Dejstvo, da je tožena stranka tožnici odredila čas (izmeno), kdaj mora opravljati delo oziroma, da je imela odrejen delovni čas, po katerem je morala delo opravljati, da je tožena stranka njeno delo nadzorovala in da je delo opravljala tudi skupaj z drugo delavko v isti izmeni, izkazuje, da je delo opravljala kot da bi bila v delovnem razmerju. Pri tem je pomembno dejstvo, da je glavna dejavnost tožene stranke prodaja, da je tipično delovno mesto v trgovini prodajalec, na to delovno mesto se je nanašala tudi prijava potreb po delu, ki jo je tožena stranka podala v oglasu, da se je tožnica zglasila zaradi zaposlitve pri toženi stranki in je nato prišlo do sklenitve podjemne pogodbe. Tožnica je opravljala delo v polnem delovnem času (8 ur dnevno oziroma 40 ur tedensko). Tožnica je opravljala delo trgovke s polnim delovnim časom in sredstvi tožene stranke, ki ji je odredila kraj in čas opravljanja dela ter jo nadzorovala, delovno razmerje, do katerega je prišlo na podlagi dejanskega opravljanja tožničinega dela, pa ni zakonito prenehalo, ko ji je tožena stranka ustno prekinila pogodbo, saj ni bil podan noben od zakonskih razlogov in načinov prenehanja, kot so opredeljeni v 75. členu ZDR. Zato je tožničin tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ugotovitev nezakonitosti odpovedi in priznanja vseh pravic iz delovnega razmerja, utemeljen.
odpravnina - regres za letni dopust - pripoznava zahtevka - sodba na podlagi pripoznave - izvensodna poravnava - plača
Pripoznava zahtevka mora biti jasna in nedvoumna, kar pa predložena izvensodna poravnava pravdnih strank ni. V kolikor je sodišče prve stopnje štelo, da gre za pripoznavo vtoževanih zahtevkov za plačilo regresa za letni dopust in plače, bi moralo izdati sodbo na podlagi pripoznave po določilih 316. člena ZPP.
Tožnik je na obravnavi predlagal, da naj sodišče predloženo izvensodno poravnavo upošteva kot pripoznavo tožbenega zahtevka, ki je zajet v poravnavi, pri čemer je tožena stranka sicer izvensodno poravnavo podpisala, ni pa tožniku še ničesar izplačala, čeprav je bilo to dogovorjeno. Tožeča stranka ne more predlagati, da naj sodišče šteje dogovor kot pripoznavo tožbenega zahtevka, tožbeni zahtevek lahko do konca glavne obravnave pripozna le tožena stranka.
STEČAJNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0076816
ZFPPIPP člen 27, 27/4. OZ člen 404, 404/1.
poslovna odškodninska odgovornost – vpis spremembe lastnika v delniški knjigi družbe – solidarna odgovornost aktivnih družbenikov za obveznosti izbrisane družbe – odškodnina – regresna pravica pasivnih družbenikov do aktivnih družbenikov – ustavna odločba U-I-135/2000
„Slabo pravdanje“ tožeče stranke v izvršilnih postopkih za odločitev o tožbenem zahtevku proti toženki ni pravno pomembno. Tedaj ostaja odločilno, da toženka ni izpolnila zaveze iz pogodbe A7, saj ni izvedla prepisa od tožeče stranke kupljenih delnic X d.d. na svoje ime.
S sodbo I Cpg 458/2010 je toženki kot pasivni delničarki izbrisane družbe X d.d. pravnomočno naloženo plačilo tistih zneskov, ki jih je tožeča stranka (zaradi kršitve pogodbe s strani toženke) poravnala upnikom izbrisane družbe X d.d. Torej je določilo 4. točke izreka odločbe U-I-135/00 pravna podlaga za zahtevke toženke (kot pasivne družbenice X d.d.) proti aktivnim družbenikom te družbe, ne pa za zahtevke tožeče stranke proti le-tem. Drugačno tolmačenje 4. točke izreka te ustavne odločbe bi pripeljalo do nevzdržnega rezultata.
ZDR člen 132, 132/1. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije člen 52. ZDR člen 182, 182/1.
odpravnina - jubilejna nagrada - odškodninska odgovornost delavca - pobotni ugovor - inventurni manko
Določilo pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da je tožnik (trgovski poslovodja) odgovoren za inventurni manko, je potrebno razlagati upoštevaje določbo 182. člena ZDR (po kateri je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to škodo dolžan povrniti), ki se nanaša na odškodninsko odgovornost delavca. To pomeni, da poslovodja ne more biti odgovoren za inventurni manko le zaradi tega, ker opravlja dela in naloge poslovodje. Odgovarja le v primeru, če so za to odgovornost kumulativno podani vsi elementi tako imenovanega splošnega civilnega delikta, tudi upoštevaje 182. člen ZDR (protipravno ravnanje, vzročna zveza, nastala škoda, odgovornost).
