ZDR člen 130, 130/1. Kolektivna pogodba za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije člen 50.
povračilo stroškov za prehrano - povračila stroškov v zvezi z delom
Tožnik je bil v spornem obdobju želodčni bolnik. Tožena stranka je bila s tem seznanjena Delodajalec mora po 130. členu ZDR delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom. Po 50. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije pa se delavcem zagotovi povračilo stroškov za prehrano med delom za dneve prisotnosti na delu, delodajalec pa jim je praviloma dolžan zagotoviti topli obrok med delom v ustrezni kalorični vrednosti in ustrezne kakovosti. V 3. odstavku je posebej določeno, da mora delodajalec delavcem, ki imajo dieto in ustrezno potrdilo osebnega zdravnika, izplačati celoten znesek, določen v tarifni prilogi k tej KP ali pa mu zagotoviti dietno prehrano. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek za izplačilo stroškov prehrane za vtoževano obdobje utemeljen.
ZPIZ-1 člen 390, 446. ZPIZ člen 143, 188, 191, 193.
nadomestilo za čas čakanja - ustavitev izplačila
Z dnem upokojitve tožnik ni bil več upravičen do izplačevanja nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo, zato mu je toženec izplačevanje tega nadomestila od priznanja pravice do starostne pokojnine dalje utemeljeno ustavil. Status upokojenca in status delovnega invalida, ki prejema nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno delo, se izključujeta.
izvršba na podlagi verodostojne listine - pristop k dolgu - sprememba dolžnika - prehod obveznosti na novega dolžnika
Določilo četrtega odstavka 24. člena ZIZ določa, da se v primeru, ko pride do spremembe dolžnika po vložitvi predloga za izvršbo, pod pogoji iz tretjega odstavka 24. člena ZIZ (če upnik z javno ali po zakonu overjeno listino dokaže, da je bil dolg prenesen ali je na drug način prešel nanj) izvršba nadaljuje zoper novega dolžnika, ki jo mora prevzeti v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo. Citirano določilo se po gramatikalni razlagi nanaša le na položaj, ko po vložitvi predloga za izvršbo nov dolžnik vstopi v izvršbo namesto prvotnega dolžnika, ne pa na položaj, ko nov dolžnik vstopi v izvršbo poleg prvotnega dolžnika. Smiselna uporaba citiranega določila v primeru vstopa novega dolžnika v izvršbo poleg obstoječega ni mogoča.
ZRPJZ člen 8, 8/1, 9, 10. ZSPJS člen 3.a, 3.a/3. OZ člen 86, 86/1, 88, 190, 190/1.
vračilo preveč izplačane plače - količnik za določitev osnovne plače - osnovna plača - javni sektor - delna ničnost
Na podlagi 3.a člena ZSPJS je tožeča stranka vložila tožbo za povračilo preveč izplačanega zneska in sicer v višini neto prejetih zneskov plač v spornem obdobju. ZSPJS v 3. odstavku 3. člena prepoveduje, da se javnim uslužbencem določijo plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. Zato delodajalci javnega sektorja ne smejo javnim uslužbencem izplačevati višjih plač od zakonsko določenih. V primeru, da so plače izplačane v previsokih zneskih, jih je delodajalec dolžan od javnega uslužbenca s tožbo zahtevati nazaj (3. odstavek 3.a člena ZSPJS). Tako je določba pogodbe o zaposlitvi o določitvi plače, ki javnemu uslužbencu določa višjo od zakonsko določene plače, nična, saj nasprotuje prisilnim predpisom. Gre za delno ničnost pogodbe o zaposlitvi po 88. členi v zvezi s 1. odstavkom 86. člena OZ, posledice ničnosti pa so, da mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe (1. odstavek 87. člena OZ).
Ker je toženka neupravičeno pridobila razliko v plači med plačo, ki ji po zakonu, predpisih in drugih aktih, izdanih na podlagi zakona, pripada in plačo, ki temelji na ničnem določilu pogodbe o zaposlitvi, mora to razliko vrniti. Skladno s 1. odstavkom 190. člena OZ je, kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, po 3. odstavku istega člena pa obveznost vrnitve nastane tudi, če nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.
Priznanje, ki je izključno v obdolženčevi domeni, dokazanosti posameznega kaznivega dejanja ne določa, temveč ga zgolj olajšuje in tako tedaj, ko ni dano, še ne more pomeniti, da kaznivo dejanje obdolžencu ne bi bilo dokazano.
