ZVO-1 člen 3, 3/1, 3/1-5, 156, 156/1, 157, 157/1. Uredba o odpadkih (2015) člen 17, 17/1.
odpadki - ukrep inšpektorja za okolje - odločba o ravnanju z odpadki - odstranitev odloženih odpadkov - odprava odločbe - pravni interes za tožbo
Ker konkretne okoliščine v okviru določila 5. točke prvega odstavka 3. člena ZVO-1, da je odpadek snov ali predmet, ki ga imetnik zavrže, namerava zavreči ali mora zavreči, niso bile ugotovljene niti ni bilo odgovorjeno na navedbe inšpekcijskih zavezancev, zato je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je zaključek v izpodbijani odločbi, da gre za odpadke, preuranjen ter nepreverljiv.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 3/2-2.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti
Pri sprejemu prosilcev po Dublinski uredbi v Francoski republiki res obstajajo določene težave, ki terjajo nekoliko več osebnega angažmaja prosilcev, te pa še ne predstavljajo takih okoliščin, ki bi v smislu sistemskih pomanjkljivosti preprečevale predaje prosilcev oziroma bi bila podana nevarnost, da bi bili ob predaji podvrženi nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju v smislu 4. člena Listine EU.
ZDoh-2 člen 69, 69/1, 69/2, 69/13, 70. ZUP člen 214.
dohodnina - davek od dohodka iz kmetijstva - dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti - kmečko gospodinjstvo - stalno prebivališče - kmetijska dejavnost - gozdarska dejavnost
Ključna pogoja sta isto stalno prebivališče na dan 30. junija in da se vsaj za enega člana šteje, da opravlja osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost, iz katere dosega dohodek najmanj 200 EUR.
Za odločitev o obstoju kmečkega gospodinjstva niso relevantna dejstva, kot so bivanje na podlagi najemne pogodbe, kakor tudi ne plačevanje stroškov za del stavbe ter skupno zadovoljevanje življenjskih potreb.
Tožničini tožbeni ugovori o dveh ločenih stanovanjskih enotah niso relevantni. Iz uradnih evidenc je razvidno, da se na naslovu ... nahaja stavba št. 21, ki je enostanovanjska stavba. Fizična oseba spada v kmečko gospodinjstvo po določbah ZDoh-2, četudi živi v ločenem gospodinjstvu na prijavljenem istem naslovu.
Tožnica ne prereka dejstva, da je v letu 2020 prejela obdavčljive subvencije, tj. druge dohodke v zvezi z opravljanje osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti v višini 4.774,02 EUR. Prav tako ne prereka, da je lastnica kmetijskih in gozdnih zemljišč s pripisanim katastrskim dohodkom v višini 449,89 EUR. Tako ne drži, kot se uvodoma očita s tožbo, da ni pojasnjeno, za katere kmetijske in gozdarske dejavnosti se gre ter kdo jih opravlja. Teh ugotovitev pa ne spreminja sinov obračun v zvezi z dohodkov iz dejavnosti, saj se ta nanaša na dohodke iz druge dejavnosti, to je, po navedbah tožnice v tožbi, dejavnost posredništva, prodaje in drugih storitev.
Davčni organ je pravilno ugotovil, da tožnica izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka 69. člena ZDoh-2 in tudi, da v konkretnem primeru vsaj en člen kmečkega gospodarska opravlja osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost, kot jo opredeljuje trinajsti odstavek 69. člena ZDoh-2.
Izpodbijana odločba o zavrnitvi tožničine prošnje za dodelitev BPP bi morala vsebovati obvezne sestavine odločbe iz 214. člena ZUP, ki se uporablja tudi glede sestave odločbe BPP, saj tega ZBPP ne določa drugače. Izpodbijana odločba teh sestavin sploh nima, saj ji manjka celotni del obrazložitve odločbe. Navedena odločba je sicer podpisana, vendar je izdana brez obrazložitve, nima pa tudi pouka o pravnem sredstvu. Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, ne da bi pošiljalo tožbo v odgovor toženki, saj je izpodbijana odločba očitno tako pomanjkljiva, da onemogoča preizkus njene zakonitosti.
