razlastitev - uvedba postopka razlastitve - javna korist
Za izdajo odločbe o začetku razlastitvenega postopka po prvem odstavku 100. člena ZUreP-1, kar je predmet odločanja v tej zadevi, je pomembna le izkazana javna korist, ki jo ZUreP-1 opredeljuje v prvem in drugem odstavku 93. člena.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - pravica do pritožbe - preuranjena tožba - zavrženje tožbe
Pravica pritožbe, zagotovljena v 13. členu ZUP, pomeni pravico stranke do rednega pravnega sredstva, ki ima odložilni učinek (če ni z zakonom določena izjema) in devolutivni učinek.
O pritožbi je odločila toženka, ki je izdala že prvi, s pritožbo izpodbijani sklep z dne 29. 5. 2018. Sodišče tako oba sklepa šteje kot akta prvostopenjskega postopka v dvostopenjskem postopku, torej da je bil tožnici omogočen nekakšen ugovor oziroma izjava v postopku na prvi stopnji.
Razlaga drugega odstavka 32. člena ZDen, za kakršno se zavzema tožnica, bi bila po presoji sodišča v nasprotju z njenim namenom, da se z denacionalizacijo ne sme oškodovati tistih, ki so na podržavljenih zemljiščih po podržavljenju s svojimi sredstvi zgradili objekt, povzročila pa bi še novo krivico, saj upravičenki prav zaradi dejstva, da je na podržavljenih nepremičninah s svojimi sredstvi in v soglasju s tožnico (zemljiškoknjižno lastnico spornih zemljišč) zgradila oziroma obnovila objekta, zemljišča ne bi bila vrnjena v naravi. Prav tako bi bila razlaga, za katero se zavzema tožnica, v nasprotju z osnovnim namenom denacionalizacije, da je primarna oblika denacionalizacije vrnitev premoženja v last in posest, le če vrnitev premoženja v last in posest zaradi taksativno naštetih ovir ni mogoča, pride v poštev vrnitev premoženja v obliki odškodnine.
ZEKom-1 člen 224. Uredba (EU) 2015/2120 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o določitvi ukrepov v zvezi z dostopom do odprtega interneta in spremembi Direktive 2002/22/ES o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami ter Uredbe (EU) št. 531/2012 o gostovanju v javnih mobilnih komunikacijskih omrežjih v Uniji člen 6a.
telekomunikacije - postopek nadzora - telefonsko naročniško razmerje - plačilo opravljenih storitev - gostovanje v tujini
Tožnik je svoji naročnici obračunal klice, ki jih je ta opravila znotraj območja EU/EEA, kot klice v tujini. Takšno (nesporno) ravnanje tudi po presoji sodišča predstavlja kršitev 6.a člena Uredbe EU 2015/2120 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o določitvi ukrepov v zvezi z dostopom do odprtega interneta in spremembi Direktive 2002/22/ES o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami ter Uredbe (EU) št. 531/2012 o gostovanju v javnih mobilnih komunikacijskih omrežjih v Uniji, ki ureja odpravo maloprodajnih pribitkov za gostovanje in po katerem ponudniki storitev gostovanja uporabnikom gostovanja od 15. 6. 2017, če se bo zakonodajni akt, ki bo sprejet na podlagi predloga iz člena 19 (2), na ta dan že uporabljal, v nobeni državi članici ne zaračunajo pribitka, dodanega domači maloprodajni ceni za katerekoli regulirane gostujoče odhodne ali dohodne klice, za katerakoli regulirana gostujoča poslana sporočila SMS in za katerekoli uporabljene regulirane storitve podatkovnega gostovanja, vključno s sporočili MMS, pa tudi ne splošne pristojbine, da bi omogočili uporabo terminalske opreme ali storitve v tujini, ob upoštevanju členov 6.b in 6.c.
Iz prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 izhaja, da lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi istovetnost ali državljanstvo. Pri tem sodišče izrecno opozarja, da mora biti dvom v istovetnost očiten, da je podan ta razlog za omejitev gibanja. Tožena stranka dvom v istovetnost tožnika utemeljuje s tem, da pri sebi nima osebnega dokumenta s sliko in da ga doslej še ni priskrbel. S tem v zvezi sodišče meni, da zgolj odsotnost osebnih dokumentov sama po sebi še ne zadostuje za očiten dvom v istovetnost določene osebe. Tak dvom bi bil npr. podan, če bi prosilec tekom postopka spreminjal svoje osebne podatke, če bi npr. dajal različne podatke o svojem imenu, priimku, datumu rojstva, državljanstvu ipd. Česa takega pa tožena stranka ne zatrjuje.
