ugotavljanje rezidentskega statusa - nacionalna zakonodaja - mednarodna konvencija o izogibanju dvojnega obdavčevanja - stalno bivališče v Republiki Sloveniji
Davčni postopek se je v obravnavanem primeru začel na podlagi tožnikove zahteve, naj se ugotovi, da za davčne namene več ni rezident Slovenije; tožnik s svojo vlogo ni uveljavljal svojih pravic po konvenciji v zvezi s kakšnim konkretnim dohodkom, ki bi mu bil izplačan. Posledično je bil z izpodbijano odločbo v tej zadevi tožnikov rezidentski status ugotovljen izrecno v skladu z določbami ZDoh-2 (2. točka izreka izpodbijane odločbe), s tem pa za tožnika velja citirano iz sodbe X Ips 124/2015 in pri uveljavljanju svojih pravic po KIDO, če in ko jih bo uveljavljal v zvezi s kakšnim konkretnim dohodkom, ki mu bo izplačan, zaradi izpodbijane odločbe ne bo omejen. V primeru določitve rezidentskega statusa gre za rešeno predhodno vprašanje le, če je status ugotovljen tudi po KIDO, statusa rezidenta pa ni mogoče določiti vnaprej, torej še pred uveljavljanjem pravic iz KIDO, če bi takšna pravnomočna odločitev onemogočila uveljavljanje teh pravic. V tem upravnem sporu pa tožnik niti ne zatrjuje, da bi šlo za takšen primer.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - nevarnost pobega - begosumnost - postopek odstranitve tujca iz države - zadržanje učinkovanja upravne odločbe - zloraba postopka - objektivni kriterij
Za omejitev gibanja po 2. točki prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 bi morali biti v zakonu opredeljeni kriteriji, po katerih se presoja nevarnost pobega, vendar pa v trenutno veljavnem besedilu ZMZ-1 teh kriterijev ni, zato po presoji sodišča ZMZ-1 ne nudi zadostne pravne podlage za omejevanje gibanja prosilcem za mednarodno zaščito v smislu 1. in 2. odstavka 31. člena Konvencije o statusu beguncev, dokler ne bo ZMZ-1 ustrezno spremenjen.
Omejitev gibanja je po točki (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive dopustna le, če bi lahko tožena stranka na podlagi predhodno določenih objektivnih meril in predhodne ugotovitve, da je tožnik že imel priložnost vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, sklepala na obstoj utemeljene domneve, da je bila navedena prošnja vložena le zaradi zadržanja ali otežitve odločbe o vrnitvi. Zato je navedeni ukrep mogoče izreči le v primeru obstoja objektivnih kriterijev, na podlagi katerih je mogoče sklepati na obstoj navedene utemeljene
referendum - pobuda volivcem za vložitev zahteve za razpis referenduma - sodelovanje pri upravljanju javnih zadev - imenovanje in evidentiranje ulic - poziv za odpravo pomanjkljivosti
Pobuda volivcem za vložitev zahteve za razpis referenduma mora biti vložena v skladu s 47. členom ZLS, kot razlog zanjo pa ob izpolnitvi z zakonom in statutom določenih pogojev zadošča izražena želja pobudnikov, da se o določeni referendumski materiji izrečejo volivci neposredno. Nepravilno je torej stališče v izpodbijanem aktu, da razlogi za referendum, ki jih navajajo pobudniki, niso formalno ustrezni, ker gre za navajanje subjektivnih razlogov in občutij.
