazana trditev družbe, da je za uporabo nepremičnine na naslovu, ki je vpisan v sodnem registru kot njen poslovni naslov, sklenila s solastnico objekta najemno pogodbo.
pridobitev lastninske pravice - gradnja na tujem svetu – nedobroverni graditelj
Po preteku 3-letnega roka, ko lahko lastnik v primeru slabe vere graditelja zahteva le še izplačilo prometne cene zemljišča, graditelj pridobi možnost uveljaviti lastninski zahtevek (25. čl. ZTLR).
Če je bilo zemljišče v času gradnje v družbeni lastnini, graditelj ni mogel pridobiti lastninske pravice, tudi če je zemljišče po zaključku gradnje prenehalo biti družbena lastnina. Odločilne so bile namreč okoliščine ob gradnji in ne kasneje (ob sojenju).
tekst :
Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču v novo sojenje.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.
O b r a z l o ž i t e v :
(1.) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem se je dolžna tožena J. S. v roku 15 dni od prejema sodbe izseliti iz stanovanjske hiše s pripadajočo garažo tožnika V. Č. na naslovu V. 24A, ki stoji na parcelni št. 2260/30 k.o. ..., zavrne (točka 1. izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti njene pravdne stroške v višini 544,96 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva po poteku roka za izpolnitev dalje (točka 2. izreka).
(2.) Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da se sodba v celoti razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je hišo gradil sam in je zato tudi aktivno legitimiran za to tožbo, ne glede na to, da je lastnica zemljišča občina X. Slednja na tej parceli nikoli ni uveljavljala lastništva in je tožniku že večkrat ponudila to parcelo v odkup. Sodišče tudi ni izvedlo s strani tožnika predlaganih dokazov in je že s tem storilo bistveno kršitev določb ZPP. Zaključek sodišča, da je tožnik gradil na družbeni lastnini in zato ni mogel pridobiti lastninske pravice z uporabo pravil o gradnji na tujem, je neutemeljeno, saj to zemljišče že od leta 1993 dalje ni družbena last, saj so taka zemljišča prešla v last občin. Občina je v letu 2001 izdala enotno dovoljenje za izgradnjo vrstnih hiš, med drugimi tudi za parcelo tožnika, sklenjena pa je bila tudi že predpogodbo o prenosu pravice uporabe zemljišča.
(3.) Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.
(4.) Pritožba je utemeljena.
(5.) Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.
(6.) Pritožnikovo stališče, da je aktivno legitimiran za tožbo že zato, ker naj bi hišo zgradil, je zmotno. Tako Stanovanjski zakon (v nadaljevanju SZ-1) kot Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) dajeta legitimacijo za vložitev tožbe, ki je namenjena varstvu lastninske pravice, zgolj lastniku (primerjaj 111. člen SZ-1 in 92. člen SPZ) oziroma domnevnemu lastniku (primerjaj 98. člen SPZ). Kdo je lastnik oz. domnevni lastnik in kako se lastninska pravica pridobi, določa zakon. S samo gradnjo, če je stavba zgrajena na tujem zemljišču, se po sedaj veljavni ureditvi lastninska pravica sploh ne more pridobiti, ampak je lastnik zemljišča tudi lastnik zgrajene stavbe. Po prej veljavni ureditvi pa je bilo to sicer mogoče, vendar pod pogoji, ki so bili določeni v 24. do 26. členu Zakona o temeljih lastninsko pravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Sodišče prve stopnje je zato ravnalo prav, ko je v postopku ugotavljalo, ali je pritožnik lastnik nepremičnine, upoštevajoč pri tem trditveno podlago, ki jo je ponudil.
(7.) Pritožbeno sodišče nima pomislekov v ugotovitev sodišča, da je pritožnik vedel, da gradi na tujem zemljišču in torej kot graditelj ni bil dobroveren, kar slednji v pritožbi niti ne izpodbija. Pravilna je zato tudi ugotovitev, da v zvezi s presojo, ali je tožnik postal lastnik nepremičnine z gradnjo, ne pride v poštev uporaba 24. in 26. člena ZTLR.
