ZDR člen 130, 130/1. Kolektivna pogodba za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije člen 50.
povračilo stroškov za prehrano - povračila stroškov v zvezi z delom
Tožnik je bil v spornem obdobju želodčni bolnik. Tožena stranka je bila s tem seznanjena Delodajalec mora po 130. členu ZDR delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom. Po 50. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije pa se delavcem zagotovi povračilo stroškov za prehrano med delom za dneve prisotnosti na delu, delodajalec pa jim je praviloma dolžan zagotoviti topli obrok med delom v ustrezni kalorični vrednosti in ustrezne kakovosti. V 3. odstavku je posebej določeno, da mora delodajalec delavcem, ki imajo dieto in ustrezno potrdilo osebnega zdravnika, izplačati celoten znesek, določen v tarifni prilogi k tej KP ali pa mu zagotoviti dietno prehrano. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek za izplačilo stroškov prehrane za vtoževano obdobje utemeljen.
zavrženje tožbe - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe - priporočena pošiljka
Tožnik je tožbo oddal priporočeno na pošto. Glede na 2. odstavek 112. člena ZPP je bila tožba tega dne izročena sodišču. Pri tem je pomembno, na katero sodišče je bila vloga naslovljena. Iz same vloge kot tudi iz pisemske ovojnice jasno izhaja, da je bila vloga naslovljena na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, ne pa na toženo stranko (ZPIZ). Ne glede na to, da je bil napisan napačen naslov in da je vloga namesto na sodišče prispela k toženi stranki, omenjeno ravnanje (gre za očitno pomoto tožnika) ne spremeni dejstva, da je bila vloga naslovljena na sodišče, ne pa na toženo stranko. Ker je bila tožba vložena v zakonsko določenem 30-dnevnem roku, je bila tožba na sodišče vložena pravočasno, zato ni bilo podlage za njeno zavrženje.
ZUP člen 92, 92/2. Uredba o upravnem poslovanju člen 171, 171/3. Splošni pogoji izvajanja univerzalne poštne storitve člen 20, 20/2.
socialni spor - procesne predpostavke - vročanje v tujino
Tožniku je bila prvostopenjska odločba toženca pravilno vročena neposredno v tujino (vročena je bila njegovi ženi kot enemu izmed odraslih članov gospodinjstva). Ker je pritožbo zoper to odločbo vložil prepozno, je le-ta postala pravnomočna, zato procesne predpostavke za sodno varstvo niso izpolnjene.
ZPIZ-1 člen 390, 446. ZPIZ člen 143, 188, 191, 193.
nadomestilo za čas čakanja - ustavitev izplačila
Z dnem upokojitve tožnik ni bil več upravičen do izplačevanja nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo, zato mu je toženec izplačevanje tega nadomestila od priznanja pravice do starostne pokojnine dalje utemeljeno ustavil. Status upokojenca in status delovnega invalida, ki prejema nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno delo, se izključujeta.
Z obsodilno sodbo je namreč utemeljeni sum kot splošni pogoj za pripor prerasel v višji dokazni standard (gotovost), zaradi katerega se preizkus nižjega dokaznega standarda izkaže za odvečnega.
Tožeča stranka se je skladno s pogodbenimi določili za objekte zavezala izstaviti začasno situacijo do zadnjega dne v mesecu. V kolikor tega ni storila, se je zapadlost terjatve podaljšala za 30 dni. Tožena stranka se je nasprotno zavezala, da bo izstavljeno situacijo pregledala (in potrdila) do 15ega dne v naslednjem mesecu po njeni izstavitvi, potrjeni del situacije pa je zapadel v plačilo v roku 60 dni od potrditve situacije. Iz takšnega pogodbenega dogovora ne izhaja zapadlost 75 dni od izstavitve računa.
II. kategorija invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - sprememba v stanju invalidnosti - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - delna invalidska pokojnina
Pravico do delne invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50. letu starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje svojega dela, torej dela, ki ga je opravljal do nastanka invalidnosti, vsaj s polovico polnega delovnega časa ali ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje drugega ustreznega dela (brez poklicne rehabilitacije), vsaj s polovico polnega delovnega časa.
