Izpodbijana zamudna sodba se gotovo ne nanaša neposredno na zavarovalnico, zato ne more iti za enotnega sospornika (202. čl. ZPP v povezavi s 196. čl. ZPP), zato tudi njegova dejanja ne učinkujejo, so namreč v nasprotju z dejanji strank. Če so torej vse stranke, tako tožeča kot tožena, soglasne, da je ¾ premoženja tožničino zaradi njenega večjega prispevka k nastanku oz. ohranitvi premoženja, ki je bilo pridobljeno v času zakonske zveze, potem intervenient v pritožbi ne more trditi nasprotnega, dejanja ne morejo imeti pravnega učinka, če nasprotujejo procesnim dejanjem strank.
ZPP člen 212, 212/1, 212/3, 277, 318, 318/1-3, 318/1-4. OZ člen 376.
zamudna sodba – pogoji za izdajo
Zamudna sodba ni sodba o utemeljenosti tožbenega zahtevka, pač pa sodba o izpolnjenih pogojih iz 318. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo ali je podano relevantno dejansko stanje pač pa je v tožbi podane navedbe pravno ovrednotilo. Preizkus materialnopravne sklepčne pritožbe se nanaša na preizkus ali iz v tožbi navedenih dejstev izhaja materialnopravna posledica, ki jo obsega tožbeni zahtevek (3. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP); in da tožbi priloženi dokazi ne nasprotujejo tožbenim dejstvom, prav tako tudi ne splošno znanim dejstvom (4. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP).
objektivna odgovornost – soodgovornost oškodovanca – zastaranje odškodninskega zahtevka – začetek teka zastaralnega roka – dokazno breme
1. Tožnikovo zdravljenje je bilo zaključeno 7.2.2002, ko se je tudi stabiliziralo njegovo stanje in je bil torej znan obseg škode. Dejstvo, da tujo pomoč še vedno občasno potrebuje, na tak zaključek ne vpliva, saj je tudi po uveljavljeni sodni praksi za začetek teka zastaranja odločilen trenutek, ko se stanje stabilizira in je škodo, ki nastaja še v bodočnosti že mogoče zanesljivo predvideti. Za povzročitelja škode je tožnik vedel ves čas. Ker je tožbo razširil z zahtevkom iz naslova odškodnine zaradi tuje pomoči šele 5.5.2005, torej več kot tri leta po 7.2.2002, je njegov zahtevek v skladu s 1. odstavkom 364. člena ZOR zastaran.
2. V pravdnem postopku je potrebno dejstva ugotavljati z dokaznim standardom gotovosti (onkraj razumnega dvoma). Tožnik je predložil podatke o svojem poslovanju pred nezgodo in so to edini zanesljivi podatki, ki kažejo na tožnikove prihodke, na njihovi podlagi je bilo tožniku tudi odmerjeno nadomestilo za čas bolniške odsotnosti in nadomestilo plače. Ostale možne metodologije, ki jih je uporabila izvedenka, temeljijo na predpostavkah, ki so zgolj domneve, posebej še, ker glede na predložene dokaze ni dvoma, da tožnik pred nezgodo ni imel enakih dohodkov kot poklicni vozniki ali kot povprečni mali samostojni podjetnik. Verjetno je sicer, da je zaslužil več od prijavljenih prihodkov, vendar tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni nobene okoliščine, na podlagi katere bi lahko z gotovostjo ugotovili višje dohodke od prijavljenih, v zvezi s tem pa tudi ne, da bi po 24.1.2000 lahko predvideli višje dohodke tožnika, če do nezgode ne bi prišlo.
Iz spisa izhaja, da je odvetnik vložil tožbo v imenu tožnika in da posebnega pooblastila za vložitev tožbe ni priložil. Prvostopno sodišče je zato pravilno ravnalo s tožbo kot z nepopolno vlogo in jo po 108. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) poslalo vlagatelju (to je domnevnemu pooblaščencu) v popravo z opozorilom na posledice, če v danem roku ne bo predložil pooblastila. V zvezi s tem je omeniti, da sodišče poziva domnevnega pooblaščenca za predložitev pooblastila, ne pa stranke k odobritvi pravdnih dejanj, kar je logično, saj gre za poziv po 108. členu ZPP k dopolnitvi vloge. Ker pooblaščenec v roku ni predložil pooblastila, niti ni zaprosil za dodaten rok, da bi tožnik pooblastilo pridobil ali da bi tožnik njegovo pravdno dejanje odobril kot svoje, je odločitev prvostopnega sodišča pravilna.