ZNISESČP člen 11, 11/1. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-3.
verifikacija stare devizne vloge - rok za vložitev vloge - pravice in obveznosti po ZNISESČP - materialni prekluzivni rok - ugasnitev pravice
Tožnica ne more uspeti z očitki, da je rok iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP zamudila, ker pred potekom roka še ni razpolagala s (pravnomočnim) sklepom o dedovanju, niti z navedbami (ki jih prvič poda šele v pripravljalni vlogi), da pred izdajo sklepa o dedovanju sploh ni vedela, da je bil njen pokojni oče imetnik devizne vloge oziroma, da bo po njem dedovala. Zamuda materialnega prekluzivnega roka pomeni, da pravica s potekom roka preneha ipso iure, kar ob ugotovitvi, da dolžina roka ni bila neustavna, pomeni, da tožnica ne more uspešno uveljavljati opravičljivosti razlogov, zaradi katerih je rok zamudila. Tožnica je zahtevo za verifikacijo devizne vloge nesporno vložila po izteku predpisanega roka iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP, zaradi česar je tožena stranka zahtevo v okviru predhodnega preizkusa po 3. točki prvega odstavka 129. člena ZUP pravilno zavrgla.
prisilna izterjava davčnega dolga - povezana oseba - poroštvo - prenos dejavnosti - pogoji - obresti
V obravnavani zadevi je prišlo do prenosa dejavnosti v smislu določbe 148. člena ZDavP-2. Ugotavlja se prenos oziroma ohranitev pogodbenih razmerij, poslovanje je potekalo dalje v enakih okoliščinah, na istem naslovu (v istih prostorih), pod praktično istim imenom, z uporabo iste telefonske številke, elektronskega naslova in domene, z istim zakonitim zastopnikom in osebami pooblaščenimi za razpolaganje z denarnimi sredstvi. V tem smislu gre za prenos potenciala za pridobivanje dohodkov z opravljanjem oziroma nadaljevanjem opravljanja iste gospodarske dejavnosti, medtem ko davčni dolžnik te dejavnosti ne opravlja več in ne posluje več, ampak gre za pravno osebo na "listu" papirja.
V obravnavani zadevi je sodišče s sodbo I U 224/2022-21 z dne 4. 11. 2024 zadevo v delu, v katerem je tožbi ugodilo, vrnilo v ponovni postopek in je ni le odpravilo, kar pomeni, da v začetem postopku o odmeri davka še ni bilo dokončno odločeno, zato zaključek tožnika, da njegove odgovornosti kot poroka ni in je ne more biti, ni pravilen oz. je preuranjen.
ZDoh-2 člen 45, 45/2. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 3.
dohodnina - znižanje davčne osnove - stroški prevoza na delo in z dela - exceptio illegalis
V okvir 45. člena ZDoh-2, ki posebej ureja upoštevanje stroškov prevoza na delo in z dela za zavezance, ki prejemajo dohodek iz delovnega razmerja s tujim delodajalcem za delo v tujini, kamor nesporno sodijo stroški, ki nastanejo pri prevozu na delo in z dela od prebivališča v tujini, pa sodijo tudi stroški prevoza od mesta opravljanja dela v tujini do zavezančevega prebivališča v Sloveniji. Pri tem omejitve, ki je določena v 3 .členu Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja ni dopustno uporabiti, saj presega ustavno dopustni obseg urejanja s podzakonskim predpisom (exceptio illegalis).
