odvetniški stroški v postopku prisilne hospitalizacije - odmera nagrade - običajen ali večji obseg dela
Odločanje o odvetnikovi nagradi v postopku prisilne hospitalizacije je odvisno od dejansko opravljenih dejanj v vsakem primeru posebej. Nagrada se praviloma odmeri po 2. točki tar. št. 3101, tar. št. 3100 pa je potrebno uporabiti, kadar dejanske okoliščine kažejo na to, da je bil obseg odvetnikovega dela večji od običajnega.
oprostitev plačila sodni taks – dohodek – denarna socialna pomoč – pravna oseba – delna oprostitev plačila sodne takse – taksna obveznost za sklep o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila takse
Pritožnik ima za preživljanje mesečno na voljo komaj 250,00 EUR. Na prvi pogled je jasno, da bi plačilo takse v višini 631,00 EUR ta znesek ne le zmanjšalo, ampak ga sploh ne bi več bilo. Ker znesek 250 EUR ne dosega niti dohodka, ki ga kot pogoj za odločanje o upravičenosti do denarne socialne pomoči določa ZSVarPre in znaša trenutno 265,22 EUR, pritožnik tudi obročnega odplačila v tem trenutku ni zmožen.
Taksa za pritožbo zoper sklep s katerim je sodišče zavrnilo pritožnikov predlog za oprostitev plačila takse, v ZST-1 ni predvidena.
ZDR člen 42, 126. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. Kolektivna pogodba za kulturne dejavnosti Republike Slovenije člen 78.c.
plača - obveznost plačila - plačilo za delo - prikrajšanje pri plači – javni uslužbenec - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - izvedensko mnenje - dodatek k plači - strokovni delavec v knjižnicah in zavodih za varstvo premične in nepremične dediščine
Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi ni jasno opredelilo do temeljnih pravnih vprašanj, ki so za odločitev o tožbenem zahtevku odločilnega pomena, čeprav je za pravno presojo relevantne predpise v obrazložitvi sodbe navedlo, ampak je zapisalo le, da v celoti „poklanja vero“ sodnemu izvedencu , katerega mnenje je strokovno in prepričljivo in podano v skladu z zakonskimi določili. V celoti je sprejelo stališča sodnega izvedenca (namesto da bi o pravnih vprašanjih presojalo samo, izvedencu finančne stroke pa prepustilo le izračun prikrajšanja pri plači), ki pa so v nekaterih delih zmotna in jim zato ni mogoče v celoti pritrditi. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.
Skladno z določbo 78.c člena Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti Republike Slovenije (KPK) strokovnim delavcem v knjižnicah in zavodih za varstvo premične in nepremične dediščine pripada dodatek k plači za zahtevnost dela pri obdelavi in dokumentiranju gradiva 0,40 količnika ter za zahtevnost dela pri poslovanju z uporabniki 0,45 količnika. Ta dodatek torej pripada vsem delavcem, ki zasedajo delovna mesta strokovnih delavcev, v enaki (v KPK določeni) višini. Za poslovanje z uporabniki je potrebno šteti tudi delo vodiča po razstavi z obiskovalci. Iz vsebine citirane določbe izhaja, da je dodatek priznan vsem strokovnim delavcem, ki bodisi obdelujejo in dokumentirajo gradivo ali pa poslujejo z uporabniki, po kriteriju delovnega mesta (opisa). Delodajalec ni upravičen v konkretnih primerih ocenjevati, ali je delo na določenem delovnem mestu dovolj zahtevno in selektivno priznavati dodatek strokovnim delavcem. Tožnik, ki je kot vodnik po muzejski zbirki posloval z uporabniki, je bil zato v tem obdobju upravičen do količnika 0,45 po 78.c členu KPK.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - premoženjska škoda - plačilo razlike plače - izgubljeni dobiček - obseg povrnitve premoženjske škode
Če se tožnik (vojak) ne bi poškodoval v delovni nesreči na usposabljanju, bi glede na normalen tek stvari odšel na misijo v tujino. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za izgubljeni dobiček v višini razlike v (bruto) plači utemeljen (168. člen OZ).
