izvršba za izterjavo nedenarne terjatve - ugovor po izteku roka - služnost hoje in vožnje
Sodišče prve stopnje se je pri tem pravilno oprlo na izvršiteljevo poročilo z dne 19. 5. 2011, iz katerega jasno izhaja, da je bil sporni betonski zid odrezan na nivo služnostne poti in da je dolžnik odstranil določene ovire, še vedno pa je bil le delno omogočen prehod po služnostni poti. Iz izvršilnega naslova namreč jasno izhaja, da sta dolžnika dolžna ne le odstraniti betonski zid, temveč upniku omogočiti, da ta neovirano izvaja soposest hoje in vožnje preko parc. št. X do dovozne poti.
ZMEPIZ člen 45, 45/2, 49, 49/1. ZPIZ-1 člen 191, 191/1, 192.
starostna pokojnina - odmera - prispevki
Tožnica je bila v spornem obdobju vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prav tako so bili za to obdobje plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zato je tožničin tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici na novo odmeriti višino starostne pokojnine, s tem da bo tožena stranka upoštevala vključenost v obvezno zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ tudi v spornem obdobju, utemeljen.
ZSReg člen 5, 5/1, 5/1-4. ZGD-1 člen 295, 295/2, 398.
ničnost sklepov skupščine – učinek razveljavljenega sklepa – vpis sodbe o zavrnitvi tožbenega zahtevka na ničnost sklepov – vpis po uradni dolžnosti
Odločitev o veljavnosti sklepov izpodbijane skupščine nima oblikovalnega učinka na korporacijska razmerja subjekta vpisa v sodnem registru.
Vpis sodbe o ugotovljeni ničnosti sklepa je predviden zato, ker zaradi ugotovljene ničnosti ni več podlage za vpis sklepa v sodnem registru. Vsebina sklepa se tako po uradni dolžnosti vpiše v register „le“, če gre za sodbo, s katero se sklep ugotovi za ničnega ali se razveljavi. Če pa je sodišče zavrnilo tožbo, v sodni register ne vpiše ničesar.
Pri tožnici še ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Izvedenec psihater je pri tožnici postavil diagnozo anksiozno depresivna motnja in čustveno neuravnovešene osebnostne motnje. Ugotovil je, da tožnica biva v izjemno neugodnih socialnih razmerah, ter da v prvi vrsti potrebuje socialno pomoč, ureditev stanovanjskih razmer, pomoč Centra za socialno delo in rešitev premoženjskega stanja ter tudi psihiatrično zdravljenje, v smislu zdravljenje anksiozno depresivne motnje, s sočasno pomočjo pri reševanju socialnega vprašanja. Pri tožnici je zaradi posledic bolezni tako podana III. kategorija invalidnosti.
Sporazuma o socialnem zavarovanju (tako z RH in BiH) se ne nanašata na pridobitev pravice do denarnega nadomestila iz invalidskega zavarovanja in ne dajeta pravne podlage, da se v primeru ugotovljene preostale delovne zmožnosti pri pridobitvi denarnega nadomestila iz invalidskega zavarovanja seštevajo zavarovalne dobe, kar pomeni, da v tožničinem primeru v pokojninsko dobo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi III. kategorije invalidnosti ni možno upoštevati dobe, dopolnjene v Republiki Hrvaški in dobe, dopolnjene v Republiki Bosni in Hercegovini. Tožnica ima v Republiki Sloveniji in Republiki Črni Gori skupaj dobre 4 leta pokojninske dobe in tako kot invalid III. kategorije invalidnosti po določbi 67. člena ZPIZ-1 ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost. Zato tožničin tožbeni zahtevek za odpravo odločb toženke ter za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in posledično priznanje pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.
izbris družbe iz sodnega registra brez likvidacije - poslovni naslov - preklic dovoljenja za poslovanje na naslovu
Subjekt vpisa niti ne trdi, da bi imel sklenjeno kakšno najemno ali drugačno pogodbo, zato je dovoljenje v aktih, na katere se sklicuje subjekt vpisa, pravno mogoče opredeliti le kot dovoljenje do preklica. Preklic je enostranska izjava, ki jo lahko lastnik nepremičnine načeloma poda kadarkoli. Pritožnik s sklicevanjem na listine, ki izvirajo iz obdobja pred izjavo o preklicu dovoljenja, ne more izkazati, da ima na naslovu dovoljenje za poslovanje.
