redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - preverjanje možnosti zaposlitve
Tožena stranka delovnih mest sestavljalec I in sestavljalec II ni ukinila, temveč je glede na zmanjšani obseg dela na vseh proizvodnih programih zmanjšala le število zaposlenih na teh delovnih mestih, kar je privedlo do odpuščanja delavcev. Tožena stranka je odpovedala pogodbo o zaposlitvi štirim delavcem, med njimi tudi tožnici. Obseg dela se je bistveno zmanjšal na proizvodnji dušilcev, kjer je pretežno opravljala tudi delo tožnica, zato je tožena stranka imela zakonito podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga.
Dolžnost ponudbe nove zaposlitve se nanaša le na dolžnost ponudbe ustrezne zaposlitve, ne pa katerekoli zaposlitve. Ustrezna zaposlitev pa je v 3. odstavku 90. člena ZDR definirana kot zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katerega je imel delavec sklenjeno prejšnjo (odpovedano) pogodbo o zaposlitvi.
ZObr-D člen 26, 26/6. ZSPJS člen 48.a. ZZVZZ člen 31.
plačilo razlike plače - razporeditev v plačni razred - določitev osnovne plače - razporeditev javnega uslužbenca na drugo delovno mesto zaradi manjkajoče izobrazbe - dodatek za stalnost
Tožnik je zakonitost odločbe o razporeditvi tožnika v plačni razred in določitvi osnovne plače izpodbijal izključno s sklicevanjem na nezakonitost razporeditve na formacijsko dolžnost skladiščnika V. Ker je ta razporeditev pravnomočna in dokončna (tožba je bila v delu, ki se je nanašala na razporeditev, zavržena), morebitne nepravilnosti pri razporeditvi ne morejo vplivati na zakonitost odločbe tožene stranke. Tožnik ne najava, da za formacijsko dolžnost skladiščnika V ni določen 17. plačni razred, kar je dejanska vsebina odločbe. Takšna uvrstitev je tudi v skladu z 48.a členom ZSPJS. Glede na to, da ni podana pravna podlaga, na podlagi katere je tožnik hotel doseči razveljavitev odločbe tožene stranke, obenem pa je tožena stranka pri izdaji te odločbe pravilno uporabila materialno pravo, je ta del tožbenega zahtevka neutemeljen.
Tožnik je ves čas prejemal nadomestilo plače (bolniška), ki ni bilo odvisno od izplačil, do katerih bi bil tožnik upravičen na podlagi razporeditve na formacijsko dolžnost skladiščnika V, temveč izključno od prejemkov, ki jih je imel pred to razporeditvijo. Zato je tožnikov zahtevek za plačilo domnevnega prikrajšanja pri nadomestilu plače za vtoževano obdobje neutemeljen, ker tožnik ni dokazal prikrajšanja, saj je ves čas prejemal nadomestilo, kakršno mu po zakonu pripada.
mobing - trpinčenje na delovnem mestu - odškodnina - dokazno breme
V skladu z določbo 2. odstavka 45. člena ZDR je dokazno breme na strani delodajalca, če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s prejšnjim odstavkom (ta določa, da je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev). Zato je zadoščalo, da je tožnik navajal dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je tožena stranka ravnala v nasprotju s prepovedjo trpinčenja na delovnem mestu, dokazno breme, da ni šlo za nedopustno ravnanje, pa je bilo na toženi stranki.
Tožena stranka je dokazala, da tožnika ni trpinčila z v tožbi zatrjevanim omejevanjem pitja in dostopa do stranišča, zato tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.
odvetniška dejavnost – polovični delovni čas – starostna pokojnina – delna pokojnina – prijava v obvezno zavarovanje
Ker je bil tožnik v relevantnem času zavarovan v obveznem pokojninskem zavarovanju za polni delovni čas, mu delna pokojnina za polovični delovni čas ne more biti priznana (drugi odstavek 156. člena ZPIZ-1), saj oseba ne more biti istočasno polno zavarovana iz naslova starosti in obenem imetnik pravice do delne starostne pokojnine (torej iz že nastalega zavarovalnega primera).
ZDR člen 130, 130/1. Kolektivna pogodba za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije člen 50.
povračilo stroškov za prehrano - povračila stroškov v zvezi z delom
Tožnik je bil v spornem obdobju želodčni bolnik. Tožena stranka je bila s tem seznanjena Delodajalec mora po 130. členu ZDR delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom. Po 50. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije pa se delavcem zagotovi povračilo stroškov za prehrano med delom za dneve prisotnosti na delu, delodajalec pa jim je praviloma dolžan zagotoviti topli obrok med delom v ustrezni kalorični vrednosti in ustrezne kakovosti. V 3. odstavku je posebej določeno, da mora delodajalec delavcem, ki imajo dieto in ustrezno potrdilo osebnega zdravnika, izplačati celoten znesek, določen v tarifni prilogi k tej KP ali pa mu zagotoviti dietno prehrano. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek za izplačilo stroškov prehrane za vtoževano obdobje utemeljen.
poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine - ukrepi po zdzdr - pravica do prostovoljnega zdravljenaj
Ukrepi po ZDZdr pomenijo poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine. V konkretnem primeru ukrepa nadzorovane obravnave gre zlasti za poseg v pravico do varstva in duševne integritete po 35. členu Ustave RS, pa tudi v pravico do prostovoljnega zdravljenja po tretjem odstavku 51. člena Ustave RS.
