izredna denarna socialna pomoč - namenska poraba sredstev
Ker je tožnik tožencu v zakonskem roku predložil dokazila o namenski porabi sredstev za le del dodeljene izredne denarne socialne pomoči, do nove izredne denarne socialne pomoči ni upravičen še 18 mesecev po mesecu prejema izredne denarne socialne pomoči.
ZPIZ-1 člen 110, 110/1, 110/1-2, 427, 427/4. ZPIZ-92 člen 72, 72/1, 72/1-3.
vdovska pokojnina - ponovno uveljavljanje pravice - družinska pokojnina
Vdova, ki ji je pravica do družinske pokojnine, pridobljene po 2. ali 3. alinei 72. člena ZPIZ-92 prenehala po dopolnitvi 45 let starosti, vendar pred dopolnjenim 50. letom starosti, lahko, ne glede na določbo 110. člena ZPIZ-1, pridobi pravico do družinske pokojnine, ko dopolni 50 let starosti (ZPIZ-1 člen 427/4).
Ker tožnica v času izdaje dokončne odločbe tožene stranke še ni izpolnila starosti 50 let, ki je pogoj po določbi 427/4. čl. ZPIZ-1, da bi pridobila pravico do družinske pokojnine (ob izpolnjevanju ostalih zakonskih pogojev), njen tožbeni zahtevek, da se ji prizna ta pravica, ni utemeljen.
ZPIZ-1 člen 390, 446. ZPIZ člen 143, 188, 191, 193.
nadomestilo za čas čakanja - ustavitev izplačila
Z dnem upokojitve tožnik ni bil več upravičen do izplačevanja nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo, zato mu je toženec izplačevanje tega nadomestila od priznanja pravice do starostne pokojnine dalje utemeljeno ustavil. Status upokojenca in status delovnega invalida, ki prejema nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno delo, se izključujeta.
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je obdolženca vabilo na znana naslova, nato pa odredilo prisilna privoda, zagotovilo postopnost ukrepov za zagotovitev obdolženca na sodišču, iz ravnanja obdolženca, ki vabil ne prevzema in ki ni dosegljiv niti policiji, zoper njega pa je pri drugem sodišču razpisana tiralica, pa je razvidno, da se očitno izmika kazenskemu postopku.
dopolnitev tožbe – pristojnost za odločanje o izločitvi sodnika
Procesno dejstvo, na katero je sodišče oprlo svojo odločitev, ni resnično. Sodišče namreč ugotavlja, da tožnica tožbe ni dopolnila (z navedbo dejanske podlage), iz pravdnega spisa pa izhaja nasprotno, da je to storila priporočeno po pošti 26.4.2013.
Vsebinsko je razvidno, da tožnica uveljavlja izločitveni razlog. Za odločanje o takšnem predlogu pa ni pristojno pritožbeno sodišče, marveč predsednik sodišča prve stopnje.
izvršba na podlagi verodostojne listine - pristop k dolgu - sprememba dolžnika - prehod obveznosti na novega dolžnika
Določilo četrtega odstavka 24. člena ZIZ določa, da se v primeru, ko pride do spremembe dolžnika po vložitvi predloga za izvršbo, pod pogoji iz tretjega odstavka 24. člena ZIZ (če upnik z javno ali po zakonu overjeno listino dokaže, da je bil dolg prenesen ali je na drug način prešel nanj) izvršba nadaljuje zoper novega dolžnika, ki jo mora prevzeti v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo. Citirano določilo se po gramatikalni razlagi nanaša le na položaj, ko po vložitvi predloga za izvršbo nov dolžnik vstopi v izvršbo namesto prvotnega dolžnika, ne pa na položaj, ko nov dolžnik vstopi v izvršbo poleg prvotnega dolžnika. Smiselna uporaba citiranega določila v primeru vstopa novega dolžnika v izvršbo poleg obstoječega ni mogoča.
