promet s kmetijskimi zemljišči - ponudba - sprejem ponudbe - odobritev pravnega posla - status zaščitene kmetije - nedovoljena delitev zaščitene kmetije
V obravnavani zadevi ni spora o tem, da gre pri pravnem poslu med tožnikom in stranko z interesom za promet v smislu 17. člena ZKZ in da ne gre za katerega od primerov pridobitve kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, ko po drugem odstavku 19. člena ZKZ odobritev upravne enote ni potrebna. Kot izhaja iz razlogov obeh upravnih odločb, je prvostopenjski organ tožnikovo zahtevo za odobritev pravnega posla utemeljil z ugotovitvijo, da predmetna nepremičnina s parc. št. 1238 k.o. ... spada v zaščiteno kmetijo stranke z interesom, zaščitena kmetija pa se v prometu v skladu z 18. členom ZKZ ne sme deliti, razen pod pogoji oziroma v primerih, ki so opredeljeni v nadaljevanju tega člena, za kar pa v obravnavani zadevi glede na neprerekane ugotovitve upravnega postopka ne gre.
ZIN člen 5, 28. ZUS-1 člen 2, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-6.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - sklep o ustavitvi postopka - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - pravni interes - zavrženje tožbe
Iz ustaljene novejše sodne prakse Upravnega sodišča (glej npr. sklepe I U 500/2021 z dne 28. 2. 2023, I U 568/2019 z dne 1. 10. 2020 in III U 309/2019 z dne 13. 2. 2020 ter sodbi tega sodišča I U 327/2019 z dne 27. 8. 2020 in I U 945/2017 z dne 10. 4. 2018), ki temelji na odločitvah Vrhovnega sodišča (prim. sklepe I Up 104/2024 z dne 20. 8. 2024, I Up 142/2021 z dne 13. 10. 2021, I Up 27/2021 z dne 1. 9. 2021, X Ips 40/2016 z dne 23. 11. 2016 in X Ips 209/2015 z dne 5. 10. 2016), jasno izhaja stališče, da sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka ne predstavlja akta iz prvega oziroma drugega odstavka 2. člena ZUS-1, s katerim se odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Gre za procesni sklep v smislu drugega odstavka 5. člena ZUS-1, po katerem se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Tudi za izpodbijanje tovrstnih procesnih sklepov pa je potreben pravni interes.
Davčni inšpekcijski nadzor v tožnikovem primeru je bil osredotočen na okoliščine v zvezi z dvigi gotovine za obdobje od začetka leta 2018 do sredine leta 2021 in v zvezi z odhodki v obračunih davka od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 2018-2020. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa povzel ugotovitve davčnega inšpekcijskega nadzora ter navedel razloge in pravne podlage, iz katerih izhaja obstoj pričakovane davčne obveznosti, ter pojasnil, kako je ugotovil višino posameznega davka. Po presoji sodišča je verjetnost, da bo obveznost v določeni višini nastala, tako obrazložena.
ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3. ZPOmK-2 člen 96, 96/1. ZKme-1 člen 61f, 61g.
varstvo konkurence - ravnanje v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji - začasna odredba - odložitvena začasna odredba - ureditvena začasna odredba - neizkazana težko popravljiva škoda - administrativno sankcioniranje pravnih oseb
Prvi odstavek 96. člena ZPOmK-2 izrecno določa, da se administrativna sankcija prisilno izvrši po pravnomočnosti odločbe, s katero je izrečena. Ta določba jasno razmejuje med prostovoljnim plačilom administrativne sankcije v izreku določenem roku in možnostjo prisilne izvršitve, ki je dovoljena šele po nastopu pravnomočnosti odločbe. Vložena tožba v upravnem sporu dejansko odlaga pravnomočnost izpodbijane odločbe do odločitve Upravnega sodišča o vloženi tožbi. S tem tudi ni podana dolžnost plačila administrativne sankcije pred pravnomočnostjo izpodbijane odločbe. Prostovoljno plačilo lahko tožnik opravi že pred pravnomočnostjo odločbe, če se za to sam odloči.
Razlikovanje med prostovoljnim plačilom in prisilno izvršitvijo je pomembno tudi z vidika teka in s tem nastanka zamudnih obresti. Iz argumentacije tožnika izhaja, da bi mu z zapadlostjo administrativne sankcije (po preteku 15-dnevnega roka) začele teči zakonske zamudne obresti, ne glede na to, da prisilna izvršitev še ni možna. To pomeni, da tožnik ni popolnoma zavarovan pred pravnimi posledicami izpodbijane odločbe do nastopa pravnomočnosti le-te, saj mu zaradi določitve kratkega roka za prostovoljno plačilo grozi začetek teka zamudnih obresti še pred pravnomočnostjo odločbe. Sodišče ugotavlja, da navedena argumentacija tožnika seveda drži zgolj v primeru, da izpodbijana odločba ne bi bila odpravljena. V primeru odprave izpodbijane odločbe tudi teka zakonskih zamudnih obresti ne bi bilo, ker odprava deluje ex tunc in bi se štelo, da izpodbijana odločba ni bila izdana. Upoštevajoč navedeno sodišče ugotavlja, da tožnik ima pravni interes za vložitev predloga za izdajo predlagane začasne odredbe, saj se želi izogniti možnemu nastanku obveznosti plačila zamudnih obresti od zneska administrativne sankcije, ki bi začele teči z zapadlostjo obveznosti še pred pravnomočnostjo odločbe v primeru, da bi bila njegova tožba zavrnjena.
Za izdajo odložitvene, kot tudi ureditvene začasne odredbe mora biti izkazano, da bi se z izvršitvijo izpodbijanega akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. 3. točka izreka izpodbijane odločbe ne vsebuje izreka glede zakonskih zamudnih obresti v primeru zamude plačila administrativne sankcije, torej po poteku paricijskega roka. Ta dolžnost tožniku ni naložena z izpodbijano odločbo. Drugi odstavek 96. člena ZDavP-2 določa, da se zamudne obresti, inter alia, ne zaračunavajo od denarnih kazni in glob. Da imajo administrativne sankcije kaznovalno naravo, enako kot denarne kazni in globe, ne more biti sporno. Zakon torej obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti določa za davke in ne za oblike kazni, ki se določijo v denarnem znesku. Vendar to za zavrnitev tožnikovega predloga za izdajo začasne odredbe niti ni relevantno. Sodišče je namreč začasno odredbo zavrnilo iz razloga, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode v skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1. Tožnik nastanek težko popravljive škode utemeljuje izključno s finančnimi posledicami, torej s finančno škodo, vendar takšne trditve niso zadostne za izkazovanje težko popravljive škode v smislu drugega in tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. Kot je poudarilo Vrhovno sodišče, sama finančna škoda, četudi nastane, še ne predstavlja avtomatično težko popravljive škode v pomenu drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Sodišče ugotavlja, da tožnik s trditvami v postopku ni izkazal, da bi mu zatrjevana izgubljena vrednost denarja v primeru povračila vplačane sankcije, niti samo plačilo administrativne sankcije pred pravnomočnostjo izpodbijane odločbe, predstavljal težko popravljivo škodo za njegovo poslovanje. Celo nasprotno, navedel je, da lahko administrativno sankcijo plača v vsakem trenutku. Ob upoštevanju tožnikovega izrazito močnega finančnega položaja, ki ga navaja sam tožnik v tožbi, takšen strošek ne predstavlja težko popravljive škode, saj ne more ogroziti poslovanja tožnika. Pomembno je tudi, da tožnik sam v svojem predlogu navaja, da je dobro stoječa gospodarska družba, ki lahko plača administrativno sankcijo kadarkoli, kar dodatno potrjuje, da mu stroški izgube zamudnih obresti v primeru uspešnega povračila vplačanega zneska administrativne sankcije, ne more predstavljati težko popravljive škode, če mu niti plačilo celotne administrativne sankcije ne predstavlja težko popravljive škode. Ob upoštevanju tožnikovega finančnega položaja, takšen strošek tako ne predstavlja težko popravljive škode v pomenu drugega odstavka 32. člena ZUS-1.
Argumenti o možnosti nastanka škode zaradi nezmožnosti povrnitve polne vrednosti denarja z zakonskimi zamudnimi obrestmi ob morebitni razveljavitvi odločbe se nanašajo na posledice prostovoljnega predčasnega plačila, ki pa je rezultat tožnikove lastne svobodne odločitve in ne zakonske obveznosti. Obveznost plačila je odložena do pravnomočnosti izpodbijane odločbe. Sodišče tudi zavrača tožnikove trditve o finančnem položaju toženke in njeni domnevni nezmožnosti vračila administrativnih sankcij v primeru tožnikovega uspeha v upravnem sporu. Administrativne sankcije so prihodek Republike Slovenije, torej proračuna. Toženka je javna agencija, ki se financira iz državnega proračuna Republike Slovenije, ki zagotavlja sredstva tudi za vračila morebitnih administrativnih sankcij v primeru odprave njenih odločb. Vračilo vplačanih administrativnih sankcij se uveljavlja proti Republiki Sloveniji kot prejemnici teh sredstev.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 3/2-2.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti
Pri sprejemu prosilcev po Dublinski uredbi v Francoski republiki res obstajajo določene težave, ki terjajo nekoliko več osebnega angažmaja prosilcev, te pa še ne predstavljajo takih okoliščin, ki bi v smislu sistemskih pomanjkljivosti preprečevale predaje prosilcev oziroma bi bila podana nevarnost, da bi bili ob predaji podvrženi nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju v smislu 4. člena Listine EU.
