Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja prosilca odgovorni državi - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja - začasna odredba
Pristojni organ mora pri presoji nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezne posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske, sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine.
V kolikor je bil tožnik deležen grdega ravnanja policistov, je tako ravnanje popolnoma nesprejemljivo, vendar pa to še ne izkazuje sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu. V primeru vrnitve na Hrvaško na podlagi Dublinske uredbe bodo tožnika obravnavali drugi organi, in sicer organi, ki so pristojni za reševanje prošenj za mednarodno zaščito. Iz ravnanja hrvaških policistov po presoji sodišča še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem po tem, ko so prosilci vrnjeni na podlagi Dublinske uredbe in se odločijo za to, da bodo ob vrnitvi v Republiko Hrvaško izrazili namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Ko je tožnik na osebnem razgovoru opisoval njegove izkušnje po tem, ko je na Hrvaškem prišel v azilni dom, iz njegove izpovedi ni mogoče sklepati, da bi bile na Hrvaškem podane sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu ali pogojih za sprejem prosilcev, saj je povedal, da v azilnem domu na Hrvaškem ni imel težav, da je imel na voljo hrano, da je dobil sobo in da si je tam tudi odpočil.
URS člen 14. ZSZ člen 62, 62/1. GZ-1 člen 3, 3-1š. Odlok o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Medvode (2019) člen 14, 15.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera nadomestila - razlaga zakona
V Odloku o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Medvode uporabljen kriterij lege, po katerem so bila določena posamezna, različno vrednotena območja, ustreza različnosti dejanskih stanj in razlikovanje ni arbitrarno. Osnovna komunalna opremljenost (vodovodno omrežje elektroenergetsko omrežje, ceste in kanalizacija pod pogojem, da niso dovoljene čistilne naprave), je pogoj za odmero nadomestila za nezazidano stavbno zemljišče ne glede na lego oziroma območje. Komunalna opremljenost je po Zakonu o stavbnih zemljiščih in Dogovoru o usklajevanju meril za določanje območij, na katerih se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča in meril za določanje višine tega (Uradni list SRS, št. 19/86) upoštevana kot posebno merilo, pri čemer sodišče sodi, da je lahko ta kriterij, glede na Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Medvode, ki se pri nezazidanih stavbnih zemljiščih komunalne opreme ne točkuje posebej, upoštevan pri legi nepremičnine v smislu dodatne komunalne opremljenosti.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
mednarodna in subsidiarna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti
Sistemske pomanjkljivosti so podane takrat, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Pristojni organ se mora pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine.
promet s kmetijskimi zemljišči - ponudba - sprejem ponudbe - odobritev pravnega posla - status zaščitene kmetije - nedovoljena delitev zaščitene kmetije
V obravnavani zadevi ni spora o tem, da gre pri pravnem poslu med tožnikom in stranko z interesom za promet v smislu 17. člena ZKZ in da ne gre za katerega od primerov pridobitve kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, ko po drugem odstavku 19. člena ZKZ odobritev upravne enote ni potrebna. Kot izhaja iz razlogov obeh upravnih odločb, je prvostopenjski organ tožnikovo zahtevo za odobritev pravnega posla utemeljil z ugotovitvijo, da predmetna nepremičnina s parc. št. 1238 k.o. ... spada v zaščiteno kmetijo stranke z interesom, zaščitena kmetija pa se v prometu v skladu z 18. členom ZKZ ne sme deliti, razen pod pogoji oziroma v primerih, ki so opredeljeni v nadaljevanju tega člena, za kar pa v obravnavani zadevi glede na neprerekane ugotovitve upravnega postopka ne gre.
ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-d.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti
Odreditev prepovedi vstopa za obdobje petih let samo po sebi še ne pomeni sistemskih pomanjkljivosti v azilnem sistemu.
Inšpekcijski organi v postopkih po ZCes-1 in ZIN nimajo procesne obveznosti izdajanja ločenih ugotovitvenih in izvršitvenih aktov. Inšpektor lahko z odločbo hkrati ugotovi kršitev in odredi njeno odpravo. Zakonska ureditev predvideva enotno odločbo, ki hkrati ugotavlja kršitev in odredi njeno odpravo.
Postavitev zapornic in postajnega poslopja na cestni svet javne ceste brez predpisanega soglasja upravljavca nedvoumno predstavlja kršitev določb ZCes-1, ki prepovedujejo posege v javno cesto, ki ovirajo varno uporabo ceste. Takšno ravnanje predstavlja kršitev prepovedi nameščanja predmetov, ki ovirajo promet, ki jo lahko inšpektor sankcionira.