Končno obliko referendumskega vprašanja določi občinski svet, pri tem pa je treba upoštevati tudi določbo 20. člena ZRLI, ki predsedniku občinskega sveta nalaga, da referendumsko vprašanje v soglasju z vlagateljem pobude ustrezno popravi. Naloga vseh organov pri tem namreč je, da zaradi zagotavljanja ustavne pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev v okviru svojih pristojnosti storijo vse potrebno, da se volivcem omogoči neposredna oblika sodelovanja pri odločanju v obliki referenduma. Iz tega razloga mora biti tudi poziv na odpravo neskladnosti zahteve za razpis referenduma z zakonom oziroma statutom natančen, določen in konkreten, tako da se pobudnike določno opozori na to, kaj morajo storiti, da bo njihova zahteva popolna.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - nevarnost pobega - objektivni kriterij - pravna podlaga - napačna uporaba materialnega prava
Ker bi za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 moralo veljati, da bi morali biti v zakonu opredeljeni kriteriji, po katerih se presoja nevarnost pobega, v ZMZ-1 pa teh kriterijev ni, ne obstaja pravna podlaga za omejevanje gibanja niti v tem konkretnem primeru niti v drugih primerih, kjer je pogoj za omejitev gibanja obstoj nevarnosti pobega, dokler ne bo ZMZ-1 ustrezno spremenjen.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - nastanitev v centru za tujce - začasna odredba - begosumnost
Ker toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni izrecno in konkretno navedla, katera dejstva iz prosilčeve prošnje mora ugotavljati, so v tem delu razlogi izpodbijanega sklepa tako bistveno pomanjkljivi, da se ga ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Ker toženka ni izkazala že prvega kumulativnega pogoja (tj. izrecno in konkretno navedla, katera dejstva iz prosilčeve prošnje mora ugotavljati), o obrazloženosti drugega pogoja (tj. o obstoju vzročne zveze med relevantnimi dejstvi in omejitvijo gibanja) niti ni mogoče presojati. Glede na navedeno sodišče zaključuje, da je ukrep omejitve gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 obremenjen z bistveno kršitvijo postopka, glede na povzeto dejansko stanje pa tudi, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-1, 84/1-2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-a, 8/3-b.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - ugotavljanje identitete prosilca - begosumnost - nevarnost pobega
Pogoja iz prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v primeru, ki je bil obravnavan v tej zadevi ni mogoče obravnavati ločeno oziroma neodvisno od pogoja iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj ima 2. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 namen implementirati odgovarjajočo določbo člena 8 (3) (b) Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito: da se določijo tisti elementi, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez pridržanja ne bi bilo mogoče pridobiti, ''zlasti če obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil''. Slovenski zakonodajalec je pogoj iz prava EU o obstoju nevarnosti pobega prenesel v notranji pravni red tako, da je določil višji dokazni standard in sicer, da mora biti ta nevarnost ''utemeljena'', dodatno pa v 31. točki 2. člena ZMZ-1 še pojasnil, da ''nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila''.
Slovenski zakonodajalec v nacionalno pravo ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, saj je po 84. členu ZMZ-1 edina alternativa pridržanju v centru za tujce (drugi odstavek) zgolj ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, ki še vedno pomeni odvzem osebne svobode, tako da gre zgolj za milejši ukrep znotraj ukrepa odvzema prostosti.
brezplačna pravna pomoč - tožba v upravnem sporu - rok za vložitev tožbe - tek procesnega roka - epidemija - nujna zadeva - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Tožba zoper izpodbijani sklep je bila vložena 26. 6. 2020, to je po poteku zakonsko določenega 30-dnevnega roka.
brezplačna pravna pomoč - prepozna pritožba - tek pritožbenega roka v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19)
Zadeve v upravnem sporu po zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč, se obravnavajo kot nujne. Navedeno pomeni, da je rok za vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo tekel tudi v času veljavnosti posebnih oziroma začasnih ukrepov zaradi epidemije nalezljive bolezni SARS-COV2 (COVID 19).
Konvencija ZN o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (Aarhuška konvencija, 1998) člen 6,7. ZVO-1 člen 51a, 51a/5, 64, 153. Uredba o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (2014) člen 3.