Dejstvo, ali vložena tožba pretrga zastaranje, se presoja na podlagi pravil procesnega prava (180. člen ZPP). V predmetni zadevi, ko tožba, vložena na dan 15.4.1998, ni obsegala zahtevka na plačilo denarne odškodnine za premoženjsko škodo, pa tudi ne dejstev, ki bi nastanek kakršnekoli premoženjske škode utemeljevala, na podlagi takšne tožbe o obstoju terjatve na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo sploh ni bilo moč odločiti.
Vložena tožba zato ni imela učinka na tek zastaranja terjatev iz naslova tožniku nastale premoženjske škode.
začasna odredba – verjetnost obstoja terjatve – dokazni standard – terjatev iz pravnomočne sodbe
Tudi če je odločitev iz pravnomočne sodbe napačna zaradi še tako očitne zmotne uporabe materialnega prava, začasna odredba nikoli ne more biti primerno sredstvo za preprečevanje učinkov take sodbe.
družinska pokojnina - pravnomočno urejeno razmerje
Za odločitev o priznanju pravice do družinske pokojnine družinskemu članu je odločilen čas smrti osebe, ki je družinskega člana preživljala. V spornem primeru je tožnikov oče umrl v letu 1980 in na takratno obdobje se ugotavlja, ali je bil tožnik popolnoma nezmožen za delo. Nezmožnost za delo je trajala le do 17. 9. 1981, zato je bila tožniku skladno z določbami tedaj veljavnega Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Sloveniji priznana pravica do družinske pokojnine le za navedeno obdobje. Ali je bila taka odločitev pravilna in zakonita, ni več predmet presoje, ker gre za pravnomočno odločitev. V pravnomočno odločitev niti tožena stranka niti sodišče mimo izrednih pravnih sredstev, za kar pa v sporni zadevi ne gre, ne sme poseči oziroma je ponovno presojati. Ker je bilo o isti upravni stvari že pravnomočno odločeno, je tožena stranka tožnikovo ponovno zahtevo za priznanje pravice do družinske pokojnine utemeljeno zavrgla.
POPRAVA KRIVIC - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSC0003655
ZSPOZ člen 35, 35/1. ZPKri člen 35, 35/2. ZKP člen 538 - 546.
neupravičen odvzem prostosti - poprava krivic - revizija zoper obsodilno sodbo - politični zaporniki - povrnitev škode za telesno in duševno trpljenje
Odškodnina za škodo, nastalo v obliki telesnega in duševnega trpljenja bivšega političnega zapornika zaradi prestajanja zapora, ki je bila tožnici priznana kot upravičenki na podlagi določb ZPKri, izključuje zahtevek za povrnitev te škode na podlagi ugodene zahteve za revizijo v isti kazenski zadevi.
Okoliščina, da začasni zastopnik zaradi odsotnosti toženca ni imel podatkov o poteku prometne nezgode, učinka domneve priznanja po tožnici zatrjevanega dejstva glede poteka prometne nezgode ne more preprečiti.
ZDR člen 130, 130/1. Kolektivna pogodba za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije člen 50.
povračilo stroškov za prehrano - povračila stroškov v zvezi z delom
Tožnik je bil v spornem obdobju želodčni bolnik. Tožena stranka je bila s tem seznanjena Delodajalec mora po 130. členu ZDR delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom. Po 50. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije pa se delavcem zagotovi povračilo stroškov za prehrano med delom za dneve prisotnosti na delu, delodajalec pa jim je praviloma dolžan zagotoviti topli obrok med delom v ustrezni kalorični vrednosti in ustrezne kakovosti. V 3. odstavku je posebej določeno, da mora delodajalec delavcem, ki imajo dieto in ustrezno potrdilo osebnega zdravnika, izplačati celoten znesek, določen v tarifni prilogi k tej KP ali pa mu zagotoviti dietno prehrano. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek za izplačilo stroškov prehrane za vtoževano obdobje utemeljen.