Tožena stranka ni dokazala vzročne zveze med ravnanjem tožnika in zatrjevano škodo (glede na obseg artiklov je bilo nemogoče, da bi tožnik sam preštel vse artikle ob prevzemu; potekal je tudi t.im. kartonski prevzem blaga, pri katerem se kartonov z artikli ni odpiralo in teh artiklov ni posebej preštevalo; celoten potek prevzema blaga ni bil v izključni pristojnosti tožnika; tožena stranka ni uvedla ustreznega sistema varovanja ...). Tožena stranka ni dovolj konkretizirala nedopustnega ravnanja tožnika, v posledici katerega naj bi prišlo do te škode, ki naj bi jo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti. Tožena stranka je namreč le na splošno navajala dolžnosti, ki bi jih moral tožnik po pogodbi o zaposlitvi izvajati, pa naj jih ne bi, zaradi česar je po njeni trditvi nastal sporni manko. To pomeni, da je tožena stranka opustitev dolžnih ravnanj tožnika dokazovala z inveturnim mankom (torej s posledico zatrjevane opustitve pogodbenih obveznosti tožnika), ne pa s konkretnimi ravnanji tožnika, zaradi katerih naj bi prišlo do ugotovljenega manka. Zato za odškodninsko odgovornost tožnika za vtoževani manko niso podane vse štiri temeljne predpostavke.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-15. Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih člen 6, 6/1, 15, 15/1. ZDR člen 43, 43/1. ZVZD člen 5, 9. OZ člen 171, 171/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepremoženjska škoda - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nasprotje o odločilnih dejstvih - zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih - zagotavljanje varnih delovnih pogojev - soprispevek oškodovanca
Tožnik je trdil, da je podana krivdna odgovornost prvotožene stranke in posledično drugotožene stranke, saj ni poskrbela za varne pogoje dela na odprtih gradbiščih, v skladu s 6/1. člena Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih, ki določa, da je delodajalec dolžan zagotoviti, da so delovna mesta vedno urejena in dostopna, tako da ustrezajo vrsti gradnje in spreminjajočemu se stanju na terenu, vremenskim vplivom in morajo zagotavljati varno izvajanje del, in med drugim delavcem omogoči prosto gibanje po delovišču tako, da je površina tal taka, da omogoča izvajanje vseh predpisanih del (točka 12 citirane Uredbe). V primeru, da se delo opravlja v naklonu, večjem od 45 stopinj, kot je to zatrjeval tožnik, da je delo opravljal pa se dela lahko izvajajo samo v ugodnih vremenskih razmerah in ob zagotovitvi ukrepov za preprečitev zdrsa in padca delavcev v globino (15/1 Uredbe). Zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožnik sam odločil, da bo na dan škodnega dogodka opravljal delo na delovišču in torej da je samovoljno pričel z opravljanjem dela, kljub temu da vremenske razmere niso bile ugodne, ter da pred pričetkom opravljanja del ni preveril stanja terena. V skladu z definicijo delovnega razmerja opravlja delavec delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca, kar pomeni, da je za organizacijo dela, vključno z nadzorom nad izvedbo organizacijskih navodil odgovoren delodajalec. Z vidika zagotavljanja varnih delovnih pogojev pa ZDR (1. odstavek 43. člena) ter ZVZD (5. člen) še posebej nalagata aktivno vlogo delodajalcu.
ZKP člen 18, 18/1, 355, 355/2. KZ-1 člen 58, 58/3.
zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – kazenska sankcija – pogojna obsodba
Obdolženec v pritožbi trdi, da je res vzel dve železni kretniški postavljali, vendar je sklepal, da so za smeti, saj so bile odvržene poleg kontejnerja za smeti. Ta pritožbena navedba predstavlja novoto, saj se je obdolženec pred sodiščem prve stopnje zagovarjal drugače in ni zatrjeval, da je bil v zmoti glede odvzetih predmetov. Res se je tako zagovarjal soobdolženi P.B., vendar je sodišče prve stopnje zagovor slednjega pravilno ocenilo kot neverodostojnega, kot je prepričljivo obrazloženo v 7. točki izpodbijane sodbe. Glede na navedeno obdolženec s takimi pritožbenimi navedbami ne more izpodbiti pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tega ne more spremeniti niti okoliščina, da je bil v obravnavanem obdobju odvisnik od prepovedanih drog, saj je tak njegov zagovor pri dokazni oceni že pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
nastanek taksne obveznosti - vložitev tožbe - postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine - tožba na ugotovitev nedopustnosti izvršbe
Spričo tožničinih navedb, da je v izvršilnem postopku vložila ugovor tretjega, pri čemer je bila napotena na pravdo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, je namreč povsem jasno, da v predmetni zadevi ne gre za situacijo, ki jo predvideva 2. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1. Uporaba tega določila bi prišla v poštev „zgolj“ v primeru, če bi sodišče (na podlagi utemeljenega ugovora dolžnika) razveljavilo sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo, in nadaljevalo postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog.