V pritožbi tožeča stranka navaja, da ima še vedno pravni interes za tožbene zahtevke, saj ima predvsem pravico do vračila zneska, ki ga je plačala na podlagi neveljavno sklenjene pogodbe. Iz te pritožbene navedbe izhaja prepričanje tožnika, da mu toženec dolguje vtoževani znesek iz naslova kupnine za poslovni delež. Ker pa je zahtevek na plačilo denarnega zneska tožnik med postopkom pred sodiščem prve stopnje utemeljeval z navedbami, da je toženec po podpisu Pogodbe z računa družbe dvignil 500.000,00 SIT, omenjene pritožbene navedbe pomenijo spremembo tožbe v pritožbenem postopku. S spremembo trditvene podlage v pritožbenem postopku pa pritožnik ne more izpodbiti presoje sodišča prve stopnje, da tožnik kot družbenik M., d.o.o. (niti po izbrisu te družbe iz sodnega registra) ni aktivno legitimiran za uveljavljanje zahtevkov izbrisane družbe proti svojemu dolžniku.
Tožeča stranka se je skladno s pogodbenimi določili za objekte zavezala izstaviti začasno situacijo do zadnjega dne v mesecu. V kolikor tega ni storila, se je zapadlost terjatve podaljšala za 30 dni. Tožena stranka se je nasprotno zavezala, da bo izstavljeno situacijo pregledala (in potrdila) do 15ega dne v naslednjem mesecu po njeni izstavitvi, potrjeni del situacije pa je zapadel v plačilo v roku 60 dni od potrditve situacije. Iz takšnega pogodbenega dogovora ne izhaja zapadlost 75 dni od izstavitve računa.
II. kategorija invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - sprememba v stanju invalidnosti - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - delna invalidska pokojnina
Pravico do delne invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50. letu starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje svojega dela, torej dela, ki ga je opravljal do nastanka invalidnosti, vsaj s polovico polnega delovnega časa ali ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje drugega ustreznega dela (brez poklicne rehabilitacije), vsaj s polovico polnega delovnega časa.
Tožnica je že ob začetku postopka za priznanje pravic dopolnila več kot 52 let starosti, zato ji po določbi 2. alineje 81. člena ZPIZ-1 ni zagotovljena pravica do poklicne rehabilitacije.
ZDPra člen 43. ZSS člen 45. ZPos člen 24. ZZDODP člen 2.
plačilo razlike plače - pomočnik državnega pravobranilca - sodnik – osnova za obračun plače - znižanje plač državnih pravobranilcev
43. člen ZDPra je (podobno kot 45. člen ZSS) v spornem obdobju določal, da je osnova za obračun plače državnega pravobranilca oziroma pomočnika državnega pravobranilca enaka osnovi za obračun plače poslanca. Ta osnova se je lahko (glede na proračunske možnosti) znižala za odstotek, ki ga določi Državni zbor RS za plače poslancev in se usklajuje enako, kot se usklajuje osnova za obračun plač poslancev. 24. člen ZPos je kot osnovo za izračun plače poslancev določil povprečno plačo na zaposlenega v gospodarstvu RS po zadnjih podatkih Zavoda RS za statistiko. Ta osnova se je glede na proračunske možnosti lahko zmanjšala za odstotek, ki ga določi državni zbor, vendar ne več kot 50 %. O zmanjšanju osnove za 20 % lahko po pooblastilu državnega zbora odloči pristojno delovno telo. KVIAZ kot pristojno delovno telo Državnega zbora RS je na podlagi zgoraj omenjene določbe ZPos s sklepom 11. 2. 1993 znižal osnovo (povprečno mesečno plačo na zaposlenega v gospodarstvu RS) za 20 %. Ta sklep je KVIAZ s sklepom z dne 21. 12. 1994 razveljavil. Učinkovanje sklepa z dne 21. 12. 1994 o prenehanju veljavnosti sklepa z dne 11. 2. 1993 pa je KVIAZ odložil s svojo odločitvijo z dne 2. 2. 1995. S tem je bila ponovno vzpostavljena veljavnost sklepa KVIAZ z dne 11. 2. 1993 o znižanju osnove za obračun plač poslancev za 20 %.
Z uveljavitvijo ZZDODP pa je bila na novo podana pravna podlaga za obračun plač državnega pravobranilca in pomočnika državnega pravobranilca. Do sprejema tega zakona je prišlo zaradi sprememb v načinu uradnega zajemanja podatkov o plačah, zato je citirani zakon določil začasno osnovo za izračun plače poslancev. To pa pomeni, da je tožena stranka od uveljavitve ZZDODP dalje (na podlagi 2. člena citiranega zakona) pravilno upoštevala znižano osnovo za določitev plače državnih pravobranilcev oz. pomočnikov državnega pravobranilca (v višini 80 % osnove).