okoljevarstveno soglasje - presoja vplivov objekta na okolje - predhodni postopek - stranski udeleženec - v javnem interesu delujoča nevladna organizacija
Pri razlagi določb ZVO-1 in ZUP je treba upoštevati tudi določbe Aarhuške konvencije.V predhodnem postopku, kot je obravnavani, upravni organ ugotavlja, ali je za nameravani poseg treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje. V tem postopku se torej odloča ravno, ali je nameravani poseg dejavnost, ki bi lahko pomembno vplivala na okolje (b točka prvega odstavka 6. člena Aarhuške konvencije). Ker tožnik zatrjuje, da gre za takšen poseg, saj bi lahko povzročal škodljive vplive zaradi izpustov nevarnih emisij v zrak, nastajanja nevarnih odpadkov, hrupa in tveganja za okoljske nesreče ter da gre za gradnjo na poplavnem območju, kar je tudi podrobno obrazložil, je po presoji sodišča tožnik svoje navedbe dovolj preciziral, tako da je iz njih mogoče sklepati, da s temi zatrjuje, da gre za poseg, ki bi lahko pomembno vplival na okolje. Glede na merila iz točk č), d) in e) točke 1 ter iz točke c) točke 2 priloge 2 Uredbe o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje, je namreč pri odločanju, ali je za nameravani poseg treba izvesti presojo vplivov na okolje treba upoštevati tudi nastajanje odpadkov, emisije onesnaževal ter druge motnje zdravja, počutja in kakovosti življenja (npr. sevanja, vibracije, smrad, hrup, toplota, svetloba); tveganje povzročitve večjih nesreč po predpisih, ki urejajo varstvo okolja, in naravnih nesreč, tudi tistih, ki so v skladu z znanstvenimi spoznanji lahko posledica podnebnih sprememb ter absorbcijske sposobnosti naravnega okolja po predpisih, ki urejajo vode. Zato je treba tožniku kot nevladni organizaciji na področju varstva okolja, ki deluje v javnem interesu, omogočiti udeležbo v konkretnem predhodnem postopku, če izkaže, da bi nameravani poseg lahko pomembno vplival na okolje.
inšpekcijski postopek - inšpekcijska odločba - tožba v upravnem sporu - vsebina tožbe - pomanjkljiva tožba - predlog za izdajo začasne odredbe
V dopolnitvi tožbe je tožnik navedel toženo stranko, ni pa podal tožbenega zahtevka in je tako ostala tožba še vedno nepopolna in nerazumljiva. Na podlagi 33. člena ZUS-1 se s tožbo lahko zahteva: odpravo upravnega akta (izpodbojna tožba), izdaja oz. vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka) ali pa spremembo upravnega akta (tožba v sporu polne jurisdikcije). Sodišče pa lahko v zadevi odloča le okviru tožbenega zahtevka.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-1. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za azil - ugotavljanje istovetnosti - begosumnost - zamudna sodba
Ker odgovor na tožbo po ZUS-1 ni obveznost tožene stranke, odločitev toženke, da te možnosti ne bo izkoristila oziroma da ne bo podala vsebinsko konkretiziranega odgovora, ne more imeti posledic v smislu izdaje zamudne sodbe po ZPP. Dejstvo, da je zakonodajalec z ZPP-E besedilo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 spremenil, po mnenju sodišča nima vpliva na stališče, da zamudne sodbe v upravnem sporu ni mogoče izdati. ZUS-1 drugače „določa“ glede zamudne sodbe, s tem ko je med vrstami sodb ne ureja in tudi ne določa obveznosti vložitve odgovora na tožbo.
Pravilno je zaključno sklepanje toženke o utemeljeni nevarnosti, da bi tožnik pobegnil, in ki ga ob tožnikovem ravnanju in njegovih izjavah tudi ne omaje tožnikovo neprepričljivo zatrjevanje, da je njegova ciljna država Slovenija in da v Italiji ni imel namena ostati. Za obstoj razloga za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni potrebno, da bi zakon še posebej določal objektivna merila za begosumnost.
davek na dodano vrednost (DDV) - obnova postopka - obnovitveni razlog - nova dejstva in dokazi
Okoliščina za obnovo v obravnavanem primeru ni verjetno izkazana, zaradi česar bi moral prvostopenjski organ tožnikov predlog za obnovo na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP zavreči, tako kot pravilno navaja tudi pritožbeni organ. Vendar pa navedeno tudi po presoji sodišča ne vpliva na zakonitost odločitve, saj je davčni organ odločil več, kot bi bilo treba, s čimer se tožnikov pravni položaj v obravnavani zadevi ni v ničemer poslabšal.
