navajanje dejstev in dokazov - poznejši narok - vrnitev v prejšnje stanje
Po mnenju pritožbenega sodišča sicer sodišče prve stopnje nima prav, ko navaja, da bi morala tožena stranka uporabiti institut vrnitve v prejšnje stanje (116. čl. ZPP), saj iz 286. čl. ZPP ne izhaja, da bi bilo to potrebno, glede na to, da ob upoštevanju njegovega 4. odst. zadošča že, da stranka na poznejšem naroku za glavno obravnavo izkaže, da dejstev in dokazov brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku.
Za odškodninsko odgovornost tožene stranke zaradi kršitve konkurenčne prepovedi morajo biti kumulativno izpolnjene splošne predpostavke odškodninske odgovornosti, in sicer nastanek škode, odgovornost tožene stranke, protipravno ravnanje in vzročna zveza. Tožeča stranka ni dokazala nastanka škode kot pogoja za odškodninsko odgovornost toženca, zato tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi kršitve opravljanja konkurenčne dejavnosti, t.i. konkurenčne prepovedi, ni utemeljen.
ZZZ-1 člen 33, 44, 47. ZSJS člen 3. Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini člen 5.
javni uslužbenec – diplomat – zunanja služba – nadomestilo za prehrano – delo preko polnega delovnega časa
Plače diplomatov in drugih oseb pri spremljajočih delih v tujini so določene s posebno uredbo vlade, v kateri so upoštevaje delovne pogoje pri opravljanju dela v predstavništvih v tujini taksativno določena nadomestila, ki osebju na delu v tujini, pripadajo. Ker nadomestilo za prehrano v uredbi ni urejeno, tožnikov tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
Ker je v zunanji službi opravljanje dela preko polnega delovnega časa upoštevano pri določitvi dodatnega količnika za določitev plače, tudi tožbeni zahtevek za plačilo zatrjevanega dela preko polnega delovnega časa v tujini ni utemeljen.
negatorna tožba - poseg v izvrševanje lastninske pravice
Toženci s tem, ko so zaklenili vrata kleti oziroma drvarnice, tožnici niso odvzeli neposredne dejanske oblasti na celotni nepremičnini, torej stanovanju in vsem, kar sodi zraven, temveč so ji onemogočili izvrševanje njene lastninske pravice v polnem obsegu. Takšen poseg tožencev predstavlja vznemirjanje tožnice, ki utemeljuje negatorno tožbo. Tožbeni zahtevek se v takšnem primeru glasi na prenehanje vsakega vznemirjanja, na vzpostavitev prejšnjega stanja in na prepoved bodočih posegov
Ker je drugostopenjski organ o zadevi odločil šele po izteku šestmesečnega roka od tedaj, ko je pristojni delavec tožene stranke zbral vse izjave, ki so bile podlaga za uvedbo disciplinskega postopka, je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je zaradi zastaranja razveljavilo odločbi tožene stranke, s katerima je bil tožnik spoznan za odgovornega storitve težjih kršitev delovne discipline in mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.
imenovanje posebnega revizorja - pravica do povrnitve stroškov
V obravnavani zadevi gre za imenovanje posebnega revizorja po 318. čl. ZGD-1. Za takšen primer velja glede odločitve o stroških specialno določilo iz 321. čl. ZGD-1. Ta določa, da ima posebni revizor pravico do povrnitve stroškov in plačila za svoje delo, pri čemer stroške za delo posebnega revizorja krije družba; vendar pa ne gre zgolj za te stroške, ampak tudi za (ostale) stroške sodnega postopka (1. odst. 321. čl. ZGD-1, pa tudi 3. odst. 328. čl. ZGD-1); logika ureditve je v tem, da naj ne bi bili stroški tisti, ki bi manjšinske delničarje odvračali od tovrstnih sodnih postopkov, namenjenih odkrivanju morebitnih nepravilnosti pri vodenju posameznih poslov, ki so povzročili škodo družbi.
sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - verodostojna listina - obrazloženost ugovora
V ugovoru zatrjevana dejstva imajo naravo pravno pomembnih dejstev, ki bi v pravdnem postopku lahko pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka, če bi se izkazala za resnična.