(8.) Ne more pa pritožbeno sodišče soglašati s tem, da v konkretnem primeru ne bi mogla priti v poštev pravna podlaga določila 25. člena ZTLR. Razlaga sodišča, da ima po tej določbi pravico izbire lastnik, iz česar bi se dalo sklepati, da po stališču sodišča prve stopnje nedobroverni graditelj po tej določbi nikoli ne more pridobiti lastninske pravice proti volji lastnika zemljišča, je napačna. Načeloma je v primerih, ki jih obravnava ta člen, res favoriziran lastnik zemljišča, ki ima pravico izbrati, ali bo zahteval lastninsko pravico na gradbenem objektu, njegovo porušitev (z možnostjo sodišča, da odloči drugače – glej drugi odstavek 25. člena ZTRL) ali pa plačilo prometne cene zemljišča. Je pa potrebno ob razlagi tega določila upoštevati tudi peti odstavek 25. člena, ki določa, da mora lastnik zemljišča svojo pravico izbire uveljaviti najpozneje v treh letih od dneva, ko je bila končana gradnja. Po preteku tega roka lahko zahteva lastnik le izplačilo prometne cene za zemljišče in takrat tudi graditelj pridobi možnost uveljaviti lastninski zahtevek. Lastniku zemljišča je namreč pravica izbire prenehala in je mogoča le še rešitev z izplačilom prometne vrednosti zemljišča, kar je povezano z opisanimi lastninskopravnimi posledicami. Takšno stališče je v sodni praksi uveljavljeno in splošno sprejeto (primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 436/95, II Ips 379/2005, načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 21. in 22.12.1987, objavljeno v poročilu VSS II/87, odločbo VSL I Cp 1379/2009 in druge).
(8.) Ker je sodišče 25. člen ZTLR zmotno uporabilo, tudi ni ugotovilo pravnorelevantnih dejstev, ki so pomembna za odločitev. Gre predvsem za vprašanje, kdaj je bil objekt zgrajen (tožnik trdi, da ga je zgradil v letu 2000) in v zvezi s tem za ugotovitev, ali je rok treh let že iztekel. Ne gre spregledati tudi trditve tožnika, da je občina X večkrat ponudila odkup zemljišča, kar bi kazalo na to, da je, ne glede na zakonski rok, izkoristila pravico izbire.
(9.) Čas izgradnje stanovanjskega objekta pa je pomemben tudi zaradi okoliščine, ker je bilo zemljišče, na katerem stanovanjski objekt stoji, pred uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 44/97) formalno v družbeni lastnini. Sodišče prve stopnje je namreč v tem delu pravilno ugotovilo, da na zemljišču, ki je bilo v družbeni lastnini, pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem ni bila mogoča. V sodni praksi iz časa, ko je bila družbena lastnina priviligirana oblika lastnine, je bilo uveljavljeno tudi stališče, da graditelj, tudi če je zemljišče po zaključku gradnje prenehalo biti družbena lastnina, ni mogel pridobiti lastninske pravice. Odločilne so bile namreč okoliščine ob gradnji in ne kasneje (ob sojenju). Ker sodišče v postopku ni ugotovilo, kdaj je gradnja potekala, je zaključek, da tožnik tudi iz razloga, ker je bilo zemljišče v času gradnje družbena lastnina, ni mogel pridobiti lastninske pravice, preuranjen.
(10.) Pritožbeno sodišče je glede na navedeno moralo sodbo sodišča prve stopnje, upoštevajoč pri tem 355. člen ZPP, razveljaviti in vrača sodišču zadevo v novo odločanje, saj glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da postopka ne more samo dopolniti. Posebni napotki niso potrebni, saj so bila pojasnila in usmeritve že dane v obrazložitvi.
(11.) Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo in temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.
obnova postopka – predlog za obnovo postopka – predlagatelj – pravniški državni izpit
Ker predlagatelj obnove postopka v predlogu za obnovo postopka, ki ga je vložil sam, ni zatrjeval, da ima opravljen pravniški državni izpit, se predlog za obnovo postopka zavrže.
padec na ledu – status nepremičnine - javna površina – odgovornost upravnika
Za odgovornost tožene stranke (upravnika) je pomemben status nepremičnine, kjer je tožnica padla. V kolikor je šlo pri sporni nepremičnini za javno površino, je bila na podlagi 26. člena ZVO, ki je veljal v času škodnega dogodka, dolžna za čiščenje teh površin v okviru obvezne javne službe poskrbeti občina in ne lastniki stanovanj oziroma upravniki večstanovanjskih objektov.