Z obsodilno sodbo je namreč utemeljeni sum kot splošni pogoj za pripor prerasel v višji dokazni standard (gotovost), zaradi katerega se preizkus nižjega dokaznega standarda izkaže za odvečnega.
ZPP člen 110, 110/2, 110/3, 286, 286/2, 286/5, 286a, 286a/2.
rok za vložitev pripravljalne vloge – podaljšanje roka – pisni poziv stranki pred prvim narokom – vsebinsko konkretiziran poziv – prekluzija – splošni poziv za predložitev pripravljalnih vlog – pravica do izjave v postopku
Poziv stranki po drugem odstavku 286.a člena je treba razlagati v kontekstu drugega odstavka 286. člena ZPP. Ker pa s pozivom po drugem odstavku 286.a člena sodišče omeji možnost stranke, da bi na prvem naroku neomejeno navajala nova dejstva in dokaze, mora biti tak poziv vsebinsko konkretiziran in usmerjen. Samo v tem primeru ima navedeni poziv za posledico prekluzijo glede podajanja novih navedb in predlaganja dokazov s strani stranke še pred prvim narokom za glavno obravnavo.
ZDR-1 člen 200, 200/3. ZSS člen 1, 1/2, 4, 4.a, 74, 74/1, 74/1-7.
zavrženje tožbe - prenehanje sodniške funkcije - prenehanje delovnega razmerja - službeno razmerje - sodnik - sodno varstvo - rok za vložitev tožbenem
ZSS ne ureja načina formalnega prenehanja delovnega razmerja sodnika, pač pa 74. členu ZSS ureja prenehanje sodniške funkcije po zakonu. Zato je potrebno glede varstva pravic smiselno uporabiti določila ZDR.
ZSS ne določa, da sodnik sklene pogodbo o zaposlitvi, ter da mu ob prenehanju sodniške funkcije preneha tudi delovno razmerje, saj je sodnik v službenem razmerju z Republiko Slovenijo, to pa pomeni, da je z odločitvijo Sodnega sveta o tem, da okrajnemu sodniku preneha sodniška funkcija iz razloga po 7. točki prvega odstavka 74. člena ZSS (če iz ocene sodniške službe izhaja, da ne ustreza sodniški službi) v povezavi s 34. členom ZSS potrebno v nadaljevanju smiselno uporabiti določila ZDR v zvezi z varstvom pravic. Pravna posledica (to je prenehanje sodniške funkcije) nastopi po samem zakonu, pri čemer Sodni svet izda le ugotovitveno odločbo in sodniška funkcija preneha po ZSS, ko Sodni svet potrdi oceno, da sodnik „ne ustreza sodniški službi“. Sodnik pa seveda lahko vodi ustrezen postopek tudi pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije.
Tožnik je vložil tožbo (tožnik napačno navede, da vlaga zahtevo za varstvo pravic, pri čemer njegova „zahteva za varstvo pravic“ vsebuje vse sestavine, ki jih mora vsebovati tožba) v roku 30 dni od prejema odločbe Sodnega sveta o tem, da mu preneha sodniška funkcija (po 7. točki prvega odstavka 74. člena ZSS), kar je pravočasno (3. odstavek 200. člena ZDR-1), zato je njegovo tožbo treba obravnavati po vsebini.
ZObr-D člen 26, 26/6. ZSPJS člen 48.a. ZZVZZ člen 31.
plačilo razlike plače - razporeditev v plačni razred - določitev osnovne plače - razporeditev javnega uslužbenca na drugo delovno mesto zaradi manjkajoče izobrazbe - dodatek za stalnost
Tožnik je zakonitost odločbe o razporeditvi tožnika v plačni razred in določitvi osnovne plače izpodbijal izključno s sklicevanjem na nezakonitost razporeditve na formacijsko dolžnost skladiščnika V. Ker je ta razporeditev pravnomočna in dokončna (tožba je bila v delu, ki se je nanašala na razporeditev, zavržena), morebitne nepravilnosti pri razporeditvi ne morejo vplivati na zakonitost odločbe tožene stranke. Tožnik ne najava, da za formacijsko dolžnost skladiščnika V ni določen 17. plačni razred, kar je dejanska vsebina odločbe. Takšna uvrstitev je tudi v skladu z 48.a členom ZSPJS. Glede na to, da ni podana pravna podlaga, na podlagi katere je tožnik hotel doseči razveljavitev odločbe tožene stranke, obenem pa je tožena stranka pri izdaji te odločbe pravilno uporabila materialno pravo, je ta del tožbenega zahtevka neutemeljen.