ZIN člen 5, 28. ZUS-1 člen 2, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-6.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - sklep o ustavitvi postopka - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - pravni interes - zavrženje tožbe
Iz ustaljene novejše sodne prakse Upravnega sodišča (glej npr. sklepe I U 500/2021 z dne 28. 2. 2023, I U 568/2019 z dne 1. 10. 2020 in III U 309/2019 z dne 13. 2. 2020 ter sodbi tega sodišča I U 327/2019 z dne 27. 8. 2020 in I U 945/2017 z dne 10. 4. 2018), ki temelji na odločitvah Vrhovnega sodišča (prim. sklepe I Up 104/2024 z dne 20. 8. 2024, I Up 142/2021 z dne 13. 10. 2021, I Up 27/2021 z dne 1. 9. 2021, X Ips 40/2016 z dne 23. 11. 2016 in X Ips 209/2015 z dne 5. 10. 2016), jasno izhaja stališče, da sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka ne predstavlja akta iz prvega oziroma drugega odstavka 2. člena ZUS-1, s katerim se odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Gre za procesni sklep v smislu drugega odstavka 5. člena ZUS-1, po katerem se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Tudi za izpodbijanje tovrstnih procesnih sklepov pa je potreben pravni interes.
državljanstvo RS - državljanstvo z naturalizacijo - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - prekinitev bivanja
Za zdravljenje v smislu tretje alineje prvega odstavka 2. člena Uredbe gre lahko le v primeru storitev, ki jih izvedejo zdravstvene ustanove. Neutemeljene so tako tožnikove navedbe, da je treba navodilo osebne zdravnice, da v času začasne zadržanosti od dela zaradi bolezni odpotuje v BiH, ker je tam zanj lahko skrbela njegova mama, v Sloveniji pa je takrat živel sam, šteti za napotitev v tujino s strani zdravstvene institucije v smislu tretje alineje prvega odstavka 2. člena Uredbe.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 18, 18/1, 18/1-b.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - trditveno in dokazno breme - prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja - začasna odredba
Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali pri namestitvi prosilcev. Pristojni organ se mora pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine.
Sklicujoč se na stališče Ustavnega sodišča RS v zadevi Up 613/2016 z dne 28. 9. 2016 ter SEU v zadevi C.K. in drugi proti Sloveniji, tožnik izraža stališče, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz sistemskih pomanjkljivosti. Sodišče temu pritrjuje, ocenjuje pa, da tožnik ni navajal, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško kaj takšnega grozilo.
Kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ, definirani s tožnikovimi navedbami, slednji ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem razlogov, ki bi lahko preprečili njegovo predajo Republiki Hrvaški.
Toženka, upoštevaje sklep Vrhovnega sodišča I Up 37/2024 z dne 13. 3. 2024, ni bila dolžna preverjati ali v Republiki Hrvaški morda obstojijo sistemske pomanjkljivosti, zaradi katerih se ga tja ne bi smelo vrniti. Sodišče se strinja s toženko, da tožnik tudi ni izkazal, da bi trpel za posebej hudo duševno ali telesno boleznijo, ki bi lahko kakorkoli vplivala na odločitev o njegovi predaji.
Ključni razlog, zaradi katerega je tožena stranka tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila, je v številnih kontradiktornostih, ki jih je tožena stranka ugotovila na zaslišanju, zaradi česar je tožnikove navedbe ocenila kot neverodostojne in mu zaradi tega ni verjela, da bi bil v izvorni državi preganjan.
To sicer drži, vendar pa to še ne pomeni, da nasprotni udeleženec nima pravice odgovoriti na predlagateljičin predlog, kjer izrazi svoje nestrinjanje z njenim predlogom in poda svoj, drugačen predlog. Vlaganje nasprotnih predlogov je v družinskih nepravdnih postopkih običajna praksa, saj gre za postopke, kjer želita nekdanja zakonca ali zunajzakonska partnerja urediti vprašanje varstva in vzgoje, preživljanja in otrokovih stikov. ZNP-1 sicer o nasprotnem predlogu izrecno ne govori, vendar to izhaja iz smiselne uporabe določb ZPP (določbe o nasprotni tožbi iz 183. člena ZPP), ki jo predvideva 42. čl. ZNP-1.