izredna denarna socialna pomoč - dodeljevanje in izplačevanje denarne socialne pomoči
Ker tožnik izredne denarne socialne pomoči in dodeljenih sredstev (v višini 150,00 EUR) ni porabil za namen adaptacije stanovanja, torej za namen, za katerega mu je bila namenjena, je to razlog, zaradi katerega glede na 3. odstavek 31. c člena ZSV, tožnik ni upravičen do nove izredne denarne socialne pomoči 18 mesecev. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek iz tega naslova neutemeljen.
brezposelnost - denarno nadomestilo - osnova za odmero - invalidnost II. kategorije - povprečna plača - nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu - delavec invalid
Določba drugega odstavka 61. člena ZUTD (po kateri se v osnovo za odmero denarnega nadomestila za brezposelnost upošteva povprečna plača, prejeta za zadnjih osem mesecev, če je zavarovanec v obdobju osem mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti prejemal nadomestilo plače v skladu s predpisi o delovnih razmerjih, zdravstvenem zavarovanju, pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali zavarovanju za starševsko varstvo; če je zavarovanec prejemal plačo krajše obdobje, se za manjkajoče mesece upošteva prejeto denarno nadomestilo) ureja le primere, ko zavarovanec v obdobju osmih mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti ne prejme osmih plač. Tožniku so bile v obdobju osmih mesecev pred nastankom brezposelnosti dejansko izplačane plače. Zato v obravnavanem primeru ne gre za dejanski stan iz določbe drugega odstavka 61. člena ZUTD. Posledično tožnikov tožbeni zahtevek na vštevanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu v osnovo za odmero pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost, ni utemeljen.
Ker je prva tožnica vložila tožbo zoper dokončno odločbo toženca po izteku 30 dnevnega roka, jo je bilo treba kot prepozno zavreči. Prva tožnica je sicer znotraj roka za vložitev tožbe priporočeno po pošti poslala tožbo, vendar na naslov toženca - Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ne pa na sodišče. Toženec je nato pošiljko - tožbo sodišču odstopil neposredno. To pa je bilo nedvomno po izteku 30 dnevnega roka in torej prepozno.
obveznost plačila - sklep o izvršbi - razveljavitev sklepa - plača - zadrževanje in pobot izplačila plače
Tožena stranka je tožniku v vtoževanem obdobju odtegovala od njegove plače iz naslova preživnine določene zneske. Tožena stranka je kot pravno podlago za odtegovanje navedenih zneskov upoštevala sklep o izvršbi, ki pa je bil po ugovoru tožnika kot dolžnika v izvršilnem postopku s sklepom razveljavljen, predlog za izvršbo in zavarovanje pa v celoti zavrnjen. S tem je odpadla pravna podlaga, v zvezi s katero je tožena stranka tožniku v omenjenem obdobju odtegovala sporne zneske od plače. Ker je tožena stranka kljub navedenemu nadaljevala z odtegovanjem mesečnih zneskov od tožnikove plače, ne da bi za to imela pravno podlago, je tožnikov zahtevek na povrnitev neupravičeno odtegnjenih zneskov utemeljen.
ZDR v 136. členu določa, da lahko delodajalec zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih, pri čemer so vsa določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila, neveljavna. Delodajalec svoje terjatve do delavca brez njegove pisnega soglasja ne sme pobotati z obveznostjo plačila, delavec pa soglasja ne more dati pred nastankom delodajalčeve terjatve. Ker tožnik ni pisno soglašal s pobotanjem svoje obveznosti do tožene stranke in ker zadržanje tožnikove plače ni temeljilo na primerih, ki bi bili določeni z zakonom, je tožnikov zahtevek za plačilo nezakonito zadržanega zneska plače utemeljen.
