zavrženje nerazumljive in nepopolne vloge - nepoprava vloge - odprava neskladja v izreku sklepa – napačen zapis datuma zavržene vloge
Ker izrek sklepa glede označbe datuma zavržene vloge nasprotuje razlogom, iz spisovnih podatkov pa je razvidno, da je bila predmet odločanja vloga z dne 23.5.2013, je neskladje mogoče odpraviti na drugi stopnji.
oprostitev plačila sodni taks – dohodek – denarna socialna pomoč – pravna oseba – delna oprostitev plačila sodne takse – taksna obveznost za sklep o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila takse
Pritožnik ima za preživljanje mesečno na voljo komaj 250,00 EUR. Na prvi pogled je jasno, da bi plačilo takse v višini 631,00 EUR ta znesek ne le zmanjšalo, ampak ga sploh ne bi več bilo. Ker znesek 250 EUR ne dosega niti dohodka, ki ga kot pogoj za odločanje o upravičenosti do denarne socialne pomoči določa ZSVarPre in znaša trenutno 265,22 EUR, pritožnik tudi obročnega odplačila v tem trenutku ni zmožen.
Taksa za pritožbo zoper sklep s katerim je sodišče zavrnilo pritožnikov predlog za oprostitev plačila takse, v ZST-1 ni predvidena.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - premoženjska škoda - plačilo razlike plače - izgubljeni dobiček - obseg povrnitve premoženjske škode
Če se tožnik (vojak) ne bi poškodoval v delovni nesreči na usposabljanju, bi glede na normalen tek stvari odšel na misijo v tujino. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za izgubljeni dobiček v višini razlike v (bruto) plači utemeljen (168. člen OZ).
oprostitev plačila sodne takse - izjava o premoženjskem stanju – podpis izjave – nepopolna vloga – podpis družinskih članov
Če izjavo o premoženjskem stanju podpiše le prosilec, ne pa tudi njegov družinski član, vloga za taksno oprostitev zgolj zato še ni nepopolna, zaradi česar je ne bi bilo mogoče obravnavati.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1. KZ-1 člen 20, 257, 257/1, 257/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic
Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 110. člena ZDR v zvezi z odpovednim razlogom iz 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Tožnici je očitala, da je kršila obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic iz 1. in 3. odstavka 257. člena v zvezi z 20. členom KZ-1, ker je od takratne direktorice sprejela pooblastilo, da na strani tožene stranke podpiše pogodbo o zaposlitvi za čas po izteku mandata s takratno direktorico za drugo delovno mesto, direktor področja za splošne zadeve, čeprav direktorica takrat do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi ni bila upravičena. Skladno z veljavno pogodbo o zaposlitvi bi bila takratna direktorica upravičena do razporeditve na novo delovno mesto in v tej zvezi do sklenitve nove pogodbe šele po preteku mandata v primeru, če ne bi bila ponovno imenovana za direktorico. Za presojo tožnici očitane kršitve pa je pomembno, da je bila tožnica v času mandata direktorice pooblaščena za nadomeščanje oziroma zastopanje tožene stranke samo v času odsotnosti direktorice, kar pomeni, da je s sklenitvijo takšne pogodbe zlorabila uradni položaj z namenom, da bi drugemu, to je takratni direktorici, pridobila premoženjsko korist, ki se kaže v razliki med plačo (drugo rangirano najvišjo plačo takoj za direktorjem), ki bi jo prejemala po sporni pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto direktor področja - za splošne zadeve, nadzorstvo in kontrolo kakovosti, in plačo, ki bi jo prejemala na delovnem mestu, na katerega bi jo po izteku mandata razvrstil novi direktor. Tožena stranka je zaradi takšne zlorabe uradnega položaja izgubila zaupanje v tožnico. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
ZDR člen 42, 126, 126/1, 126/2, 137, 137/2, 137/7.