Sodišče tak pavšalni argument zavrača, saj pri presoji izpolnjevanja subjektivnega kriterija ni pomembno, kdaj je BPP odločba bila izdana, ampak je pomembno, kdaj je bila vložena prošnja, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.
Iz tega izhaja, da če je tožnik prošnjo vložil 26. 9. 2024 (kot v tej zadevi, kar izhaja iz izpodbijane odločbe), se pri izračunu dohodka upoštevajo dohodki in prejemki meseca avgusta, julija in junija 2024, mesec september pa se ne upošteva.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6, 36/2. ZUreP-2 člen 210.
začasna omejitev lastninske pravice - potek časa - pravni interes za tožbo - izguba pravnega interesa za odpravo izpodbijanega akta - ugotovitveni zahtevek
V takem položaju si tožnik v upravnem sporu z izpodbijano tožbo, v kateri je predlagana odprava prvostopenjske odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje (prva alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1), ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Odprava namreč pomeni vzpostavitev stanja pred izdajo upravnega akta in možnost ponovitve upravnega postopka oziroma ponovnega odločanja pred pristojnim organom (četrti odstavek 64. člena ZUS-1), kar pa za odločbo, izdano za določeno časovno obdobje, ki je že poteklo, ni več mogoče. Če bi sodišče v takem primeru odpravilo prvostopenjski akt in ga vrnilo organu, ki je akt izdal, bi odločalo o pravnem razmerju, ki več ne obstaja. Ob tem je že s potekom časa nastopilo tudi stanje, za katerega si je tožnik prizadeval s predlogom za odpravo prvostopenjske odločbe, to pa pomeni, da si tožnik zaradi okoliščin, nastalih po vložitvi tožbe, svojega pravnega položaja z vloženo tožbo ne bi več mogel izboljšati.
Davčni inšpekcijski nadzor v tožnikovem primeru je bil osredotočen na okoliščine v zvezi z dvigi gotovine za obdobje od začetka leta 2018 do sredine leta 2021 in v zvezi z odhodki v obračunih davka od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 2018-2020. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa povzel ugotovitve davčnega inšpekcijskega nadzora ter navedel razloge in pravne podlage, iz katerih izhaja obstoj pričakovane davčne obveznosti, ter pojasnil, kako je ugotovil višino posameznega davka. Po presoji sodišča je verjetnost, da bo obveznost v določeni višini nastala, tako obrazložena.
ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3. ZPOmK-2 člen 96, 96/1. ZKme-1 člen 61f, 61g.
varstvo konkurence - ravnanje v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji - začasna odredba - odložitvena začasna odredba - ureditvena začasna odredba - neizkazana težko popravljiva škoda - administrativno sankcioniranje pravnih oseb
Prvi odstavek 96. člena ZPOmK-2 izrecno določa, da se administrativna sankcija prisilno izvrši po pravnomočnosti odločbe, s katero je izrečena. Ta določba jasno razmejuje med prostovoljnim plačilom administrativne sankcije v izreku določenem roku in možnostjo prisilne izvršitve, ki je dovoljena šele po nastopu pravnomočnosti odločbe. Vložena tožba v upravnem sporu dejansko odlaga pravnomočnost izpodbijane odločbe do odločitve Upravnega sodišča o vloženi tožbi. S tem tudi ni podana dolžnost plačila administrativne sankcije pred pravnomočnostjo izpodbijane odločbe. Prostovoljno plačilo lahko tožnik opravi že pred pravnomočnostjo odločbe, če se za to sam odloči.
Razlikovanje med prostovoljnim plačilom in prisilno izvršitvijo je pomembno tudi z vidika teka in s tem nastanka zamudnih obresti. Iz argumentacije tožnika izhaja, da bi mu z zapadlostjo administrativne sankcije (po preteku 15-dnevnega roka) začele teči zakonske zamudne obresti, ne glede na to, da prisilna izvršitev še ni možna. To pomeni, da tožnik ni popolnoma zavarovan pred pravnimi posledicami izpodbijane odločbe do nastopa pravnomočnosti le-te, saj mu zaradi določitve kratkega roka za prostovoljno plačilo grozi začetek teka zamudnih obresti še pred pravnomočnostjo odločbe. Sodišče ugotavlja, da navedena argumentacija tožnika seveda drži zgolj v primeru, da izpodbijana odločba ne bi bila odpravljena. V primeru odprave izpodbijane odločbe tudi teka zakonskih zamudnih obresti ne bi bilo, ker odprava deluje ex tunc in bi se štelo, da izpodbijana odločba ni bila izdana. Upoštevajoč navedeno sodišče ugotavlja, da tožnik ima pravni interes za vložitev predloga za izdajo predlagane začasne odredbe, saj se želi izogniti možnemu nastanku obveznosti plačila zamudnih obresti od zneska administrativne sankcije, ki bi začele teči z zapadlostjo obveznosti še pred pravnomočnostjo odločbe v primeru, da bi bila njegova tožba zavrnjena.
