ZIZ člen 15, 15. ZPP člen 76, 76/7, 80, 81, 81/1, 81/5, 76, 76/7, 80, 81, 81/1, 81/5.
procesne predpostavke - sposobnost biti stranka - pravdna sposobnost - prenehanje pravne osebe - odprava pomanjkljivosti - zavrženje predloga za izvršbo
Pravna oseba, ki je prenehala obstajati, ne more biti pravdna stranka in tudi ne stranka v izvršilnem postopku, ker nima pravne subjektivitete. Če je do tega prišlo pred vložitvijo tožbe oz. predloga za izvršbo, gre za pomanjkljivost, ki je v skladu s čl. 81 ZPP ni mogoče odpraviti. Zato je treba tožbo oz. predlog za izvršbo zavreči.
Pritož beno sodišče torej soglaša z oceno, da ureditev prostora velikosti 42 m2, ki je včasih služil kot poslovni prostor, v dvosobno stanovanje, sama po sebi ne pomeni nove stvari v smislu paragrafa 418 ODZ. Iz navedb tožnikov ne izhaja, da bi šlo za nov del zgradbe, pač pa le za (nedoločen) poseg v obstoječi del. Po oceni pritožbenega sodišča pa to ni nič drugega kot adaptacija brez stvarnopravnih učinkov. (Šlo bi sicer za nesklepčnost, posledica nepopolnih navedb, ki bi morala biti načeloma poskus saniranja z materialnoprocenim vodstvom, če bi šlo zgolj za problem ne dovolj opredeljenih posegov, vendar je iz sicer skopih navedb dovolj jasno razvidno, da očitno sploh ni šlo za ustvarjanje novega dela stavbe.)
OZ člen 610, 610/1, 610, 610/1. ZDR člen 73, 73/1, 138, 73, 73/1, 138. SZ-1 člen 103, 103/3.
najemna pogodba - sprememba delodajalca - delovno razmerje - prenos delavcev - izselitev - odpoved najemne pogodbe - krivdni razlog
Tožeča stranka očitno ne ločuje med pravno kontinuiteto v statusnem (tj. gospodarskopravnem smislu) in pravno kontinuiteto delovnega razmerja. ZDR namreč omogoča prenos pravic in obveznosti iz delovnega razmerja iz starega na novega delodajalca, pri čemer prenos lahko temelji na zakonu, drugem predpisu, pa tudi pravnem poslu, tj. dogovoru/pogodbi, sodni odločbi, ..., s čimer omogoča kontinuiteto delovnega razmerja. Možnost nastanitve za čas delovnega razmerja je lahko del pogodbe o zaposlitvi, torej gre za pravico iz delovnega razmerja. Glede na vsebino najemne pogodbe ne more biti sporno, da sta se toženec in G., gradbeno podjetje J., p.o., dogovorila za "nastanitev med delovnim razmerjem". Toženec je, glede na zgoraj povzete navedbe, zatrdil, da je ta pravica prešla na novega delodajalca (v statusnopravnem smislu torej na drug pravni subjekt), in sicer v skladu z dogovorom med starim in novim delodajalcem. Sodišču prve stopnje je za ugotovitev tega dejstva zadostovalo zaslišanje toženca, saj tožeča stranka, ki je zgolj pavšalno zatrdila, da se pravno nasledstvo dokazuje zgolj z listinami. Dokazna ocena, da je do prevzema delavcev (na podlagi dogovora) prišlo, je ob takih trditvah tožeče stranke pravilna, glede na določbe ZDR pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da se pogoj, naveden v najemni pogodbi, ni izpolnil, torej najemna pogodba še vedno velja.
Opomina ni mogoče enačiti s tožbo, saj je norma predpisana zaradi varovanja najemnika in ga varuje pred morebitnimi zlorabami najemodajalca. Šele, ko lastnik najemnika pisno obvesti (pisno obvestilo pa, kot izhaja iz jezikovne razlage, ni tožba), da krši najemno pogodbo, mu pove, v čem je kršitev, mu ponudi način odprave le-te ter mu za to določi rok, ki ne sme biti krajši od 15 dni, so izpolnjeni tisti pogoji, ob katerih je mogoče vložiti tožbo. Če je tožba vložena, ko vsi pogoji niso izpolnjeni, pa se izpolnijo tekom pravdnega postopka, ki teče na podlagi te tožbe, pa to ne pomeni, da so bili pogoji izpolnjeni že ob vložitvi tožbe (veljavnost za nazaj), saj bi taka interpretacija izničila ves smisel določbe.