Intervenient ni samostojna stranka postopka, ne zahteva pravnega varstva zase, ampak za glavno stranko in je le pomočnik glavne stranke. Stranski intervenient zato ne more opravljati dejanj, s katerimi stranka razpolaga s tožbenim zahtevkom niti dejanj, s katerimi stranka razpolaga s procesnimi pooblastili, zato stranski intervenient v tej pravdi ne more preprečiti izdaje zamudne sodbe.
ZPIZ-1 člen 20, 154. ZPIZ-1 člen 154, 154/1. ZPSV člen 8. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 53, 53/7.
izvedenina
Ker je bil za podajo izvedenskega mnenja postavljen sodni izvedenec kot fizična oseba, ne pa izvedenski organ, se pri odmeri stroškov postopka obračuna tudi 8,85 % prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
Tožnik (bivši župan) je ob prenehanju mandata izpolnjeval pogoje za starostno upokojitev, zato nima pravice do prejemanja nadomestila plače po prenehanju mandata. Pravica do prejemanja nadomestila plače po prenehanju mandata je namreč odvisna od položaja, v katerem je funkcionar, ki mu preneha funkcija, ki jo je opravljal poklicno. Določba 14. člena ZFDO ne posega v pravico do upokojitve, temveč določa le primere, v katerih funkcionarji po prenehanju funkcije ne morejo biti upravičeni do nadomestila plače (v breme javnih sredstev), torej če jim je takoj po prenehanju funkcije zagotovljen ustrezen delovnopravni položaj ali možnost upokojitve. Kljub temu, da se tožnik ni odločil za upokojitev že po prenehanju mandata, čeprav je izpolnjeval pogoje po drugem odstavku 36. člena ZPIZ-1, temveč se je dejansko upokojil kasneje (kar je v njegovi prosti izbiri), ne pomeni, da je tudi upravičen do prejemanja nadomestila plače (po 14. členu ZFDO). Zato tožnikov tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
družinska pokojnina - pravnomočno urejeno razmerje
Za odločitev o priznanju pravice do družinske pokojnine družinskemu članu je odločilen čas smrti osebe, ki je družinskega člana preživljala. V spornem primeru je tožnikov oče umrl v letu 1980 in na takratno obdobje se ugotavlja, ali je bil tožnik popolnoma nezmožen za delo. Nezmožnost za delo je trajala le do 17. 9. 1981, zato je bila tožniku skladno z določbami tedaj veljavnega Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Sloveniji priznana pravica do družinske pokojnine le za navedeno obdobje. Ali je bila taka odločitev pravilna in zakonita, ni več predmet presoje, ker gre za pravnomočno odločitev. V pravnomočno odločitev niti tožena stranka niti sodišče mimo izrednih pravnih sredstev, za kar pa v sporni zadevi ne gre, ne sme poseči oziroma je ponovno presojati. Ker je bilo o isti upravni stvari že pravnomočno odločeno, je tožena stranka tožnikovo ponovno zahtevo za priznanje pravice do družinske pokojnine utemeljeno zavrgla.
ZRPJZ člen 8, 8/1, 9, 10. ZSPJS člen 3.a, 3.a/3. OZ člen 86, 86/1, 88, 190, 190/1.
vračilo preveč izplačane plače - količnik za določitev osnovne plače - osnovna plača - javni sektor - delna ničnost
Na podlagi 3.a člena ZSPJS je tožeča stranka vložila tožbo za povračilo preveč izplačanega zneska in sicer v višini neto prejetih zneskov plač v spornem obdobju. ZSPJS v 3. odstavku 3. člena prepoveduje, da se javnim uslužbencem določijo plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. Zato delodajalci javnega sektorja ne smejo javnim uslužbencem izplačevati višjih plač od zakonsko določenih. V primeru, da so plače izplačane v previsokih zneskih, jih je delodajalec dolžan od javnega uslužbenca s tožbo zahtevati nazaj (3. odstavek 3.a člena ZSPJS). Tako je določba pogodbe o zaposlitvi o določitvi plače, ki javnemu uslužbencu določa višjo od zakonsko določene plače, nična, saj nasprotuje prisilnim predpisom. Gre za delno ničnost pogodbe o zaposlitvi po 88. členi v zvezi s 1. odstavkom 86. člena OZ, posledice ničnosti pa so, da mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe (1. odstavek 87. člena OZ).