Za izdajo odložitvene, kot tudi ureditvene začasne odredbe mora biti izkazano, da bi se z izvršitvijo izpodbijanega akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. 3. točka izreka izpodbijane odločbe ne vsebuje izreka glede zakonskih zamudnih obresti v primeru zamude plačila administrativne sankcije, torej po poteku paricijskega roka. Ta dolžnost tožniku ni naložena z izpodbijano odločbo. Drugi odstavek 96. člena ZDavP-2 določa, da se zamudne obresti, inter alia, ne zaračunavajo od denarnih kazni in glob. Da imajo administrativne sankcije kaznovalno naravo, enako kot denarne kazni in globe, ne more biti sporno. Zakon torej obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti določa za davke in ne za oblike kazni, ki se določijo v denarnem znesku. Vendar to za zavrnitev tožnikovega predloga za izdajo začasne odredbe niti ni relevantno. Sodišče je namreč začasno odredbo zavrnilo iz razloga, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode v skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1. Tožnik nastanek težko popravljive škode utemeljuje izključno s finančnimi posledicami, torej s finančno škodo, vendar takšne trditve niso zadostne za izkazovanje težko popravljive škode v smislu drugega in tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. Kot je poudarilo Vrhovno sodišče, sama finančna škoda, četudi nastane, še ne predstavlja avtomatično težko popravljive škode v pomenu drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Sodišče ugotavlja, da tožnik s trditvami v postopku ni izkazal, da bi mu zatrjevana izgubljena vrednost denarja v primeru povračila vplačane sankcije, niti samo plačilo administrativne sankcije pred pravnomočnostjo izpodbijane odločbe, predstavljal težko popravljivo škodo za njegovo poslovanje. Celo nasprotno, navedel je, da lahko administrativno sankcijo plača v vsakem trenutku. Ob upoštevanju tožnikovega izrazito močnega finančnega položaja, ki ga navaja sam tožnik v tožbi, takšen strošek ne predstavlja težko popravljive škode, saj ne more ogroziti poslovanja tožnika. Pomembno je tudi, da tožnik sam v svojem predlogu navaja, da je dobro stoječa gospodarska družba, ki lahko plača administrativno sankcijo kadarkoli, kar dodatno potrjuje, da mu stroški izgube zamudnih obresti v primeru uspešnega povračila vplačanega zneska administrativne sankcije, ne more predstavljati težko popravljive škode, če mu niti plačilo celotne administrativne sankcije ne predstavlja težko popravljive škode. Ob upoštevanju tožnikovega finančnega položaja, takšen strošek tako ne predstavlja težko popravljive škode v pomenu drugega odstavka 32. člena ZUS-1.
Argumenti o možnosti nastanka škode zaradi nezmožnosti povrnitve polne vrednosti denarja z zakonskimi zamudnimi obrestmi ob morebitni razveljavitvi odločbe se nanašajo na posledice prostovoljnega predčasnega plačila, ki pa je rezultat tožnikove lastne svobodne odločitve in ne zakonske obveznosti. Obveznost plačila je odložena do pravnomočnosti izpodbijane odločbe. Sodišče tudi zavrača tožnikove trditve o finančnem položaju toženke in njeni domnevni nezmožnosti vračila administrativnih sankcij v primeru tožnikovega uspeha v upravnem sporu. Administrativne sankcije so prihodek Republike Slovenije, torej proračuna. Toženka je javna agencija, ki se financira iz državnega proračuna Republike Slovenije, ki zagotavlja sredstva tudi za vračila morebitnih administrativnih sankcij v primeru odprave njenih odločb. Vračilo vplačanih administrativnih sankcij se uveljavlja proti Republiki Sloveniji kot prejemnici teh sredstev.
