Intervenient ni samostojna stranka postopka, ne zahteva pravnega varstva zase, ampak za glavno stranko in je le pomočnik glavne stranke. Stranski intervenient zato ne more opravljati dejanj, s katerimi stranka razpolaga s tožbenim zahtevkom niti dejanj, s katerimi stranka razpolaga s procesnimi pooblastili, zato stranski intervenient v tej pravdi ne more preprečiti izdaje zamudne sodbe.
poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine - ukrepi po zdzdr - pravica do prostovoljnega zdravljenaj
Ukrepi po ZDZdr pomenijo poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine. V konkretnem primeru ukrepa nadzorovane obravnave gre zlasti za poseg v pravico do varstva in duševne integritete po 35. členu Ustave RS, pa tudi v pravico do prostovoljnega zdravljenja po tretjem odstavku 51. člena Ustave RS.
Stališče oziroma pravilo o tem, da napačni pravni pouk ne sme imeti škodljivih posledic za stranko, ima funkcijo zagotavljanja pravne pravičnosti, ki mora biti vzpostavljena tudi med delavcem in delodajalcem pri urejanju delovnopravnega razmerja. Kljub temu, da je v zadevi podana stvarna pristojnost delovnega sodišča je bila tožeča stranka v pravnem pouku poučena, da je zoper odločitev dopustno uveljavljati sodno varstvo v roku 30 dni pred Upravnim sodiščem RS.Ker je tožeča stranka ravnala v skladu s pravnim poukom, ne sme trpeti škodljivih posledic. Z zavrženjem tožbe je bila prikrajšana za vsebinski preizkus odločitve tožene stranke o pravilnosti in zakonitosti njene predčasne razrešitve.
Z obsodilno sodbo je namreč utemeljeni sum kot splošni pogoj za pripor prerasel v višji dokazni standard (gotovost), zaradi katerega se preizkus nižjega dokaznega standarda izkaže za odvečnega.
odločitev o pravdnih stroških - stroškovna odločitev – pravdni stroški
Sodišče prve stopnje je po opravljeni glavni obravnavi, na kateri je v dokaznem postopku vpogledalo v listinsko dokumentacijo, ki sta jo v spis vložili stranki, ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika. Zato je pooblaščenec tožnika upravičen do povrnitve pravdnih stroškov za zastopanje na naroku po tar. št. 3102 ZOdvT. V zvezi s pripadajočo nagrado za zastopanje na naroku za glavno obravnavo je neutemeljeno razlogovanje sodišča, da tožnik do te nagrade ni upravičen, ker narok ni bil potreben, ker je dejansko stanje izhajalo iz predloženih listin, ker je tožena stranka tožnika prijavila v socialna zavarovanja in ker je predlagala, da se narok ne opravi, k temu predlogu pa tožnik soglasja ni dal. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje na podlagi opravljene glavne obravnave odločilo o preostalem delu tožnikovega tožbenega zahtevka in mu v celoti ugodilo.
zavrženje tožbe - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe - priporočena pošiljka
Tožnik je tožbo oddal priporočeno na pošto. Glede na 2. odstavek 112. člena ZPP je bila tožba tega dne izročena sodišču. Pri tem je pomembno, na katero sodišče je bila vloga naslovljena. Iz same vloge kot tudi iz pisemske ovojnice jasno izhaja, da je bila vloga naslovljena na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, ne pa na toženo stranko (ZPIZ). Ne glede na to, da je bil napisan napačen naslov in da je vloga namesto na sodišče prispela k toženi stranki, omenjeno ravnanje (gre za očitno pomoto tožnika) ne spremeni dejstva, da je bila vloga naslovljena na sodišče, ne pa na toženo stranko. Ker je bila tožba vložena v zakonsko določenem 30-dnevnem roku, je bila tožba na sodišče vložena pravočasno, zato ni bilo podlage za njeno zavrženje.
ZPIZ-1 člen 390, 446. ZPIZ člen 143, 188, 191, 193.
nadomestilo za čas čakanja - ustavitev izplačila
Z dnem upokojitve tožnik ni bil več upravičen do izplačevanja nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo, zato mu je toženec izplačevanje tega nadomestila od priznanja pravice do starostne pokojnine dalje utemeljeno ustavil. Status upokojenca in status delovnega invalida, ki prejema nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno delo, se izključujeta.
Priznanje, ki je izključno v obdolženčevi domeni, dokazanosti posameznega kaznivega dejanja ne določa, temveč ga zgolj olajšuje in tako tedaj, ko ni dano, še ne more pomeniti, da kaznivo dejanje obdolžencu ne bi bilo dokazano.
izvršba na podlagi verodostojne listine - pristop k dolgu - sprememba dolžnika - prehod obveznosti na novega dolžnika
Določilo četrtega odstavka 24. člena ZIZ določa, da se v primeru, ko pride do spremembe dolžnika po vložitvi predloga za izvršbo, pod pogoji iz tretjega odstavka 24. člena ZIZ (če upnik z javno ali po zakonu overjeno listino dokaže, da je bil dolg prenesen ali je na drug način prešel nanj) izvršba nadaljuje zoper novega dolžnika, ki jo mora prevzeti v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo. Citirano določilo se po gramatikalni razlagi nanaša le na položaj, ko po vložitvi predloga za izvršbo nov dolžnik vstopi v izvršbo namesto prvotnega dolžnika, ne pa na položaj, ko nov dolžnik vstopi v izvršbo poleg prvotnega dolžnika. Smiselna uporaba citiranega določila v primeru vstopa novega dolžnika v izvršbo poleg obstoječega ni mogoča.