ZJU člen 22, 39, 39/2. ZPP člen 8, 339, 339/1. ZSPJS člen 2e.
vojska - akt vodenja in poveljevanja - plačilo za dejansko opravljeno delo - sodno varstvo - dokazna ocena - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - zavrženje tožbe
Ukaz Generalštaba Slovenske vojske je akt vodenja in poveljevanja, pri čemer ugovori ne zadržijo izvršitve sprejetega akta, in zoper takšen ukaz tudi ni sodnega varstva. Zato je tožba tožnika v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek za odpravo ukaza potrebno zavreči.
V primeru, če komisija za pritožbe ne odloči v roku iz drugega odstavka 39. člena ZJU o ugovoru zoper odločitev, daje zakon javnemu uslužbencu možnost vložitve tožbe v 30 dneh od poteka roka za odločitev Komisije za pritožbe, kar pa ne pomeni, da je to edini rok, v katerem lahko vloži tožbo. Sodni presoji je v takem primeru podvržen tudi sklep komisije za pritožbe, ne glede na to, ali komisija odloči v 30 dnevnem roku ali po poteku tega roka. Zato ima javni uslužbenec pravico vložiti tožbo v roku 30 dni od vročitve sklepa komisije, tudi če ta ni odločala v roku. Ne gre za to, da bi se s kasnejšo odločitvijo Komisije za pritožbe javnemu uslužbencu odprl nov rok za pritožbe, ampak za to, da zakon javnemu uslužbencu v primeru prekoračitve roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU daje dve možnosti za vložitev tožbe. Tožnik je po prejemu odločitve pritožbenega organa (komisije za pritožbe), tožbo vložil pravočasno, zato je o tožbenem zahtevku glede teh odločb potrebno odločiti po vsebini.
Tožnik ni imel dovoljenja osebne zdravnice za udeležbo na atletskih igrah, ki se jih je udeležil kot aktivni tekmovalec in pri tem zapustil kraj bivanja. Tudi če bi tožnik osebno zdravnico obvestil o nameravani udeležbi na igrah, mu ta dovoljenja ne bi dala. Po določbi 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ) mora osebni zdravnik, imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija zavarovancu dati navodila o ravnanju v času bolniškega staleža. Delavec se mora držati navodil zdravnika, zato da bo zdravljenje čim krajše in v skladu s predpisano terapijo in se vzdržati vseh ravnanj, ki bi lahko vplivala na podaljševanje zdravljenja oziroma poslabšanje zdravstvenega stanja in s tem na delovno zmožnost delavca. Delavec krši svoje pogodbene obveznosti, če zlorablja odsotnost z dela zaradi bolezni. POZZ nalagajo delavcu obveznost predhodne odobritve osebnega zdravnika za zapustitev kraja bivanja. Ker tožnik za udeležbo na atletskih igrah ni imel izrecnega dovoljenja osebne zdravnice, je podan razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 8. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR.
predlog vrhovnega državnega tožilstva za odložitev izvršitve odločbe - postopek odločanja po ziz - smiselna uporaba določb o odlogu na predlog tretjega - predlog za odlog pred začetkom izvršilnega postopka - težko nadomestljiva škoda - kršitev razpravnega načela
Predlog za odlog ali prekinitev izvršbe po 20. členu ZDT-1 je lahko vložen le v izvršilnem postopku in se za odločanje o njem uporabljajo določbe 7. poglavja ZIZ.
Določba 20. člena ZDT-1 ne daje pravne podlage za ukrep, ki bi ga lahko zahteval državni tožilec tudi pred začetkom sodnega (izvršilnega) postopka.