ZTuj-1 člen 51, 51/1, 51/2, 35, 35/1, 35/2, 33, 73, 75. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8.
prvo dovoljenje za začasno prebivanje - državljan države naslednice nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - neobrazložena odločba - dovoljenje za začasno prebivanje
Ukrepi, ki omejujejo pravico do prebivanja v državi, lahko v nekaterih primerih kršijo 8. člen EKČP, če ustvarjajo nesorazmerne posledice za zasebno (tudi družinsko življenje) pri prizadetih posameznikih. Kadar gre za t.i. "dolgotrajne priseljence" je namreč potrebno "pravično uravnoteženje" nasprotnih interesov države in pritožnika in poseg v pravico do zasebnosti mora biti "nujen" v demokratični družbi, da ne pride do kršitve pravice iz 8. člena EKČP. Tudi v takih situacijah so obveznosti države podpisnice EKČP negativne in pozitivne. Negativne obveznosti se kažejo v tem, da so prepovedana samovoljna ravnanja javnih oblasti, ki pomenijo poseg v pravico do zasebnosti. Pozitivne obveznosti pa se nanašajo na potrebo po "učinkovitem" spoštovanju zasebnega (ali družinskega življenja ali pa obojega), predvsem pri dolgotrajnih priseljencih v smislu, da imajo taki tujci učinkovito in realno možnost, da regularizirajo bivanje v državi.
Države članice morajo zagotoviti, da se državljanom tretjih držav, ki spadajo pod režim Direktive o vračanju 2008/115, zavarovani pravica do zasebnosti in prepoved nečloveškega ravnanja ter da se "kolikor je mogoče, ohrani enotnost družine z družinskimi člani, prisotnimi na njihovem ozemlju, zagotovi nujna zdravstvena oskrba in osnovno zdravljenje ter se upoštevajo posebne potrebe ranljivih oseb." Spoštovanje teh načel zahteva, da se krijejo osnovne potrebe državljana tretje države, zlasti, če je v zadevi vpletena posebej ranljiva oseba. Izrazita statusna negotovost v daljšem časovnem obdobju z različnimi socialnimi posledicami je takšna posebna ranljivost. Vendar ta obveznost po pravu EU velja le, če ta državljan tretje države "nima sredstev, ki bi mu omogočala, da bi sam poskrbel za svoje potrebe.
ZUS-1 člen 33, 33/1, 33/1-2, 36, 36/1, 36/1-6, 36/2.
omejitev lastninske pravice - začasna uporaba tujega zemljišča - procesna predpostavka za tožbo - izpodbojna tožba - poziv sodišča - pravni interes za tožbo - zavrženje tožbe
Sodišče ugotavlja, da so pravni učinki omejitve lastninske pravice s pravico uporabe na delu tožničinih nepremičnin, kot jih je vzpostavila prvostopenjska odločba, na dan izdaje tega sklepa nedvomno že prenehali, kar pomeni, da v tožničin pravni položaj prvostopenjska odločba nedvomno (več) ne posega. Da so bili učinki prvostopenjske odločbe zgolj začasni, v vlogi, s katero je utemeljevala svoj pravni interes, izrecno potrjuje tudi tožnica, ki navaja, da je na podlagi te odločbe prišlo do (zgolj) "začasne uporabe delov nepremičnine". V takem položaju si tožnica v upravnem sporu z izpodbojno tožbo, v kateri je predlagana odprava prvostopenjske odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje (prva alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1), ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Odprava bi namreč pomenila vzpostavitev stanja pred izdajo upravnega akta, vrnitev zadeve v ponoven postopek pa obvezo pristojnega organa (četrti, peti odstavek 64. člena ZUS-1), da ponovno odloči o spornem razmerju - omejitvi tožničine lastninske pravice na nepremičninah zaradi začasne uporabe v korist MOL - v določenem časovnem obdobju, ki pa je že poteklo, kar zato ni mogoče.
Za uresničitev pravice do sodnega varstva v tovrstnih primerih je zoper odločbe upravnih organov predvidena možnost vložitve ugotovitvene tožbe, s katero tožnik zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v njegove pravice ali pravne koristi (druga alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1). Takšnega zahtevka tožnica ni vložila, čeprav bi to lahko storila bodisi tako, da bi poleg izpodbojnega že v tožbi postavila tudi ugotovitveni zahtevek (ki ni sam po sebi vsebovan v izpodbojni tožbi), bodisi tako, da bi zahtevek prilagodila oziroma ga dopolnila od nastanka spremenjenih okoliščin (to je od prenehanja učinkovanja ukrepa iz prvostopenjske odločbe), in sicer vse do odločitve naslovnega sodišča o tožbi.
