ZDR (1990) člen 17, 17/1, 17/2, 18, 18/1. ZTPDR člen 80, 80/1, 80/2.
varstvo pravic delavcev - delovno razmerje za določen čas - delovno razmerje za nedoločen čas - transformacija delovnega razmerja
Šteje se, da je delavčeva pravica kršena ves čas trajanja delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas (če je sklenjeno v nasprotju z zakonom), zato delavec pravočasno uveljavlja transformacijo delovnega razmerja v smislu 1. odst. 18. čl. ZDR tudi še ob prejemu obvestila o prenehanju delovnega razmerja za določen čas. Bistveno je, da je delavec zahteval transformacijo delovnega razmerja v 15 dneh od prejema obvestila (torej, ko je izvedel za kršitev svojih pravic) v postopku pri delodajalcu, saj je tudi pri uveljavljanju transformacije delovnega razmerja predhoden postopek pri delodajalcu procesna predpostavka za sodno varstvo.
Delavec se ne more odpovedati pravici do regresa za letni dopust ustno oziroma le z glasovanjem na zboru delavcev, prav tako pa se tej pravici ne more odpovedati vnaprej. Zato je sklicevanje tožene stranke na ustni dogovor med delavci in upravo neutemeljeno. Tožena stranka bi lahko uspela s svojimi ugovori le v primeru, če bi predložila poseben pisni dogovor med njo in tožnikom, s katerim bi se ta izrecno, za nazaj (torej po zapadlosti regresa za letni dopust za plačilo) temu regresu odpovedal. Ustni dogovor oziroma ustna zaveza delavcev ali glasovanje teh na zboru delavcev, torej konkretno tožnika, ne zavezuje, oz. tožene stranke ne rešuje obveznosti plačila regresa za letni dopust.
delovno razmerje za določen čas - sklenitev delovnega razmerja - transformacija delovnega razmerja
Prvih devet pogodb o zaposlitvi razloga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas ni vsebovalo. S sklenitvijo sporazuma in pogodbe o prenehanju delovnega razmerja za določen čas, ki sta ju stranki podpisali po prenehanju delovnega razmerja, ni sanirana nezakonitost prenehanja delovnega razmerja. Ker se je z njima skušalo prikriti nezakonito sklenjeno delovno razmerje za določen čas in nezakonito prenehanje delovnega razmerja, gre za navidezni pravni posel (66. člen ZOR v zvezi z določbo 1060. čl. OZ), saj tožnica dejansko na sporazumno prenehanje delovnega razmerja nikoli ni pristala.
ZOR člen 271, 271/2, 372, 372/1, 271, 271/2, 372, 372/1.
zamudne obresti - zastaranje
Obresti so občasne terjatve za katere velja po določbi 1. odst. 372. člen ZOR triletni zastaralni rok. Ker je tožnica zahtevala obresti za glavnico (plačilo razlike v plači za december 1992 in januar 1993) šele leta 2000, je sodišče zahtevek utemeljeno zavrnilo, saj je terjatev zastarala.
Odškodnina je povezana z individualizacijo posameznega primera, zato je pri odločanju potrebno upoštevati tako širše okoliščine, to je medsebojno primerljivo primerjavo posameznih škod in prisojenih odškodnin, kot tudi specifične okoliščine posameznega upravičenca.
pogodba o zaposlitvi - prenehanje delovnega razmerja - disciplinski postopek - zastaranje - konkurenčna prepoved - ničnost -
Disciplinska kršitev je bila storjena takrat, ko je bila ocena obremenitve okolja izdelana in izdana naročniku. Tožena stranka je za strokovno oceno izvedela šele 23.3.2000, to je po poteku vseh možnih rokov za izvedbo disciplinskega postopka zaradi navedene kršitve, določenih v 67. členu ZTPDR, ki določa najdaljši možni rok za vodenje disciplinskega postopka eno leto od dneva, ko je bila kršitev storjena.
Prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti v času zaposlitve izhaja iz obveznosti delavca do lojalnosti delodajalcu in temeljnega načela o prepovedi povzročanja škode drugemu. Sama konkurenčna prepoved skladno z odločbo Ustavnega sodišča U-I-81/97 ni neskladna z ustavo. Zmotno je sklicevanje sodišča prve stopnje na določbo 47. člena ZOR, da naj bi bila pogodba nična, zato ker je predmet obveznosti nedoločljiv, saj je iz pogodbe o zaposlitve razvidno, za katero delovno mesto je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi in kakšno dejavnost opravlja.