Namen sodnih penalov je, da spodbudi dolžnika k čimprejšnji izpolnitvi. Če je z izpolnitvijo v zamudi, ga ta institut sili, da tudi če potem, ko mu sodišče določi dodatni rok za izpolnitev, obveznosti ne izpolni, trpi posledico, plačuje za vsak dan zamude določeno vsoto denarja, sodne penale. Res zgolj dejstvo, da je dolžnik upniku ponujal finančna sredstva, ki jih je dolžan prispevati k nakupu drugega stanovanja, ne predstavlja izpolnitve, kot je pravilno zapisalo prvostopenjsko sodišče. Toda, če bi, kot trdi dolžnik v pritožbi, upnik brez utemeljenega razloga odklonil izpolnitev, bi s tem prišel v zamudo upnik. S tem pa bi seveda dolžnikova zamuda prenehala (1. odst. 300. in 1. odst. 301. čl. OZ). V takem primeru pa ni mogoče govoriti več o tem, da dolžnik ni izpolnil
pravočasno kakšne svoje nedenarne obveznosti, kar je pogoj za določitev sodnih penalov po 1.odst. 269.čl. OZ.
Ni zakonito, če v napovedi o začetku stavke ni določen dan začetka stavke, saj ni mogoče šteti, da lahko po tem, ko je stavka napovedana, stavkovni odbor kadarkoli sam določi, kdaj se bo stavkalo.
ZDR člen 52, 52/1, 52/1-7, 54. ZSV člen 54. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega skrbstva Republike Slovenije člen 10.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija - pripravništvo
Ker ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi niso bili izpolnjeni pogoji, da bi tožnica s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, saj po končani pripravniški dobi ni bilo možnosti zaposlitve na ustreznem delovnem mestu, tožbeni zahtevek za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ni utemeljen. Pri tem ni bistveno, da so se v času trajanja pogodbe o zaposlitvi spremenile okoliščine, tožena stranka tedaj tudi ni bila dolžna ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.
Uveljavljanje novih pritožbenih razlogov v dopolnitvi pritožbe po preteku pritožbenega roka ni dovoljena, zato je potrebno takšno dopolnitev pritožbe kot prepozno zavreči.
Ker je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen skoraj dve leti, delovno razmerje pa mu je v letu, za katerega vtožuje neizplačani del regresa za letni dopust, prenehalo po 1. juliju, je njegov tožbeni zahtevek utemeljen. V tem letu je namreč pridobil pravico do celotnega letnega dopusta in posledično tudi do celotnega regresa za letni dopust.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – reorganizacija – kriteriji za izbiro presežnih delavcev
Tožena stranka je tožnici, ki je delo opravljala na delovnem mestu vodja skladišča za domači trg, utemeljeno redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker sta se skladišči za domači in za tuji trg združili v enotno skladišče oziroma ker je zaradi opisane reorganizacije postalo nepotrebno delo enega delavca na delovnem mestu vodja skladišča. Pri odločitvi, katerega delavca bo izbrala, je tožena stranka na podlagi sklepa uprave upoštevala kriterij strokovne izobrazbe in se utemeljeno odločila, da odpoved poda tožnici, ki je imela nižjo stopnjo strokovne izobrazbe.
ZP-1 člen 23, 23/4. ZVCP-1 člen 130, 130/4, 130/4-d, 130/5.
vozniško dovoljenje - prenehanje veljavnosti - prepoved vožnje motornega vozila - kazenske točke
Obdolžencu se je očital prekršek po D. tč. 4. odst. 130. čl. ZVCP-1 (v zv. s 5. odst.). O ob predpisanih sankcijah za ta prekršek ni pravilno izreči še stransko sankcijo prepovedi vožnje motornega vozila, niti ob uporabi omilitvenih določil in izreku manj od 18 kazenskih točk, saj je obd. v očitno slabšem položaju, ker mu je bila izrečena še ta stranska sankcija, ki za očitani prekršek niti ni predpisana, s čemer je uporaba omilitvenih določil zgrešila namen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – kriteriji za izbiro
Ker tožena stranka v sodnem postopku ni dokazala, da je pravilno upoštevala kriterije za izbiro tožnice za presežno delavko in s tem ni dokazala utemeljenosti razloga, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni zakonita.