ZDavP-2 člen 88. ZDoh-2 člen 105. ZDDD člen 2, 2/1, 2/3. URS člen 14.
dohodnina - odprava odločbe po nadzorstveni pravici - davek na dediščine in darila - očitna kršitev materialnega prava - načelo enakosti
Tožbena trditev o neenotni praksi davčnih organov drži, vendar to ne dosega praga očitnosti kršitve materialnega predpisa, ki bi narekovala uporabo izrednega pravnega sredstva. Kot je Vrhovno sodišče razsodilo v nedavni sodbi X Ips 41/2024 z dne 21. 5. 2025, kršitev materialnega prava, ki temelji na tisti razlagi iz prakse Upravnega sodišča, ki je za tožnico ugodnejša, ne dosega praga resnosti kršitve, ki bi utemeljeval poseg v pravnomočno odmerno odločbo. Zahtevani pogoj očitnosti v takšnem primeru ni izpolnjen, ampak bi bil izpolnjen med drugim v primeru, če bi se o pravilni razlagi materialnopravne zakonske norme izreklo sodišče, katerega stališče velja za vse uporabnike določene pravne norme (erga omnes) in s katero je določen pomen določbe predpisa od njenega nastanka (ex tunc), ne pa davčni organ druge stopnje ali Upravno sodišče v posamičnih zadevah. Vrhovno sodišče je namreč tisto, ki v revizijskem postopku dokončno presodi, kako je treba razlagati zakon in katera od različnih razlag materialnega prava, ki jih je sprejelo Upravno sodišče (in/ali davčni organ) in vzpostavljajo neenotno sodno prakso, je pravilna.
Odgovora instančnega sodišča (ne Vrhovnega ne Ustavnega) na vprašanje, ali se izplačilo denarnega zneska iz premoženja zasebne ustanove oziroma družinske fundacije obdavči na podlagi ZDoh-2 (in se torej izplačilo šteje za dohodek po ZDoh-2) ali na podlagi ZDDD še ni, sodna praksa Upravnega sodišča glede navedenega vprašanja pa ni enotna, tako kot tudi ne praksa davčnih organov.
Glede zatrjevane kršitve načela enakosti pa sodišče pojasnjuje, da vsakršno neenotno odločanje upravnih organov še ne pomeni posega v pravico iz 14. člena Ustave. Ustavno relevanten bi bil arbitraren odstop od ustaljene sodne prakse (predvsem najvišjih sodišč v državi), kar Ustava varuje v okviru pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Kot že pojasnjeno, gre v obravnavani zadevi za drugačno situacijo (predvsem drugačno procesno situacijo, saj je zavezanka v zadevi I U 1729/2019 vložila pritožbo in nato tožbo v upravnem sporu, tožnica pa ne, posledično so končne odločitve glede obdavčitve lahko različne), zato zatrjevana kršitev Ustave ni podana.
pritožba v upravnem sporu - pritožba zoper sodbo upravnega sodišča - pravica do sodnega varstva - nedovoljena pritožba v upravnem sporu
Upravni spor je sredstvo za zagotavljanje pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave (enako kot v pravdnem postopku), obenem pa tožba v upravnem sporu (za razliko od tožbe v pravdnem postopku) pomeni sredstvo, s katerim se uresničuje tudi pravica do pravnega sredstva proti odločbam organov, s katerimi so ti odločili o pravici, dolžnosti ali pravnem interesu osebe (25. člen Ustave). Zato je treba v upravnem sporu o zakonitosti upravnega akta zagotoviti pravico do pritožbe samo, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje kot tožena stranka in je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt (prvi odstavek 73. člena ZUS-1). Pravica do sodnega varstva iz 25. člena Ustave torej ne zahteva večstopenjskega sodnega postopka, temveč zagotavlja učinkovito sodno varstvo.
ZDoh-2 člen 44, 45. ZUP člen 214. Uredba o spremembi Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2017) člen 3.
dohodnina - odmera dohodnine - zaposlitev pri tujem delodajalcu - stroški prevoza na delo in z dela - exceptio illegalis - delo v tujini - znižanje davčne osnove - dokazna ocena - neobrazložena odločba - pravica do izjave
Iz predhodno navedene obrazložitve prvostopenjskega organa ni razvidno katero običajno prebivališče tožnika v tujini je davčni organ upošteval v predmetni odmerni odločbi, s tem v zvezi pa tudi ni razvidna dokazna ocena prvostopenjskega organa, kot to pravilno ugovarja tožnik v tožbi. Izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena, kot to določa 214. člen ZUP.