plača - plačilo za delo - obveznost plačila - plačilo razlike plače - nadomestilo plače - bolniški stalež - osnova za obračun nadomestila - nadomestilo za čas odsotnosti z dela zaradi izrabe letnega dopusta - delovna uspešnost
Glede na določbe ZDR (ki v čl. 137/7 določa, da v primeru, če s tem ali drugim zakonom oziroma na njegovi podlagi izdanim predpisom ni določeno drugače, delavcu pripada nadomestilo plače v višini njegove povprečne mesečne plače za polni delovni čas iz zadnjih treh mesecev oziroma iz obdobja dela v zadnjih treh mesecih pred začetkom odsotnosti) tožena stranka ni imela pravne podlage za to, da je kot osnovo za nadomestilo plače za izračun višine nadomestila za čas letnega dopusta, praznikov in bolniškega staleža upoštevala le osnovno plačo. Zato je del plače iz naslova uspešnosti (oziroma povečanja urne postavke) potrebno upoštevati tudi pri določitvi osnove za odmero nadomestila za čas odsotnosti z dela zaradi izrabe letnega dopusta, praznikov in bolniškega staleža.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-4. ZPIZ-1 člen 101, 101/1. ZZRZI člen 40, 40/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti - ponudba druge ustrezne zaposlitve
Po določbi 1. odstavka 101. člena ZPIZ-1 mora delodajalec delavcu, ki so mu z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti III. kategorije, ponuditi opravljanje drugega dela na delovnem mestu v skladu z njegovo preostalo delovno zmožnostjo in strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo. Tožena stranka ni ravnala v skladu s prvim odstavkom 101. člena ZPIZ-1 niti v skladu s 1. odstavkom 40. člena ZZRZI, ker tožniku ni ponudila opravljanja drugega dela na delovnem mestu, ki ustreza tožnikovi preostali delovni zmožnosti in usposobljenosti, saj se je v postopku, ki je tekel v socialnem sporu, izkazalo, da je bilo ponujeno delo „učitelja v podaljšanem bivanju“ za tožnika neustrezno. Odprava dokončne odločbe ZPIZ je bistveno vplivala na odločitev o zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, saj je bila prav dokončna odločba ZPIZ podlaga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi invalidnosti. Tožnik je namreč upravičeno odklonil podpis ponujene nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, ki zanj glede na njegovo invalidnost ni bilo ustrezno, ker ni ustrezalo njegovi preostali delovni zmožnosti in usposobljenosti, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana zaradi odklonitve nove pogodbe o zaposlitvi, pa je nezakonita.
V tem sporu je najprej razsodilo sodišče prve stopnje s sodbo, pri čemer je v nadaljevanju presojalo zadevo pritožbeno sodišče, ki je potrdilo prvostopenjsko sodbo, ter na koncu še Vrhovno sodišče RS, ki je v revizijskem postopku razveljavilo tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na to, da je bil nad pravnim prednikom tožene stranke začet stečajni postopek, je potrebno poudariti, da sta tako višje kot vrhovno sodišče odločali o prvostopenjski sodbi po stanju, ko nad pravnim prednikom tožene stranke še ni bil začet stečajni postopek, zato tega vprašanja nista presojali. Tudi sicer navedeni sodišči nista imeli podlage za izdajo sklepa o prekinitvi postopka, saj skladno z določbo 2. odstavka 205. člena o tem odloči samo sodišče prve stopnje.
ZSPJS člen 22.g. Akt o določitvi pogojev, meril in obsegu plačila za povečan obseg dela državnih tožilcev člen 2, 2/2, 6, 7. Zakon o državnih tožilcih člen 19.
povrnitev preveč izplačane plače - javni uslužbenci - plača - državni tožilci - plačilo za povečan obseg dela
Kriterija rešenih dodatnih zadev oziroma opravljenih dodatnih nalog, kot ju določa sklep Državnotožilskega sveta (190 zadev, 2 polna obravnavna dneva ali 4 udeležbe na narokih v tednu), se presojata kumulativno, kar pomeni, da mora tožilec za upravičenost do dodatka za povečan obseg dela presegati določeno državno povprečje po obeh kriterijih. Oba kriterija pa je treba presojati na ravni mesečnega povprečja. Državni tožilec je tako upravičen do plačila delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela, če je v posameznem mesecu rešil več kot 19 zadev ter hkrati opravil več kot 8 polnih obravnavnih dni ali 16 udeležb na narokih.
Na podlagi nepravilnega tolmačenja predpisov in aktov tožeče stranke v zvezi s povečanim obsegom dela državnih tožilcev je bila tožencu v določenem obdobju preveč obračunana in izplačana plača v višini 10 % toženčeve osnovne plače. Toženec je torej brez pravnega temelja prejel določen denarni znesek, zato je ta znesek tožeči stranki dolžan vrniti.
