sodne takse - oprostitev plačila - individualni delovni spor - vračilo stroškov izobraževanja - prehodne in končne določbe
Za postopek v individualnih delovnih sporih premoženjske narave ZST-1 ni določal obveznosti plačila sodnih taks. Obravnavani individualni delovni spor je premoženjske narave, saj se nanaša na plačilo stroškov izobraževanja. Šele s spremenjenim ZST je bila določena obveznost plačila sodnih taks v postopku o individualnih delovnih sporih premoženjske narave (11. člen ZST-1B). V 26. členu ZST-1B (prehodna in končna določba) je določeno, da se takse za postopke in dejanja, glede katerih je nastala taksna obveznost do uveljavitve tega zakona, plačujejo po dosedanjih predpisih in dosedanji tarifi. Tožena stranka torej v obravnavani zadevi, v kateri se je postopek začel v letu 2009, ni zavezanec za plačilo sodne takse za pritožbo zoper sodbo, zato tožena stranka tudi nima pravnega interesa za vložitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks, saj takse za pritožbo ni dolžna plačati.
PRAVO DRUŽB – KORPORACIJSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0076814
ZGD-1 člen 3, 3/6, 7, 7/1, 672. OZ člen 395, 395/1.
podjetnik posameznik - odgovornost podjetnika za obveznosti - prenos podjetja na novo družbo - pasivna legitimacija
Tudi v primeru, če bi tožbo zaradi plačila terjatve zoper podjetnika vložila še pred prenosom podjetja na novo družbo, sodišče v določbi 672. člena ZGD-1 ne bi imelo podlage, da zaradi prenosa podjetja na novo družbo upničin zahtevek zoper podjetnika zavrne. Zato tudi v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ugovoru zgrešene pasivne legitimacije pravilno ni sledilo.
Po določbi 9. točke 1. odstavka 44. člena ZDoh-2 se odpravnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je predvidena kot pravica iz delovnega razmerja in izplačana delavcu pod pogoji, ki jih določa ZDR, v višini odpravnine, ki jo je delodajalec dolžan izplačati na podlagi določbe 109. člena ZDR, ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja. Ne glede na to pa je takšna odpravnina po navedeni določbi ZDoh-2 obdavčena z dohodnino v celoti, če je izplačana delavcu, ki sklene novo pogodbo o zaposlitvi pri istem delodajalcu ali pri osebi, ki je z delodajalcem povezana oseba, ali če je izplačana delavcu, ki je tudi povezan z delodajalcem. Vendar pa je potrebno pri opredelitvi neobdavčenega zneska ob izplačilu odpravnine iz poslovnega razloga poleg zneska, ki je določen kot pravica iz določbe 109. člena ZDR, upoštevati tudi pravilo, da neobdavčen znesek ne sme presegati 10 povprečnih mesečnih plač zaposlenih v Sloveniji.
Tožena stranka je dolžna tožnici (ki ji je ob odpovedi pogodbe priznala odpravnino v višini treh povprečnih mesečnih plač) izplačati pripadajočo odpravnino v celotnem znesku, ki je zapadla v plačilo z dnem prenehanja delovnega razmerja tožnice. Tožena stranka skladno s pravilno uporabo navedenih določb ZDoh-2 in ZDR ni imela podlage, da je tožnici od pripadajočega zneska odpravnine odtegnila znesek na račun dohodnine.
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 105, 107, 107/2. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2.
regres za letni dopust – prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
KP tožene stranke je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke (javnega zavoda), ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.
ZGD-1 člen 7, 7/1, 672. OZ člen 395, 395/1. ZFPPIPP člen 213, 213/2.
solidarna odgovornost podjetnika – prenos podjetja na d.o.o. - potrjena prisilna poravnava nad prevzemnikom premoženja – popolno poplačilo – samostojni podjetnik posameznik – odgovornost poroka po potrjeni prisilni poravnavi nad dolžnikom
Sankcija neizpolnitve prevzete obveznosti s strani prevzemne družbe je odgovornost toženca kot bivšega podjetnika, ki za obveznost do upnika odgovarja z vsem svojim premoženjem, kar kaže na njegovo solidarno odgovornost, kar pomeni, da lahko tožnica terjatev uveljavlja bodisi od obeh, bodisi le od enega izmed njiju.