Ker lastni dohodek, ki ga prejema tožnica (pokojnina), presega minimalni dohodek, tožnica ni upravičena do denarne socialne pomoči.
V času odločanja prvostopnega organa je imela tožnica prihranke na bančnem računu. Prostemu preudarku CSD je prepuščeno, ali bo te prihranke upošteval pri določitvi minimalnega dohodka za pridobitev pravice do varstvenega dodatka. Tožničini prihranki so presegali znesek 500,00 EUR, kar pomeni, da jih je tožena stranka utemeljeno upoštevala pri določitvi lastnega dohodka za pridobitev pravice do varstvenega dodatka. V primeru, da je kasneje prišlo do spremembe na bančnem računu, torej do znižanja lastnega dohodka, pa ima tožnica možnost, da ponovno uveljavlja priznanje pravice do varstvenega dodatka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0005700
ZKP člen 18, 18/1, 95, 95/4, 445.
obvestilo o seji pritožbenega senata – zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – stroški kazenskega postopka – oprostitev plačila stroškov postopka
Obdolženec v pritožbi smiselno izpodbija tudi odločbo o stroških kazenskega postopka, vendar neutemeljeno. Okoliščine, ki jih izpostavlja v pritožbi ne predstavljajo avtomatično razloga za oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka. Oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka je izjema, ko sodišče ugotovi, da bi plačilo stroškov ogrozilo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati. Teh okoliščin sodišče prve stopnje ni ugotovilo, obdolženec v pritožbi jih tudi ne izpostavlja, zato s pritožbo ne more uspeti.
Mednarodna konvencija o začasni ustavitvi ladij člen 1, 3, 3/4, 8, 8/2.
PZ člen 841, 948, 948/1.
začasna zaustavitev ladje - pomorska terjatev - odgovornost za terjatev, povezano z ladjo - zakupno razmerje z lastnikom ladje
Šele v primeru, da ima upnik terjatev (v zvezi z ladjo) do lastnika ladje ali do zakupnika ladje ali do druge odgovorne osebe, ki ni registriran lastnik ladje ali, kot določa PZ v 948. členu, do osebnih dolžnikov lahko uspe z zaustavitvijo ladje zavarovati svojo terjatev. Samo terjatve, ki so jih povzročile zgoraj navedene osebe, oziroma ki so nastale v zvezi z njihovim delovanjem, so lahko pomorske terjatve v smislu PZ in Konvencije.
Dejstva, da obdolženi v času očitanega prekrška ni imel več statusa osebe, ki se ji izvršuje sankcija prepovedi vožnje motornega vozila, prekrškovni organ niti ne izpodbija, nasprotno, iz njegovih navedb je razumeti, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da obdolženi ni storil očitanega prekrška po enajstem odstavku 50. člena ZVoz, saj ni vozil motornega vozila v času sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ker mu je ta sankcija prenehala 28.10.2012, meni pa, da je obdolženi vsekakor storil hujši prekršek glede na določbo četrtega odstavka 23. člena ZPrCP, saj je vozil motorno vozilo brez veljavnega vozniškega dovoljenja (5. točka prvega odstavka ZPrCP), oziroma je kršil 3. točko prvega odstavka 50. člena ZVoz in storil prekršek po osmem odstavku 50. člena istega zakona. Stališče prekrškovnega organa je zmotno. V skladu z določbo drugega odstavka 132. člena ZP-1, se sme sodba o prekršku nanašati samo na osebo, ki je obdolžena, in samo na dejanje, ki je predmet obdolžilnega predloga. To pomeni, da obdolženca ni mogoče spoznati za odgovornega za prekršek, če za takšno dejanje ni bil vložen obdolžilni predlog pristojnega predlagatelja.