ZTro-1 člen 93, 93/1, 93/2. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
trošarine - vračilo trošarine - gradbeništvo - vračilo trošarine za energente - pravni interes - uporaba prava EU - nedoločen pravni pojem
Pojem "statični delovni stroji" iz prvega odstavka 93. člena ZTro-1 po presoji Vrhovnega sodišča lahko pomeni le delovne stroje, ki so dovolj trdno povezani s tlemi, da so nepremični in niso le parkirani. Delovni stroji, ki se lahko premikajo, bodisi zato, ker imajo kolesa ali pa so premakljivi s pomočjo drugih strojev, so premični in zato ne morejo biti opredeljeni kot statični (stacionarni) delovni stroji. Posledično tožnik neutemeljeno trdi, da je davčni organ kršil dolžnost primarne in neposredne uporabe prava EU oziroma načelo lojalne razlage prava EU.
Statičnost je namreč po zgoraj citirani določbi ZTro-1 poseben oziroma samostojen razlog za priznanje vračila, ki se ga z delovanjem oziroma uporabo stroja v gradbeništvu ne pogojuje.
Po ustaljeni razlagi tukajšnjega sodišča, se za stroje v gradbeništvu štejejo stroji, ki se uporabljajo pri dejanskem opravljanju dejavnosti, ki se uvršča v področje "Gradbeništvo", v skladu s predpisom, ki ureja standardno klasifikacijo dejavnosti.
Sodišče se s tožnikovo razlago ne strinja in pritrjuje toženki, da to ne velja v situaciji, ko se gradbena mehanizacija uporablja za negradbene namene, kot je to v primeru tožnika.
Posledično država članica pravilno uporabi svojo diskrecijsko pravico, tudi v primeru, če bi določbo 8/2-c Direktive v nacionalno zakonodajo implementirala na način, ki bi bil ožji od besedila Direktive in tožnik ob takšni implementaciji ne bi mogel zahtevati primarne in neposredne uporabe določbe 8/2-c Direktive.
Pri navedenih pojmih (statični delovni stroji, omejeno mobilni delovni stroji) se gre za nedoločne pravne pojme, katerih uporaba v predpisih po ustavnosodni praksi ni prepovedana. Stopnja nedoločnosti ob tem ne sme biti previsoka, ampak mora pristojni organ oziroma sodišče z uporabo ustaljenih metod razlage pravnih norm nedoločnemu pravnemu pojmu dati vsebino, ki je skladna z Ustavo in zakonom. Prav to je storilo Vrhovno sodišče v že omenjeni sodbi X Ips 79/2020 z dne 17. 2. 2021, enako pa izhaja tudi iz obrazložitve te sodbe zgoraj.
omejitev lastninske pravice - začasna odredba - predlog za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - težko popravljiva škoda - odložitvena začasna odredba
Predlagana začasna odredba po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 ni utemeljena, ker Sklep ne predstavlja akta, ki bi ga bilo mogoče izvršiti po določbah ZUP, saj z njim tožniku ni bila naložena nobena obveznost (s Sklepom se je le začel postopek začasne omejitve lastninske pravice), zato izdaja odložitvene začasne odredbe v tem primeru ni mogoča. S predlogom za izdajo začasne odredbe sodišče ni mogoče zahtevati prepovedi izvajanja upravnega postopka, saj vodenje upravnega postopka predstavlja izvajanje pristojnosti upravnega organa.
Zatrjevana težko popravljiva škoda je ostala na podlagi splošnih in pavšalnih trditev, temelječih na hipotetičnih situacijah. Tožnik je našteval dodatna opravila v primeru, da bi se odločil za prodajo stanovanja, ne da bi trdil in dokazal, da stanovanje dejansko prodaja oziroma ga namerava prodati in posledično, da mu dejansko grozijo zatrjevane posledice in da so te takšne, da izpolnjujejo kriterij težko popravljive škode zaradi posega v lastninsko pravico in osebno svobodo. Tudi glede vpliva gradnje SNG Drama na sosednje nepremičnine je zatrjevanje grozeče težko popravljive škode ostalo posplošeno z navedbami hipotetičnih situacij, v katerih bi lahko prišlo do katastrofalne premoženjske škode in občutnega vpliva vpliva na zdravje lastnika, pri čemer v tej zvezi tudi ni bila podana vzročna zveza, saj je gradnja lahko le posledica izdanega gradbenega dovoljenja in ne že izdanega Sklepa.