okoljevarstveno soglasje - obnova postopka - stranka v postopku - pravni interes
Iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP stranka ne more predlagati obnove postopke, če je tak razlog brez uspeha uveljavljala v že končanem prejšnjem postopku (četrti odstavek 261. člena ZUP). Zato tudi ne drži, da se toženka ne bi smela sklicevati na razloge iz sklepa o zavrnitvi tožnikove zahteve za udeležbo v postopku št. 35400-241/2017-27 z dne 24. 10. 2018.
Opravljena primerjava blaga, ki ga ščitita predhodni znamki in za katero želi pridobiti zaščito izpodbijana znamka, je v delu, ko toženka ugotavlja, da izpodbijana znamka ščiti blago, ki ni podobno blagu prejšnjih znamk pomanjkljiva, nezadostna in pavšalna, posledično pa so tudi odločilna dejstva v bistvenih točkah ostala nepopolno ugotovljena.
Primerjavo blaga oziroma proizvodov je treba opraviti celovito in natančno, z uporabo in upoštevanjem vseh kriterijev, po katerih se opravlja primerjava podobnosti blaga, ter opravljeno primerjavo tudi ustrezno obrazložiti, pri izpeljavi končnih materialnopravnih zaključkov pa upoštevati rezultate tako opravljene analize po vseh (večih) kriterijih skupaj.
Obrazložitev izpodbijane odločbe ne vsebuje presoje toženke glede pojmovne (ne)enakosti figurativnih elementov v primerjanih znakih (elipse), za katere je sicer sama ugotovila, da so skupni vsem primerjanim znakom. Izostala je konkretizirana presoja o tem, ali morebiti figurativni elementi oziroma oblike v znakih ponazarjajo (ne)enake ali (ne)podobne zamisli, ter posledično obrazložitev, ali primerjani znaki glede na celoten vtis izražajo enako oziroma podobno (ali pa morda različno) pojmovno vsebino.
V izpodbijanem sklepu so poleg števila točk, dodeljenih pri posameznem kriteriju, navedeni tudi razlogi za njihovo dodelitev po posameznem ocenjevalcu, ti pa sledijo razlogom, ki jih je za posamezno število točk opredelila že toženka v razpisni dokumentaciji. To pa je po presoji sodišča ustrezno glede na vrsto postopka in obseg sodne kontrole, hkrati pa po presoji sodišča zadosti tudi standardu obrazložitve, kot izhaja iz 214. člena ZUP.
mednarodna zaščita - status begunca - subsidiarna zaščita - dokazna ocena - prevod listine - pravica do izjave
Tožena stranka kot pristojni organ lahko sprejme dokazno oceno na podlagi vseh relevantnih dokazov, tudi neprevedenih, če jih razume, tožnik pa ima pravico biti seznanjen s tako dokazno oceno in ji tudi ugovarjati, kar pa se zagotavlja z ustrezno obrazložitvijo dokazne ocene in ne s prevajanjem dokazov, ki jih je v postopku predložil sam tožnik.
Ker je toženka (zase) prevedla s strani tožnika predložene dokaze, jih ni bila dolžna predložiti tožniku, pač pa se je do njih opredelila in v zvezi z njimi v izpodbijani odločbi napravila dokazno oceno ter argumentirano pojasnila, zakaj meni, da ti dokazi ne potrjujejo tožnikovih navedb.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - nastanitev v centru za tujce - istovetnost - begosumnost
Zgolj dejstvo, da tožnik svoje identitete ne izkazuje s predložitvijo osebnih dokumentov, za uporabo prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ne zadostuje, saj to namreč pomeni le, da tožnik svoje identitete ni izkazal nedvoumno, ne pa tudi, da je dvom v identiteto, ki jo zatrjuje oseba, ki prosi za mednarodno zaščito, tudi očiten. Dvom je očiten le, če je podkrepljen še z dodatnimi okoliščinami. V tem primeru s spremembo tožnikove izjave glede izgube dokumenta ter z opustitvijo sodelovalne dolžnosti in njegovih prizadevanj, da bi resnično potrdil svojo identiteto.