Toženec je glede na njegovo solidarno odgovornost solidarni sodolžnik insolventne prevzemne družbe. Tožnica je tako proti tožencu upravičena do popolnega poplačila kljub potrjeni prisilni poravnavi zoper prevzemno družbo.
vmesna sodba - oskrba službenega psa - plačilo - carinik - nadurno delo - vodnik službenega psa - plačilo za delo
Tožnik (carinik, vodnik službenega psa) v okviru ene ure (v delovnem času) ni mogle opraviti vseh delovnih nalog, ki so se nanašale na oskrbo in nego službenega psa. Ker je bilo delo s psom objektivno nemogoče opraviti le v delovnem času, je potrebno šteti, da je bilo tožniku nadurno delo odrejeno. Zato je tožnik upravičen do plačila ene ure dnevno za oskrbo službenega psa v spornem obdobju, ki jo je opravil preko polnega delovnega časa
oprostitev plačila sodnih taks – nastanek taksne obveznosti – ugovor zastaranja
Po prvem odstavku 9. člena ZST pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati. Ker je sporna taksna obveznost nastala 13.4.2011, bi relativno zastaranje nastopilo šele 31.12.2013 in ne že 13.4.2013, kot zmotno meni pritožba.
Edina izjema od pravila, ki k povrnitvi stroškov v primeru umika tožbe zavezuje tožečo stranko, je umik tožbe po izpolnitvi zahtevka. Kot izpolnitev zahtevka se smiselno šteje tudi priznanje terjatve tožeče stranke v postopku prisilne poravnave. S tem je tožena stranka namreč dejansko pripoznala utemeljenost zahtevka v tem sporu. Zato mora tožeči stranki povrniti stroške, ki so ji nastali od vložitve sklepa o izvršbi do pravočasnega umika tožbe.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka je ukinila oddelek registra vlagateljev in oddelek spreminjanja naložb, zaradi česar je prenehala potreba po tožničinem delu na delovnem mestu vodja oddelka registra vlagateljev, kar je organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnice v smislu določbe 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR.
ZJU člen 22, 39, 39/2. ZPP člen 8, 339, 339/1. ZSPJS člen 2e.
vojska - akt vodenja in poveljevanja - plačilo za dejansko opravljeno delo - sodno varstvo - dokazna ocena - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - zavrženje tožbe
Ukaz Generalštaba Slovenske vojske je akt vodenja in poveljevanja, pri čemer ugovori ne zadržijo izvršitve sprejetega akta, in zoper takšen ukaz tudi ni sodnega varstva. Zato je tožba tožnika v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek za odpravo ukaza potrebno zavreči.
V primeru, če komisija za pritožbe ne odloči v roku iz drugega odstavka 39. člena ZJU o ugovoru zoper odločitev, daje zakon javnemu uslužbencu možnost vložitve tožbe v 30 dneh od poteka roka za odločitev Komisije za pritožbe, kar pa ne pomeni, da je to edini rok, v katerem lahko vloži tožbo. Sodni presoji je v takem primeru podvržen tudi sklep komisije za pritožbe, ne glede na to, ali komisija odloči v 30 dnevnem roku ali po poteku tega roka. Zato ima javni uslužbenec pravico vložiti tožbo v roku 30 dni od vročitve sklepa komisije, tudi če ta ni odločala v roku. Ne gre za to, da bi se s kasnejšo odločitvijo Komisije za pritožbe javnemu uslužbencu odprl nov rok za pritožbe, ampak za to, da zakon javnemu uslužbencu v primeru prekoračitve roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU daje dve možnosti za vložitev tožbe. Tožnik je po prejemu odločitve pritožbenega organa (komisije za pritožbe), tožbo vložil pravočasno, zato je o tožbenem zahtevku glede teh odločb potrebno odločiti po vsebini.
obveznost plačila - sklep o izvršbi - razveljavitev sklepa - plača - zadrževanje in pobot izplačila plače
Tožena stranka je tožniku v vtoževanem obdobju odtegovala od njegove plače iz naslova preživnine določene zneske. Tožena stranka je kot pravno podlago za odtegovanje navedenih zneskov upoštevala sklep o izvršbi, ki pa je bil po ugovoru tožnika kot dolžnika v izvršilnem postopku s sklepom razveljavljen, predlog za izvršbo in zavarovanje pa v celoti zavrnjen. S tem je odpadla pravna podlaga, v zvezi s katero je tožena stranka tožniku v omenjenem obdobju odtegovala sporne zneske od plače. Ker je tožena stranka kljub navedenemu nadaljevala z odtegovanjem mesečnih zneskov od tožnikove plače, ne da bi za to imela pravno podlago, je tožnikov zahtevek na povrnitev neupravičeno odtegnjenih zneskov utemeljen.