Tožnik je upravičen do plačila razlike v neto urni postavki pri plačah na podlagi ustnega dogovora o izplačilu višje plače „na roke“ ne glede na pogodbeno določilo o znesku osnovne plače, ki temelji na nižji urni postavki. Takšnega dodatnega dogovora o višji plači ZDR ne prepoveduje, dogovor tudi ni ničen, ker predvideva izplačilo „na roke“, saj tožniku za sklenitev takšnega dogovora ni mogoče pripisati odgovornosti.
ZTLR člen 28, 28/2, 28/4, 72. SPZ člen 27, 27/1, 28.
pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem – dobra vera
Razlika glede presoje dobrovernosti posesti med ODZ in ZTLR na eni strani in SPZ na drugi strani je očitna. Po določbah ODZ in ZTLR se je za zakonito in dobroverno posest štela posest, ki je temeljila na veljavnem pravnem naslovu in ki ni bila pridobljena na nepristen način. Po SPZ pa je dobrovernost podana le tedaj, kadar posestnik misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice, saj je le tedaj bil v upravičeni zmoti glede svoje lastninske pravice. Ob presoji dobrovernosti posesti po ODZ in ZTLR je sodna praksa vse do leta 2002 upoštevala, da je dobroveren ali pošten posestnik tisti, ki je prepričan, da je stvar, ki jo poseduje, njegova last. Dobrovernosti ni, če posestnik ve ali mora po okoliščinah domnevati, da stvar pripada drugemu.
ZDR člen 72, 72/1, 72/1-6, 75, 88, 88/1, 88/1-2. ZGD člen 439, 439/1, 439/1-5, 449, 449/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti – poslovodja – odpoklic
Poslovodja družbe z omejeno odgovornostjo, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, je z družbo v dvojnem položaju – v statusnopravnem položaju organa družbe in v delovnopravnem položaju na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Razrešitev oziroma odpoklic s statusnopravne funkcije ne pomeni sočasnega prenehanja delovnega razmerja, ampak lahko pogodba o zaposlitvi preneha le na enega izmed načinov, določenih z ZDR ali s pogodbo o zaposlitvi.
Pogoj za opravljanje funkcije poslovodje na podlagi pogodbe o zaposlitvi je imenovanje na poslovodno funkcijo. Če v pogodbi o zaposlitvi ni drugače določeno, razrešitev poslovodje s strani skupščine družbenikov pomeni, da delavec več ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela poslovodje, zaradi česar ne more izpolnjevati obveznosti iz dotedanje pogodbe o zaposlitvi. Tako že sama razrešitev oziroma odpoklic poslovodje predstavlja utemeljen razlog nesposobnosti za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
priposestvovanje stvarne služnosti – pogodba o ustanovitvi služnosti – dobra vera
Tožnici, ki je izvrševala služnost hoje in vožnje na podlagi pogodbe, v kateri je bila dogovorjena služnost, ni mogoče očitati slabe vere zgolj zato, ker ta ni bila vpisana v zemljiški knjigi.
Kodeks odvetniške poklicne etike Odvetniške zbornice Slovenije člen 16, 31. OZ člen 6, 6/2. ZOdv člen 1, 11, 11/2. ZPP člen 83, 83/3, 97, 97/1, 98, 98/1, 108, 116, 116/1, 324, 324/4, 336, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 343, 343/1, 343/4. 1 Sklep I Up 1345/2006 z dne 27.9.2006, sklep I Up 1490/2004 z dne 17.2.2005, sklep I Up 544/2001 z dne 7.11.2001, sklep II Ips 495/99 z dne 30.3.2000, sklep X Ips 47/2008 z dne 13.3.2008 in sklep I Up 483/2007 z dne 4.10.2007. 2 Sklep III Ips 43/2008 z dne 14.7.2009.
vsebina obrazložitve sodne odločbe - bolezen pooblaščenca odvetnika med tekom roka za vložitev pravnega sredstva – zamuda prekluzivnega roka – vrnitev v prejšnje stanje – opravičljiv razlog – skrbnost odvetnika – predložitev pooblastila za zastopanje – odločba o brezplačni pravni pomoči - nepopolna pritožba – nedovoljena pritožba
Vrnitev v prejšnje stanje se le izjemoma dovoli zaradi razlogov, ki so na strani pooblaščenca stranke – odvetnika, saj mora ta svojo dejavnost opravljati tako, da je vselej zagotovljeno zastopanje stranke, še posebej, da niso zamujeni prekluzivni roki. Tekoče delo svoje pisarne mora zagotoviti tudi med svojo odsotnostjo in mora tudi v primeru bolezni, ki nastopi med rokom za vložitev pravnega sredstva, ravnati v interesu stranke tako, da zagotovi, da bo pravno sredstvo pravočasno vloženo. Le izjemoma, kadar gre za nezakrivljeno ravnaje ob dogodku resnejše narave, ki predstavlja razumno oviro za vložitev pravnega sredstva, bo razlog, zaradi katerega se predlaga vrnitev v prejšnje stanje utemeljen. Opravičljiv razlog je torej lahko le nenadno in nepredvideno bolezensko stanje, pri katerem zaradi narave bolezni ne bi bilo mogoče zagotoviti substitucije.