Sodišče meni, da bi tudi za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 moralo veljati, da bi morali biti v zakonu opredeljeni kriteriji, po katerih se presoja nevarnost pobega, v ZMZ-1 pa teh kriterijev ni. Zato po presoji sodišča ne obstaja pravna podlaga za omejevanje gibanja niti v tem konkretnem primeru, niti v drugih primerih, kjer je pogoj za omejitev gibanja obstoj nevarnosti pobega, dokler ne bo ZMZ-1 ustrezno spremenjen.
Ugotovitev, da je tožniku izrečena kazen zapora že iztekla, pomeni, da si z vloženo tožbo, s katero je zahteval, naj se izpodbijana odločba odpravi ter vrne toženi stranki v ponovno odločanje, ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. To pa pomeni, da tožnik nima več pravnega interesa za vloženi tožbeni zahtevek, drugačnega (ugotovitvenega) zahtevka pa ni vložil, niti svojega zahtevka po nastopu novih okoliščin, to je po odpustu s prestajanja kazni zapora, ni spremenil v ugotovitvenega.
odprava ali razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici (ZDavP) - zakoniti razlog za odpravo odločbe - kršitev procesnega prava - nepravilno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - dopolnilni sklep - podlaga za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici
V obravnavanem primeru ne gre za popravo pomote v opisanem smislu, pač pa za dopolnjevanje dopolnilne odločbe za izkoriščanje apnenca. Prvostopenjski organ je v sklepu namreč sam pojasnil, da so bile pri izdaji dopolnilne odločbe pomotoma izpuščene nekatere parcele, četudi naj bi bile že pred tem vključene v pridobivalni prostor.
Zaradi nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki sicer lahko pripelje do kršitve materialnega zakona, ni mogoče razveljaviti odločbe po nadzorstveni pravici, ker nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ne predstavlja kršitve materialnega, temveč formalnega prava. Tako je tudi stališče upravnosodne prakse (primeroma, sodbe Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 26/2006, št. X Ips 380/2012; sodbe Upravnega sodišča RS, št. I U 740/2015, št. I U 78/2017). Na podlagi vsega navedenega sodišče zaključuje, da je tožena stranka svojo odločitev, da razveljavi sklep prvostopenjskega organa po nadzorstveni pravici, oprla na razloge, ki ne dopuščajo uporabe tega izrednega pravnega sredstva, saj je odločitev utemeljila s kršitvami, ki so procesne narave, sklicevala pa se je tudi na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.
brezplačna pravna pomoč - odmera stroškov in nagrade odvetniku - odvetniške storitve - materialni stroški - odvetniška tarifa
Odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, je upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi.
Sodišče pritrjuje tožnikovim tožbenim navedbam, da se morajo bistveno enaki položaji obravnavati enako in mora, kolikor zakonodajalec take položaje ureja različno, za to razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz stvari same, zakonodajalec pa ga mora ustrezno utemeljiti. A sodišče obenem ugotavlja, da je predlagatelj (Vlada RS) Zakona o dopolnitvah Zakona o odvetništvu (ZOdv-D), ki je določil posebno ureditev plačila dodeljenih odvetnikov, že v postopku sprejemanja tega zakona podal razlago in opravil presojo skladnosti predlagane spremembe zakona z Ustavo RS (zakonodajno gradivo EVA: 2014-2030-0052 št. 00720-17/2014/7 z dne 4. 12. 2014). Pojasnil je, da je zaradi nujnih varčevalnih ukrepov države treba določiti nižja plačila za tovrstne storitve odvetnikov, ki se krijejo iz proračuna Republike Slovenije.
ZUreP-2 člen 200. EZ-1 člen 473, 473/8. ZUS-1 člen 2, 2/2, 5, 36, 36/1, 36/1-4.
omejitev lastninske pravice - služnost v javno korist - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Sklepu o uvedbi postopka za omejitev lastninske pravice z ustanovitvijo trajne služnosti v javno korist ni mogoče pripisati več kot le procesnega pomena, zato ne uživa samostonega sodnega varstva.
upravni spor - predhodni preizkus tožbe - nepopolna tožba - poziv na popravo tožbe - zavrženje tožbe - zastopanje v upravnem sporu
V postopku pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije je lahko pooblaščenec samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Iz vsebine priloženega pooblastila ne izhaja, da je bila vložnica tožbe pooblaščena za njeno vložitev, iz priloženega obvestila pa tudi ne izhaja, da je vložnica tožbe odvetnica (vložnica je računovodja) oziroma, da ima opravljen pravniški državni izpit.