ZUS-1 člen 28, 28/1, 36, 36/1, 36/1-2. ZUP člen 87.
tožba - rok za vložitev tožbe - pravočasnost tožbe - fikcija vročitve
V primeru vročitve pisanja s fikcijo je za ugotovitev datuma vročitve bistven podatek, kdaj je bilo stranki v njenem hišnem predalčniku puščeno obvestilo o prispeli pošti. Že zakonsko besedilo četrtega odstavka 87. člena ZUP oziroma besedna zveza "z dnem preteka tega roka" namreč kaže na to, da se v primeru neuspelega osebnega vročanja in naslovnikove opustitve, da sam dvigne dokument, šteje, da mu je bil ta vročen na dan, ko se je iztekel rok za njegov prevzem, to je petnajsti dan.
davek od dohodkov pravnih oseb - molk organa - molk drugostopenjskega upravnega organa - začasna odredba - odložitvena začasna odredba - težko popravljiva škoda - javni interes
Po presoji sodišča je tožnik s stopnjo verjetnosti izkazal, da mu neposredno grozi nelikvidnost ter plačilna nesposobnost ter posledično kapitalska neustreznost zaradi blokade denarnih sredstev in posledično postopek zaradi insolventnosti. Da je to verjetno, tožnik izkazuje z navedbami, ki imajo podlago v bilanci stanja za leto 2024, med drugim s konkretnimi podatki in številkami in zaključki, ki jim sledijo, iz katerih izhaja, da plačila davčne obveznosti ne more izvesti v breme obstoječih takoj likvidnih sredstev in da je potrebno unovčevanje drugih kratkoročnih in dolgoročnih sredstev ali zadolževanje. Ker hkrati ne bo imel denarnih sredstev, tožnik ne bo zmožen pravočasno plačevati obveznosti daljše obdobje, kar lahko povzroči kratkoročno in dolgoročno plačilno nesposobnost in trajno nelikvidnost in posledično postopek zaradi insolventnosti.
javni poziv - sofinanciranje iz javnih sredstev - nepovratna finančna spodbuda Eko sklada - stanovanjska stavba - namembnost objekta - ugoditev tožbi
Na podlagi tožbe je sodišče presojalo, ali tožnik, ki je ukrep izvedel na svoji stavbi, za katero je bilo izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo gospodarsko - bivalnega objekta, izpolnjuje pogoj za pridobitev nepovratne finančne spodbude Eko sklada, da je ukrep izveden na stanovanjski stavbi.
Toženec je namen objekta pravilno ugotavljal na podlagi gradbenega dovoljenja, vendar je iz tega ugotovil le podatek o poimenovanju objekta. To poimenovanje zagotovo nakazuje na namembnost objekta, vendar pa to ne more biti edini podatek iz gradbenega dovoljenja o lastnostih objekta, na podlagi česar bi se ugotovila njegova namembnost.
Toženec ni pojasnil, zakaj oz. na podlagi katerih kriterijev oz. lastnosti objekta je konkreten objekt opredelil kot nestanovanjsko kmetijsko stavbo, in sicer zidanico po klasifikaciji, veljavni v času izdaje izpodbijane odločbe, saj razen opredelitve objekta kot gospodarsko-bivalni objekt v izreku gradbenega dovoljenja, ki je bila določena po pravilih iz časa izdaje gradbenega dovoljenja, drugega ni ugotavljal.