Glede na navedeno iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa ni nedvoumno razviden razlog za zavrnitev tožnikovega dokaznega predloga.
Ker je v obravnavanem primeru tožnik ugotovljenim dejstvom ugovarjal in v ta namen predlagal izvedbo zaslišanja predlaganih prič, bi moral pritožbeni organ opraviti ustno obravnavo in predlagane priče tudi zaslišati ali pa dokazni predlog zavrniti z jasno navedbo ustavno dopustnega razloga, česar pa ni storil. S tem je kršil tožnikovo pravico do izjave, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1, kar je vplivalo ali moglo vplivati na ugotovitev v konkretni zadevi, zaradi česar je izpodbijana odločba nezakonita.
Utemeljen je tudi tožnikov ugovor, da je bilo v obravnavani zadevi materialno pravo napačno uporabljeno in sicer določbe 44. člena in 45. člena ZDoh-2 in 3. člena Uredbe.
Glede na zgoraj povzeto stališče Vrhovnega sodišča RS je potrebno tožbi ugoditi. Dejansko stanje v obravnavanem primeru je sporno in v bistvenem primerljivo: tožnik je zaposlen v tujini pri tujem delodajalcu, v napovedi za odmero dohodnine je uveljavljal tudi stroške prevoza na delo in z dela v tujino. Sporen pa je kraj iz katerega se je tožnik v letu 2018 vozil na delo v tujino. Tožnik zatrjuje, da se je na delo vozil iz Slovenije, davčna organa pa navajata, da se je na delo v Avstrijo vozil iz običajnega prebivališča v Avstriji, pri čemer pa dejansko stanje v zadevi ni razčiščeno. Davčna organa sta se pri utemeljitvi izpodbijane odmere dohodnine sklicevala na 45. člen ZDoh-2, pritožbeni organ pa tudi na 3. člen Uredbe. Slednjo pa je v spornem delu Vrhovno sodišče RS opredelilo za nezakonito, zaradi česar je ni dopustno uporabiti. Glede predmetnega zakonskega določila je Vrhovno sodišče RS pojasnilo, da imamo v Sloveniji sistem, ko se stroški pri odmeri dohodnine upoštevajo, njihovo upoštevanje se sicer lahko omeji, vendar je to pridržano zakonodajalcu. V okvir 45. člena ZDoh-2, ki posebej ureja upoštevanje stroškov prevoza na delo in z dela za zavezance, ki prejemajo dohodek iz delovnega razmerja s tujim delodajalcem za delo v tujini, kamor nesporno sodijo stroški, ki nastanejo pri prevozu na delo in z dela od prebivališča v tujini, pa sodijo tudi stroški prevoza od mesta opravljanja dela v tujini do zavezančevega prebivališča v Sloveniji.
Dejstvo, da ZZSDT odločitve oziroma ugotovitve, da niso izpolnjeni pogoji za začetek posredovanja delavcev iz BiH, ni uredil na način, da bi gospodarski subjekt, ki je formalno izrazil pristojnemu organu potrebo po zaposlovanju, imel izrecno predpisano pravico do pravnega sredstva oziroma sodno varstvo zoper takšno obvestilo, ne pomeni, da tožnik nima dostopa do sodnega varstva zoper takšno odločitev na podlagi 157. člena Ustave v zvezi z 23. členom Ustave. Tak postopek, če je omenjeno obvestilo izdano, se očitno ne more več nadaljevati in o pravnem interesu delodajalca, ki je izrazil potrebo, je s tem odločeno.
Poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude je predpisan z zakonom in ne pomeni odvzema pravice do svobodne gospodarske pobude, saj je tožnik navkljub obvestilu lahko zaposloval osebe, na katere se prepoved v ZZSDT ne nanaša. Omejitev je primerna, saj je z njo mogoče uresničevati med drugim tudi cilj zaščite tujih delavcev, kakor tudi spoštovanje podjetniške ali delovno-pravne zakonodaje; omejitev je tudi sorazmerna v ožjem pomenu tako, da lahko dejansko in učinkovito odvrača delodajalca od ponavljanja kršitev.