Tožnica je že ob začetku postopka za priznanje pravic dopolnila več kot 52 let starosti, zato ji po določbi 2. alineje 81. člena ZPIZ-1 ni zagotovljena pravica do poklicne rehabilitacije.
Zgolj izpolnitev zakonskega dejanskega stanu iz 1. odstavka 241. člena ZGD vodi do zaključka, da delnice, pridobljene na podlagi pravnega posla, financiranega s strani ciljne družbe, niso lastne delnice.
Zakonsko materijo, ki je urejena v 1. odstavku 241. člena ZGD, je treba ločiti od materije, urejene v 244. členu ZGD.
ZDPra člen 43. ZSS člen 45. ZPos člen 24. ZZDODP člen 2.
plačilo razlike plače - pomočnik državnega pravobranilca - sodnik – osnova za obračun plače - znižanje plač državnih pravobranilcev
43. člen ZDPra je (podobno kot 45. člen ZSS) v spornem obdobju določal, da je osnova za obračun plače državnega pravobranilca oziroma pomočnika državnega pravobranilca enaka osnovi za obračun plače poslanca. Ta osnova se je lahko (glede na proračunske možnosti) znižala za odstotek, ki ga določi Državni zbor RS za plače poslancev in se usklajuje enako, kot se usklajuje osnova za obračun plač poslancev. 24. člen ZPos je kot osnovo za izračun plače poslancev določil povprečno plačo na zaposlenega v gospodarstvu RS po zadnjih podatkih Zavoda RS za statistiko. Ta osnova se je glede na proračunske možnosti lahko zmanjšala za odstotek, ki ga določi državni zbor, vendar ne več kot 50 %. O zmanjšanju osnove za 20 % lahko po pooblastilu državnega zbora odloči pristojno delovno telo. KVIAZ kot pristojno delovno telo Državnega zbora RS je na podlagi zgoraj omenjene določbe ZPos s sklepom 11. 2. 1993 znižal osnovo (povprečno mesečno plačo na zaposlenega v gospodarstvu RS) za 20 %. Ta sklep je KVIAZ s sklepom z dne 21. 12. 1994 razveljavil. Učinkovanje sklepa z dne 21. 12. 1994 o prenehanju veljavnosti sklepa z dne 11. 2. 1993 pa je KVIAZ odložil s svojo odločitvijo z dne 2. 2. 1995. S tem je bila ponovno vzpostavljena veljavnost sklepa KVIAZ z dne 11. 2. 1993 o znižanju osnove za obračun plač poslancev za 20 %.
Z uveljavitvijo ZZDODP pa je bila na novo podana pravna podlaga za obračun plač državnega pravobranilca in pomočnika državnega pravobranilca. Do sprejema tega zakona je prišlo zaradi sprememb v načinu uradnega zajemanja podatkov o plačah, zato je citirani zakon določil začasno osnovo za izračun plače poslancev. To pa pomeni, da je tožena stranka od uveljavitve ZZDODP dalje (na podlagi 2. člena citiranega zakona) pravilno upoštevala znižano osnovo za določitev plače državnih pravobranilcev oz. pomočnikov državnega pravobranilca (v višini 80 % osnove).
ZPP člen 110, 110/2, 110/3, 286, 286/2, 286/5, 286a, 286a/2.
rok za vložitev pripravljalne vloge – podaljšanje roka – pisni poziv stranki pred prvim narokom – vsebinsko konkretiziran poziv – prekluzija – splošni poziv za predložitev pripravljalnih vlog – pravica do izjave v postopku
Poziv stranki po drugem odstavku 286.a člena je treba razlagati v kontekstu drugega odstavka 286. člena ZPP. Ker pa s pozivom po drugem odstavku 286.a člena sodišče omeji možnost stranke, da bi na prvem naroku neomejeno navajala nova dejstva in dokaze, mora biti tak poziv vsebinsko konkretiziran in usmerjen. Samo v tem primeru ima navedeni poziv za posledico prekluzijo glede podajanja novih navedb in predlaganja dokazov s strani stranke še pred prvim narokom za glavno obravnavo.