ZUS-1 člen 2, 36, 36/1, 36/1-4, 36/1-6. ZP-1 člen 53, 53/1.
prekršek neznatnega pomena - pisno opozorilo - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - dokončen upravni akt
Z izpodbijanim opozorilom, izdanim namesto izrečene sankcije v postopku odločanja o prekršku, ni bilo odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke s področja upravnega prava. Pisnega opozorila, ki po svoji pravni naravi ne predstavlja upravnega akta v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1, in za katerega zakon tudi ne določa, da bi lahko bil predmet sodne presoje v upravnem sporu, zato ni mogoče izpodbijati s tožbo, vloženo pri Upravnem sodišču RS.
Zakonodajalec je v ZMedPri oblikoval osnovni zakonski okvir za določanje pristojbin, s tem ko je določil vrste postopkov, za katere se pristojbina plača, in zavezance za plačilo (tj. predlagatelj postopka). Ne ureja pa zakon podrobneje načina zaračunavanja pristojbine, ampak to prepušča podzakonskemu predpisu, na kar odkazuje tretji odstavek 62. člena ZMedPri, ki določa: "Višino pristojbin iz prvega in drugega odstavka tega člena določi minister." ZMedPri po navedenem daje podlago za določitev pristojbine za vpis oz. spremembo vpisa medicinskega pripomočka v register, medtem ko sta način obremenitve in višina javne dajatve določena z podzakonskim aktom.
Povezava odmere pristojbin z načinom vodenja registra ni nerazumna, ampak je sistemsko povezana z registracijo in identifikacijo medicinskih pripomočkov na ravni modela.
Pravilnik, ki na podlagi zakonskega pooblastila natančneje določa oziroma razdela kriterije za odmero pristojbin za vpis medicinskih pripomočkov v register tako, da pristojbino veže na vsak posamezen model medicinskega pripomočka, ni v neskladju z zakonom in posledično kršitev 153. oziroma 2. člena Ustave ni podana. Iz istih razlogov tudi ni bilo kršeno načelo legalitete.
Na podlagi izvedenega dokaznega postopka glede na zgoraj povzete podatke o tožničinem poslovanju in višini pristojbin na letni ravni, višina pristojbine za vpis v register medicinskih pripomočkov ni pretirana oziroma nesorazmerna glede na pridobljeno korist in posledično načelo ekvivalence ni bilo kršeno.
Tožnica se v razlogih tožbe sklicuje na ničnostne razloge iz 3., 5. in 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, vendar jih ne konkretizira, ampak po vsebini dejansko zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Na te ugovore je sodišče predhodno že odgovorilo. Kršitev materialnega prava pa ni ničnostni razlog po določbah ZUP, zato bi se taka kršitev lahko uporabila kot podlaga za izrek ničnosti odločbe zgolj v primeru, če bi tak razlog navedel področni zakon (npr. ZMedPri). Sodišče na ničnost pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 37. člena ZUS-1), izpodbijani sklep ni ničen, saj je bil izdan v okviru toženkinih pristojnosti, je izvršljiv, ni bil izdan kot posledica priseljevanja, izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja, kot že pojasnjeno, pa tudi ZMedPri ne določa posebnega razloga za izrek ničnosti odločb, izdanih na njegovi podlagi.
ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7. Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (2006) člen 36, 36/1. ZVO-1 člen 20, 20/12.
ukrep inšpektorja za okolje - ravnanje z odpadki - obrazložitev odločbe - bistvena kršitev določb postopka v upravnem postopku
Sodišče ugotavlja, da je obrazložitev izpodbijane odločbe tako pomanjkljiva, da ni mogoče preizkusiti, ali so količine odpadne embalaže, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO, in količine, ki bi jih v tem obdobju morala prevzeti tožnica, pravilno ugotovljene. To pomeni bistveno kršitev pravil postopka ter hkrati ne daje zadostne podlage za zaključek, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.