O
dločba sodišča o dodelitvi brezplačne pravne pomoči ne nadomešča pisnega pooblastila stranke.
načelo javnosti zemljiške knjige - javna objava podatkov - identifikacijski znak zemljiške parcele – zaznamba vpisa
Vsi vpisi v zemljiški knjigi so javni. Zato se mora pritožnik sam pred vložitvijo predloga za zaznambo spora prepričati o tem, s katerim identifikacijskim znakom so v zemljiški knjigi opisane nepremičnine, na katere meri s tožbo.
Zemljiškoknjižno sodišče pa je tisto, ki bo v skladu s 86. v zvezi s 87. členom Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1 opravilo zaznambo izvršbe pri nepremičninah dolžnikov v zemljiški knjigi. Zaznamba izvršbe ima za posledico, da upnik, na čigar predlog je bil izdan sklep o izvršbi, z zaznambo izvršbe na podlagi tega sklepa pridobi na nepremičnini hipoteko, ki učinkuje od trenutka, od katerega učinkuje zaznamba izvršbe, če ni hipoteke pridobil že prej. Če pa je bil sklep o izvršbi, ki je podlaga za zaznambo izvršbe, izdan na predlog upnika, v čigar korist je bila že vknjižena hipoteka, učinkuje zaznamba izvršbe že od trenutka, od katerega učinkuje predznamba oziroma vknjižba te hipoteke in če zemljiškoknjižno sodišče dovoli zaznambo izvršbe na podlagi sklepa o izvršbi izvršilnega sodišča, odloči, da zaznamba izvršbe učinkuje od trenutka, od katerega učinkuje predznamba oziroma vknjižba navedene hipoteke.
odgovornost za delavca – delo z viličarjem – soprispevek oškodovanca – zastaranje zahtevka – višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo
Voznik viličarja je dvigoval tovor, ki na paleti ni bil stabilno naložen. Navedeno je bil povod za ravnanje tožnika, ki je stopil na tovor, zaradi česar se je tovor prevrnil in skupaj s tožnikom padel po tleh. Tožnik je s takšnim nepremišljenim ravnanjem sam prispeval h nezgodi, in sicer v 60%.
tekst :
Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom.
O b r a z l o ž i t e v
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova nepremoženjske škode izplača odškodnino v višini 14.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 3.546,672 SIT od 1.1.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero, in od zneska 14.800,00 EUR od 28.6.2003 po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, ki tečejo do prenehanja obveznosti. Iz naslova materialne škode pa mora toženka tožniku plačati znesek 121,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.200,00 SIT od 8.5.1998 do 31.12.2006 in od zneska 5,01 EUR od 1.1.2007 do prenehanja obveznosti ter od zneska 28.000,00 SIT od 29.12.1999 do 31.12.2006 in od 116 EUR od 1.1.2007 do prenehanja obveznosti, prav tako pa mu je dolžna povrniti njegove pravdne stroške v višini 4.004,00 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.
Sodišče je dne 31.3.2009 s popravnim sklepom v uvodu in zaključku sodbe popravilo datum izdaje sodbe, tako da se namesto 22.1.2008 pravilno glasi 22.1.2009, prav tako pa je popravljen stroškovni izrek, tako da je znesek 4.0040,00 EUR nadomeščen z zneskom 4.004,00 EUR.
Pritožbo zoper sodbo vlagata obe pravdni stranki.
Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je sodba v delu, kjer je sodišče odločalo o tožnikovi soodgovornosti, v delu, kjer je izračunalo uspeh tožnika v pravdi in v stroškovnem delu, nepravilna. Sodišče je štelo, da je tožnik v pravdi uspel s 40%, kar je zmotno, saj bi moralo upoštevati tožnikov uspeh glede na temelj in glede na višino zahtevka ločeno. Tožnik tudi sicer ocenjuje, da njegov soprispevek k nastanku škodnega dogodka ni bil večji od 40%, pri čemer priznava, da je vedel, da je način dvigovanja nestabilnega tovora nepravilen, ne priznava pa, da bi moral vedeti, da se na neustrezno pripravljen in naložen tovor ne sme stopiti, ker tako določajo predpisi za upravljanje z viličarjem. Teh tožnik niti ni mogel poznati, čeprav je imel izpit iz varstva pri delu. Sodišče se sicer opre na izvedeniško mnenje dr. B., vendar prezre, da ta ni našel dokaza, ki bi potrjeval, da je tožnik usposobljen za delo z viličarjem. Sodišče tako ni imelo osnove za zaključek, da je bil tožnik seznanjen s pravilnim načinom ravnanja z viličarjem. Zato meni, da bi moralo sodišče bistveno večji prispevek pripisati vozniku viličarja oziroma toženi stranki. Dejstvo je, da je voznik viličarja ravnal neodgovorno, to pa je bilo tudi poglavitni vzrok nesreče. Takšen zaključek izhaja tudi iz izvedeniškega mnenja dr. B.. Vse navedeno, torej pravilo o računanju uspeha strank in višine soprispevka tožnika, posledično vpliva na odmero pravdnih stroškov. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da dosodi tožnikovo soodgovornost za nezgodo na največ 40%, dosodi tožniku priznane pravdne stroške skladno z odstotkom uspeha in mu prizna tudi pritožbene stroške oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.
Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki odgovora nanjo ni podala.
Tožena stranka izpodbija sodbo v obsodilnem delu zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Uvodoma navaja, da je sodišče zapisalo napačen datum izdaje sodbe, saj to ni bilo 22.1.2008 temveč 22.1.2009, očitno napačno je zapisan tudi znesek pravdnih stroškov, v razlogih sodbe se sodišče namesto na polico o zavarovanju odgovornosti sklicuje na polico o nezgodnem zavarovanju in zavarovanju oseb, navedeni pa sta tudi dve priči, ki v postopku sploh nista sodelovali. Tožena stranka ugovarja temelju tožbenega zahtevka in meni, da za škodo ne obstaja kritje, ker je tožnik v času nezgode delal zase in izven delovnega časa. V vsakem primeru je previsoko dosojena soodgovornost voznika viličarja oziroma tožene stranke, saj bi tožnik moral vedeti, da na viličarja ne sme stopati. Viličarist tudi ni mogel pričakovati, da se bo tožnik nenadoma povzpel na tovor in tudi ni mogel preprečiti njegovega padca, zato je za škodo v celoti odgovoren samo tožnik. Izpodbija tudi odločitev o zastaranju tožbenega zahtevka in vztraja, da čakanje na invalidsko komisijo ne pomeni zdravljenja in nepoznavanja obsega posledic. Sodišče je samo zapisalo, da tožnik po 7.11.1996 ni imelo več aktivnega zdravljenja, torej se mu zdravstveno stanje ni moglo bistveno spreminjati. Tožnik svoje izjave, da mu je obseg poškodb dr. Z. povedal šele leta 1999, ni dokazal, niti ne izhaja iz listin v spisu. Dosojena odškodnina je odmerjena previsoko. Sodišče ni upoštevalo, da je bilo aktivno zdravljenje končano že leta 1996, previsoko pa je odmerilo tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik ni dokazal, da bi aktivnosti kot so plezanje po drevesih in lovljenje rib opravljal tudi pred nesrečo. Sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da tožniku naloži večji del soodgovornosti in dosodi nižjo odškodnino.
Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora nanjo ni podala.
Pritožbi nista utemeljeni.
Pritožbeno sodišče v prvi vrsti obravnava uvodne pritožbene navedbe tožene stranke v glede pisnih napak sodbe. Medtem ko je sodišče napaki v zvezi z datumom izdaje sodbe in zneskom pravdnih stroškov odpravilo samo s popravnim sklepom z dne 31. 3. 2009, pa tožena stranka utemeljeno opozarja tudi na zapis prič, ki v postopku niso sodelovale, in sicer Z. G. ter B. P. (zadnji odstavek 3. strani sodbe), ter na zmotno sklicevanje na polico nezgodne zavarovanja in zavarovanja oseb. Medtem ko je slednje vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, kar bo pritožbeno sodišče razdelalo v nadaljevanju te sodne odločbe, pa je odprava napačnega vnosa imen oseb stvar izdaje popravnega sklepa (prvi odstavek 328. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/2007-UPB3, 45/2008, v nadaljevanju: ZPP), katerega izdajo lahko vselej predlagajo tudi pravdne stranke. Da gre zgolj za očitno pomoto (in ne morebiti kršitev določb pravdnega postopka) namreč izhaja iz razlogov sodbe, kjer sodišče obravnava izpovedbe v postopku zaslišanih prič, med katerimi spornih imen ni najti. Zato bo to očitno napako lahko odpravilo sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku.