Stališče oziroma pravilo o tem, da napačni pravni pouk ne sme imeti škodljivih posledic za stranko, ima funkcijo zagotavljanja pravne pravičnosti, ki mora biti vzpostavljena tudi med delavcem in delodajalcem pri urejanju delovnopravnega razmerja. Kljub temu, da je v zadevi podana stvarna pristojnost delovnega sodišča je bila tožeča stranka v pravnem pouku poučena, da je zoper odločitev dopustno uveljavljati sodno varstvo v roku 30 dni pred Upravnim sodiščem RS.Ker je tožeča stranka ravnala v skladu s pravnim poukom, ne sme trpeti škodljivih posledic. Z zavrženjem tožbe je bila prikrajšana za vsebinski preizkus odločitve tožene stranke o pravilnosti in zakonitosti njene predčasne razrešitve.
odločitev o pravdnih stroških - stroškovna odločitev – pravdni stroški
Sodišče prve stopnje je po opravljeni glavni obravnavi, na kateri je v dokaznem postopku vpogledalo v listinsko dokumentacijo, ki sta jo v spis vložili stranki, ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika. Zato je pooblaščenec tožnika upravičen do povrnitve pravdnih stroškov za zastopanje na naroku po tar. št. 3102 ZOdvT. V zvezi s pripadajočo nagrado za zastopanje na naroku za glavno obravnavo je neutemeljeno razlogovanje sodišča, da tožnik do te nagrade ni upravičen, ker narok ni bil potreben, ker je dejansko stanje izhajalo iz predloženih listin, ker je tožena stranka tožnika prijavila v socialna zavarovanja in ker je predlagala, da se narok ne opravi, k temu predlogu pa tožnik soglasja ni dal. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje na podlagi opravljene glavne obravnave odločilo o preostalem delu tožnikovega tožbenega zahtevka in mu v celoti ugodilo.
ZRPJZ člen 8, 8/1, 9, 10. ZSPJS člen 3.a, 3.a/3. OZ člen 86, 86/1, 88, 190, 190/1.
vračilo preveč izplačane plače - količnik za določitev osnovne plače - osnovna plača - javni sektor - delna ničnost
Na podlagi 3.a člena ZSPJS je tožeča stranka vložila tožbo za povračilo preveč izplačanega zneska in sicer v višini neto prejetih zneskov plač v spornem obdobju. ZSPJS v 3. odstavku 3. člena prepoveduje, da se javnim uslužbencem določijo plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. Zato delodajalci javnega sektorja ne smejo javnim uslužbencem izplačevati višjih plač od zakonsko določenih. V primeru, da so plače izplačane v previsokih zneskih, jih je delodajalec dolžan od javnega uslužbenca s tožbo zahtevati nazaj (3. odstavek 3.a člena ZSPJS). Tako je določba pogodbe o zaposlitvi o določitvi plače, ki javnemu uslužbencu določa višjo od zakonsko določene plače, nična, saj nasprotuje prisilnim predpisom. Gre za delno ničnost pogodbe o zaposlitvi po 88. členi v zvezi s 1. odstavkom 86. člena OZ, posledice ničnosti pa so, da mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe (1. odstavek 87. člena OZ).
Ker je toženka neupravičeno pridobila razliko v plači med plačo, ki ji po zakonu, predpisih in drugih aktih, izdanih na podlagi zakona, pripada in plačo, ki temelji na ničnem določilu pogodbe o zaposlitvi, mora to razliko vrniti. Skladno s 1. odstavkom 190. člena OZ je, kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, po 3. odstavku istega člena pa obveznost vrnitve nastane tudi, če nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.