pritožba - postulacijska sposobnost - pritožba, ki jo vloži stranka sama in identična pritožba pooblaščenca
Če odvetnik pritožbo, ki jo je vložila stranka sama, naknadno le dopolni, s tem taka pritožba še ne postane pritožba, vložena po odvetniku. Taka pritožba vsebinsko ostane še vedno pritožba, ki jo je napisala stranka sama, in je zato ni mogoče upoštevati kot dejanje, opravljeno po odvetniku oziroma pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit.
brezplačna pravna pomoč - stroški odvetnika - stroškovnik - sprememba zakona
Sodišče pritrjuje tožniku, da bi toženka morala pri odločanju uporabiti peti odstavek 17. člena ZOdv, ki je veljal v času odločanja o priglašenih stroških, torej je od 26. 4. 2023 odvetnik upravičen do polnega (namesto pred tem polovičnega) plačila za svoje delo tudi v zadevah zastopanja stranke po uradni dolžnosti in v zadevah BPP. Z vidika priznanja oziroma odmere stroškov je bistven le čas odločanja toženke, saj takrat nastane terjatev za povrnitev stroškov nasprotni stranki, in ne morebiti čas, ko odvetnik priglasi stroške pristojni službi za brezplačno pravno pomoč ali morebiti čas oprave odvetniške storitve.
ZDavP-2 člen 95, 127, 127/2, 130, 132, 140, 140/1, 140/2. ZDDV-1 člen 63, 63/1, 67, 67/1.
davek na dodano vrednost (DDV) - pravica do odbitka vstopnega DDV - pogoji za priznanje odbitka DDV - prekluzija glede navajanja dejstev in dokazov - dokazno breme - dokazna ocena - zamudne obresti
Že ob jezikovni razlagi navedene zakonske določbe je razvidno, da ne velja za vse postopke nadzora (glej drugi odstavek 127. člena ZDavP-2, po katerem davčni nadzor obsega davčni nadzor davčnih obračunov, davčni nadzor posameznega področja poslovanja in DIN), ampak zgolj za postopke DIN.
Za postopke nadzora po 130. členu ZDavP-2 pa zakon ne določa nobenega posebnega pravila glede trenutka nastopa prekluzije, zato ima tožnica prav, da je treba upoštevati splošno pravilo iz drugega odstavka 146. člena ZUP, po katerem lahko stranka vse do izdaje odločbe dopolnjuje in pojasnjuje svoje trditve.
V izpodbijani odločbi je nadalje pojasnjeno, da je davčni organ zaradi (pre)splošnega opisa zaračunanih storitev na računih, splošnosti dodatnih pisnih pojasnil, povezanosti družb, načina plačila računov in zgoraj povzetega vzorca poslovanja družb v lasti B. B. utemeljeno podvomil v opravo storitev. Ker negativnega dejstva (tj. da storitve niso bile opravljene) davčni organ ne more dokazati, je dokazno breme o nasprotnem, torej da so bile storitve (transakcije) v resnici opravljene, v okoliščinah konkretnega primera, ko je izkazan utemeljen dvom v opravo storitev, prešlo nazaj na tožnico. Procesno dokazno breme glede na uspeh dokazovanja namreč prehaja med strankama, konkretno od davčnega zavezanca k davčnemu organu in nazaj, po presoji sodišča pa okoliščine, ki jih je ugotovil davčni organ, zadoščajo za prevalitev dokaznega bremena nazaj na tožnico. Slednja glede na obrazloženo svojega dokaznega bremena ni zmogla, zato je pravilen zaključek davčnega organa, da se poslovni dogodki, ki so na računih navedeni, v resnici niso zgodili. Posledično je davčni organ odločil pravilno, ko tožnici ni priznal pravice do odbitka DDV na podlagi prvega odstavka 63. člena ZDDV-1.
Tožnica pa, kot že pojasnjeno zgoraj, obstoja pogodbenega razmerja zgolj s predložitvijo računa in pojasnilom (obrazložitvijo računa) o tem, kaj naj bi svetovanje obsegalo, ni uspela dokazati.