ZOdv člen 17, 17/5. Odvetniška tarifa (2015) člen 7, 7/2. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
brezplačna pravna pomoč - odmera stroškov in nagrade odvetniku - odvetniška tarifa - nadaljevano kaznivo dejanje - obrazložitev odločbe - bistvena kršitev določb postopka
Ker je treba obrambo obdolženca pripraviti za vsako očitano dejanje, ki tvori nadaljevano kaznivo dejanje, je treba šteti vsako dejanje kot dejanje, zaradi katerega se skupna vrednost storitve zviša za 25 %, vendar največ za 100 %.
sklep o popravi pomote - odprava ali razveljavitev upravne odločbe po nadzorstveni pravici
Čeprav je iz sklepa mogoče razumeti, da je prvostopenjski organ očitno želel uskladiti podatke o pridobivalnem prostoru s podatki o parcelnih številkah, ki ga obsegajo, in od katerih, kot navaja, nekatere niso bile zajete z dopolnilno odločbo, pa s takim dopolnjevanjem ne gre za popravo pomot, pač pa dejansko za izdajo odločbe, s katero se dopolnilna odločba iz leta 1995 vsebinsko spreminja.
Tožena stranka je svojo odločitev, da razveljavi sklep prvostopenjskega organa po nadzorstveni pravici, oprla na razloge, ki ne dopuščajo uporabe tega izrednega pravnega sredstva, saj je odločitev utemeljila s kršitvami, ki so procesne narave, sklicevala pa se tudi na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - verjetni izgledi za uspeh
V zadevi očitno ni podana verjetnost za uspeh v postopku uveljavljanja povrnitve tožnikovih vlaganj v tujo nepremičnino, saj so tožnikova pričakovanja oziroma njegova zahteva po vložitvi tožbe zaradi povračila vlaganj v tujo nepremičnino, kot je to navedel že organ v izpodbijani odločbi, očitno v nasprotju s pričakovanim izidom v morebitnem sodnem postopku.
upravni postopek - upravna zadeva - zavrženje vloge
Tožnica tako uveljavlja, da se ji kot skrbnici osebe, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost, zagotovijo denarna sredstva, iz katerih bo lahko v dedni zadevi plačala pravno zastopanje svojega varovanca. Sodišče se strinja s toženko, da takšna zahteva ni upravna stvar, o kateri bi organ odločal v upravnem postopku.
ZUP člen 113, 113/1, 116. ZOdvT člen 13, 22, 22/2. Pravilnik o stroških v upravnem postopku (2005) člen 14, 14/1.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - stroški upravnega postopka - neocenljiva zadeva - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom odločil le o stroških, ki so bili predmet odločanja po odpravljenem sklepu, torej le o stroških, ki so nastali do izdaje odpravljene odločbe z dne 9. 2. 2016, ne pa tudi o vseh ostalih stroških, o katerih do izdaje izpodbijanega sklepa še ni bilo odločeno. Navedena odločba je bila s sodbo sodišča I U 742/2016-7 z dne 31. 8. 2017 odpravljena, posledično kot akcesorni zahtevek, ki v celoti deli usodo odločitve o glavni stvari, pa tudi sklep o stroških št. 06122-61/2009-174 z dne 3. 3. 2016. V primeru odprave upravnega akta se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil odpravljeni upravni akt izdan, torej v stanje, kot da o zadevi še ni bilo odločeno. Prvostopenjski organ bi zato moral z izpodbijanim aktom odločiti o vseh do dneva izdaje izpodbijanega akta nastalih stroških postopka, o katerih še ni bilo odločeno.
Ker gre v tej zadevi za povprečno težko zadevo, se pri določanju količnika nagrade glede na določbo 13. člena ZOdvT uporabi srednja vrednost nagrade, kar pri razponu količnika od 0,5 do 2,5 (tarifna številka 2200 tedaj veljavne Tarife) pomeni količnik 1,5.
Javni razpis za dodelitev radijske frekvence, ki se nanaša na oddajno točko Vogel 105,9 MHz, je bil nesporno razveljavljen. Četudi bi držalo, da je komisija najbolje ocenila njegovo ponudbo (česar sodišče ni ugotavljajo), pa to ne bi pomenilo, da je bil tožnik izbran oziroma da je pridobil kakšno pravico. Tožnik bi namreč šele s pravnomočnostjo odločbe, ki jo na podlagi Javnega razpisa izda toženka, pridobil pravico, da uporablja radijsko frekvenco oziroma bi šele z izdajo odločbe, s katero bi bil izbran drug ponudnik, imel pravico zoper njo uveljavljati pravno sredstvo. V upravnem postopku, ki ga toženka z izpodbijanim aktom posledično ustavlja, tako v tožnikov položaj ni bilo poseženo, saj radijska frekvenca ni bila in ne bo podeljena nobenemu (drugemu) ponudniku. Nadalje sodišče sodi, da tožnik tudi v primeru uspeha s to tožbo po nobeni določbi ZEKom-1 ne bi mogel zahtevati, da se radijska frekvenca podeli njemu. Zato za tožbo nima pravnega interesa.