ZRPJZ člen 8, 8/1, 9, 10. ZSPJS člen 3.a, 3.a/3. OZ člen 86, 86/1, 88, 190, 190/1.
vračilo preveč izplačane plače - količnik za določitev osnovne plače - osnovna plača - javni sektor - delna ničnost
Na podlagi 3.a člena ZSPJS je tožeča stranka vložila tožbo za povračilo preveč izplačanega zneska in sicer v višini neto prejetih zneskov plač v spornem obdobju. ZSPJS v 3. odstavku 3. člena prepoveduje, da se javnim uslužbencem določijo plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. Zato delodajalci javnega sektorja ne smejo javnim uslužbencem izplačevati višjih plač od zakonsko določenih. V primeru, da so plače izplačane v previsokih zneskih, jih je delodajalec dolžan od javnega uslužbenca s tožbo zahtevati nazaj (3. odstavek 3.a člena ZSPJS). Tako je določba pogodbe o zaposlitvi o določitvi plače, ki javnemu uslužbencu določa višjo od zakonsko določene plače, nična, saj nasprotuje prisilnim predpisom. Gre za delno ničnost pogodbe o zaposlitvi po 88. členi v zvezi s 1. odstavkom 86. člena OZ, posledice ničnosti pa so, da mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe (1. odstavek 87. člena OZ).
Ker je toženka neupravičeno pridobila razliko v plači med plačo, ki ji po zakonu, predpisih in drugih aktih, izdanih na podlagi zakona, pripada in plačo, ki temelji na ničnem določilu pogodbe o zaposlitvi, mora to razliko vrniti. Skladno s 1. odstavkom 190. člena OZ je, kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, po 3. odstavku istega člena pa obveznost vrnitve nastane tudi, če nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.
ZObr-D člen 26, 26/6. ZSPJS člen 48.a. ZZVZZ člen 31.
plačilo razlike plače - razporeditev v plačni razred - določitev osnovne plače - razporeditev javnega uslužbenca na drugo delovno mesto zaradi manjkajoče izobrazbe - dodatek za stalnost
Tožnik je zakonitost odločbe o razporeditvi tožnika v plačni razred in določitvi osnovne plače izpodbijal izključno s sklicevanjem na nezakonitost razporeditve na formacijsko dolžnost skladiščnika V. Ker je ta razporeditev pravnomočna in dokončna (tožba je bila v delu, ki se je nanašala na razporeditev, zavržena), morebitne nepravilnosti pri razporeditvi ne morejo vplivati na zakonitost odločbe tožene stranke. Tožnik ne najava, da za formacijsko dolžnost skladiščnika V ni določen 17. plačni razred, kar je dejanska vsebina odločbe. Takšna uvrstitev je tudi v skladu z 48.a členom ZSPJS. Glede na to, da ni podana pravna podlaga, na podlagi katere je tožnik hotel doseči razveljavitev odločbe tožene stranke, obenem pa je tožena stranka pri izdaji te odločbe pravilno uporabila materialno pravo, je ta del tožbenega zahtevka neutemeljen.
Tožnik je ves čas prejemal nadomestilo plače (bolniška), ki ni bilo odvisno od izplačil, do katerih bi bil tožnik upravičen na podlagi razporeditve na formacijsko dolžnost skladiščnika V, temveč izključno od prejemkov, ki jih je imel pred to razporeditvijo. Zato je tožnikov zahtevek za plačilo domnevnega prikrajšanja pri nadomestilu plače za vtoževano obdobje neutemeljen, ker tožnik ni dokazal prikrajšanja, saj je ves čas prejemal nadomestilo, kakršno mu po zakonu pripada.
ZDR člen 130, 130/1. Kolektivna pogodba za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije člen 50.
povračilo stroškov za prehrano - povračila stroškov v zvezi z delom
Tožnik je bil v spornem obdobju želodčni bolnik. Tožena stranka je bila s tem seznanjena Delodajalec mora po 130. členu ZDR delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom. Po 50. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije pa se delavcem zagotovi povračilo stroškov za prehrano med delom za dneve prisotnosti na delu, delodajalec pa jim je praviloma dolžan zagotoviti topli obrok med delom v ustrezni kalorični vrednosti in ustrezne kakovosti. V 3. odstavku je posebej določeno, da mora delodajalec delavcem, ki imajo dieto in ustrezno potrdilo osebnega zdravnika, izplačati celoten znesek, določen v tarifni prilogi k tej KP ali pa mu zagotoviti dietno prehrano. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek za izplačilo stroškov prehrane za vtoževano obdobje utemeljen.
mobing - trpinčenje na delovnem mestu - odškodnina - dokazno breme
V skladu z določbo 2. odstavka 45. člena ZDR je dokazno breme na strani delodajalca, če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s prejšnjim odstavkom (ta določa, da je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev). Zato je zadoščalo, da je tožnik navajal dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je tožena stranka ravnala v nasprotju s prepovedjo trpinčenja na delovnem mestu, dokazno breme, da ni šlo za nedopustno ravnanje, pa je bilo na toženi stranki.