ZDR člen 100, 100/1, 100/1-2. ZTPDR člen 78, 83, 83/1, 83/2.
prenehanje delovnega razmerja po volji delavca - izdaja sklepa
Če gre za prenehanje delovnega razmerja po volji delavca (1. in 2. točka 1. odst. 100. člena ZDR), izdaja sklepa v smislu 78. člena ZTPDR ni potrebna.
Pri prenehanju delovnega razmerja na podlagi doseženega sporazuma s pristojnim organom delodajalca ne gre za enostransko odločitev delodajalca, kot to velja za ostale načine prenehanja delovnega razmerja, opredeljene v 3. do 13. tč. 1. odst. 100. člena ZDR. Neodločitev pritožbenega organa delodajalca o delavčevem ugovoru zoper deklaratorni sklep o prenehanju delovnega razmerja ne more imeti za posledico vzpostavitve delovnega razmerja vse do sprejetja dokončne odločitve, ker bi bilo to v nasprotju z 2. točko 1. odst. 100. člena ZDR, saj je pri tem načinu prenehanja delovnega razmerja datum prenehanja določen v samem sporazumu in se ne veže na dokončnost odločitve.
Navedbe, da se je tožnik kasneje zaposlil v drugem vzgojnem zavodu in da je bila prvotna odločba podlaga za plačo pri novem delodajalcu, zaradi česar naj bi mu razlika pripadala tudi za čas zaposlitve pri novem delodajalcu, so pritožbene novote (337. čl. ZPP), ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati, ker bi tožnik to lahko navajal do konca obravnave pred sodiščem prve stopnje (286. čl. ZPP).
Tožnik ni zahteval od delodajalca, da pisno obvesti sindikat o redni odpovedi iz krivdnega razloga, prav tako pa ni izkazal, da je sindikat odpovedi nasprotoval. V postopku tudi ni izkazal, da bi se obrnil na inšpekcijo za delo, ki bi lahko ukrepala po 3. odst. 227. čl. ZDR. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, saj ni pogojev za uporabo instituta zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi v skladu s 3. odst. 85. čl. ZDR.
Če delavec dvomi, ali mu je bilo odobreno koriščenje letnega dopusta oz. ali mu je bila odobrena odsotnost z dela, bi se moral zglasiti na delu in nejasnosti razčistiti. Delodajalcu ni potrebno odgovarjati na pisna obvestila delavcev o izrabi letnega dopusta. Zato je izostanek z dela neupravičen, če delavec le obvesti delodajalca, da bo koristil letni dopust oz. če delodajalec na delavčevo prošnjo za izrabo ne odgovori.
delavec s posebnimi pooblastili in odgovornostmi - plača
Tožnik dokazuje, da bi v skladu s pogodbo o zaposlitvi njegova plača v spornem obdobju morala znašati 3,15 kratnik povprečne bruto plače zaposlenega v tekočem mesecu, tožena stranka pa mu je plačo obračunavala po količniku 2,52. Ravnanje tožene stranke ni pravilno, čeprav je tožniku plačo znižala za enak odstotek kot direktorju in čeprav je v pogodbi o zaposlitvi določeno, da količnik znaša do 3,15, kar naj bi pomenilo, da ne gre za fiksno določen količnik. Tožena stranka bi morala nižjo plačo s tožnikom dogovoriti s spremembo pogodbe o zaposlitvi, ali pa pridobiti njegovo soglasje k izplačevanju nižje plače. Okoliščina, da je bila znižana tudi plača direktorja in da bi ohranitev starega količnika pri tožniku pomenila spremembo razmerja med plačo direktorja in vodilnih delavcev, ne more biti osnova za zakonito znižanje tožnikove plače.
Ker iz pogodbe o avtorskem delu izhaja, da je bila ta sklenjena istega dne, ko je avtor že izročil naročniku avtorsko delo, ni utemeljena navedba naročnika, da delo ni bilo opravljeno kvalitetno, posebej ob dejstvu, da ni predložil nobenega dokazila, ki bi potrjeval njegove navedbe. Prav tako tudi ni logično, da bi naročnik podpisal pogodbo o avtorskem delu isti dan, ko je bilo delo opravljeno, če je bilo to opravljeno nekvalitetno.
Podružnico tujega podjetja, ki je registrirana v sodnem registru R Slovenije in ki opravlja dejavnost na območju R Slovenije, se obravnava kot domačo pravno osebo, razen če zakon ne določa drugače. V primeru, da je v takšni podružnici zaposlenih manj kot 50 ljudi se upoštevajo določbe 2. odst. 25. čl. SKPgd. Na podlagi te določbe odloča pri delodajalcu z manj kot 50 zaposlenimi o disciplinski odgovornosti za hujše kršitve delovne obveznosti, za katere se izreče ali lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, poslovodni organ.