ZDR člen 52, 52/1, 52/1-2, 54, 75, 75/1. ZOFVI člen 109, 109/6.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – transformacija – nadomeščanje odsotnega delavca
Pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki je sklenjena zaradi nadomeščanja delavca, ki je odsoten z dela zaradi bolezni, ne preneha enako kot pogodba o zaposlitvi za določen čas enega leta, ki se skladno s 6. odst. 109. čl. ZOFVI sklene s kandidatom, ki ne izpolnjuje pogojev za zasedbo delovnega mesta. To pomeni, da tožničina pogodba o zaposlitvi za določena čas, ki je bila sklenjena zaradi nadomeščanja odsotne delavke, ki se na delo ni vrnila, ni zakonito prenehala po poteku enega leta.
javni uslužbenec – premestitev – delovne potrebe – ocena predstojnika
Ocena predstojnika, da je bila zaradi učinkovitejšega in smotrnejšega dela organa potrebna reorganizacija in premestitev tožnika v skupino za mejno kontrolo, predstavlja zakoniti razlog za premestitev zaradi delovnih potreb. Ali je bila ustanovitev skupine za mejno kontrolo potrebna in upravičena, pa je bila stvar presoje tožene stranke kot delodajalca.
terjatev iz delovnega razmerja – zavezanec za plačilo – spregled pravne osebnosti
Tožnik je uveljavljal plačilo terjatve iz delovnega razmerja, ki je bilo sklenjeno s prvotoženo stranko, zoper prvotoženo stranko in zoper drugotoženo stranko – edinega družbenika prvotožene stranke. Pravna podlaga za vtoževano obveznost prvotožene stranke se tako ugotavlja po delovnopravnih predpisih, pravna odgovornost drugotožene stranke pa po določbi o spregledu pravne osebnosti. Spregled pravne osebnosti tako ni predmet samostojnega zahtevka, ampak se obstoj pogojev za uporabo tega instituta presoja v okviru materialnopravne presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka, ki je postavljen nasproti družbeniku kot zavezancu za plačilo obveznosti.
vrnitev v prejšnje stanje – sklep o ustavitvi postopka – sodna taksa
Dejstvo, da naj bi tožnik sodno takso za tožbo plačal preko banke in kasneje z gotovinskim vplačilom pri blagajni sodišča, bi lahko bilo le pritožbeni razlog zoper sklep o ustavitvi postopka, ki je bil izdan zaradi neplačila sodne takse, ne more pa biti razlog za vrnitev v prejšnje stanje, do katerega lahko pride le v primeru, če stranka iz upravičenega razloga zamudi rok za kakšno pravno dejanje.
Skaženost je pravni standard, ki mu vsebino določi sodišče na podlagi objektivno ugotovljenih dejstev (z izvedencem medicinske stroke ali na podlagi lastnega opažanja) o spremembi oškodovančeve zunanjosti in na podlagi ocene oškodovančeve subjektivne prizadetosti. Pri tem upošteva vidnost sprememb, možnosti njihovega zakrivanja, starost in spol oškodovanca ter okoliščino, ali so spremembe vplivale na njegovo psihično ravnotežje oziroma duševno počutje nasploh. Ker se v konkretnem primeru brazgotine na stopalu ne vidi niti, če tožnik nosi poletno obuvalo, in ker spremenjena barva kože (nekoliko svetlejša pigmentacija), ki je po njegovi izpovedi najbolj moteča, ni tako opazna, da bi vzbujala pozornost, odpor, pomilovanje ali radovednost, tožnik do odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti ni upravičen.
prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi – tujec – delovno dovoljenje
Ker je tožniku (sicer naknadno) Zavod RS za zaposlovanje izdal osebno delovno dovoljenje za določen čas od dne, ko mu je prenehalo veljati prej veljavno delovno dovoljenje, je odpadla ovira za nadaljevanje delovnega razmerja za nedoločen čas in s tem razlog za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki sicer preneha veljati z dnem prenehanja veljavnosti delovnega dovoljenja.
sodba na podlagi stanja spisa – pogoji za izdajo sodbe na podlagi stanja spisa – dovolj pojasnjeno dejansko stanje – navajanje dejstev in dokazov – prekluzija – pritožbene novote
Tožeča stranka je zaradi neudeležbe tožene stranke na naroku predlagala odločitev na podlagi stanja spisa. V sodbi na podlagi stanja spisa po toženi stranki zatrjevano odločilno dejstvo ni ostalo neraziskano. Sodišče ga je ugotavljalo z zaslišanjem tožnikov, predlog tožene stranke za zaslišanje prič, zaradi realizacije katerega bi bilo treba glavno obravnavo preložiti, pa je zavrnilo.
ZDR člen 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 150.
odškodninska odgovornost – nesreča pri delu – nevarno delo – objektivna odgovornost – krivdna odgovornost
Nezavarovan kanalizacijski jašek sicer sam po sebi ni nevarna stvar, vendar je delo na gradbišču, kjer se nahajajo nezavarovani jaški, delo, pri katerem obstaja večja nevarnost za nastanek škode od običajne. To velja še posebej ob upoštevanju okoliščine, da je tožnik na gradbišču hodil vzvratno, da je lahko pri vožnji usmerjal voznika tovornjaka, ki je nameraval peljati vzvratno mimo jaškov. Tožena stranka za škodo, ki jo je tožnik ob tem utrpel, odgovarja objektivno.