omejitev lastninske pravice - začasna odredba - predlog za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - težko popravljiva škoda - odložitvena začasna odredba
Predlagana začasna odredba po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 ni utemeljena, ker Sklep ne predstavlja akta, ki bi ga bilo mogoče izvršiti po določbah ZUP, saj z njim tožniku ni bila naložena nobena obveznost (s Sklepom se je le začel postopek začasne omejitve lastninske pravice), zato izdaja odložitvene začasne odredbe v tem primeru ni mogoča. S predlogom za izdajo začasne odredbe sodišče ni mogoče zahtevati prepovedi izvajanja upravnega postopka, saj vodenje upravnega postopka predstavlja izvajanje pristojnosti upravnega organa.
Zatrjevana težko popravljiva škoda je ostala na podlagi splošnih in pavšalnih trditev, temelječih na hipotetičnih situacijah. Tožnik je našteval dodatna opravila v primeru, da bi se odločil za prodajo stanovanja, ne da bi trdil in dokazal, da stanovanje dejansko prodaja oziroma ga namerava prodati in posledično, da mu dejansko grozijo zatrjevane posledice in da so te takšne, da izpolnjujejo kriterij težko popravljive škode zaradi posega v lastninsko pravico in osebno svobodo. Tudi glede vpliva gradnje SNG Drama na sosednje nepremičnine je zatrjevanje grozeče težko popravljive škode ostalo posplošeno z navedbami hipotetičnih situacij, v katerih bi lahko prišlo do katastrofalne premoženjske škode in občutnega vpliva vpliva na zdravje lastnika, pri čemer v tej zvezi tudi ni bila podana vzročna zveza, saj je gradnja lahko le posledica izdanega gradbenega dovoljenja in ne že izdanega Sklepa.
ZUS-1 člen 28, 28/1, 36, 36/1, 36/1-2. ZUP člen 87.
tožba - rok za vložitev tožbe - pravočasnost tožbe - fikcija vročitve
V primeru vročitve pisanja s fikcijo je za ugotovitev datuma vročitve bistven podatek, kdaj je bilo stranki v njenem hišnem predalčniku puščeno obvestilo o prispeli pošti. Že zakonsko besedilo četrtega odstavka 87. člena ZUP oziroma besedna zveza "z dnem preteka tega roka" namreč kaže na to, da se v primeru neuspelega osebnega vročanja in naslovnikove opustitve, da sam dvigne dokument, šteje, da mu je bil ta vročen na dan, ko se je iztekel rok za njegov prevzem, to je petnajsti dan.
pritožba - postulacijska sposobnost - pritožba, ki jo vloži stranka sama in identična pritožba pooblaščenca
Če odvetnik pritožbo, ki jo je vložila stranka sama, naknadno le dopolni, s tem taka pritožba še ne postane pritožba, vložena po odvetniku. Taka pritožba vsebinsko ostane še vedno pritožba, ki jo je napisala stranka sama, in je zato ni mogoče upoštevati kot dejanje, opravljeno po odvetniku oziroma pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit.
ZBPP člen 40, 40/6. Odvetniška tarifa (2015) člen 18, 18/2.
brezplačna pravna pomoč - nagrada in stroški odvetnika - obračun in izplačilo stroškov nudenja brezplačne pravne pomoči - zamudne obresti - zakonske zamudne obresti - začetek teka zamudnih obresti
Določbo drugega odstavka 18. člena OT je po mnenju sodišča potrebno tolmačiti na način, da je odvetnik upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti bodisi v primeru, če pristojni organ v tridesetih dneh ne odloči o njegovem predlogu (gre torej za neke vrste "molk organa", ko organ v zakonskem roku sploh ne odloči o stroških), bodisi če plačilo računa, ki ga izstavi odvetnik na podlagi izdanega sklepa o stroških, ni izvršeno v predpisanem roku (izplačilo zakonskih zamudnih obresti je torej vezano na zapadlost računa).
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - preganjanje - varna izvorna država
Resno škodo iz 28. člena ZMZ-1 mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Sorodniki tožnika v to kategorijo ne spadajo. Tožnik ni izkazal, da v svoji državi ne bi bil deležen ustrezne zaščite s strani pristojnih državnih organov. Toženka je ugotovila, da je policija v izvorni državi tožnika posredovala v zatrjevanih incidentih, da tudi sodišče deluje in da se je tožnik kazenskemu postopku izognil z odhodom iz države.
To le potrjuje ugotovitve toženke, da tožnik v izvorni državi ni oz. ne bi ostal brez ustrezne zaščite pristojnih organov.