Tožnik (bivši župan) je ob prenehanju mandata izpolnjeval pogoje za starostno upokojitev, zato nima pravice do prejemanja nadomestila plače po prenehanju mandata. Pravica do prejemanja nadomestila plače po prenehanju mandata je namreč odvisna od položaja, v katerem je funkcionar, ki mu preneha funkcija, ki jo je opravljal poklicno. Določba 14. člena ZFDO ne posega v pravico do upokojitve, temveč določa le primere, v katerih funkcionarji po prenehanju funkcije ne morejo biti upravičeni do nadomestila plače (v breme javnih sredstev), torej če jim je takoj po prenehanju funkcije zagotovljen ustrezen delovnopravni položaj ali možnost upokojitve. Kljub temu, da se tožnik ni odločil za upokojitev že po prenehanju mandata, čeprav je izpolnjeval pogoje po drugem odstavku 36. člena ZPIZ-1, temveč se je dejansko upokojil kasneje (kar je v njegovi prosti izbiri), ne pomeni, da je tudi upravičen do prejemanja nadomestila plače (po 14. členu ZFDO). Zato tožnikov tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
II. kategorija invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - sprememba v stanju invalidnosti - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - delna invalidska pokojnina
Pravico do delne invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50. letu starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje svojega dela, torej dela, ki ga je opravljal do nastanka invalidnosti, vsaj s polovico polnega delovnega časa ali ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje drugega ustreznega dela (brez poklicne rehabilitacije), vsaj s polovico polnega delovnega časa.
Tožnica je že ob začetku postopka za priznanje pravic dopolnila več kot 52 let starosti, zato ji po določbi 2. alineje 81. člena ZPIZ-1 ni zagotovljena pravica do poklicne rehabilitacije.
ZDR-1 člen 200, 200/3. ZSS člen 1, 1/2, 4, 4.a, 74, 74/1, 74/1-7.
zavrženje tožbe - prenehanje sodniške funkcije - prenehanje delovnega razmerja - službeno razmerje - sodnik - sodno varstvo - rok za vložitev tožbenem
ZSS ne ureja načina formalnega prenehanja delovnega razmerja sodnika, pač pa 74. členu ZSS ureja prenehanje sodniške funkcije po zakonu. Zato je potrebno glede varstva pravic smiselno uporabiti določila ZDR.
ZSS ne določa, da sodnik sklene pogodbo o zaposlitvi, ter da mu ob prenehanju sodniške funkcije preneha tudi delovno razmerje, saj je sodnik v službenem razmerju z Republiko Slovenijo, to pa pomeni, da je z odločitvijo Sodnega sveta o tem, da okrajnemu sodniku preneha sodniška funkcija iz razloga po 7. točki prvega odstavka 74. člena ZSS (če iz ocene sodniške službe izhaja, da ne ustreza sodniški službi) v povezavi s 34. členom ZSS potrebno v nadaljevanju smiselno uporabiti določila ZDR v zvezi z varstvom pravic. Pravna posledica (to je prenehanje sodniške funkcije) nastopi po samem zakonu, pri čemer Sodni svet izda le ugotovitveno odločbo in sodniška funkcija preneha po ZSS, ko Sodni svet potrdi oceno, da sodnik „ne ustreza sodniški službi“. Sodnik pa seveda lahko vodi ustrezen postopek tudi pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije.
Tožnik je vložil tožbo (tožnik napačno navede, da vlaga zahtevo za varstvo pravic, pri čemer njegova „zahteva za varstvo pravic“ vsebuje vse sestavine, ki jih mora vsebovati tožba) v roku 30 dni od prejema odločbe Sodnega sveta o tem, da mu preneha sodniška funkcija (po 7. točki prvega odstavka 74. člena ZSS), kar je pravočasno (3. odstavek 200. člena ZDR-1), zato je njegovo tožbo treba obravnavati po vsebini.
ZPP člen 110, 110/2, 110/3, 286, 286/2, 286/5, 286a, 286a/2.
rok za vložitev pripravljalne vloge – podaljšanje roka – pisni poziv stranki pred prvim narokom – vsebinsko konkretiziran poziv – prekluzija – splošni poziv za predložitev pripravljalnih vlog – pravica do izjave v postopku
Poziv stranki po drugem odstavku 286.a člena je treba razlagati v kontekstu drugega odstavka 286. člena ZPP. Ker pa s pozivom po drugem odstavku 286.a člena sodišče omeji možnost stranke, da bi na prvem naroku neomejeno navajala nova dejstva in dokaze, mora biti tak poziv vsebinsko konkretiziran in usmerjen. Samo v tem primeru ima navedeni poziv za posledico prekluzijo glede podajanja novih navedb in predlaganja dokazov s strani stranke še pred prvim narokom za glavno obravnavo.