ZSPJS člen 22.g. Akt o določitvi pogojev, meril in obsegu plačila za povečan obseg dela državnih tožilcev člen 2, 2/2, 6, 7. Zakon o državnih tožilcih člen 19.
povrnitev preveč izplačane plače - javni uslužbenci - plača - državni tožilci - plačilo za povečan obseg dela
Kriterija rešenih dodatnih zadev oziroma opravljenih dodatnih nalog, kot ju določa sklep Državnotožilskega sveta (190 zadev, 2 polna obravnavna dneva ali 4 udeležbe na narokih v tednu), se presojata kumulativno, kar pomeni, da mora tožilec za upravičenost do dodatka za povečan obseg dela presegati določeno državno povprečje po obeh kriterijih. Oba kriterija pa je treba presojati na ravni mesečnega povprečja. Državni tožilec je tako upravičen do plačila delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela, če je v posameznem mesecu rešil več kot 19 zadev ter hkrati opravil več kot 8 polnih obravnavnih dni ali 16 udeležb na narokih.
Na podlagi nepravilnega tolmačenja predpisov in aktov tožeče stranke v zvezi s povečanim obsegom dela državnih tožilcev je bila tožencu v določenem obdobju preveč obračunana in izplačana plača v višini 10 % toženčeve osnovne plače. Toženec je torej brez pravnega temelja prejel določen denarni znesek, zato je ta znesek tožeči stranki dolžan vrniti.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-4. ZPIZ-1 člen 101, 101/1. ZZRZI člen 40, 40/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti - ponudba druge ustrezne zaposlitve
Po določbi 1. odstavka 101. člena ZPIZ-1 mora delodajalec delavcu, ki so mu z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti III. kategorije, ponuditi opravljanje drugega dela na delovnem mestu v skladu z njegovo preostalo delovno zmožnostjo in strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo. Tožena stranka ni ravnala v skladu s prvim odstavkom 101. člena ZPIZ-1 niti v skladu s 1. odstavkom 40. člena ZZRZI, ker tožniku ni ponudila opravljanja drugega dela na delovnem mestu, ki ustreza tožnikovi preostali delovni zmožnosti in usposobljenosti, saj se je v postopku, ki je tekel v socialnem sporu, izkazalo, da je bilo ponujeno delo „učitelja v podaljšanem bivanju“ za tožnika neustrezno. Odprava dokončne odločbe ZPIZ je bistveno vplivala na odločitev o zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, saj je bila prav dokončna odločba ZPIZ podlaga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi invalidnosti. Tožnik je namreč upravičeno odklonil podpis ponujene nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, ki zanj glede na njegovo invalidnost ni bilo ustrezno, ker ni ustrezalo njegovi preostali delovni zmožnosti in usposobljenosti, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana zaradi odklonitve nove pogodbe o zaposlitvi, pa je nezakonita.
ZDR člen 42, 126, 126/1, 126/2, 137, 137/2, 137/7.
plača - plačilo za delo - obveznost plačila - plačilo razlike plače - nadomestilo plače - bolniški stalež - osnova za obračun nadomestila - nadomestilo za čas odsotnosti z dela zaradi izrabe letnega dopusta - delovna uspešnost
Glede na določbe ZDR (ki v čl. 137/7 določa, da v primeru, če s tem ali drugim zakonom oziroma na njegovi podlagi izdanim predpisom ni določeno drugače, delavcu pripada nadomestilo plače v višini njegove povprečne mesečne plače za polni delovni čas iz zadnjih treh mesecev oziroma iz obdobja dela v zadnjih treh mesecih pred začetkom odsotnosti) tožena stranka ni imela pravne podlage za to, da je kot osnovo za nadomestilo plače za izračun višine nadomestila za čas letnega dopusta, praznikov in bolniškega staleža upoštevala le osnovno plačo. Zato je del plače iz naslova uspešnosti (oziroma povečanja urne postavke) potrebno upoštevati tudi pri določitvi osnove za odmero nadomestila za čas odsotnosti z dela zaradi izrabe letnega dopusta, praznikov in bolniškega staleža.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1. KZ-1 člen 20, 257, 257/1, 257/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic
Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 110. člena ZDR v zvezi z odpovednim razlogom iz 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Tožnici je očitala, da je kršila obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic iz 1. in 3. odstavka 257. člena v zvezi z 20. členom KZ-1, ker je od takratne direktorice sprejela pooblastilo, da na strani tožene stranke podpiše pogodbo o zaposlitvi za čas po izteku mandata s takratno direktorico za drugo delovno mesto, direktor področja za splošne zadeve, čeprav direktorica takrat do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi ni bila upravičena. Skladno z veljavno pogodbo o zaposlitvi bi bila takratna direktorica upravičena do razporeditve na novo delovno mesto in v tej zvezi do sklenitve nove pogodbe šele po preteku mandata v primeru, če ne bi bila ponovno imenovana za direktorico. Za presojo tožnici očitane kršitve pa je pomembno, da je bila tožnica v času mandata direktorice pooblaščena za nadomeščanje oziroma zastopanje tožene stranke samo v času odsotnosti direktorice, kar pomeni, da je s sklenitvijo takšne pogodbe zlorabila uradni položaj z namenom, da bi drugemu, to je takratni direktorici, pridobila premoženjsko korist, ki se kaže v razliki med plačo (drugo rangirano najvišjo plačo takoj za direktorjem), ki bi jo prejemala po sporni pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto direktor področja - za splošne zadeve, nadzorstvo in kontrolo kakovosti, in plačo, ki bi jo prejemala na delovnem mestu, na katerega bi jo po izteku mandata razvrstil novi direktor. Tožena stranka je zaradi takšne zlorabe uradnega položaja izgubila zaupanje v tožnico. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
V tem sporu je najprej razsodilo sodišče prve stopnje s sodbo, pri čemer je v nadaljevanju presojalo zadevo pritožbeno sodišče, ki je potrdilo prvostopenjsko sodbo, ter na koncu še Vrhovno sodišče RS, ki je v revizijskem postopku razveljavilo tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na to, da je bil nad pravnim prednikom tožene stranke začet stečajni postopek, je potrebno poudariti, da sta tako višje kot vrhovno sodišče odločali o prvostopenjski sodbi po stanju, ko nad pravnim prednikom tožene stranke še ni bil začet stečajni postopek, zato tega vprašanja nista presojali. Tudi sicer navedeni sodišči nista imeli podlage za izdajo sklepa o prekinitvi postopka, saj skladno z določbo 2. odstavka 205. člena o tem odloči samo sodišče prve stopnje.
Tožnik je vzel iz skladišča kotno brusilko, čeprav je na delovnem mestu ni potreboval. Ker navedenega orodja ni vrnil nazaj, ga je tožena stranka utemeljeno obdolžila, da si ga je prilastil. Glede tega je tožena stranka s tožnikom opravila razgovor v pisarni direktorice kadrovske pravne službe. Direktorica kadrovske pravne službe je glede očitane kršitve ponudila tožniku obdolžitev pred izredno odpovedjo in vabilo na zagovor ter mu povedala, da bodo zadevo prijavili tudi policiji. V izogib temu ga je seznanila na možnost prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sporazuma. Tožnik se je po seznanitvi s takšnimi razlogi prostovoljno odločil za podpis sporazuma, na podlagi katerega mu je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Pri tožniku kritičnega dne, ko je v pisarni direktorice kadrovsko pravne službe podpisal sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ni bila izkazana nobena napaka volje v smislu določb 45., 46. in 49. členov OZ. V tej zvezi na tožnika tudi ni bil izvajan kakršenkoli pritisk in grožnja, da bi bil primoran iz strahu podpisati takšen sporazum. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev sporazuma ni utemeljen.
oprostitev plačila sodne takse - izjava o premoženjskem stanju – podpis izjave – nepopolna vloga – podpis družinskih članov
Če izjavo o premoženjskem stanju podpiše le prosilec, ne pa tudi njegov družinski član, vloga za taksno oprostitev zgolj zato še ni nepopolna, zaradi česar je ne bi bilo mogoče obravnavati.