Ker toženka ni izkazala oziroma utemeljila, da je v tej fazi postopka, pri razgovoru s tožnikom ob oddaji prošnje, izkoristila vse možnosti, da razčisti pravno pomembna dejstva, tudi ni izkazala drugega kumulativnega elementa, vzročne zveze med relevantnimi dejstvi in omejitvijo gibanja. Tako tudi drugo navedeni kumulativni navedeni pogoj ni izpolnjen, posledično pa tudi ne pogoji za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-1, 84/1-2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-a, 8/3-b. ZUS-1 člen 36,36/1,36/1-6.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - ugotavljanje istovetnosti - Dublinska uredba - nevarnost pobega - nesorazmernost ukrepa - začasna odredba
Tožnikove izjave glede istovetnosti so že v osnovi tako neskladne (izgubiti potni list je namreč nekaj povsem drugega kot imeti potni list v hrambi pri ''prijatelju'', ki hoče zanj denar), da izjava pred sodiščem, s katero naj bi bila ta neskladnost vseh izjav, danih v postopku pred toženko, pojasnjena, ne prepriča.
Ker je tožnik (kot prosilec za mednarodno zaščito) samovoljno zapustil azilni dom (kjer se je moral zaradi vložene prošnje za mednarodno zaščito in poteka tega postopka obvezno zadrževati), pogoj po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa je izkazan, je zato podlaga za izrek spornega ukrepa po drugem odstavku istega člena po oceni sodišča podana.
Slovenski zakonodajalec v nacionalno pravo ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, ki državam članicam izrecno nalaga, da zagotovijo pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu. Po 84. člena ZMZ-1 je namreč edina alternativa pridržanju v centru za tujce (drugi odstavek) zgolj ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (prvi odstavek). Ta ukrep pa še vedno pomeni odvzem osebne svobode, tako da gre zgolj za milejši ukrep znotraj ukrepa odvzema prostosti. Obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) je toženka v izpodbijanem sklepu ugotovila, zakaj drugih milejših ukrepov, kot je namestitev tožnika v CT, ni, in da je zato le z namestitvijo v tem centru kot edinim razpoložljivim ukrepom mogoče zagotoviti izvedbo ukrepa po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1.
O pritožbah zoper izpodbijano odločbo z dne 26. 2. 2020 in sklep z dne 18. 6. 2020, v času vložitve tožbe, dne 16. 7. 2020 še ni bilo odločeno, torej oba upravna akta še nista bila dokončna. Torej, ker nista bila dokončna, je tožnik zoper odločbo in sklep vložil tožbo preuranjeno – prezgodaj.
Tožba, ki je sposobna za vsebinsko obravnavo je procesna predpostavka za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe. Ker v obravnavanem primeru vsebinska obravnava tožbe ni možna, ker tožba ni dovoljena, je posledično, ob smiselni uporabi 4. točke 36. člena ZUS-1, sodišče zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-1, 84/1-2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-a, 8/3-b.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - istovetnost - dvom - nevarnost pobega - objektivni kriterij
Iz razlogov izpodbijanega sklepa ni razvidno navedeno dolžnostno ravnanje tožene stranke, torej na kakšen način bo preverjala tožnikovo istovetnost glede na pojasnila, zakaj vanjo očitno dvomi. Zato so v tem delu razlogi izpodbijanega sklepa tako bistveno pomanjkljivi, da se ga ne da preizkusiti.
Objektivna merila, ki opredeljujejo obstoj nevarnosti pobega, morajo biti določena v jasni in splošni zavezujoči določbi, ki jo je mogoče nedvoumno izvajati in uporaba katere je predvidljiva.
V zvezi z odreditvijo ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 zmotno uporabljeno materialno pravo, saj za pridržanje prosilca za mednarodno zaščito v ZMZ-1 v navedenih okoliščinah, ko nevarnost pobega ni ustrezno opredeljena, ni zakonske podlage.