Ker tožena stranka tožnika - edinega prijavljenega kandidata na prosto delovno mesto - kljub izpolnjevanju razpisnih pogojev ni izbrala, sodišče njene odločitve ne more spreminjati, ne glede na to, da za to odločitev ni navedla nobenih razlogov, saj je izbira kandidata v izključni pristojnosti delodajalca.
javni uslužbenec – premestitev – oddaljenost kraja premestitve
Za zakonito premestitev morata biti oba kriterija iz 2. odst. 149. čl. ZJU (oddaljenost kraja premestitve od kraja dotedanjega opravljanja dela, čas vožnje med krajema) izpolnjena kumulativno. Premestitev tožnika v kraj, ki je le 59 kilometrov oddaljen od kraja dotedanjega opravljanja dela, tako ni bila zakonita iz razloga, ker traja vožnja med krajema z javnim prevozom – tako avtobusom kot vlakom – več kot eno uro.
stari ZDR – odškodninska odgovornost delodajalca – protipravnost – krivda
Ker je bilo v predhodnem sodnem postopku ugotovljeno, da je bil disciplinski ukrep, ki ga je tožena stranka izrekla tožnici, nezakonit (in spremenjen v milejšega), je bilo ravnanje tožene stranke v zvezi z disciplinskim postopkom protipravno. Ni pa podana krivda tožene stranke, saj njeni organi niso ravnali naklepno ali malomarno, ves čas so bili prepričani, da so zoper tožnico izvedli zakonit postopek. Zaradi pomanjkanja krivde niso izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke in odškodninski zahtevek tožnice v zvezi škodo, ki jo naj bi zaradi disciplinskega postopka utrpela, ni utemeljen.
Da bi bil tožbeni zahtevek določen, bi morala tožnika v tožbenem zahtevku sporni del v izmeri 430 m2 v okviru parcele št. 210/6 k.o. R. prostorsko določiti s točkami na skici (vsaj .............) in zahtevati geodetsko odmero tako določenega dela parcele, ki naj dobi novo parcelno številko (identifikacijski znak).
Namen izvršilnega postopka je z dovoljenim izvršilnim sredstvom doseči poplačilo upnikove terjatve, zato je izvršilni postopek končan, ko je takšen namen dosežen oziroma ko je prišlo do popolne realizacije sklepa o izvršbi. Pri izvršbi na denarna sredstva dolžnika pri organizaciji za plačilni promet sicer ZIZ izrecno ne predvideva v primeru realizacije sklepa in poplačila upnika izdaje sklepa o ustavitvi oziroma končanju izvršilnega postopka, vendar pa v primeru nesporne ugotovitve takšne realizacije (kot je bilo to v predmetnem postopku, glede na skladna obvestila upnika in organizacije za plačilni promet) to ni napačno.
Če je odločitev sodišča prve stopnje o (konkretnem) vpisu v sodni register razveljavljena, kar je bilo storjeno tudi v obravnavanem primeru s sklepom pritožbenega sodišča z dne 26.10.2006, konkretnega izpodbijanega vpisa več ni in ga pritožnik ne more (več) izpodbijati s tožbo, kakršna je obravnavana.
posredniška pogodba - ustnost - teorija realizacije
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je med pravdnima strankama sklenjena ustna posredniška pogodba. Da ta velja, kljub določbi 13. čl. ZNPosr, ki določa pisnost pogodbe, je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo z dejstvom, da je bil posredniški posel realiziran v celoti ter z namenom, ki ga je zakonodajalec želel doseči v ZNPosr s predpisano obličnostjo pogodbe.
Neutemeljeno je sklicevanje tožene stranke na določila Splošnih pogojev, saj so Splošni pogoji del pogodbe, kot rečeno pa v konkretnem primeru odločitev sodišča prve stopnje, v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku ugodilo, ne temelji na pogodbi, ki naj bi bila veljavno sklenjena, ampak na neposlovni podlagi, to je neupravičeni pridobitvi. Sodišče prve stopnje res govori o splošnih pogojih, vendar jih ni upoštevalo pri odločitvi kot del pogodbe za podlago priznanja tožbenega zahtevka, ampak le kot podlago za ocenitev višine okoriščenja oz. prikrajšanja.