ZZZPB člen 17.c, 70, 70/1. Pravilnik o natančnejših pravilih za izpolnjevanje obveznosti brezposelnih oseb o določitvi časa prenehanja in znižanja pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti člen 5, 5/1. Pravilnik o načinu in postopku izvajanja nadzora nad izpolnjevanjem obveznosti brezposelnih oseb člen 2, 10, 10/1, 16.
brezposelna oseba - brezposelnost - razpolaga za zaposlitev in delo - dosegljivost - kontrolor - skrbnost pri nadzoru - nadzor - izbris iz evidence brezposelnih oseb
V zaposlitvenem načrtu se je tožnik zavezal, da bo v času dosegljivosti na določenem naslovu sprejemal pisanja in obvestila tožene stranke v obliki poštnih pošiljk in preko mobilnega telefona. Tako opredeljena obveznost tožnika kot brezposelne osebe v zaposlitvenem načrtu pa ne ustvarja dolžnosti kontrolorja, da nadzira dosegljivost na naslovu preko mobilnega telefona. Nadzor se namreč lahko skladno s prvim odstavkom 24. člena Pravilnika o načinu in postopku izvajanja nadzora nad izpolnjevanjem obveznosti brezposelnih oseb (pravilnik o nadzoru) izvaja brez predhodnega obvestila, neposredno pri brezposelni osebi na naslovu, na katerem je dosegljiva.
V tem sporu je bistveno vprašanje, ali je tožnik izpolnil svojo „rezidenčno“ obveznost iz zaposlitvenega načrta. Torej, ali je bil spornega dne dosegljiv na dogovorjenem naslovu. Tožnik trdi, da je bil doma, bistveno za predmetni spor pa je, da ocena, ali je bil glede na potek nadzora oziroma okoliščine, ki izhajajo iz zapisnika o opravljenem nadzoru in izpovedi kontrolorja, tožnik dosegljiv toženi stranki na dogovorjenem naslovu. To bo moral dokazati tožnik upoštevaje temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena, po katerem nosi dokazno breme tisti, ki dejstvo zatrjuje in ne tisti, ki ga zanika. V obravnavanem primeru ima zato tožnik dokazno breme, da je bil spornega dne dosegljiv na dogovorjenem naslovu, čemur se je zavezal na podlagi zaposlitvenega načrta.
vdovska pokojnina - zunajzakonska skupnost - skupno bivanje
Tožnica in pokojni nista skupaj prebivala v obdobju zadnjih treh let oziroma v zadnjem letu pred njegovo smrtjo. Med njima torej v tem času ni bilo življenjske skupnosti. Zaradi neobstoja zunajzakonske skupnosti tožnica ni upravičena do vdovske pokojnine (114. člen ZPIZ-1).
ZGD-1 člen 72.a, 72.a/8. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 256, 256/3, 256/3-2.
prenos podjetja na podjetnika prevzemnika - subsidiarna odgovornost - nadomestilo plače
Po prenehanju delovnega razmerja pri toženki je prišlo do prenosa toženkinega podjetja na podjetnika prevzemnika (A.A. s.p.). Skladno z 8. odstavkom 72.a člena ZGD-1 podjetnik z vsem svojim premoženjem odgovarja za obveznosti, ki so mu nastale v zvezi s podjetjem pred vpisom prenosa podjetja v Poslovni register Slovenije, če jih ne izpolni podjetnik prevzemnik. A.A. ni izpolnila vtoževanih obveznosti, ki so nastale pred vpisom prenosa podjetja nanjo, zato je podana subsidiarna odgovornost toženke za vtoževane terjatve.
Čeprav tožnica v določenem obdobju ni imela urejenega bolniškega staleža, ji nadomestilo plače za ta čas pripada že zaradi dejstva, ker je bila v tem času zaposlena pri toženi stranki. Tožnica je za navedeno obdobje upravičena do plačila, kakršnega bi prejemala, če bi delala in ne do nadomestila zaradi začasne zadržanosti od dela zaradi bolezni.
Če je pogodbeni predmet izdelava in gradnja opreme v obstoječo zgradbo, potem takšne pogodbe ni mogoče pravno kvalificirati kot gradbene pogodbe, temveč kot podjemno pogodbo.