Za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV namreč ne zadošča zgolj ugotovitev, da so bile zaračunane storitve objektivno izvedene, ampak jih mora opraviti drug zavezanec za DDV. Tega pa predložene listine (predlog pogodbe o zaposlitvi, pogodba o zaposlitvi in obvestilo o čakanju na delo) ne dokazujejo.
O tožbenem očitku prekomernosti obrestne mere iz 95. člena ZDavP-2 se je že izreklo Ustavno sodišče v odločbi U-I-85/21 z dne 24. 10. 2024.
Ker je sodno varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu subsidiarno, je za dovoljenost tožbe treba tudi presoditi, ali ima glede na okoliščine in značilnosti v tožbi zatrjevane kršitve ustavnih pravic tožnik na voljo drugo učinkovito sodno varstvo. Ker je bil vsakemu posameznemu tožniku izdan upravni akt, ki je lahko predmet sodnega varstva po 2. členu ZUS-1, v okviru katerega lahko stranka uveljavlja vse kršitve, tudi kršitve ustavnih pravic, procesne predpostavke za tožbo po 4. členu ZUS-1 niso izpolnjene, zato je sodišče tožbo v tem delu zavrglo.
Čeprav toženka za izdajo sklepov o začasni prepovedi zbiranja v vzgojno-izobraževalnem zavodu in napotitvi na izobraževanje na daljavo, v izreku katerih je posameznemu učencu od 17. 11. 2021 pa do dneva, ko bo starš oziroma zakoniti zastopnik podal soglasje k samotestiranju ali predložil dokazilo o izpolnjevanju izjeme o samotestiranju, začasno prepovedano zbiranje v vzgojno-izobraževalnem zavodu, učenec pa je za čas začasne prepovedi zbiranja v vzgojno-izobraževalnem zavodu napoten na izobraževanje na daljavo, ni imela izrecnega pooblastila v veljavnih pravnih normah, je z njimi s položaja moči, oblastveno, tožnikom onemogočila vstop v šolo in obiskovanje pouka v prostorih šole. Osnovnošolsko izobraževanje je ustavna pravica in dolžnost otrok, obiskovanje pouka in izobraževanje v šoli pa je tudi uzakonjena kot pravica in dolžnost učencev v osnovni šoli. Sodišče zato sodi, da bi toženka morala smiselno uporabiti določbe IV.A poglavja ZOsn, ki urejajo postopek odločanja o pravicah in dolžnostih učencev. Toženka je prezrla določbo, da o pritožbah v zvezi z uresničevanjem pravic in dolžnosti otroka oziroma učenca odloča pritožbena komisija, katere sestava je določena v 60.c členu ZOsn.
Napačen pravni pouk, ki ga je toženka dala v obravnavanih sklepih, za tožnike ne more imeti nobenih škodljivih posledic, zato je sodišče v skladu s šestim odstavkom 215. člena ZUP tožnikom omogočilo vložitev pritožbe zoper sklepe.
ZBPP člen 40, 40/6. Odvetniška tarifa (2015) člen 18, 18/2.
brezplačna pravna pomoč - nagrada in stroški odvetnika - obračun in izplačilo stroškov nudenja brezplačne pravne pomoči - zamudne obresti - zakonske zamudne obresti - začetek teka zamudnih obresti
Določbo drugega odstavka 18. člena OT je po mnenju sodišča potrebno tolmačiti na način, da je odvetnik upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti bodisi v primeru, če pristojni organ v tridesetih dneh ne odloči o njegovem predlogu (gre torej za neke vrste "molk organa", ko organ v zakonskem roku sploh ne odloči o stroških), bodisi če plačilo računa, ki ga izstavi odvetnik na podlagi izdanega sklepa o stroških, ni izvršeno v predpisanem roku (izplačilo zakonskih zamudnih obresti je torej vezano na zapadlost računa).