Direktiva 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje člen 11. ZVO-1 člen 51a, 51a/2, 51a/5. Uredba o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (2014) točka priloga 1.
varstvo okolja - presoja vplivov objekta na okolje - predhodni postopek - stranski udeleženec - pravni interes
Da upravni organ pri presoji, ali je za nameravani poseg v okolje treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje, lahko upošteva merila iz Uredbe o posegih v okolje za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje, mora nosilec nameravanega posega te jasno in natančno opisati v svoji zahtevi.
Glede uporabe določb Direktive 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje v obravnavani zadevi sodišče pojasnjuje, da se ta uporablja, če je nameravani poseg naveden med projekti iz priloge I ali II k tej direktivi, kar bo morala ugotoviti toženka. Sodišče zato zgolj pripominja, da prvi odstavek 11. člena te direktive glede pogojev za dopustnost pravnega sredstva članov „zadevne javnosti“ v smislu člena drugega odstavka prvega člena te direktive navaja dva primera. Dopustnost pravnega sredstva je lahko tako odvisna od „zadostnega interesa“ ali od obstoja „kršitve pravice“, odvisno od tega, kateri od teh pogojev je predviden v nacionalni zakonodaji. Pomembno je dodati, da je treba zadevno določbo razlagati ob upoštevanju ciljev Aarhuške konvencije, ki je želela člane zadevne javnosti, ki imajo zadosten pravni interes ali uveljavljajo kršeno pravico, vključiti v ohranjanje, varovanje in izboljševanje kakovosti okolja in varovanje človekovega zdravja.
ZUreP-2 člen 220, 221, 221/1. Uredba o programu opremljanja stavbnih zemljišč in odloku o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo ter o izračunu in odmeri komunalnega prispevka (2019) člen 30, 30/7, 30/9, 36.
Ko gre za legalizacijo obstoječega objekta, je investitor v enakem pravnem položaju kot investitor nove gradnje, za katero pridobiva gradbeno dovoljenje in je zato zavezan tudi k plačilu komunalnega prispevka. Zgolj priključitev objekta, za katerega ni bilo izdano gradbeno dovoljenje, na komunalno infrastrukturo, ne legalizira tega objekta in zato tudi ne njegove priključitve na komunalno infrastrukturo. Tožniki bi svojo pravico priključiti objekt na obstoječo komunalno opremo konzumirali samo, če bi gradbeno dovoljenje pridobili in zgradili objekt v skladu z njim.
V primeru plačila komunalnega prispevka za objekt v solastnini glede na naravo stvari ni mogoče izhajati iz določb SPZ, ki določa, da stroške uporabe, upravljanja in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, krijejo solastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev (68. člen). Objekt se namreč priključi na komunalno opremo kot celota, tj. kot en objekt in ne po solastniških deležih. Glede na to pa je pravilna razlaga, da za plačilo komunalnega prispevka lastniki odgovarjajo kot eden, tj. nerazdelno, kot smiselno izhaja tudi iz jezikovne razlage zakona, ki govori o lastniku kot zavezancu za plačilo. Razporeditev plačila med njimi je stvar njihovega notranjega razmerja.
evidentiranje meje - evidentiranje urejene meje - mejni ugotovitveni postopek
V upravnem postopku lahko upravni organ ugotavlja potek meje zgolj na podlagi katastrskih podatkov, drugačen potek meje pa je mogoče dokazovati le v sodnem postopku, ki je bil glede ureditve meje med parcelama 2903/2 in 3698, obe k.o. ... ustavljen, glede preostalih obravnavanih mej pa tožnica sodnega postopka očitno niti ni sprožila. Evidentiranje meje kot urejene ni ovira, da se v sodnem postopku mejo uredi drugače.
S tem, ko je bila prvostopenjska odločba odpravljena, je nastal položaj, kot da sploh (še) ne bi bila izdana, postopek pa se je vrnil v stanje pred njeno izdajo. Ker so bile z odpravo odločbe odpravljene tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale, tožnik s tožbo, s katero tudi sam zahteva odpravo navedene odločbe, v tem primeru očitno ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.