Ni namreč dvoma, da tako primarni, kot podredni zahtevek izhajata iz istega materialnopravnega razmerja, se pravna podlaga njunega razmerja ni spremenila. Pri poravnavi gre namreč za to, da prejšnje razmerje preneha le v delu, v katerem je to razmerje urejeno s poravnavo, v preostalem delu pa prejšnje razmerje ostane nespremenjeno (primerjaj dr. Stojan Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, 4. knjiga, stran 2782). S poravnavo oziroma zapisnikom sta torej pravdni stranki spremenili le višino obveznosti tožene stranke, medtem ko se pravni in dejanski temelj, iz katerega izhaja obveznost plačila, ni spremenil.
Čim pa je tako, je materialnopravni temelj obveznosti tožene stranke ostal isti. Pri uveljavljanju tožbenega zahtevka iz vtoževanih računov (po primarnem tožbenem zahtevku) in iz zapisnika (po podrejenem zahtevku), torej ne gre za spremembo tožbe, kot to zmotno menita tako prvostopenjsko sodišče kot tudi pritožnik.
KZ člen 171, 171/1, 171, 171/1. ZKP člen 402, 538, 544, 402, 538, 544, 402, 538, 544.
žaljiva obdolžitev - predlog za razveljavitev vpisa neupravičene obsodbe
Že iz dikcije 544. čl. ZKP je jasno razvidno, da se razveljavitev vpisa neupravičene obsodbe v navedenem določilu nanaša le na primere iz 538. čl. ZKP, kar je nenazadnje navedeno tudi v komentarju Zakona o kazenskem postopku avtorja mag. Štefana Horvata.
ZOR člen 61, 61/1, 74, 74/4, 277, 997, 1083, 1083/1, 61, 61/1, 74, 74/4, 277, 997, 1083, 1083/1. ZPP člen 286, 362, 362/2, 499, 499/3, 286, 362, 362/2, 499, 499/3. OZ člen 376, 376.
razlaga pogodbe - zmota - odložilni pogoj
Pritožbeno sodišče namreč ne soglaša s pritožnikovo razlago njegovega odgovora na tožbo. V slednjem je namreč tožena stranka ponudila zgolj svojo razlago pogodbe, ni pa trdila, da take pogodbe, ki bi vsebovala tudi že njeno garancijsko obveznost, ne bi sklenila, kar je bistveni element pravno upoštevne zmote v smislu 1. odst. 61. čl. ZOR. Šele sedaj v pritožbi skuša navedeno pravno relevantno dejstvo umestiti v kontekst navedb iz odgovora na tožbo.
Na podlagi ugotovitev, da je imela tožena stranka vse možnosti, doseči vpis zastave na zastavljenih nepremičninah v zemljiško knjigo, pa tega brez utemeljenega razloga ni storila, je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno zaključilo, da je nastop odložnega pogoja, ki bi imel za posledico nastanek garancijske obveznosti tožene stranke, preprečila tožena stranka sama. Pritrditi je zato zaključku prvostopenjskega sodišča, da je bil odložni pogoj določen v breme tožene stranke, katerega nastop je slednja preprečila, zaradi česar je materialnopravo pravilno stališče, opirajoče se na 4. odst. 74. čl. ZOR, da je v takem primeru šteti, da je bil odložni pogoj za nastanek garancijske obveznosti tožene stranke izpolnjen.
prehod obveznosti na dolžnika - tožba na nedopustnost izvršbe
Ugovor, da obveznost ni prešla na dolžnika (12. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ), je ugovor, ki vsaj posredno zadeva samo obveznost (kdo je dolžnik), zato ga je mogoče vložiti tudi po izteku roka in zato je mogoče tudi iz tega razloga vložiti tožbo na nedopustnost izvršbe.
Namen sodnih penalov je, da spodbudi dolžnika k čimprejšnji izpolnitvi. Če je z izpolnitvijo v zamudi, ga ta institut sili, da tudi če potem, ko mu sodišče določi dodatni rok za izpolnitev, obveznosti ne izpolni, trpi posledico, plačuje za vsak dan zamude določeno vsoto denarja, sodne penale. Res zgolj dejstvo, da je dolžnik upniku ponujal finančna sredstva, ki jih je dolžan prispevati k nakupu drugega stanovanja, ne predstavlja izpolnitve, kot je pravilno zapisalo prvostopenjsko sodišče. Toda, če bi, kot trdi dolžnik v pritožbi, upnik brez utemeljenega razloga odklonil izpolnitev, bi s tem prišel v zamudo upnik. S tem pa bi seveda dolžnikova zamuda prenehala (1. odst. 300. in 1. odst. 301. čl. OZ). V takem primeru pa ni mogoče govoriti več o tem, da dolžnik ni izpolnil
pravočasno kakšne svoje nedenarne obveznosti, kar je pogoj za določitev sodnih penalov po 1.odst. 269.čl. OZ.