ZDR v 136. členu določa, da lahko delodajalec zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih, pri čemer so vsa določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila, neveljavna. Delodajalec svoje terjatve do delavca brez njegove pisnega soglasja ne sme pobotati z obveznostjo plačila, delavec pa soglasja ne more dati pred nastankom delodajalčeve terjatve. Ker tožnik ni pisno soglašal s pobotanjem svoje obveznosti do tožene stranke in ker zadržanje tožnikove plače ni temeljilo na primerih, ki bi bili določeni z zakonom, je tožnikov zahtevek za plačilo nezakonito zadržanega zneska plače utemeljen.
pogodba o delu – izpolnitev pogodbene obveznosti – končni uspeh – obligacija rezultata – navodila o načinu izvršitve posla
Za presojo, ali je podjemnik izpolnil svojo obveznost (izpolnitveno ravnanje), je pomembno le, ali je dosegel končni rezultat, torej ali je posel (uspešno) opravil in s tem naročniku omogočil, da uresniči (končni) interes, zaradi uresničitve katerega je sklenil pogodbo.
Predmet (vsebina) podjemnikove obveznosti je končni uspeh in ne delovanje (opravljanje del), ki je potrebno za dosego tega rezultata, kar pomeni, da na navodila o načinu izvršitve posla ni povsem vezan oziroma jih ni dolžan v vsem upoštevati.
Ker je prva tožnica vložila tožbo zoper dokončno odločbo toženca po izteku 30 dnevnega roka, jo je bilo treba kot prepozno zavreči. Prva tožnica je sicer znotraj roka za vložitev tožbe priporočeno po pošti poslala tožbo, vendar na naslov toženca - Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ne pa na sodišče. Toženec je nato pošiljko - tožbo sodišču odstopil neposredno. To pa je bilo nedvomno po izteku 30 dnevnega roka in torej prepozno.
plačilo razlike plače - obveznost plačilo - dejansko opravljeno delo
Skladno z 42. členom ZDR mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljano delo. Ker je tožnik dejansko opravljal delo vodje sektorja, je upravičen do plačila za to delo, zato mu je tožena stranka za sporno obdobje dolžna izplačati razliko med prejetim plačilom po obeh pogodbah o zaposlitvi, sklenjenih za delovno mesto „strokovni sodelavec - asistent za poslovanje s finančnimi institucijami“ in plačo za opravljeno delo (delo vodje sektorja odnosov s finančnimi institucijami).
ZIZ člen 6, 6/1, 6/1, 6/3, 24, 24/3, 24/4, 55, 55/1, 55/1-12, 56a. ZD člen 132, 142, 142/1. ZASP člen 71, 71/1. ZPP člen 7, 7/1, 339, 339/2, 339/2-14.
predlog za razveljavitev potrdila pravnomočnosti - ugovor novega dolžnika - sestava sodišča - strokovni sodelavec - odgovornost dediča za zapustnikove dolgove - avtorske pravice zapustnika
ZIZ v drugem odstavku 6. člena ne pooblašča strokovnega sodelavca za odločanje o predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi (sklepa v predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti po oceni višjega sodišča ni mogoče šteti niti kot vmesnega procesnega sklepa, za izdajo katerega bi bil v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 6. člena ZIZ pristojen strokovni sodelavec oziroma sodniški pomočnik), zato lahko o predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi odloča zgolj sodnik.
Na dediču, zoper katerega je sodišče po smrti zapustnika (predhodnega dolžnika) nadaljevalo posamezni izvršilni postopek, je trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki ga razbremenjujejo odgovornosti za konkreten zapustnikov dolg.
Ker dedič odgovarja za zapustnikove dolgove z vsem svojim premoženjem (a do višine podedovanega premoženja - pro viribus hereditatis) in ne zgolj s podedovanim premoženjem (cum viribus hereditatis), vprašanje nedopustnosti izvršbe na podedovane avtorske pravice in nedokončana dela zapustnika na odgovornost novega dolžnika ne more vplivati.