Tožnik je vzel iz skladišča kotno brusilko, čeprav je na delovnem mestu ni potreboval. Ker navedenega orodja ni vrnil nazaj, ga je tožena stranka utemeljeno obdolžila, da si ga je prilastil. Glede tega je tožena stranka s tožnikom opravila razgovor v pisarni direktorice kadrovske pravne službe. Direktorica kadrovske pravne službe je glede očitane kršitve ponudila tožniku obdolžitev pred izredno odpovedjo in vabilo na zagovor ter mu povedala, da bodo zadevo prijavili tudi policiji. V izogib temu ga je seznanila na možnost prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sporazuma. Tožnik se je po seznanitvi s takšnimi razlogi prostovoljno odločil za podpis sporazuma, na podlagi katerega mu je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Pri tožniku kritičnega dne, ko je v pisarni direktorice kadrovsko pravne službe podpisal sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ni bila izkazana nobena napaka volje v smislu določb 45., 46. in 49. členov OZ. V tej zvezi na tožnika tudi ni bil izvajan kakršenkoli pritisk in grožnja, da bi bil primoran iz strahu podpisati takšen sporazum. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev sporazuma ni utemeljen.
ZDR člen 42, 126. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. Kolektivna pogodba za kulturne dejavnosti Republike Slovenije člen 78.c.
plača - obveznost plačila - plačilo za delo - prikrajšanje pri plači – javni uslužbenec - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - izvedensko mnenje - dodatek k plači - strokovni delavec v knjižnicah in zavodih za varstvo premične in nepremične dediščine
Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi ni jasno opredelilo do temeljnih pravnih vprašanj, ki so za odločitev o tožbenem zahtevku odločilnega pomena, čeprav je za pravno presojo relevantne predpise v obrazložitvi sodbe navedlo, ampak je zapisalo le, da v celoti „poklanja vero“ sodnemu izvedencu , katerega mnenje je strokovno in prepričljivo in podano v skladu z zakonskimi določili. V celoti je sprejelo stališča sodnega izvedenca (namesto da bi o pravnih vprašanjih presojalo samo, izvedencu finančne stroke pa prepustilo le izračun prikrajšanja pri plači), ki pa so v nekaterih delih zmotna in jim zato ni mogoče v celoti pritrditi. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.
Skladno z določbo 78.c člena Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti Republike Slovenije (KPK) strokovnim delavcem v knjižnicah in zavodih za varstvo premične in nepremične dediščine pripada dodatek k plači za zahtevnost dela pri obdelavi in dokumentiranju gradiva 0,40 količnika ter za zahtevnost dela pri poslovanju z uporabniki 0,45 količnika. Ta dodatek torej pripada vsem delavcem, ki zasedajo delovna mesta strokovnih delavcev, v enaki (v KPK določeni) višini. Za poslovanje z uporabniki je potrebno šteti tudi delo vodiča po razstavi z obiskovalci. Iz vsebine citirane določbe izhaja, da je dodatek priznan vsem strokovnim delavcem, ki bodisi obdelujejo in dokumentirajo gradivo ali pa poslujejo z uporabniki, po kriteriju delovnega mesta (opisa). Delodajalec ni upravičen v konkretnih primerih ocenjevati, ali je delo na določenem delovnem mestu dovolj zahtevno in selektivno priznavati dodatek strokovnim delavcem. Tožnik, ki je kot vodnik po muzejski zbirki posloval z uporabniki, je bil zato v tem obdobju upravičen do količnika 0,45 po 78.c členu KPK.
ZKP člen 18, 18/1, 355, 355/2. KZ-1 člen 58, 58/3.
zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – kazenska sankcija – pogojna obsodba
Obdolženec v pritožbi trdi, da je res vzel dve železni kretniški postavljali, vendar je sklepal, da so za smeti, saj so bile odvržene poleg kontejnerja za smeti. Ta pritožbena navedba predstavlja novoto, saj se je obdolženec pred sodiščem prve stopnje zagovarjal drugače in ni zatrjeval, da je bil v zmoti glede odvzetih predmetov. Res se je tako zagovarjal soobdolženi P.B., vendar je sodišče prve stopnje zagovor slednjega pravilno ocenilo kot neverodostojnega, kot je prepričljivo obrazloženo v 7. točki izpodbijane sodbe. Glede na navedeno obdolženec s takimi pritožbenimi navedbami ne more izpodbiti pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tega ne more spremeniti niti okoliščina, da je bil v obravnavanem obdobju odvisnik od prepovedanih drog, saj je tak njegov zagovor pri dokazni oceni že pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Toženec je pravilno v skladu z določbo 39. člena in 406. člena ZPIZ-1 izračunal najugodnejšo pokojninsko osnovo na podlagi 18. letnega povprečja plače oz. zavarovalnih osnov, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do starostne pokojnine. Starostna pokojnina je odmerjena od pravilne osnove. Zato tožničin tožbeni zahtevek na odpravo odločb s katero je toženec tožnici odmeril starostno pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se ji starostna pokojnina odmerila v višini pokojninske osnove.