Ker je toženka neupravičeno pridobila razliko v plači med plačo, ki ji po zakonu, predpisih in drugih aktih, izdanih na podlagi zakona, pripada in plačo, ki temelji na ničnem določilu pogodbe o zaposlitvi, mora to razliko vrniti. Skladno s 1. odstavkom 190. člena OZ je, kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, po 3. odstavku istega člena pa obveznost vrnitve nastane tudi, če nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.
zavrženje tožbe - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe - priporočena pošiljka
Tožnik je tožbo oddal priporočeno na pošto. Glede na 2. odstavek 112. člena ZPP je bila tožba tega dne izročena sodišču. Pri tem je pomembno, na katero sodišče je bila vloga naslovljena. Iz same vloge kot tudi iz pisemske ovojnice jasno izhaja, da je bila vloga naslovljena na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, ne pa na toženo stranko (ZPIZ). Ne glede na to, da je bil napisan napačen naslov in da je vloga namesto na sodišče prispela k toženi stranki, omenjeno ravnanje (gre za očitno pomoto tožnika) ne spremeni dejstva, da je bila vloga naslovljena na sodišče, ne pa na toženo stranko. Ker je bila tožba vložena v zakonsko določenem 30-dnevnem roku, je bila tožba na sodišče vložena pravočasno, zato ni bilo podlage za njeno zavrženje.
ZUP člen 92, 92/2. Uredba o upravnem poslovanju člen 171, 171/3. Splošni pogoji izvajanja univerzalne poštne storitve člen 20, 20/2.
socialni spor - procesne predpostavke - vročanje v tujino
Tožniku je bila prvostopenjska odločba toženca pravilno vročena neposredno v tujino (vročena je bila njegovi ženi kot enemu izmed odraslih članov gospodinjstva). Ker je pritožbo zoper to odločbo vložil prepozno, je le-ta postala pravnomočna, zato procesne predpostavke za sodno varstvo niso izpolnjene.
Z obsodilno sodbo je namreč utemeljeni sum kot splošni pogoj za pripor prerasel v višji dokazni standard (gotovost), zaradi katerega se preizkus nižjega dokaznega standarda izkaže za odvečnega.
Tožena stranka je tožnika odjavila iz delovnega razmerja. Tožnik bi moral skladno s 3. odstavkom 204. člena ZDR v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je bil s tem seznanjen, vložiti tožbo na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma drugega načina prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Ker tega ni storil, mu je z dnem odjave prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Zaradi tega je brezpredmetna njegova kasneje podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj pogodba o zaposlitvi na dan podaje izredne odpovedi ni več veljala. Tožnik iz tega razloga tudi ni upravičen do pravic iz delovnega razmerja za obdobje po datumu odjave.
začasna odredba – verjetnost obstoja terjatve – dokazni standard – terjatev iz pravnomočne sodbe
Tudi če je odločitev iz pravnomočne sodbe napačna zaradi še tako očitne zmotne uporabe materialnega prava, začasna odredba nikoli ne more biti primerno sredstvo za preprečevanje učinkov take sodbe.
Tožeča stranka se je skladno s pogodbenimi določili za objekte zavezala izstaviti začasno situacijo do zadnjega dne v mesecu. V kolikor tega ni storila, se je zapadlost terjatve podaljšala za 30 dni. Tožena stranka se je nasprotno zavezala, da bo izstavljeno situacijo pregledala (in potrdila) do 15ega dne v naslednjem mesecu po njeni izstavitvi, potrjeni del situacije pa je zapadel v plačilo v roku 60 dni od potrditve situacije. Iz takšnega pogodbenega dogovora ne izhaja zapadlost 75 dni od izstavitve računa.
II. kategorija invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - sprememba v stanju invalidnosti - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - delna invalidska pokojnina
Pravico do delne invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50. letu starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje svojega dela, torej dela, ki ga je opravljal do nastanka invalidnosti, vsaj s polovico polnega delovnega časa ali ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje drugega ustreznega dela (brez poklicne rehabilitacije), vsaj s polovico polnega delovnega časa.
Tožnica je že ob začetku postopka za priznanje pravic dopolnila več kot 52 let starosti, zato ji po določbi 2. alineje 81. člena ZPIZ-1 ni zagotovljena pravica do poklicne rehabilitacije.
izvršba na podlagi verodostojne listine - pristop k dolgu - sprememba dolžnika - prehod obveznosti na novega dolžnika
Določilo četrtega odstavka 24. člena ZIZ določa, da se v primeru, ko pride do spremembe dolžnika po vložitvi predloga za izvršbo, pod pogoji iz tretjega odstavka 24. člena ZIZ (če upnik z javno ali po zakonu overjeno listino dokaže, da je bil dolg prenesen ali je na drug način prešel nanj) izvršba nadaljuje zoper novega dolžnika, ki jo mora prevzeti v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo. Citirano določilo se po gramatikalni razlagi nanaša le na položaj, ko po vložitvi predloga za izvršbo nov dolžnik vstopi v izvršbo namesto prvotnega dolžnika, ne pa na položaj, ko nov dolžnik vstopi v izvršbo poleg prvotnega dolžnika. Smiselna uporaba citiranega določila v primeru vstopa novega dolžnika v izvršbo poleg obstoječega ni mogoča.