OZ člen 131, 131/1, 131/2, 150, 171, 179, 179/1, 179/2. ZDR člen 184. Pravilnik o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen člen 4, 4/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - nepremoženjska škoda - soprispevek - odmera višine odškodnine
Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu „poslovodja prodajalne“. Pred odprtjem trgovine je prevzel blago, ki ga je dostavil prevoznik tožene stranke. Tožnika je pred vhodom v trgovino čakal voziček, na katerem so bili naloženi zaboji blaga. Zaboji so bili naloženi v višini preko 2 metrov. Ko je tožnik prijel najvišji zaboj, da bi voziček razložil, mu je zaradi velike teže spodvilo roko. Ker zaboja ni mogel kontrolirano dvigniti in odložiti, se je cela vrsta zabojev nagnila ter mu stisnila levo roko. Protipravno ravnanje tožene stranke kot element odškodninskega delikta je podano, ker je višina zabojev dosegala najmanj dva metra. Višina zabojev je namreč znatno presegala tožnikovo višino (1,82 m), kar pomeni, da je bilo blago na dostavni voziček naloženo v nasprotju s predpisi o varnosti in zdravju pri delu, zato tožnik ni mogel varno razložiti zabojev. Višina 2 metra ni obvladljiva višina, v kolikor se upošteva, da je moral tožnik s te višine dvigniti zaboj, ki je bil težak od 20 do 24 kg. Zato je podana krivdna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Tožnik je tudi sam prispeval k nastanku nezgode, ker je ravnal v nasprotju s tisto skrbnostjo za lastno varnost, ki se lahko pričakuje od vsakega delavca, ko zaboja ni dvignil, temveč ga je potegnil k sebi, pri tem pa se je celoten stolpec z zaboji nagnil k tožniku ter stisnil tožnikovo roko. Tožnikov soprispevek k nastanku škode znaša 40%.
Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi plačila plač, povrnitve stroškov prehrane, plačila odpravnine ter odškodnine za izgubljeno plačo, za čas odpovednega roka in v tožbi podala še predlog za oprostitev plačila sodnih taks ter navedla, da je brez premoženja, da z možem prejemata nizki plači in da preživljata dva mladoletna otroka. Hkrati pa ni predložila odločbe pristojnega organa, da prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke in zakona, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev ter tožeča stranka tudi ni predložila izjave o premoženjskem stanju oziroma izpolnjenega obrazca za to izjavo. Po določbi 3. odstavka 12. člena ZST-1 se s predlogom za oprostitev plačilnih taks, ki mu ni priložena izjava o premoženjskem stanju na predpisanem obrazcu, sodišče ravna kot z nepopolno vlogo, kar pomeni, da izjava o premoženjskem stanju ni le dokaz, temveč predstavlja sestavni del vloge in s tem tudi del trditvene podlage, na temelju katere sodišče odloči, ali so podani pogoji za oprostitev plačila sodne takse. Sodišče prve stopnje zato ni postopalo pravilno, ko tožeče stranke, v skladu s 3. odstavkom 12. člena ZST-1 ni pozvalo k predložitvi izjave o premoženjskem stanju, temveč je takoj odločilo, da ni zadostila trditvenemu bremenu, glede okoliščin, iz katerih bi izhajala opravičenost do taksne oprostitve.
ZPP člen 112, 112/1, 112/2, 274, 274/1. ZUTD člen 118.
zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - procesna predpostavka - postopek za uveljavljanje in varstvo pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti
Tožnik je tožbo zoper dokončno odločbo toženca, s katero je bilo odločeno o tožnikovi pravici iz zavarovanja za primer brezposelnosti (denarnega nadomestila za čas brezposlenosti), vložil po izteku 30-dnevnega roka, kar je prepozno, zato jo je treba zavreči (ZUTD člen 118).
Tožnik ni imel dovoljenja osebne zdravnice za udeležbo na atletskih igrah, ki se jih je udeležil kot aktivni tekmovalec in pri tem zapustil kraj bivanja. Tudi če bi tožnik osebno zdravnico obvestil o nameravani udeležbi na igrah, mu ta dovoljenja ne bi dala. Po določbi 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ) mora osebni zdravnik, imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija zavarovancu dati navodila o ravnanju v času bolniškega staleža. Delavec se mora držati navodil zdravnika, zato da bo zdravljenje čim krajše in v skladu s predpisano terapijo in se vzdržati vseh ravnanj, ki bi lahko vplivala na podaljševanje zdravljenja oziroma poslabšanje zdravstvenega stanja in s tem na delovno zmožnost delavca. Delavec krši svoje pogodbene obveznosti, če zlorablja odsotnost z dela zaradi bolezni. POZZ nalagajo delavcu obveznost predhodne odobritve osebnega zdravnika za zapustitev kraja bivanja. Ker tožnik za udeležbo na atletskih igrah ni imel izrecnega dovoljenja osebne zdravnice, je podan razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 8. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR.