ZUP člen 92, 92/2. Uredba o upravnem poslovanju člen 171, 171/3. Splošni pogoji izvajanja univerzalne poštne storitve člen 20, 20/2.
socialni spor - procesne predpostavke - vročanje v tujino
Tožniku je bila prvostopenjska odločba toženca pravilno vročena neposredno v tujino (vročena je bila njegovi ženi kot enemu izmed odraslih članov gospodinjstva). Ker je pritožbo zoper to odločbo vložil prepozno, je le-ta postala pravnomočna, zato procesne predpostavke za sodno varstvo niso izpolnjene.
II. kategorija invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - sprememba v stanju invalidnosti - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - delna invalidska pokojnina
Pravico do delne invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50. letu starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje svojega dela, torej dela, ki ga je opravljal do nastanka invalidnosti, vsaj s polovico polnega delovnega časa ali ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje drugega ustreznega dela (brez poklicne rehabilitacije), vsaj s polovico polnega delovnega časa.
Tožnica je že ob začetku postopka za priznanje pravic dopolnila več kot 52 let starosti, zato ji po določbi 2. alineje 81. člena ZPIZ-1 ni zagotovljena pravica do poklicne rehabilitacije.
ZDR člen 130, 130/1. Kolektivna pogodba za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije člen 50.
povračilo stroškov za prehrano - povračila stroškov v zvezi z delom
Tožnik je bil v spornem obdobju želodčni bolnik. Tožena stranka je bila s tem seznanjena Delodajalec mora po 130. členu ZDR delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom. Po 50. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije pa se delavcem zagotovi povračilo stroškov za prehrano med delom za dneve prisotnosti na delu, delodajalec pa jim je praviloma dolžan zagotoviti topli obrok med delom v ustrezni kalorični vrednosti in ustrezne kakovosti. V 3. odstavku je posebej določeno, da mora delodajalec delavcem, ki imajo dieto in ustrezno potrdilo osebnega zdravnika, izplačati celoten znesek, določen v tarifni prilogi k tej KP ali pa mu zagotoviti dietno prehrano. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek za izplačilo stroškov prehrane za vtoževano obdobje utemeljen.
ZObr-D člen 26, 26/6. ZSPJS člen 48.a. ZZVZZ člen 31.
plačilo razlike plače - razporeditev v plačni razred - določitev osnovne plače - razporeditev javnega uslužbenca na drugo delovno mesto zaradi manjkajoče izobrazbe - dodatek za stalnost
Tožnik je zakonitost odločbe o razporeditvi tožnika v plačni razred in določitvi osnovne plače izpodbijal izključno s sklicevanjem na nezakonitost razporeditve na formacijsko dolžnost skladiščnika V. Ker je ta razporeditev pravnomočna in dokončna (tožba je bila v delu, ki se je nanašala na razporeditev, zavržena), morebitne nepravilnosti pri razporeditvi ne morejo vplivati na zakonitost odločbe tožene stranke. Tožnik ne najava, da za formacijsko dolžnost skladiščnika V ni določen 17. plačni razred, kar je dejanska vsebina odločbe. Takšna uvrstitev je tudi v skladu z 48.a členom ZSPJS. Glede na to, da ni podana pravna podlaga, na podlagi katere je tožnik hotel doseči razveljavitev odločbe tožene stranke, obenem pa je tožena stranka pri izdaji te odločbe pravilno uporabila materialno pravo, je ta del tožbenega zahtevka neutemeljen.
Tožnik je ves čas prejemal nadomestilo plače (bolniška), ki ni bilo odvisno od izplačil, do katerih bi bil tožnik upravičen na podlagi razporeditve na formacijsko dolžnost skladiščnika V, temveč izključno od prejemkov, ki jih je imel pred to razporeditvijo. Zato je tožnikov zahtevek za plačilo domnevnega prikrajšanja pri nadomestilu plače za vtoževano obdobje neutemeljen, ker tožnik ni dokazal prikrajšanja, saj je ves čas prejemal nadomestilo, kakršno mu po zakonu pripada.
mobing - trpinčenje na delovnem mestu - odškodnina - dokazno breme
V skladu z določbo 2. odstavka 45. člena ZDR je dokazno breme na strani delodajalca, če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s prejšnjim odstavkom (ta določa, da je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev). Zato je zadoščalo, da je tožnik navajal dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je tožena stranka ravnala v nasprotju s prepovedjo trpinčenja na delovnem mestu, dokazno breme, da ni šlo za nedopustno ravnanje, pa je bilo na toženi stranki.
Tožena stranka je dokazala, da tožnika ni trpinčila z v tožbi zatrjevanim omejevanjem pitja in dostopa do stranišča, zato tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.
Stališče oziroma pravilo o tem, da napačni pravni pouk ne sme imeti škodljivih posledic za stranko, ima funkcijo zagotavljanja pravne pravičnosti, ki mora biti vzpostavljena tudi med delavcem in delodajalcem pri urejanju delovnopravnega razmerja. Kljub temu, da je v zadevi podana stvarna pristojnost delovnega sodišča je bila tožeča stranka v pravnem pouku poučena, da je zoper odločitev dopustno uveljavljati sodno varstvo v roku 30 dni pred Upravnim sodiščem RS.Ker je tožeča stranka ravnala v skladu s pravnim poukom, ne sme trpeti škodljivih posledic. Z zavrženjem tožbe je bila prikrajšana za vsebinski preizkus odločitve tožene stranke o pravilnosti in zakonitosti njene predčasne razrešitve.
izvršilni stroški - stroški, potrebni za izvršbo – stroški odgovora na ugovor
Odgovor na ugovor je bil potreben oziroma so bili potrebni stroški, ki so upniku z odgovorom nastali. Dolžnika sta namreč ugovarjala (tudi) izpolnitev obveznosti (plačilo) in v zvezi s tem predlagala zaslišanje. Da se bo sodišče kasneje postavilo na stališče, ki je sicer materialno pravno pravilno – da je ugovor neobrazložen, ker dolžnika v tem delu nista zmogla trditvenega bremena glede konkretnih dejstev, predlagani dokaz pa je v informativne namene –, upnik glede na dopis sodišča razumno ni mogel predvideti.
Stroški iz petega odstavka 38. člena ZIZ so vsi tisti stroški, ki so v realni zvezi s ciljem izvršilnega postopka, to pa je poplačilo upnika za terjatev iz izvršilnega naslova.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1. ZSDU člen 89, 89/1, 91, 91/1, 92, 94, 96, 96/1, 96/3, 98, 99, 103, 104.
vzorčni postopek - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - sodelovanje delavcev pri upravljanju - arbitraža - program razreševanja presežnih delavcev - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov - skupno posvetovanje - svet delavcev
VS RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da v primer, če svet delavcev k programu razreševanja presežnih delavcev oz. k spremembam v organizaciji ni podal izrecnega soglasja, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici, ni bila nezakonita. ZDR v zvezi s tem v 97. členu zahteva le obvestilo in posvetovanje s sindikatom. Zavrnitev soglasja, ki ga ZSDU za take primere predvideva (1. odst. 96. člena v zvezi s 7. alinejo 89. člena), v skladu s 3. odst. 96. člena ZSDU nima učinka na pravilnost in zakonitost odločitve delodajalca (iz pete do osme alinee prvega odstavka 89. člena ter prve in druge alinee 93. člena ZSDU), če predlog o zmanjšanju števila delavcev vsebuje predlog programa razreševanja presežnih delavcev po predpisih o delovnih razmerjih, ali če so razlogi za odločitev o zmanjšanju števila delavcev utemeljeni. V konkretnem primeru utemeljenih razlogov za zavrnitev soglasja ni bilo, zato arbitražni postopek ne vpliva na zakonitost odpovedi tožnici.
Tožnik je zahtevo za priznanje nadomestila za telesno okvaro podal šele marca 2008, zato je toženec utemeljeno odločil, da se mu invalidnina za telesno okvaro izplačuje šest mesecev za nazaj od vložitve zahteve. Tožbeni zahtevek na priznanje oziroma izplačilo invalidnine vse od leta 1991 dalje, je neutemeljen, čeprav mu je bilo že takrat z odločbo zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev priznano nadomestilo za telesno okvaro.
dopolnitev tožbe – pristojnost za odločanje o izločitvi sodnika
Procesno dejstvo, na katero je sodišče oprlo svojo odločitev, ni resnično. Sodišče namreč ugotavlja, da tožnica tožbe ni dopolnila (z navedbo dejanske podlage), iz pravdnega spisa pa izhaja nasprotno, da je to storila priporočeno po pošti 26.4.2013.
Vsebinsko je razvidno, da tožnica uveljavlja izločitveni razlog. Za odločanje o takšnem predlogu pa ni pristojno pritožbeno sodišče, marveč predsednik sodišča prve stopnje.
ZZVZZ člen 23. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 43, 44, 45.
zdraviliško zdravljenje
Pri tožnici zaradi operativnega posega obnosne votline ne gre za bolezni živčnega sistema v primeru stanj po poškodbah in nevrokirurških operacijah na osrednjem in perifernem živčevju po operativnem zdravljenju in po popravljivih funkcionalnih motnjah, niti ne gre za poškodbo živčevja niti za popravljivo funkcionalno motnjo, zato ni podano bolezensko stanje, kakor je navedeno v 2. alineji 2. točke 1. odstavka 45. člena POZZ. Tožbeni zahtevek na priznanje pravice do zdraviliškega zdravljenja zato ni utemeljen.
družinska pokojnina - pravnomočno urejeno razmerje
Za odločitev o priznanju pravice do družinske pokojnine družinskemu članu je odločilen čas smrti osebe, ki je družinskega člana preživljala. V spornem primeru je tožnikov oče umrl v letu 1980 in na takratno obdobje se ugotavlja, ali je bil tožnik popolnoma nezmožen za delo. Nezmožnost za delo je trajala le do 17. 9. 1981, zato je bila tožniku skladno z določbami tedaj veljavnega Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Sloveniji priznana pravica do družinske pokojnine le za navedeno obdobje. Ali je bila taka odločitev pravilna in zakonita, ni več predmet presoje, ker gre za pravnomočno odločitev. V pravnomočno odločitev niti tožena stranka niti sodišče mimo izrednih pravnih sredstev, za kar pa v sporni zadevi ne gre, ne sme poseči oziroma je ponovno presojati. Ker je bilo o isti upravni stvari že pravnomočno odločeno, je tožena stranka tožnikovo ponovno zahtevo za priznanje pravice do družinske pokojnine utemeljeno zavrgla.
Intervenient ni samostojna stranka postopka, ne zahteva pravnega varstva zase, ampak za glavno stranko in je le pomočnik glavne stranke. Stranski intervenient zato ne more opravljati dejanj, s katerimi stranka razpolaga s tožbenim zahtevkom niti dejanj, s katerimi stranka razpolaga s procesnimi pooblastili, zato stranski intervenient v tej pravdi ne more preprečiti izdaje zamudne sodbe.
V pritožbi tožeča stranka navaja, da ima še vedno pravni interes za tožbene zahtevke, saj ima predvsem pravico do vračila zneska, ki ga je plačala na podlagi neveljavno sklenjene pogodbe. Iz te pritožbene navedbe izhaja prepričanje tožnika, da mu toženec dolguje vtoževani znesek iz naslova kupnine za poslovni delež. Ker pa je zahtevek na plačilo denarnega zneska tožnik med postopkom pred sodiščem prve stopnje utemeljeval z navedbami, da je toženec po podpisu Pogodbe z računa družbe dvignil 500.000,00 SIT, omenjene pritožbene navedbe pomenijo spremembo tožbe v pritožbenem postopku. S spremembo trditvene podlage v pritožbenem postopku pa pritožnik ne more izpodbiti presoje sodišča prve stopnje, da tožnik kot družbenik M., d.o.o. (niti po izbrisu te družbe iz sodnega registra) ni aktivno legitimiran za uveljavljanje zahtevkov izbrisane družbe proti svojemu dolžniku.
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je obdolženca vabilo na znana naslova, nato pa odredilo prisilna privoda, zagotovilo postopnost ukrepov za zagotovitev obdolženca na sodišču, iz ravnanja obdolženca, ki vabil ne prevzema in ki ni dosegljiv niti policiji, zoper njega pa je pri drugem sodišču razpisana tiralica, pa je razvidno, da se očitno izmika kazenskemu postopku.