Pritožbeno sodišče najprej odgovarja na navedbe tožene stranke glede vprašanja zastaranja. Res je sicer, da je bilo hospitalno in ambulantno kirurško zdravljenje pri tožniku zaključeno dne 7. 11. 1996, vendar pa je bilo zaradi posledic kraniocelebralne poškodbe, tako po mnenju izvedenca dr. P. kot mag. S., potrebno tudi nadaljnje zdravljenje tako pri nevrologu kot izbranem zdravniku, ki je bilo zaključeno šele leta 1999. Oba izvedenca sta zaslišana na naroku tudi izpovedala, da tožniku pred odločanjem invalidske komisije ZPIZ v letu 1999 dokončen obseg njegovih poškodb ni bil znan. To potrjuje tudi izpovedbo tožnika, da mu je bilo njegovo zdravstveno stanje znano šele po obisku dr. Z., prav tako v letu 1999. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje ugovor zastaranje utemeljeno zavrnilo.
Vprašanje odgovornosti tožene stranke glede na dejstvo, da je tožnik v času škodnega dogodka delal v svojo korist in izven delovnega časa, je višje sodišče sodišče obravnavalo že v svoji odločbi II Cp 4797/2007 z dne 19.12.2007 in obrazložilo, da je podlaga odškodninske odgovornosti v predmetni zadevi določba 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/1978 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZOR), ki uzakonja odškodninsko odgovornost delodajalca za delavce kot posebno obliko odgovornosti za ravnanje drugega. Tožnik ima v tem primeru položaj tretjega, zato je pomembno le, ali je viličarist kot delavec zavarovanke tožene stranke, v dani situaciji ravnal tako kot je bilo treba ali ne, ter nadalje, v kolikor bi bila odgovornost toženke podana, ali je morebiti tudi tožnik s svojim ravnanjem prispeval k nastanku škodnega dogodka. Tožena stranka se v pritožbi v tej zvezi sklicuje še na obseg zavarovalnega kritja, vendar iz 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti (B8), ki obravnava izključitve odgovornosti, ni najti izključitve za škodo, ki jo utrpijo delavci zavarovane stranke, pa najsi delajo v zavarovančevem interesu ali gre za škodo, kot je bila ta.
Obe pravdni stranki izpodbijata tudi odločitev sodišča o krivdnem prispevku tožnika (192. člen ZOR) k nastali nezgodi. Izhodišče za obravnavanje navedenega vprašanja je ugotovitev, da sta protipravno ravnala tako viličarist kot tudi tožnik. Protipravnost ravnanja viličarista se kaže v neupoštevanju pravil za pravilno naložitev bremena na vilice, saj je ta dvigal tovor, ki na paleti ni bil stabilno naložen. Nepravilno pripravljeni in nepravilno naloženi tovor na vilice je bil tako povod za nepremišljen korak tožnika in sodelavca V. R. na tovor. Viličarist je imel nesporno opravljen izpit za delo z viličarjem, pa tudi zaslišan je izpovedal, da se je zavedal, da je bil način prenosa tovora nepravilen, vendar se je tako ves čas delalo. Tožnik pa je k nastanku nesreče prispeval s tem, da je na naloženi tovor stopil, kar je povzročilo, da je ta zanihal oziroma se začel rušiti, posledično pa sta tovor in tožnik padla na tla med tovorno vozilo in vilicami. Tožnik res ni bil usposobljen za delo z viličarjem in ustreznega izpita za njegovo upravljanje ni imel, vendar pa to za predmetno zadevo ni relevantno. Imel je namreč opravljen izpit iz varstva pri delu, izvedenec dr. B. pa je zaključil, da je iz Programa za izobraževanje, usposabljanje in preizkus znanja delavcev iz varstva pri delu družbe ... razvidno, da so delavci seznanjeni tako z varnostjo pri notranjem prometu, ki vključuje način dvigovanja bremen, kakor tudi vrsto transportnih naprav in varnostno opremo ter varnostne ukrepe, da pri delu ne pride do poškodb. Tožnik je torej nedvomno vedel, da se na viličarju med transportom ne sme stati. Tudi sicer neka povprečna skrbnost glede varnosti pri delu bi morala tožniku preprečiti, da se je lotil že na prvi pogled tako nevarnega manevra, kot je vožnja na naloženem viličarju. Nenazadnje se tožnikova pritožba v tem delu izkaže toliko bolj neutemeljena zato, ker je ob zaslišanju sam izpovedal, da je vedel, da se na ta način ne sme delati. Upoštevajoč dejstvo, da sta tako tožnik kot viličarist vedela, da preložitev tovora ni opravljena pravilno, vendar tudi, da se je tožnik sam odločil stopili na tovor, torej da mu tega ni nihče naložil, ter na dejstvo, da viličarist po tožnikovem vzponu praktično ni mogel več preprečiti nezgode, saj je tožnik padel praktično v trenutku, ko je na tovor stopil, se pritožbeno sodišče pridružuje presoji sodišča prve stopnje, da je na tožniku 60%, na toženi stranki pa 40% odgovornosti za nastalo nezgodo.