izvršilni stroški - stroški, potrebni za izvršbo – stroški odgovora na ugovor
Odgovor na ugovor je bil potreben oziroma so bili potrebni stroški, ki so upniku z odgovorom nastali. Dolžnika sta namreč ugovarjala (tudi) izpolnitev obveznosti (plačilo) in v zvezi s tem predlagala zaslišanje. Da se bo sodišče kasneje postavilo na stališče, ki je sicer materialno pravno pravilno – da je ugovor neobrazložen, ker dolžnika v tem delu nista zmogla trditvenega bremena glede konkretnih dejstev, predlagani dokaz pa je v informativne namene –, upnik glede na dopis sodišča razumno ni mogel predvideti.
Stroški iz petega odstavka 38. člena ZIZ so vsi tisti stroški, ki so v realni zvezi s ciljem izvršilnega postopka, to pa je poplačilo upnika za terjatev iz izvršilnega naslova.
Toženec je tožnici invalidsko pokojnino pravilno odmeril na podlagi 16 let in 3 dni dejanske pokojninske dobe ter 8 let in 3 mesecev prištete dobe oziroma skupno na podlagi 24 let, 3 mesecev in 3 dni v višini 51,5 %. Pokojninska osnova je bila izračunana na podlagi podatkov v matični evidenci in na podlagi razpoložljivega 17-letnega povprečja plač oziroma zavarovalnih osnov. Tožbeni zahtevek na odpravo odločbe o odmeri invalidske pokojnine, ki naj bi bila po tožničinih nekonkretnih navedbah nepravilna, je neutemeljen.
izredna denarna socialna pomoč - namenska poraba sredstev
Ker je tožnik tožencu v zakonskem roku predložil dokazila o namenski porabi sredstev za le del dodeljene izredne denarne socialne pomoči, do nove izredne denarne socialne pomoči ni upravičen še 18 mesecev po mesecu prejema izredne denarne socialne pomoči.
Glede na ugotovljeno zdravstveno stanje pri tožniku ni prišlo do objektivnega zmanjšanja delovne zmožnosti za 50 % ali več. Tožnik je še zmožen za delo na delovnem mestu razvoz kruha in peciva po določenem terenu s polnim delovnim časom in z omejitvami, kot sta jih določili že invalidski komisiji v predsodnem postopku. Pri tožniku gre tako za stanje po tretji alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 in torej za III. kategorijo invalidnosti. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
ZDR-1 člen 200, 200/3. ZSS člen 1, 1/2, 4, 4.a, 74, 74/1, 74/1-7.
zavrženje tožbe - prenehanje sodniške funkcije - prenehanje delovnega razmerja - službeno razmerje - sodnik - sodno varstvo - rok za vložitev tožbenem
ZSS ne ureja načina formalnega prenehanja delovnega razmerja sodnika, pač pa 74. členu ZSS ureja prenehanje sodniške funkcije po zakonu. Zato je potrebno glede varstva pravic smiselno uporabiti določila ZDR.
ZSS ne določa, da sodnik sklene pogodbo o zaposlitvi, ter da mu ob prenehanju sodniške funkcije preneha tudi delovno razmerje, saj je sodnik v službenem razmerju z Republiko Slovenijo, to pa pomeni, da je z odločitvijo Sodnega sveta o tem, da okrajnemu sodniku preneha sodniška funkcija iz razloga po 7. točki prvega odstavka 74. člena ZSS (če iz ocene sodniške službe izhaja, da ne ustreza sodniški službi) v povezavi s 34. členom ZSS potrebno v nadaljevanju smiselno uporabiti določila ZDR v zvezi z varstvom pravic. Pravna posledica (to je prenehanje sodniške funkcije) nastopi po samem zakonu, pri čemer Sodni svet izda le ugotovitveno odločbo in sodniška funkcija preneha po ZSS, ko Sodni svet potrdi oceno, da sodnik „ne ustreza sodniški službi“. Sodnik pa seveda lahko vodi ustrezen postopek tudi pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije.