ZP-1 člen 143, 143/1. Uredba o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami člen 15.
stroški hrambe zaseženih predmetov – trenutek, ko obveznost glede plačila kasnejših stroškov hrambe preide z ministrstva, pristojnega za notranje zadeve, na sodišče
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da zgolj zato, ker samo ni izdalo odredbe za zaseg predmeta, pač pa zgolj odredilo vrnitev predmeta – motornega kolesa obdolžencu, ni dolžno kriti nobenih stroškov v zvezi s hrambo le-teh. Glede na določbo 15. člena Uredbe o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami se glede vnaprejšnjega plačila stroškov (torej do kdaj so le-ti breme ministrstva pristojnega za notranje zadeve oziroma od kdaj naprej sodišča) šteje, da so predmeti izročeni pristojnemu sodišču tudi, če so ob predložitvi kazenske ovadbe ostali v hrambi in upravljanju pri policiji. Smiselno to pomeni, da s trenutkom, ko prekrškovni organ vloži obdolžilni predlog na sodišče tudi obveznost glede plačila kasnejših stroškov hrambe preide na sodišče. Zato spadajo med stroške hrambe do katerih plačila je izvršitelj upravičen tudi stroški hrambe, ki so nastali do trenutka, ko mu je bila vročena odredba, da se obdolžencu motorno vozilo vrne.
Ker lastni dohodek, ki ga prejema tožnica (pokojnina), presega minimalni dohodek, tožnica ni upravičena do denarne socialne pomoči.
V času odločanja prvostopnega organa je imela tožnica prihranke na bančnem računu. Prostemu preudarku CSD je prepuščeno, ali bo te prihranke upošteval pri določitvi minimalnega dohodka za pridobitev pravice do varstvenega dodatka. Tožničini prihranki so presegali znesek 500,00 EUR, kar pomeni, da jih je tožena stranka utemeljeno upoštevala pri določitvi lastnega dohodka za pridobitev pravice do varstvenega dodatka. V primeru, da je kasneje prišlo do spremembe na bančnem računu, torej do znižanja lastnega dohodka, pa ima tožnica možnost, da ponovno uveljavlja priznanje pravice do varstvenega dodatka.
prevedba v plačni razred – izplačilo razlike v plači – denarni zahtevek - javna agencija
Tožnica ob prevedbi plače z dnem 1. 8. 2008 ni bila upravičena do zahtevanega višjega količnika plače. Tožnica je prejemala plačo, izračunano skladno z osnovo (količnikom) določeno v pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto samostojni analitik I, ki jo je podpisala, z njo soglašala in tej pogodbi tudi ni ugovarjala, zato je bilo to delovno mesto pravilno prevedeno v delovno mesto farmacevt - delo s citostatiki v 38. plačilni razred. Tožnici je zakonito določen 38. plačilni razred in je zato zahtevek tožnice, ki se nanaša na obdobje od 1. 8. 2008 dalje za ugotovitev pravilnosti prevedbe plače, skladno z novim plačnim sistemom in posledično uveljavljanje razlike v plači, neutemeljen.
ZDR člen 43, 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 179, 179/1, 179/2. ZVZD člen 5.
obveznost zagotavljanja varnih delovnih razmer - odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - odmera višine odškodnine - nepremoženjska škoda
Tožnik se je poškodoval pri delu, ko je hodil po neurejenem gradbišču, poraščenem z visoko travo, v kateri se je nahajala deska, iz katere je štrlel žebelj. Tožnik je kot voznik tovornjaka ob dostavljanju in nalaganju tovora moral pogosto hoditi po različnih deponijah in gradbiščih, kjer je po tleh ležalo veliko nevarnih odpadkov. Iz ocene tveganja za delovno mesto voznika kamiona izhaja, da so kot obvezna osebna varovalna oprema predpisani tudi zaščitni čevlji s kapico, ki prepreči vbod koničastega tujka v nogo. Zato bi tožena stranka morala tožniku zagotoviti zaščitno obutev, ki bi tožnika ščitila pred vbodi koničastega tujka. Ker tega ni storila, je podana njena krivdna odškodninska odgovornost za škodo, ki jo je utrpel tožnik v obravnavani nezgodi.
STEČAJNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0076816
ZFPPIPP člen 27, 27/4. OZ člen 404, 404/1.
poslovna odškodninska odgovornost – vpis spremembe lastnika v delniški knjigi družbe – solidarna odgovornost aktivnih družbenikov za obveznosti izbrisane družbe – odškodnina – regresna pravica pasivnih družbenikov do aktivnih družbenikov – ustavna odločba U-I-135/2000
„Slabo pravdanje“ tožeče stranke v izvršilnih postopkih za odločitev o tožbenem zahtevku proti toženki ni pravno pomembno. Tedaj ostaja odločilno, da toženka ni izpolnila zaveze iz pogodbe A7, saj ni izvedla prepisa od tožeče stranke kupljenih delnic X d.d. na svoje ime.
S sodbo I Cpg 458/2010 je toženki kot pasivni delničarki izbrisane družbe X d.d. pravnomočno naloženo plačilo tistih zneskov, ki jih je tožeča stranka (zaradi kršitve pogodbe s strani toženke) poravnala upnikom izbrisane družbe X d.d. Torej je določilo 4. točke izreka odločbe U-I-135/00 pravna podlaga za zahtevke toženke (kot pasivne družbenice X d.d.) proti aktivnim družbenikom te družbe, ne pa za zahtevke tožeče stranke proti le-tem. Drugačno tolmačenje 4. točke izreka te ustavne odločbe bi pripeljalo do nevzdržnega rezultata.
nadomestitev globe z nalogami v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti – pogoj zdravstvene zmožnosti
ZP-1 nima določbe, ki bi osebam, ki so invalidsko upokojene, zgolj zaradi tega dejstva odrekala pravico, v kolikor izpolnjujejo vse druge pogoje, predlagati nadomestitev globe z opravo nalog v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti.
ZJU člen 23, 25, 79, 79/1, 84. ZUTD člen 190. ZDS člen 73. ZDR člen 47, 47/2, 73.
imenovanje v naziv - pogoj za izvrševanje javnih nalog - res judikata - pravnomočno razsojena stvar - zavrženje tožbe - sprememba delodajalca - javni uslužbenci - prevzem
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je odločalo o zakonitosti odločbe in sklepa Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ter Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, čeprav je predhodno upravno sodišče, v zvezi z zakonitostjo navedenih sklepov, že odločilo s pravnomočno sodbo, da je bil tožnik pravilno in zakonito imenovan v uradniški naziv III. stopnje - podsekretar, bistveno kršilo določila ZPP, saj je obstajala procesna ovira za meritorno sojenje v tej zadevi, ker gre za res iudikata (pravnomočno razsojene stvari). Tožbena zahtevka v obeh pravdah temeljita na isti trditveni podlagi in je zato med tožbenim zahtevkom v tej zadevi in v že pravnomočno razsojeni zadevi, obravnavani pred Upravnim sodiščem RS, podana objektivna identiteta spora. V obeh primerih tožnik na isti trditveni podlagi uveljavlja razveljavitev spornih odločb tožene stranke in imenovanje tožnika v uradniški naziv sekretar. Zato je potrebno tožnikovo tožbo v tem delu zavreči.
ZDR v 73. členu določa, da v primeru prevzema preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja na novega delodajalca po samem zakonu, zato ne predvideva sklepanja novih pogodb. ZUTD, ki se je začel uporabljati 1. 1. 2011, pa je v 190. členu določil, da zavod in Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (tožena stranka) skleneta sporazum o prevzemu delavcev zavoda. V 2. ter 3. členu sporazuma je bilo določeno, da bo zavod k toženi stranki prenesel 3 javne uslužbence ter da bodo, na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi delo nastopili 1. 1. 2011. Tožnik je novo pogodbo o zaposlitvi podpisal. V konkretnem primeru je šlo za prevzem tožnika kot javnega uslužbenca in je morala tožena stranka pri njegovem prevzemu upoštevati določbe ZJU in sicer 23., 25. in 84. člen, Kolektivno pogodbo za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti ter Uredbo o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivih v organih javne uprave in pravosodnih organov. Pri toženi stranki je možno sistemizirati le delovna mesta, ki so določena v navedeni kolektivni pogodbi in Uredbi. To pomeni, da tožena stranka ni mogla dosledno slediti določbi 73. člena ZDR in v celoti ohraniti pogodbe o zaposlitvi, ki jo je imel tožnik sklenjeno z zavodom. Zato ni utemeljen tožnikov zahtevek na ugotovitev, da ima pri toženi stranki sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto podsekretar, ki ga opravlja v nazivu sekretar z 51. plačnim razredom, izročitev nove pogodbe o zaposlitvi in odločbe o imenovanju v naziv sekretar.