Tožena stranka je za nastalo škodo tudi krivdno odgovorna, ker dela na gradbišču ni organizirala tako, da bi bilo varno za delavce. Nezavarovane jaške bi morala ustrezno zaščititi oziroma bi morala organizirati delovni proces, tako da do nesreč, ki bi bile povezane z nezavarovanimi jaški, ne bi prišlo.
padec na ledu – status nepremičnine - javna površina – odgovornost upravnika
Za odgovornost tožene stranke (upravnika) je pomemben status nepremičnine, kjer je tožnica padla. V kolikor je šlo pri sporni nepremičnini za javno površino, je bila na podlagi 26. člena ZVO, ki je veljal v času škodnega dogodka, dolžna za čiščenje teh površin v okviru obvezne javne službe poskrbeti občina in ne lastniki stanovanj oziroma upravniki večstanovanjskih objektov.
ZTLR člen 28, 28/2, 28/4, 72. SPZ člen 27, 27/1, 28.
pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem – dobra vera
Razlika glede presoje dobrovernosti posesti med ODZ in ZTLR na eni strani in SPZ na drugi strani je očitna. Po določbah ODZ in ZTLR se je za zakonito in dobroverno posest štela posest, ki je temeljila na veljavnem pravnem naslovu in ki ni bila pridobljena na nepristen način. Po SPZ pa je dobrovernost podana le tedaj, kadar posestnik misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice, saj je le tedaj bil v upravičeni zmoti glede svoje lastninske pravice. Ob presoji dobrovernosti posesti po ODZ in ZTLR je sodna praksa vse do leta 2002 upoštevala, da je dobroveren ali pošten posestnik tisti, ki je prepričan, da je stvar, ki jo poseduje, njegova last. Dobrovernosti ni, če posestnik ve ali mora po okoliščinah domnevati, da stvar pripada drugemu.
pridobitev lastninske pravice - gradnja na tujem svetu – nedobroverni graditelj
Po preteku 3-letnega roka, ko lahko lastnik v primeru slabe vere graditelja zahteva le še izplačilo prometne cene zemljišča, graditelj pridobi možnost uveljaviti lastninski zahtevek (25. čl. ZTLR).
Če je bilo zemljišče v času gradnje v družbeni lastnini, graditelj ni mogel pridobiti lastninske pravice, tudi če je zemljišče po zaključku gradnje prenehalo biti družbena lastnina. Odločilne so bile namreč okoliščine ob gradnji in ne kasneje (ob sojenju).
tekst :
Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču v novo sojenje.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.
O b r a z l o ž i t e v :
(1.) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem se je dolžna tožena J. S. v roku 15 dni od prejema sodbe izseliti iz stanovanjske hiše s pripadajočo garažo tožnika V. Č. na naslovu V. 24A, ki stoji na parcelni št. 2260/30 k.o. ..., zavrne (točka 1. izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti njene pravdne stroške v višini 544,96 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva po poteku roka za izpolnitev dalje (točka 2. izreka).
(2.) Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da se sodba v celoti razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je hišo gradil sam in je zato tudi aktivno legitimiran za to tožbo, ne glede na to, da je lastnica zemljišča občina X. Slednja na tej parceli nikoli ni uveljavljala lastništva in je tožniku že večkrat ponudila to parcelo v odkup. Sodišče tudi ni izvedlo s strani tožnika predlaganih dokazov in je že s tem storilo bistveno kršitev določb ZPP. Zaključek sodišča, da je tožnik gradil na družbeni lastnini in zato ni mogel pridobiti lastninske pravice z uporabo pravil o gradnji na tujem, je neutemeljeno, saj to zemljišče že od leta 1993 dalje ni družbena last, saj so taka zemljišča prešla v last občin. Občina je v letu 2001 izdala enotno dovoljenje za izgradnjo vrstnih hiš, med drugimi tudi za parcelo tožnika, sklenjena pa je bila tudi že predpogodbo o prenosu pravice uporabe zemljišča.
(3.) Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.
(4.) Pritožba je utemeljena.
(5.) Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.
(6.) Pritožnikovo stališče, da je aktivno legitimiran za tožbo že zato, ker naj bi hišo zgradil, je zmotno. Tako Stanovanjski zakon (v nadaljevanju SZ-1) kot Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) dajeta legitimacijo za vložitev tožbe, ki je namenjena varstvu lastninske pravice, zgolj lastniku (primerjaj 111. člen SZ-1 in 92. člen SPZ) oziroma domnevnemu lastniku (primerjaj 98. člen SPZ). Kdo je lastnik oz. domnevni lastnik in kako se lastninska pravica pridobi, določa zakon. S samo gradnjo, če je stavba zgrajena na tujem zemljišču, se po sedaj veljavni ureditvi lastninska pravica sploh ne more pridobiti, ampak je lastnik zemljišča tudi lastnik zgrajene stavbe. Po prej veljavni ureditvi pa je bilo to sicer mogoče, vendar pod pogoji, ki so bili določeni v 24. do 26. členu Zakona o temeljih lastninsko pravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Sodišče prve stopnje je zato ravnalo prav, ko je v postopku ugotavljalo, ali je pritožnik lastnik nepremičnine, upoštevajoč pri tem trditveno podlago, ki jo je ponudil.