Tožena stranka izpodbija tudi višino dosojene odškodnine. Podlaga za odločitev o višini je določena v 200. členu ZOR. Pri odmeri se upošteva pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ta pa ne sme iti na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Odškodnina za negmotno škodo predstavlja zadoščenje ob prizadeti dobrini, ki pa mora biti individualizirano in postavljeno v okvire. Sodna praksa je tako oblikovala razmerja med odškodninami za manjše, večje in katastrofalne škode, pojem pravična denarna odškodnina pa je pravni standard, ki pomeni pravilno uporabo materialnega prava. Tožena stranka tudi v tem delu izpostavlja dejstvo, da tožnik po letu 1996 ni imel več aktivnega zdravljenja, vendar pa je potrebno ugotoviti, da je sodišče pri odmeri odškodnine za to postavko upoštevalo obseg poškodb, ki jih je tožnik utrpel in vse nevšečnosti, ki so jih spremljale, ne zgolj časa, ki je bilo potrebno za zdravljenje. Pa tudi sicer je tožnik po letu 1996 nadaljeval z zdravljenjem pri nevrologu in osebnemu zdravniku, kar je pri odmeri odškodnine prav tako potrebno upoštevati. Tudi pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti velja ugotoviti, da tožnik sicer res še vedno opravlja svoje delo, vendar pa ne tudi nekaterih aktivnosti v prostem času (ribarjenje, plezanje), kar izhaja iz njegovega zaslišanja kot tudi izvedeniških mnenj. Poleg tega tožnik še danes trpi zaradi glavobolov, pozabljivosti, težave ima s koncentracijo, z ravnotežjem, na desno uho pa sliši le 30%. Oba izvedenca sta zaključila, da zaradi trajnih anatomskih in funkcionalnih posledic invalidnost pri tožniku znaša 30%, invalidska komisija ZPIZ pa ga je ocenila kot invalida III. kategorije. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je dosojena odškodnina primerljiva s podobnimi primeri iz sodne prakse (prim. II Ips 556/94, II Ips 601/99, II Ips 30/95).
Pritožba tožeče stranke sicer napada tudi uspeh pravdnih strank in s tem posredno odmero pravdnih stroškov, vendar pa je višje sodišče pritožbo tudi v tem delu zavrnilo, saj pri odmeri stroškov potrebno upoštevati vse okoliščine primera (drugi odstavek 154. člena ZPP), kar pomeni celotni uspeh v pravdi, pa tudi zakaj so stroški nastali.
Pritožbeno sodišče je tako na podlagi 353. člena ZPP pritožbi zavrnilo, saj nista utemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).
ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO VREDNOSTNIH PAPIRJEV
VSM0020929
ZOR člen 18, 18/2, 170, 206, 239, 257.
zloraba bančne kartice – vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo – soprispevek imetnika plačilne kartice k nastanku škode – komulativna vzročnost – profesionalna skrbnost delavcev na prodajnem mestu – skrbnost dobrega strokovnjaka - plačilno-kreditna kartica kot izkazni papir
Za presojo pravilnosti ravnanja delavcev toženih strank na prodajnih mestih v materialnopravnem oziru je treba najprej odgovoriti na vprašanje, kaj sploh plačilno kreditna kartica kot plačilno sredstvo je. Čeprav se uporaba teh kartic izrazito povečuje in prihaja lahko tudi do zlorab, pa v bistvu v pravnem redu sam institut plačilno kreditne kartice ni izrecno in določno urejen. V zvezi z uporabo teh kartic gre sicer za trostransko razmerje, na eni strani med izdajateljem in imetnikom kartice, nato med imetnikom kartice in prodajnim mestom ter običajno še med prodajnim mestom in izdajateljem kartice. Splošni pogoji poslovanja, na katere se sklicuje tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe, se nanašajo na razmerje med izdajateljem kartice in imetnikom te ter razumljivo slednjega tudi zavezujejo k posebni skrbnosti pri varovanju in uporabi te kartice, saj že njena izdaja sloni med drugim tudi na določenem zaupanju, ki ga ima izdajatelj kartice do imetnika te, običajno kot do svojega komitenta (izdajatelji kartic so običajno banke, lahko pa tudi določene trgovske družbe oziroma drugi). Posebne pogodbe pa običajno sklepajo tudi izdajatelji kartic s prodajnimi mesti, v danem primeru to na primer izkazuje listina pod B5 listinskih prilog in to v razmerju med petotožencem ter Banko C.. Iz te listine je na primer razvidno, da se prodajno mesto zavezuje, da bo ob prejemu kartice preverilo veljavnost te, prisotnost kartice na stop listi in istovetnost podpisov na kartici in potrdilu o nakupu. Da je obstojala dolžnost delavcev toženih strank, da preverijo istovetnost podpisov v navedeni smeri, je sodišče prve stopnje zaključilo tudi v danem primeru, kot to izhaja iz obrazložitve sodbe. Vendar je nekako sklepalo, da ta primerjava podpisov lahko pomeni le površinsko primerjavo, ki pa ni zanesljiva. To je lahko sicer res v določenih primerih, vendar na splošno velja, da podpisa ob hitrem postopku, kot je običajno na prodajnem mestu, le ni mogoče tako zanesljivo in pristno ponarediti, da bi izgledal kot podpis imetnika kartice na njej. Sicer pa daje vprašanje, čemu je potrebna primerjava podpisov in ugotavljanje identičnosti teh v navedeni smeri, lahko le odgovor, da gre za obliko preverjanja istovetnosti imetnika kartice in tistega, ki jo na prodajnem mestu želi uporabiti, saj drugače ta dolžnost ne bi imela svojega smisla. Takšna razlaga pa je tudi v skladu s pravno naravo tega plačilnega instrumenta, kot jo v obstoječih komentarjih vidijo pravni teoretiki. Plačilno kreditno kartico definirajo kot izkazni papir in to kvalificiran izkazni papir, kar vse se približuje pojmu imenskega vrednostnega papirja. Izkazni papir ima po svoji naravi legitimacijsko oziroma prezentacijsko vlogo, kar pomeni v skladu s členom 239 ZOR (ta se tudi za izkazne papirje uporablja v skladu s členom 257 ZOR), da gre pravica iz tega papirja na ime tistemu, na katerega se tak papir glasi oziroma tistemu, na katerega je bil pravilno prenesen (moralo bi iti za upoštevno obliko cesije). Že navedene določbe nalagajo delavcem na prodajnih mestih, da v bistvu preverijo, ali želi kartico uporabiti oseba, ki je obenem njen imetnik ali kdo drug. To pomeni, da bi morali skrbno preverjati skladnost podpisov oziroma v primeru dvomov in pomislekov glede istovetnosti prinosnika kartice z imetnikom te opraviti še morebitna druga dejanja v smeri ugotovitve navedene istovetnosti (morebiti tudi z zahtevo po predložitvi osebnega dokumenta). K temu je gotovo tudi v danem primeru delavce toženih strank zavezovala profesionalna skrbnost, ki jih bremeni pri opravljanju dejavnosti (drugi odstavek člena 18 ZOR).
POGODBENO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0059066
OZ člen 104, 239, 239/2. ZPP člen 453, 458/1.
kršitev pogodbe – pravočasnost izpolnitve kot bistven element – razveza pogodbe - povrnitev škode - spor majhne vrednosti – izpodbijanje dejanskega stanja
V primeru kršitve pogodbe je toženec dolžan povrniti vso škodo, ki je v vzročni zvezi z njegovim ravnanjem. Ni treba, da toženec ve, kakšno škodo lahko utrpi tožnik.