Toženec je pravilno v skladu z določbo 39. člena in 406. člena ZPIZ-1 izračunal najugodnejšo pokojninsko osnovo na podlagi 18. letnega povprečja plače oz. zavarovalnih osnov, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do starostne pokojnine. Starostna pokojnina je odmerjena od pravilne osnove. Zato tožničin tožbeni zahtevek na odpravo odločb s katero je toženec tožnici odmeril starostno pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se ji starostna pokojnina odmerila v višini pokojninske osnove.
invalidnost - I. kategorija invalidnosti - II. kategorija invalidnosti - poslabšanje zdravstvenega stanja
Pri tožnici, invalidki II. kategorije invalidnosti, ni prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oziroma do popolne izgube delovne zmožnosti ali do poklicne invalidnosti, zato je tožbeni zahtevek, naj se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, neutemeljen.
ureditev agrarnih skupnosti po ZPVAS – agrarna skupnost kot gospodarsko združenje članov – družbena pogodba civilnega prava – vodenje poslovne dokumentacije – vpogled članov v poslovno dokumentacijo agrarne skupnosti – obveščanje članov
S sklenitvijo sporazuma o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti in sprejemom Pravil agrarne skupnosti, je bila med člani sklenjena družbena pogodba civilnega prava, v kateri imajo družbeniki (člani agrarne skupnosti) skupen namen gospodariti s premoženjem, ki je bilo vrnjeno članom. Zaradi teh značilnosti agrarne skupnosti se lahko kot dispozitivna pravila za zadeve, ki niso urejene v Pravilih agrarne skupnosti, uporabljajo pravila Obligacijskega zakonika o družbeni pogodbi.
ZFPPIPP člen 131, 245, 386, 388. ZPP člen 77, 78. ZIZ člen 64.
postopek osebnega stečaja - poslovna sposobnost stečajnega dolžnika - predmet izvršbe - fiduciarni denarni račun stečajnega upravitelja - prijava terjatve - pravni interes za pritožbo - ugovor tretjega
V skladu z določili 388. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), iz fiduciarnega denarnega računa dovoljeno opravljati samo izplačila za stroške stečajnega postopka in plačila (priznanih) terjatev upnikov. Ker pa upnica svoje terjate v postopku osebnega stečaja nad dolžnikom še ni prijavila, slednja še ni priznana in posledično tudi ne more biti predmet poplačila iz fiduciarnega denarnega računa.
Poslovna sposobnost stečajnega dolžnika je v postopku osebnega stečaja omejena le tako, da slednji ne more sam sklepati pogodb in opravljati drugih pravnih poslov ali dejanj, katerih predmet je razpolaganje z njegovim premoženjem, ki spada v stečajno maso in da brez soglasja sodišča ne more najeti kredita ali posojila ali dati poroštva, odpreti novega transakcijskega ali drugega denarnega računa ali se odpovedati dediščini ali drugim premoženjskim pravicam (386. člen v zvezi s 245. členom ZFPPIPP). Stečajni dolžnik tako po začetku postopka osebnega stečaja ostane poslovno in pravdno sposoben za lastno zastopanje
spor o pristojnosti – kraj storitve kaznivega dejanja
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je za sojenje v obravnavani zadevi pristojno Okrajno sodišče v Novi Gorici. Kot kraj storitve kaznivega dejanja, je potrebno upoštevati kraj naveden v obtožnem predlogu. Ta v opisu očitanega kaznivega dejanja prikrivanja navaja, da je obdolženec ukradeno osebno vozilo „prevzel in ga z namenom prikritja prepeljal preko Mejnega prehoda V. v Republiko Slovenijo“, kar pomeni, da je kot kraj storitve naveden kraj v Republiki Sloveniji. Glede na navedeno Okrajno sodišče v Postojni pravilno navaja, da je pravilna pravna podlaga za presojo o karjevni pristojnosti tretji odstavek 26. člena ZKP. Ker je bil obtožni predlog vložen pri Okrajnem sodišču v Novi Gorici, to pomeni, da je slednje tudi krajevno pristojno za odločanje.
kršitev pravice do izjave – zavrnitev dokaza - vnaprejšna dokazna ocena
Odločitev sodišča, da ne bo izvedlo dokaza z izvedencem medicinske stroke zato, ker zaradi pretiravanja in neresničnih izjav ni moglo slediti izpovedbi tožnice, predstavlja nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, s čemer je tožnici odvzelo pravico do izjave.
izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj – odsvojitev premoženja – nasprotna izpolnitev majhne vrednosti – simbolična vrednost
Tožeča stranka je sicer trdila, da naj bi tožena stranka prejela dolžnikovo (torej njeno) premoženje za nasprotno izpolnitev majhne vrednosti. Vendar pa cena, ki presega polovično ceno ocenjene tržne vrednosti vozil, kot jo zatrjuje tožeča stranka, ne predstavlja majhne vrednosti vozil, saj je majhna vrednost v smislu navedene določbe le simbolična vrednost vozil, o čemer pa v danem primeru ni mogoče govoriti.
Tožbeni zahtevek na vrnitev premičnin oziroma plačilo vrednosti blaga po cenah ob izdaji sodne odločbe, nastane šele z ugoditvijo oblikovalnemu zahtevku na izpodbijanje pravnega dejanja, saj ima šele izguba učinka izpodbitnega dejanja v razmerju med pravdnima strankama za posledico nastanek povračilne obveznosti tožene stranke.