Tožnik je ves čas prejemal nadomestilo plače (bolniška), ki ni bilo odvisno od izplačil, do katerih bi bil tožnik upravičen na podlagi razporeditve na formacijsko dolžnost skladiščnika V, temveč izključno od prejemkov, ki jih je imel pred to razporeditvijo. Zato je tožnikov zahtevek za plačilo domnevnega prikrajšanja pri nadomestilu plače za vtoževano obdobje neutemeljen, ker tožnik ni dokazal prikrajšanja, saj je ves čas prejemal nadomestilo, kakršno mu po zakonu pripada.
mobing - trpinčenje na delovnem mestu - odškodnina - dokazno breme
V skladu z določbo 2. odstavka 45. člena ZDR je dokazno breme na strani delodajalca, če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s prejšnjim odstavkom (ta določa, da je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev). Zato je zadoščalo, da je tožnik navajal dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je tožena stranka ravnala v nasprotju s prepovedjo trpinčenja na delovnem mestu, dokazno breme, da ni šlo za nedopustno ravnanje, pa je bilo na toženi stranki.
Tožena stranka je dokazala, da tožnika ni trpinčila z v tožbi zatrjevanim omejevanjem pitja in dostopa do stranišča, zato tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.
prisilna izterjava globe - nadomestitev globe z nalogami v splošno korist ali korist samoupravne skupnosti – selitev storilca v drugo državo
Ker storilec zaradi selitve v drugo državo ne more nadomestiti globe z opravo naloge v splošno korist in mu uklonilni zapor ni bil določen, se globa prisilno izterja.
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je obdolženca vabilo na znana naslova, nato pa odredilo prisilna privoda, zagotovilo postopnost ukrepov za zagotovitev obdolženca na sodišču, iz ravnanja obdolženca, ki vabil ne prevzema in ki ni dosegljiv niti policiji, zoper njega pa je pri drugem sodišču razpisana tiralica, pa je razvidno, da se očitno izmika kazenskemu postopku.
poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine - ukrepi po zdzdr - pravica do prostovoljnega zdravljenaj
Ukrepi po ZDZdr pomenijo poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine. V konkretnem primeru ukrepa nadzorovane obravnave gre zlasti za poseg v pravico do varstva in duševne integritete po 35. členu Ustave RS, pa tudi v pravico do prostovoljnega zdravljenja po tretjem odstavku 51. člena Ustave RS.
Intervenient ni samostojna stranka postopka, ne zahteva pravnega varstva zase, ampak za glavno stranko in je le pomočnik glavne stranke. Stranski intervenient zato ne more opravljati dejanj, s katerimi stranka razpolaga s tožbenim zahtevkom niti dejanj, s katerimi stranka razpolaga s procesnimi pooblastili, zato stranski intervenient v tej pravdi ne more preprečiti izdaje zamudne sodbe.
ZZVZZ člen 23. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 43, 44, 45.
zdraviliško zdravljenje
Pri tožnici zaradi operativnega posega obnosne votline ne gre za bolezni živčnega sistema v primeru stanj po poškodbah in nevrokirurških operacijah na osrednjem in perifernem živčevju po operativnem zdravljenju in po popravljivih funkcionalnih motnjah, niti ne gre za poškodbo živčevja niti za popravljivo funkcionalno motnjo, zato ni podano bolezensko stanje, kakor je navedeno v 2. alineji 2. točke 1. odstavka 45. člena POZZ. Tožbeni zahtevek na priznanje pravice do zdraviliškega zdravljenja zato ni utemeljen.
Dejstvo, ali vložena tožba pretrga zastaranje, se presoja na podlagi pravil procesnega prava (180. člen ZPP). V predmetni zadevi, ko tožba, vložena na dan 15.4.1998, ni obsegala zahtevka na plačilo denarne odškodnine za premoženjsko škodo, pa tudi ne dejstev, ki bi nastanek kakršnekoli premoženjske škode utemeljevala, na podlagi takšne tožbe o obstoju terjatve na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo sploh ni bilo moč odločiti.
Vložena tožba zato ni imela učinka na tek zastaranja terjatev iz naslova tožniku nastale premoženjske škode.