(7.) Pritožbeno sodišče nima pomislekov v ugotovitev sodišča, da je pritožnik vedel, da gradi na tujem zemljišču in torej kot graditelj ni bil dobroveren, kar slednji v pritožbi niti ne izpodbija. Pravilna je zato tudi ugotovitev, da v zvezi s presojo, ali je tožnik postal lastnik nepremičnine z gradnjo, ne pride v poštev uporaba 24. in 26. člena ZTLR.
(8.) Ne more pa pritožbeno sodišče soglašati s tem, da v konkretnem primeru ne bi mogla priti v poštev pravna podlaga določila 25. člena ZTLR. Razlaga sodišča, da ima po tej določbi pravico izbire lastnik, iz česar bi se dalo sklepati, da po stališču sodišča prve stopnje nedobroverni graditelj po tej določbi nikoli ne more pridobiti lastninske pravice proti volji lastnika zemljišča, je napačna. Načeloma je v primerih, ki jih obravnava ta člen, res favoriziran lastnik zemljišča, ki ima pravico izbrati, ali bo zahteval lastninsko pravico na gradbenem objektu, njegovo porušitev (z možnostjo sodišča, da odloči drugače – glej drugi odstavek 25. člena ZTRL) ali pa plačilo prometne cene zemljišča. Je pa potrebno ob razlagi tega določila upoštevati tudi peti odstavek 25. člena, ki določa, da mora lastnik zemljišča svojo pravico izbire uveljaviti najpozneje v treh letih od dneva, ko je bila končana gradnja. Po preteku tega roka lahko zahteva lastnik le izplačilo prometne cene za zemljišče in takrat tudi graditelj pridobi možnost uveljaviti lastninski zahtevek. Lastniku zemljišča je namreč pravica izbire prenehala in je mogoča le še rešitev z izplačilom prometne vrednosti zemljišča, kar je povezano z opisanimi lastninskopravnimi posledicami. Takšno stališče je v sodni praksi uveljavljeno in splošno sprejeto (primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 436/95, II Ips 379/2005, načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 21. in 22.12.1987, objavljeno v poročilu VSS II/87, odločbo VSL I Cp 1379/2009 in druge).
(8.) Ker je sodišče 25. člen ZTLR zmotno uporabilo, tudi ni ugotovilo pravnorelevantnih dejstev, ki so pomembna za odločitev. Gre predvsem za vprašanje, kdaj je bil objekt zgrajen (tožnik trdi, da ga je zgradil v letu 2000) in v zvezi s tem za ugotovitev, ali je rok treh let že iztekel. Ne gre spregledati tudi trditve tožnika, da je občina X večkrat ponudila odkup zemljišča, kar bi kazalo na to, da je, ne glede na zakonski rok, izkoristila pravico izbire.
(9.) Čas izgradnje stanovanjskega objekta pa je pomemben tudi zaradi okoliščine, ker je bilo zemljišče, na katerem stanovanjski objekt stoji, pred uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 44/97) formalno v družbeni lastnini. Sodišče prve stopnje je namreč v tem delu pravilno ugotovilo, da na zemljišču, ki je bilo v družbeni lastnini, pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem ni bila mogoča. V sodni praksi iz časa, ko je bila družbena lastnina priviligirana oblika lastnine, je bilo uveljavljeno tudi stališče, da graditelj, tudi če je zemljišče po zaključku gradnje prenehalo biti družbena lastnina, ni mogel pridobiti lastninske pravice. Odločilne so bile namreč okoliščine ob gradnji in ne kasneje (ob sojenju). Ker sodišče v postopku ni ugotovilo, kdaj je gradnja potekala, je zaključek, da tožnik tudi iz razloga, ker je bilo zemljišče v času gradnje družbena lastnina, ni mogel pridobiti lastninske pravice, preuranjen.
(10.) Pritožbeno sodišče je glede na navedeno moralo sodbo sodišča prve stopnje, upoštevajoč pri tem 355. člen ZPP, razveljaviti in vrača sodišču zadevo v novo odločanje, saj glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da postopka ne more samo dopolniti. Posebni napotki niso potrebni, saj so bila pojasnila in usmeritve že dane v obrazložitvi.
(11.) Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo in temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.