Tožnik je vložil tožbo (tožnik napačno navede, da vlaga zahtevo za varstvo pravic, pri čemer njegova „zahteva za varstvo pravic“ vsebuje vse sestavine, ki jih mora vsebovati tožba) v roku 30 dni od prejema odločbe Sodnega sveta o tem, da mu preneha sodniška funkcija (po 7. točki prvega odstavka 74. člena ZSS), kar je pravočasno (3. odstavek 200. člena ZDR-1), zato je njegovo tožbo treba obravnavati po vsebini.
ZDR člen 82, 82/2, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1. KZ-1 člen 211, 211/1. ZPP člen 7, 7/1, 7/2, 214, 214/5, 339, 339/2, 339/2-8.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje goljufije - trditveno in dokazno breme - splošno znana dejstva - absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do izjave - načelo ekonomičnosti postopka - načelo kontradiktornosti - razpravno načelo
Člen 214/5 ZPP določa, da dejstev, ki so splošno znana, ni treba dokazovati. Po členu 7/1 ZPP morajo stranke navajati vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Izjeme od razpravnega načela opredeljuje člen 7/2 ZPP. To pomeni, da je na strankah dolžnost, da navedejo vsa odločilna dejstva (tudi s pomočjo sodnika preko instituta materialno procesnega vodstva - člen 285 ZPP), pri čemer pa se razbremenijo dokazovanja tistih dejstev, ki se štejejo za splošno znana dejstva. Dejstva (primernost določenega tipa objektivov za določen tip fotoaparata, nakup tehničnih predmetov od vzhodnoevropskih državljanov) v postopku niso bila zatrjevana, kar pomeni, da jih sodišče prve stopnje kot splošno znanih dejstev ne bi smelo upoštevati oziroma ugotavljati, saj ni šlo za primer iz člena 7/2 ZPP. Sodišče prve stopnje je s tem storilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz člena 339/1 ZPP v zvezi s členom 7/1 ZPP, s tem pa je kršilo tožnikovo pravico, da se o teh dejstvih izjavi (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Poleg tega teh dejstev ni mogoče uvrstiti med splošno znana dejstva. Splošno znana dejstva so tista, ki so znana pretežni večini vseh odraslih članov družbe in sicer ne glede na spol, starost, veroizpoved, izobrazbo, interese in socialni položaj.
Cilj člena 236.a ZPP je uresničevanje načela ekonomičnosti postopka, ki pa ne more iti v škodo načela kontradiktornosti in neposrednosti. S tem, ko je sodišče prve stopnje kljub tožnikovemu predlogu, da se predlagane priče neposredno zaslišijo, le pribavilo izjave teh prič, katerim pa kasneje ni verjelo, je kršilo omenjeni načeli, s čimer je storilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s členom 4/1 ZPP in členom 5/1 ZPP, s tem pa je storilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP.
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je obdolženca vabilo na znana naslova, nato pa odredilo prisilna privoda, zagotovilo postopnost ukrepov za zagotovitev obdolženca na sodišču, iz ravnanja obdolženca, ki vabil ne prevzema in ki ni dosegljiv niti policiji, zoper njega pa je pri drugem sodišču razpisana tiralica, pa je razvidno, da se očitno izmika kazenskemu postopku.
ZPP člen 274. ZDSS-1 člen 72, 72/1. ZUPJS člen 37.a ZUJF člen 108. ZDavP-2 člen 85.
prepozna tožba - vročitev odločbe
Čeprav je bila izpodbijana odločba toženca (o pravici do varstvenega dodatka) tožnici osebno vročena (s priporočeno pošiljko) dne 28. 1. 2013, je bila tožba, vložena dne 5. 3. 2013, pravočasna. Tožnica je postopala v skladu s pravilnim pravnim poukom na izpodbijani odločbi toženca in tožbo vložila v roku 30 dni od vročitve, saj se šteje, da je bila vročitev opravljena 21. dan od odpreme odločbe, ki je označen na odločbi, ki se vroča z dostavo v hišni predalčnik.