OZ člen 131, 131/1, 131/2, 150, 171, 179, 179/1, 179/2. ZDR člen 184. Pravilnik o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen člen 4, 4/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - nepremoženjska škoda - soprispevek - odmera višine odškodnine
Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu „poslovodja prodajalne“. Pred odprtjem trgovine je prevzel blago, ki ga je dostavil prevoznik tožene stranke. Tožnika je pred vhodom v trgovino čakal voziček, na katerem so bili naloženi zaboji blaga. Zaboji so bili naloženi v višini preko 2 metrov. Ko je tožnik prijel najvišji zaboj, da bi voziček razložil, mu je zaradi velike teže spodvilo roko. Ker zaboja ni mogel kontrolirano dvigniti in odložiti, se je cela vrsta zabojev nagnila ter mu stisnila levo roko. Protipravno ravnanje tožene stranke kot element odškodninskega delikta je podano, ker je višina zabojev dosegala najmanj dva metra. Višina zabojev je namreč znatno presegala tožnikovo višino (1,82 m), kar pomeni, da je bilo blago na dostavni voziček naloženo v nasprotju s predpisi o varnosti in zdravju pri delu, zato tožnik ni mogel varno razložiti zabojev. Višina 2 metra ni obvladljiva višina, v kolikor se upošteva, da je moral tožnik s te višine dvigniti zaboj, ki je bil težak od 20 do 24 kg. Zato je podana krivdna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Tožnik je tudi sam prispeval k nastanku nezgode, ker je ravnal v nasprotju s tisto skrbnostjo za lastno varnost, ki se lahko pričakuje od vsakega delavca, ko zaboja ni dvignil, temveč ga je potegnil k sebi, pri tem pa se je celoten stolpec z zaboji nagnil k tožniku ter stisnil tožnikovo roko. Tožnikov soprispevek k nastanku škode znaša 40%.
vzajemno neizpolnjena dvostranska pogodba - odstop od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe – ugotovitvena tožba – ugotovitev obstoja lastninske pravice – izločitvena pravica – dajatveni zahtevek na uveljavljanje izločitvene pravice
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka tožeči ni izročila posesti na spornih nepremičninah niti ji ni izročila zemljiško knjižnega dovolila za vpis lastninske pravice na spornih nepremičninah. Tožena stranka torej svoje obveznosti ni izpolnila niti delno, tožeča stranka pa navaja, da je svojo obveznost plačila kupnine že izpolnila: če ne v celoti pa vsaj delno. Ob takem dejanskem stanju pa ne gre za situacijo, ki jo ureja določilo 2. odstavka 24. člena ZFPPIPP.
Po ZFPPIPP je dopusten le zahtevek na ugotovitev obstoja lastninske pravice, ne pa zahtevek na ugotovitev obstoja izločitvene pravice. Izločitvena pravica je pravica lastnika stvari ali imetnika druge premoženjske pravice, da se iz stečajne mase izloči premoženje, ki ne pripada stečajnemu dolžniku. To pa je dajatveni zahtevek.
zavarovanje davčne obveznosti - izvršba na delež družbenika v družbi
Po 208. členu ZDavP-2 je (davčna) izvršba dovoljena na deležu družbenika (če davkov ni bilo mogoče izterjati iz dolžnikovih prejemkov, sredstev na računih, terjatev ali iz dolžnikovega premičnega premoženja). Ker je delež družbenika lahko predmet izvršbe, je glede na določbo 241. člena ZIZ, dovoljeno tudi zavarovanje ob pogoju, da sredstvo zavarovanja dopušča ZIZ ali kakšen drug zakon. V konkretnem primeru to sredstvo dopušča ZDavP-2 v 113. členu. ZDavP-2 tako upniku nedvomno daje pravico za vložitev predloga za zavarovanje z zastavno pravico na deležu družbenika.
ZD člen 203. ZIZ člen 24, 24/3, 24/4. ZPP 224, 224/1.
dedovanje - nadaljevanje postopka z dolžnikovim dedičem - posebna pravila o dokazu prehoda obveznosti - ugotovitvena sodba v pravdi - javna listina - pomen smrtovnice
V pravni teoriji in sodni praksi je usklajeno stališče, da mora biti prehod obveznosti na dediča izkazan s sklepom o delovanju.
Če se prehod zapustnikove terjatve oziroma dolga na dediča ne more dokazati s sklepom o dedovanju (ni bilo zapuščinske obravnave, ker ni bilo zapuščine, ali je bilo v zapuščini samo premično premoženje, dediče pa niso zahtevali obravnave, se lahko pravno nasledstvo dokaže s sodbo iz pravde na ugotovitev, da je zapustnikov dolg prešel na dediča.
Tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do dela vdovske pokojnine po 1. alinei 1. odstavka 110. člena ZPIZ-1, saj bi morala do smrti zavarovanca dopolniti 53 let. Tožnica je bila ob moževi smrti stara 42 let in 5 mesecev.
Tožnica je bila razvrščena v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni. Glede na datum smrti zavarovanca tožnica v času smrti še ni bila popolnoma nezmožna za delo, niti ni to postala v enem letu po zavarovančevi smrti, zato ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do dela vdovske pokojnine po 2. alinei 1. odstavka 110. člena ZPIZ-1. Ker tožnica s pokojnim zavarovancem ni imela skupnih otrok, do katerih bi obstajala dolžnost preživljanja, ni izpolnjen pogoj določen v 3. alinei 1. odstavka 110. člena ZPIZ-1.
Ker tožnica v času zavarovančeve smrti ni imela lastnosti zavarovanca, bi lahko pravico pridobila, če bi do zavarovančeve smrti dopolnila starost 48 let oziroma bi nastopila čakalno dobo, če bi do zavarovančeve smrti upoštevaje 2. odstavek 421. člena ZPIZ-1 dopolnila 44 let. Tudi ta pogoj ni izpolnjen, kajti na dan moževe smrti je bila tožnica stara 42 let in 5 mesecev. Ker tožnica pogojev za pridobitev vdovske pokojnine in s tem pogojev za pridobitev oziroma odmero dela vdovske pokojnine po 4. odstavku 123. člena ZPIZ-1 v zvezi s 110. členom ZPIZ-1 ne izpolnjuje, njen tožbeni zahtevek, da se ji prizna pravica do dela vdovske pokojnine, ni utemeljen.
Prehodna določba ZPIZ-1 v 398. čl. določa, da ne glede na določbe 1. odst. 36. člena ZPIZ-1 v prehodnem obdobju znaša minimalna starost in pokojninska doba za pridobitev pravice do starostne pokojnine za ženske v letu 2011 57 let starosti in 37 let in 6 mesecev pokojninske dobe. Ker tožnica ne izpolnjuje niti teh minimalnih pogojev, je tožničin tožbeni zahtevek za priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine neutemeljen.
plačilo razlike plače - obveznost plačilo - dejansko opravljeno delo
Skladno z 42. členom ZDR mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljano delo. Ker je tožnik dejansko opravljal delo vodje sektorja, je upravičen do plačila za to delo, zato mu je tožena stranka za sporno obdobje dolžna izplačati razliko med prejetim plačilom po obeh pogodbah o zaposlitvi, sklenjenih za delovno mesto „strokovni sodelavec - asistent za poslovanje s finančnimi institucijami“ in plačo za opravljeno delo (delo vodje sektorja odnosov s finančnimi institucijami).
Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi plačila plač, povrnitve stroškov prehrane, plačila odpravnine ter odškodnine za izgubljeno plačo, za čas odpovednega roka in v tožbi podala še predlog za oprostitev plačila sodnih taks ter navedla, da je brez premoženja, da z možem prejemata nizki plači in da preživljata dva mladoletna otroka. Hkrati pa ni predložila odločbe pristojnega organa, da prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke in zakona, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev ter tožeča stranka tudi ni predložila izjave o premoženjskem stanju oziroma izpolnjenega obrazca za to izjavo. Po določbi 3. odstavka 12. člena ZST-1 se s predlogom za oprostitev plačilnih taks, ki mu ni priložena izjava o premoženjskem stanju na predpisanem obrazcu, sodišče ravna kot z nepopolno vlogo, kar pomeni, da izjava o premoženjskem stanju ni le dokaz, temveč predstavlja sestavni del vloge in s tem tudi del trditvene podlage, na temelju katere sodišče odloči, ali so podani pogoji za oprostitev plačila sodne takse. Sodišče prve stopnje zato ni postopalo pravilno, ko tožeče stranke, v skladu s 3. odstavkom 12. člena ZST-1 ni pozvalo k predložitvi izjave o premoženjskem stanju, temveč je takoj odločilo, da ni zadostila trditvenemu bremenu, glede okoliščin, iz katerih bi izhajala opravičenost do taksne oprostitve.