Tožeča stranka je predlagala izvedenca finančne stroke kot nov dokaz, pri čemer ni niti zatrdila, da dokaza brez svoje krivde ni mogla navesti ali ponuditi najkasneje na prvem naroku. Šele kasneje je navedla, da gre za metodo za razjasnitev že prej predlaganih dokazov, ki se je tekom postopka pokazala kot neizbežna za njihovo razumevanje. Sodišče prve stopnje je temu sledilo in štelo, da namen zakonodajalca, ki je v omejitvi možnosti za zlorabo procesnih pravic in zavlačevanje dokaznega postopka, ni bil izigran in da je dokazni predlog pravočasen, saj je bil podan potem, ko se je izkazalo, da pravočasno predlagani dokazi ne omogočajo celovite ocene tožnikovega izgubljenega zaslužka. Sodišče prve stopnje je torej dopustilo možnost, da tožeča stranka ni navedla vseh dokazov, ker je menila, da bodo doslej predlagani dokazi zadostovali. To bi pomenilo, da je dopusten nekakšen "rezervni" dokaz, ki ga stranka predlaga šele, ko spozna, da doslej predlagani ne dokazujejo dejstev, ki jih zatrjuje. Pritožbeno sodišče sodi, da je dopustitev dokaza v primeru, kot je obravnavani, nepravilna. Tožeča stranka je imela vso možnost predlagati dokaz z izvedencem finančne stroke najkasneje do konca prvega naroka za glavno obravnavo - tedaj je že vedela, s kakšno dokumentacijo razpolaga sama in tudi kakšne podatke lahko pridobi od DURS in ZZZS. Sporočila, ki jih je prejela od teh organov, niso vsebovala podatkov, ki bi lahko za tožečo stranko predstavljala "presenečenje" ali nepričakovan procesni obrat, ki bi ji narekoval in morda tudi dopuščal predlaganje novih dokazov. Pravilno sicer sodišče prve stopnje ugotavlja, da z uveljavitvijo eventualne maksime ni bilo derogirano načelo materialne resnice, vendar pa to načelo ni več prevladujoče načelo v postopku. S tako široko razlago pojma "brez svoje krivde" pa bi bil po oceni pritožbenega sodišča vendarle izničen namen določbe 1. odstavka 286. člena ZPP. Zato drugi toženec utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena v zvezi z 286. členom ZPP.
V primeru, ko sodišče odloča o pozneje najdenem premoženju zapustnika, po katerem je bilo v prvotnem zapuščinskem postopku na podlagi prvega sklepa o dedovanju razdeljeno premoženje na podlagi dednega dogovora, je potrebno vselej ugotavljati, kakšna je bila morebitna volja dedičev ob sklepanju dednega dogovora tudi glede pozneje najdenega premoženja.
Izrek sklepa nasprotuje samemu sebi, zaradi česar ima take pomanjkljivosti, da se ga ne da preizkusiti. Vpis takšnih deležev, kot jih v sklepu o dedovanju ugotavlja sodišče prve stopnje, v zemljiško knjigo ni mogoč, saj se z njim na nepremičnini oziroma njenih sestavinah (zemljišču in objektu na njem) določajo različni deleži - na hiši drugačni od tistih na parceli, na kateri hiša stoji.
Po 1. odstavku 118. člena ZNP odloči sodišče v postopku za delitev stvari ali skupnega premoženja, če med solastniki ali skupnimi lastniki ni sporazuma o delitvi. Udeleženci tega nepravdnega postopka so sporazum o delitvi dosegli že 16.2.1968 in v skladu z njim je bil opravljen ustrezen vpis v zemljiško knjigo. Stanje nepremičnine v času sklepanja dogovora in sedanje stanje na takšen dogovor in razdelitev ne vplivata. Če imata predlagatelja zaradi spremembe stanja nepremičnine do nasprotne udeleženke kakšne terjatve, teh ne moreta doseči v nepravdnem postopku za novo (ponovno) delitev stvari, ki je bila že razdeljena. Enako velja za nov dogovor, ki naj bi ga dosegli udeleženci, saj tudi ta ne more biti podlaga za nov postopek delitve.
1. Ker so toženci kot dediči, ki po delitvi zapuščine odgovarjajo za zapustnikove dolgove vsak do višine podedovanega premoženja, navadni sosporniki (195.čl.ZPP), se učinek vloženega odgovora na tožbo ostalih treh tožencev ne razteza na pritožnika. 2. Pritožbene navedbe toženca so prepozne, saj z njimi izpodbija dejansko stanje glede pokritosti terjatve s podedovanim premoženjem, iz tega pritožbenega razloga pa se zamudno sodbo ne more izpodbijati (2. odstavek 338. člena ZPP).