Tožena stranka je dokazala, da tožnika ni trpinčila z v tožbi zatrjevanim omejevanjem pitja in dostopa do stranišča, zato tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.
ZZVZZ člen 23. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 43, 44, 45.
zdraviliško zdravljenje
Pri tožnici zaradi operativnega posega obnosne votline ne gre za bolezni živčnega sistema v primeru stanj po poškodbah in nevrokirurških operacijah na osrednjem in perifernem živčevju po operativnem zdravljenju in po popravljivih funkcionalnih motnjah, niti ne gre za poškodbo živčevja niti za popravljivo funkcionalno motnjo, zato ni podano bolezensko stanje, kakor je navedeno v 2. alineji 2. točke 1. odstavka 45. člena POZZ. Tožbeni zahtevek na priznanje pravice do zdraviliškega zdravljenja zato ni utemeljen.
II. kategorija invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - sprememba v stanju invalidnosti - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - delna invalidska pokojnina
Pravico do delne invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50. letu starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje svojega dela, torej dela, ki ga je opravljal do nastanka invalidnosti, vsaj s polovico polnega delovnega časa ali ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje drugega ustreznega dela (brez poklicne rehabilitacije), vsaj s polovico polnega delovnega časa.
Tožnica je že ob začetku postopka za priznanje pravic dopolnila več kot 52 let starosti, zato ji po določbi 2. alineje 81. člena ZPIZ-1 ni zagotovljena pravica do poklicne rehabilitacije.
Tožeča stranka se je skladno s pogodbenimi določili za objekte zavezala izstaviti začasno situacijo do zadnjega dne v mesecu. V kolikor tega ni storila, se je zapadlost terjatve podaljšala za 30 dni. Tožena stranka se je nasprotno zavezala, da bo izstavljeno situacijo pregledala (in potrdila) do 15ega dne v naslednjem mesecu po njeni izstavitvi, potrjeni del situacije pa je zapadel v plačilo v roku 60 dni od potrditve situacije. Iz takšnega pogodbenega dogovora ne izhaja zapadlost 75 dni od izstavitve računa.
Zgolj izpolnitev zakonskega dejanskega stanu iz 1. odstavka 241. člena ZGD vodi do zaključka, da delnice, pridobljene na podlagi pravnega posla, financiranega s strani ciljne družbe, niso lastne delnice.
Zakonsko materijo, ki je urejena v 1. odstavku 241. člena ZGD, je treba ločiti od materije, urejene v 244. členu ZGD.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1. ZSDU člen 89, 89/1, 91, 91/1, 92, 94, 96, 96/1, 96/3, 98, 99, 103, 104.
vzorčni postopek - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - sodelovanje delavcev pri upravljanju - arbitraža - program razreševanja presežnih delavcev - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov - skupno posvetovanje - svet delavcev
VS RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da v primer, če svet delavcev k programu razreševanja presežnih delavcev oz. k spremembam v organizaciji ni podal izrecnega soglasja, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici, ni bila nezakonita. ZDR v zvezi s tem v 97. členu zahteva le obvestilo in posvetovanje s sindikatom. Zavrnitev soglasja, ki ga ZSDU za take primere predvideva (1. odst. 96. člena v zvezi s 7. alinejo 89. člena), v skladu s 3. odst. 96. člena ZSDU nima učinka na pravilnost in zakonitost odločitve delodajalca (iz pete do osme alinee prvega odstavka 89. člena ter prve in druge alinee 93. člena ZSDU), če predlog o zmanjšanju števila delavcev vsebuje predlog programa razreševanja presežnih delavcev po predpisih o delovnih razmerjih, ali če so razlogi za odločitev o zmanjšanju števila delavcev utemeljeni. V konkretnem primeru utemeljenih razlogov za zavrnitev soglasja ni bilo, zato arbitražni postopek ne vpliva na zakonitost odpovedi tožnici.
Tožnik je zahtevo za priznanje nadomestila za telesno okvaro podal šele marca 2008, zato je toženec utemeljeno odločil, da se mu invalidnina za telesno okvaro izplačuje šest mesecev za nazaj od vložitve zahteve. Tožbeni zahtevek na priznanje oziroma izplačilo invalidnine vse od leta 1991 dalje, je neutemeljen, čeprav mu je bilo že takrat z odločbo zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev priznano nadomestilo za telesno okvaro.