Tožeča stranka se je skladno s pogodbenimi določili za objekte zavezala izstaviti začasno situacijo do zadnjega dne v mesecu. V kolikor tega ni storila, se je zapadlost terjatve podaljšala za 30 dni. Tožena stranka se je nasprotno zavezala, da bo izstavljeno situacijo pregledala (in potrdila) do 15ega dne v naslednjem mesecu po njeni izstavitvi, potrjeni del situacije pa je zapadel v plačilo v roku 60 dni od potrditve situacije. Iz takšnega pogodbenega dogovora ne izhaja zapadlost 75 dni od izstavitve računa.
odločitev o pravdnih stroških - stroškovna odločitev – pravdni stroški
Sodišče prve stopnje je po opravljeni glavni obravnavi, na kateri je v dokaznem postopku vpogledalo v listinsko dokumentacijo, ki sta jo v spis vložili stranki, ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika. Zato je pooblaščenec tožnika upravičen do povrnitve pravdnih stroškov za zastopanje na naroku po tar. št. 3102 ZOdvT. V zvezi s pripadajočo nagrado za zastopanje na naroku za glavno obravnavo je neutemeljeno razlogovanje sodišča, da tožnik do te nagrade ni upravičen, ker narok ni bil potreben, ker je dejansko stanje izhajalo iz predloženih listin, ker je tožena stranka tožnika prijavila v socialna zavarovanja in ker je predlagala, da se narok ne opravi, k temu predlogu pa tožnik soglasja ni dal. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje na podlagi opravljene glavne obravnave odločilo o preostalem delu tožnikovega tožbenega zahtevka in mu v celoti ugodilo.
ZDPra člen 43. ZSS člen 45. ZPos člen 24. ZZDODP člen 2.
plačilo razlike plače - pomočnik državnega pravobranilca - sodnik – osnova za obračun plače - znižanje plač državnih pravobranilcev
43. člen ZDPra je (podobno kot 45. člen ZSS) v spornem obdobju določal, da je osnova za obračun plače državnega pravobranilca oziroma pomočnika državnega pravobranilca enaka osnovi za obračun plače poslanca. Ta osnova se je lahko (glede na proračunske možnosti) znižala za odstotek, ki ga določi Državni zbor RS za plače poslancev in se usklajuje enako, kot se usklajuje osnova za obračun plač poslancev. 24. člen ZPos je kot osnovo za izračun plače poslancev določil povprečno plačo na zaposlenega v gospodarstvu RS po zadnjih podatkih Zavoda RS za statistiko. Ta osnova se je glede na proračunske možnosti lahko zmanjšala za odstotek, ki ga določi državni zbor, vendar ne več kot 50 %. O zmanjšanju osnove za 20 % lahko po pooblastilu državnega zbora odloči pristojno delovno telo. KVIAZ kot pristojno delovno telo Državnega zbora RS je na podlagi zgoraj omenjene določbe ZPos s sklepom 11. 2. 1993 znižal osnovo (povprečno mesečno plačo na zaposlenega v gospodarstvu RS) za 20 %. Ta sklep je KVIAZ s sklepom z dne 21. 12. 1994 razveljavil. Učinkovanje sklepa z dne 21. 12. 1994 o prenehanju veljavnosti sklepa z dne 11. 2. 1993 pa je KVIAZ odložil s svojo odločitvijo z dne 2. 2. 1995. S tem je bila ponovno vzpostavljena veljavnost sklepa KVIAZ z dne 11. 2. 1993 o znižanju osnove za obračun plač poslancev za 20 %.
Z uveljavitvijo ZZDODP pa je bila na novo podana pravna podlaga za obračun plač državnega pravobranilca in pomočnika državnega pravobranilca. Do sprejema tega zakona je prišlo zaradi sprememb v načinu uradnega zajemanja podatkov o plačah, zato je citirani zakon določil začasno osnovo za izračun plače poslancev. To pa pomeni, da je tožena stranka od uveljavitve ZZDODP dalje (na podlagi 2. člena citiranega zakona) pravilno upoštevala znižano osnovo za določitev plače državnih pravobranilcev oz. pomočnikov državnega pravobranilca (v višini 80 % osnove).
zavrženje tožbe - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe - priporočena pošiljka
Tožnik je tožbo oddal priporočeno na pošto. Glede na 2. odstavek 112. člena ZPP je bila tožba tega dne izročena sodišču. Pri tem je pomembno, na katero sodišče je bila vloga naslovljena. Iz same vloge kot tudi iz pisemske ovojnice jasno izhaja, da je bila vloga naslovljena na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, ne pa na toženo stranko (ZPIZ). Ne glede na to, da je bil napisan napačen naslov in da je vloga namesto na sodišče prispela k toženi stranki, omenjeno ravnanje (gre za očitno pomoto tožnika) ne spremeni dejstva, da je bila vloga naslovljena na sodišče, ne pa na toženo stranko. Ker je bila tožba vložena v zakonsko določenem 30-dnevnem roku, je bila tožba na sodišče vložena pravočasno, zato ni bilo podlage za njeno zavrženje.