vpis pravice neposredno v korist zadnjega pridobitelja - večkratni zaporedni prenos pravic, ki niso vpisane v zemljiški knjigi - listina, ki bi bila podlaga za vknjižbo pravice v korist pravnega prednika
Predlagani vpis dejansko temelji na eni listini in sicer na notarskem zapisu z dne 24.05.2006, pogodba z dne 22.11.2004 pa je bila priložena v skladu z možnostjo vpisa z enim predlogom pri večkratnih prenosih pravice po 2. odst. 150. čl. ZZK-1.
sklep o domiku nepremičnine – odredba o prodaji – rok za plačilo kupnine
Ni res, da začne teči rok za plačilo kupnine z dnem pravnomočnosti sklepa o domiku, rok za plačilo kupnine teče od dneva prodaje in ne od pravnomočnosti sklepa o domiku.
ZOR člen 105, 109, 110, 132, 549, 550, 105, 109, 110, 132, 549, 550. ZPP člen 339, 339/2-14, 339, 339/2-14.
pogodba o leasingu - odstop od pogodbe - delna ničnost
Sodišče prve stopnje desetega odstavka 11. člena omenjene pogodbe o leasingu, v obsegu, da se leasingojemalec odpoveduje vsem zahtevkom in pravicam iz naslova že plačanih pogodbenih obveznosti, ni prisojalo glede na pravočasno v postopku na prvi stopnji podan ugovor tožnika o nemoralnosti takšnega pogodbenega določila, zaradi česar se toženka na takšno določilo ne more uspešno sklicevati. V kolikor je neko določilo v pogodbi v nasprotju z moralnimi načeli, lahko pomeni, da je nično, na ničnost pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti in se nanjo lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba, pravica do uveljavljanja ničnosti pa ne ugasne.
ZPPSL člen 125, 125. ZIZ člen 15, 17, 55, 15, 17, 55.
prehod terjatve - ničnost pogodbe o prodaji terjatve - začetek stečajnega postopka - izvršilni naslov - načelo formalne legalitete - zakonske zamudne obresti
Pogodbo o prodaji terjatev, sklenjeno v zadnjem letu pred dnem začetka stečajnega postopka, bi lahko iz razloga oškodovanja stečajnih upnikov na podlagi 125. člena ZPPSL izpodbijali le stečajni upniki in stečajni upravitelj, kar pa dolžnik ni.
objektivna odgovornost – soodgovornost oškodovanca – zastaranje odškodninskega zahtevka – začetek teka zastaralnega roka – dokazno breme
1. Tožnikovo zdravljenje je bilo zaključeno 7.2.2002, ko se je tudi stabiliziralo njegovo stanje in je bil torej znan obseg škode. Dejstvo, da tujo pomoč še vedno občasno potrebuje, na tak zaključek ne vpliva, saj je tudi po uveljavljeni sodni praksi za začetek teka zastaranja odločilen trenutek, ko se stanje stabilizira in je škodo, ki nastaja še v bodočnosti že mogoče zanesljivo predvideti. Za povzročitelja škode je tožnik vedel ves čas. Ker je tožbo razširil z zahtevkom iz naslova odškodnine zaradi tuje pomoči šele 5.5.2005, torej več kot tri leta po 7.2.2002, je njegov zahtevek v skladu s 1. odstavkom 364. člena ZOR zastaran.
2. V pravdnem postopku je potrebno dejstva ugotavljati z dokaznim standardom gotovosti (onkraj razumnega dvoma). Tožnik je predložil podatke o svojem poslovanju pred nezgodo in so to edini zanesljivi podatki, ki kažejo na tožnikove prihodke, na njihovi podlagi je bilo tožniku tudi odmerjeno nadomestilo za čas bolniške odsotnosti in nadomestilo plače. Ostale možne metodologije, ki jih je uporabila izvedenka, temeljijo na predpostavkah, ki so zgolj domneve, posebej še, ker glede na predložene dokaze ni dvoma, da tožnik pred nezgodo ni imel enakih dohodkov kot poklicni vozniki ali kot povprečni mali samostojni podjetnik. Verjetno je sicer, da je zaslužil več od prijavljenih prihodkov, vendar tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni nobene okoliščine, na podlagi katere bi lahko z gotovostjo ugotovili višje dohodke od prijavljenih, v zvezi s tem pa tudi ne, da bi po 24.1.2000 lahko predvideli višje dohodke tožnika, če do nezgode ne bi prišlo.