Izvajalec ima pravico do plačila za dela, ki jih je moral opraviti namesto pogodbenih del zaradi spremembe naročnikovih navodil.
spor o pristojnosti – kraj storitve kaznivega dejanja
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je za sojenje v obravnavani zadevi pristojno Okrajno sodišče v Novi Gorici. Kot kraj storitve kaznivega dejanja, je potrebno upoštevati kraj naveden v obtožnem predlogu. Ta v opisu očitanega kaznivega dejanja prikrivanja navaja, da je obdolženec ukradeno osebno vozilo „prevzel in ga z namenom prikritja prepeljal preko Mejnega prehoda V. v Republiko Slovenijo“, kar pomeni, da je kot kraj storitve naveden kraj v Republiki Sloveniji. Glede na navedeno Okrajno sodišče v Postojni pravilno navaja, da je pravilna pravna podlaga za presojo o karjevni pristojnosti tretji odstavek 26. člena ZKP. Ker je bil obtožni predlog vložen pri Okrajnem sodišču v Novi Gorici, to pomeni, da je slednje tudi krajevno pristojno za odločanje.
Dejstvo, da je tožena stranka tožnici odredila čas (izmeno), kdaj mora opravljati delo oziroma, da je imela odrejen delovni čas, po katerem je morala delo opravljati, da je tožena stranka njeno delo nadzorovala in da je delo opravljala tudi skupaj z drugo delavko v isti izmeni, izkazuje, da je delo opravljala kot da bi bila v delovnem razmerju. Pri tem je pomembno dejstvo, da je glavna dejavnost tožene stranke prodaja, da je tipično delovno mesto v trgovini prodajalec, na to delovno mesto se je nanašala tudi prijava potreb po delu, ki jo je tožena stranka podala v oglasu, da se je tožnica zglasila zaradi zaposlitve pri toženi stranki in je nato prišlo do sklenitve podjemne pogodbe. Tožnica je opravljala delo v polnem delovnem času (8 ur dnevno oziroma 40 ur tedensko). Tožnica je opravljala delo trgovke s polnim delovnim časom in sredstvi tožene stranke, ki ji je odredila kraj in čas opravljanja dela ter jo nadzorovala, delovno razmerje, do katerega je prišlo na podlagi dejanskega opravljanja tožničinega dela, pa ni zakonito prenehalo, ko ji je tožena stranka ustno prekinila pogodbo, saj ni bil podan noben od zakonskih razlogov in načinov prenehanja, kot so opredeljeni v 75. členu ZDR. Zato je tožničin tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ugotovitev nezakonitosti odpovedi in priznanja vseh pravic iz delovnega razmerja, utemeljen.
Izpodbijana odločba je sklep, s katerim je izvenobravnavni senat ugodil pritožbi obdolženca vloženi zoper sklep preiskovalne sodnice, s katerim je zoper njega uvedla preiskavo. Zoper tako odločitev ni pritožbe, ker gre za sklep, izdan na drugi stopnji (399. člen ZKP).
ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-1, 67. Uredbo (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 5. Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo znotraj Evropske skupnosti člen 40.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - avstrijski nosilec zavarovanja - ugotavljanje pogojev za priznanje pravice - nacionalna zakonodaja
Zakonodaja, ki se uporablja pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, konkretno pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine, je nacionalna zakonodaja. Glede pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine se uporablja določba 67. člena ZPIZ-1 oziroma pri avstrijskem nosilcu zavarovanja avstrijska zakonodaja. Avstrijski nosilec zavarovanja je tožnikovo zahtevo in vso dokumentacijo tožencu odstopil prav zato, da bo po lastnih predpisih odločil, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
Pri tožniku, ki ima težave s hrbtenico in ugotovljene obrabne spremembe, diskretno krajšo levo spodnjo okončino, omejeno gibljivost kolčnih sklepov ter znake za utesnitev v desnem ramenu, ponavljajoč bronhitis in povišan krvni tlak, ni mogoče ugotoviti popolne nezmožnosti za delo. Tudi avstrijski nosilec zavarovanja pri tožniku ni ugotovil popolne nezmožnosti za delo, pač pa, enako kot toženec, preostalo delovno zmožnost. Tožnik je tako invalid III. kategorije, zato nima pravice do invalidske pokojnine.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - DENACIONALIZACIJA - NEPRAVDNO PRAVO
VSM0022085
ZDen člen 3. ZIKS člen 145. ZNP člen 37. ZPP člen 286, 286/1. ZPSP ZSNČ člen 2. Zakon o zaplembi imovine in opravljanju zaplembe člen 28. Odlok AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem opravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile člen 1, 1/1, 1/1-1, 1/1-2, 1/1-3.