Ker ima sklep, s katerim sodišče upnikovemu predlogu iz 1. odstavka 134. člena ZIZ ugodi, učinek sklepa o izvršbi (3. odstavek 134. člena ZIZ), se tudi za tak upnikov predlog uporablja določba 1. odstavka 40. člena ZIZ o vsebini predloga za izvršbo, ki kot obvezne sestavine določa navedbo upnika, dolžnika, izvršilnega naslova ali verodostojne listine, sredstva in predmeta izvršbe ter dolžnikove obveznosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je upnikov predlog vseboval vse procesne (formalne) predpostavke, ki jih določa 40. člen ZIZ. Vprašanje utemeljenosti oziroma neutemeljenost predloga, tj. ali iz dejstev, ki jih navaja v predlogu, izhaja pravna posledica, ki jo uveljavlja, pa je vsebinsko oziroma materialnopravno vprašanje, o katerem odloči sodišče prve stopnje pri odločanju o dovolitvi izvršbe oziroma izdaji sklepa o izvršbi. Ker v konkretnem primeru upnikova vloga ni bila niti nerazumljiva niti nepopolna, je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo 108. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.
Izpodbijana zamudna sodba se gotovo ne nanaša neposredno na zavarovalnico, zato ne more iti za enotnega sospornika (202. čl. ZPP v povezavi s 196. čl. ZPP), zato tudi njegova dejanja ne učinkujejo, so namreč v nasprotju z dejanji strank. Če so torej vse stranke, tako tožeča kot tožena, soglasne, da je ¾ premoženja tožničino zaradi njenega večjega prispevka k nastanku oz. ohranitvi premoženja, ki je bilo pridobljeno v času zakonske zveze, potem intervenient v pritožbi ne more trditi nasprotnega, dejanja ne morejo imeti pravnega učinka, če nasprotujejo procesnim dejanjem strank.
SZ-1 člen 110, 110/1, 110/2. ZNP člen 37. ZPP člen 339, 339/2-12.
razveza zakonske zveze - sodna poravnava za ureditev razmerij razvezanih zakoncev - določitev najemnika stanovanja - odločitev v nepravdnem postopku
Med razveznim postopkom sta udeleženca sklenila sodno poravnavo, s katero sta se med drugim dogovorila, da še naprej ostaneta v stanovanju skupaj in sicer bo nasprotni udeleženec izključno uporabljal otroško sobo, predlagateljica pa spalnico in delovno sobo, ostali prostori so skupni. Stanovanjski zakon v 1. in 2. odst. 110. čl. določa, da se po razvezi zakonske zveze prejšnja zakonca lahko sporazumeta o tem, kdo od njiju ostane ali postane najemnik stanovanja, drugi zakonec pa se iz stanovanja izseli. Če se prejšnja zakonca ne moreta sporazumeti, odloči o sporazumu na zahtevo enega od njiju sodišče v nepravdnem postopku. Stranki sta se s poravnavo samo dogovorili, da oba še naprej ostaneta skupaj v stanovanju, ničesar pa ne o tem, kdo ostane ali postane najemnik stanovanja in kdo se bo iz stanovanja izselil, torej poravnava ne zajema celovitega sporazuma, kot ga predpostavlja 110.čl. SZ-1. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da v času sklenitve poravnave še niso nastopili pogoji za uporabo citiranega določila. Šele sedaj je nastopil dejanski stan, ki opravičuje uporabo 110. čl. SZ-1.
Za odločitev sodišča prve stopnje je bilo odločilno dejstvo, da sta bila oba mladoletna otroka z že omenjeno sodno poravnavo ob razvezi zakonske zveze zaupana v varstvo in vzgojo materi - predlagateljici.
Dejstvo, da je obtoženi podpisal potrdilo o posojilu in priznal sprejem denarja, samo po sebi ne negira njegovega goljufivega namena že v času posoje, katerega dokazujejo vsi drugi v postopku izvedeni dokazi.
Zavrnilna zamudna sodba se torej lahko izda, če gre za nesklepčno tožbo, ne pa v primeru če so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek v nasprotju s predloženimi dokazi.
ZPP člen 212, 212/1, 212/3, 277, 318, 318/1-3, 318/1-4. OZ člen 376.
zamudna sodba – pogoji za izdajo
Zamudna sodba ni sodba o utemeljenosti tožbenega zahtevka, pač pa sodba o izpolnjenih pogojih iz 318. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo ali je podano relevantno dejansko stanje pač pa je v tožbi podane navedbe pravno ovrednotilo. Preizkus materialnopravne sklepčne pritožbe se nanaša na preizkus ali iz v tožbi navedenih dejstev izhaja materialnopravna posledica, ki jo obsega tožbeni zahtevek (3. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP); in da tožbi priloženi dokazi ne nasprotujejo tožbenim dejstvom, prav tako tudi ne splošno znanim dejstvom (4. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP).