ZDR člen 83, 83/2, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - zagovor - pravica do zagovora
Tožnica se je v obvestilu za preložitev zagovora sklicevala le na to, da je v bolniškem staležu in ima napotnico za specialistični pregled pri nevropsihiatru, ni pa navajala, da v spornem obdobju zaradi zdravstvenih težav ne bi mogla podati ne ustnega ne pisnega zagovora. Tudi iz potrdila o opravičeni zadržanosti z dela ne izhaja, da bi bila tožnica v spornem času v takšnem zdravstvenem stanju, da zagovora sploh ne bi mogla podati. Po ustaljeni sodni praksi je izostanek iz zdravstvenega razloga upravičen le, če je bilo delavčevo zdravstveno stanje tako slabo, da se zagovora ne bi mogel udeležiti oz. bi se zaradi udeležbe na zagovoru njegovo zdravstveno stanje poslabšalo. Navedenega pa tožnica tekom postopka na prvi stopnji ni zatrjevala, zato tožena stranka ni kršila njene pravice do zagovora pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Tožena stranka je na podlagi 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR tožnici zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu z navedeno določbo delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. V skladu z 32. členom ZDR mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnica je kršila pravila o odločanju kreditne komisije, s tem ko je samovoljno spreminjala sestavo kreditne komisije in s tem naklepno huje kršila svoje pogodbene obveznosti po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR. Prav tako pa je podan pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 110. člena ZDR. Tožničino neupoštevanje delodajalčevega navodila (poslovnika o delu kreditne komisije) predstavlja samovoljo, zaradi katere ni utemeljeno pričakovati nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.
Tožnica (inšpektorica) je bila pravilno ocenjena s skupno oceno zadovoljivo, saj v obdobju od januarja do septembra 2008 ni uspela dokončati niti enega postopka inšpekcijskega nadzora in niti enega postopka o prekršku (javni uslužbenci so na podobnih delih v povprečju rešili od 5 do 6 inšpekcijskih nadzorov mesečno). Za podpovprečno opravljanje dela pa tudi ni mogoče kriviti nadrejenega, ker ni bilo izkazano, da bi nanjo izvajal pritiske ali jo fizično napadel.
Ker je bila tožba tožeče stranke v večjem delu zavržena, to predstavlja s stališča tožeče stranke njen neuspeh, s stališča tožene stranke pa njen uspeh.
Tožba in njena dopolnitev ne vsebuje določenega zahtevka glede glavne stvari in stranskih terjatev in ne dejstev, na katere tožnik opira zahtevek ter dokazov, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo (180/1.čl ZPP), zato jo je potrebno zavreči (108/5 čl. ZPP)
plačilo razlike plače - sodnik – plačilo razlike plače – osnova za obračun plače
Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo razlike v plači za čas od 1. 4. 2004 do 31. 12. 2007, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal ZZDODP. Navedeno pomeni, da osnova za to obdobje ni bila določena s podzakonskim aktom, to je s sklepom Komisije Državnega zbora RS za volitve, imenovanja in administrativne zadeve - KVIAZ. KVIAZ je na podlagi 1. odstavka 24. člena ZPos dne 11. 2. 1993, na podlagi pooblastila Državnega zbora sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20%. Ob uveljavitvi ZSS je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca. Njena višina je bila enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20%. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS veljala tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane. V spornem obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, tako osnova za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ-a, temveč v ZZDODP. Zato je bila tožnici plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80%.
ZFPPIPP člen 20, 20/5, 48, 231, 231-3, 232, 232/4, 279, 279/1. ZGD-1 člen 414.
začetek stečajnega postopka – ovira za začetek stečajnega postopka – postopek redne likvidacije – pravni interes upnika za začetek stečaja – procesna legitimacija upnika
Postopek redne likvidacije, ki je v teku nad dolžnikom, ni ovira za začetek stečajnega postopka. V primeru, da je dolžnik insolventen mora likvidacijski upravitelj nemudoma ustaviti postopek likvidacije in predlagati začetek stečajnega postopka. Nobene ovire pa ni, da začetek stečajnega postopka predlagajo upniki, če tega ni storil likvidacijski upravitelj.
Če upnik izkaže, da je dolžnik postal insolventen, so pogoji za začetek stečajnega postopka podani, s tem je podan tudi pravni interes za začetek stečajnega postopka. Pri tem tudi ni pomembno dejstvo, da je vse dolžnikovo premoženje zastavljeno.
ZOR člen 103. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. URS člen 155, 155/2.
regres za letni dopust – prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
V skladu s prvim odstavkom 103. člena ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust. Podjetniška kolektivna pogodba tožene stranke je bila sprejeta po uveljavitvi ZNOIP (1993), zato je določba podjetniške kolektivne pogodbe, ki se nanaša na višino regresa za letni dopust (in določa, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa), nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije.
Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da tožena stranka (dolžnik) v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni zanikala obstoja poslovnega razmerja s tožečo stranko. Navedbe, da nima zapadlih obveznosti do tožeče stranke, gre v obravnavanem primeru razumeti, kot da je vse svoje obveznosti do tožeče stranke že poravnala, ne pa, da v poslovnem razmerju s tožečo stranko nikoli ni bila. Ne gre torej za ugovor zanikanja obstoja obligacijskega razmerja, temveč za ugovor izpolnitve obveznosti.
Račun oziroma faktura je enostranska knjigovodska listina, ki sama po sebi ne izkazuje obstoja obligacijskega razmerja. Katerikoli subjekt poslovnih razmerij namreč lahko izda fakturo. Faktura pa ni dokaz o tem, da je bilo blago dobavljeno ali da je bila storitev opravljena. Takšen dokaz bi bila dobavnica za dobavljeno in prejeto blago.
sodno varstvo zaradi neizbire kandidata – nastanek taksne obveznosti
Tožnik je zoper toženo stranko zahteval sodno varstvo zaradi neizbire kandidata, zato je ob vložitvi tožbe nastala taksna obveznost po 5. členu ZST-1. Po 105. a členu ZPP mora biti sodna taksa plačana ob vložitvi tožbe.
ZOR člen 103. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. URS člen 155, 155/2.
regres za letni dopust – prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
V skladu s prvim odstavkom 103. člena v spornem obdobju (tj. v času sklenitve podjetniške kolektivne pogodbe v letu 1993) veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust. Podjetniška kolektivna pogodba tožene stranke je bila sprejeta po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba podjetniške kolektivne pogodbe, ki se nanaša na višino regresa za letni dopust (in določa, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa), nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije.
davčna izvršba - seznam izvršilnih naslovov - vezanost na izvršilni naslov - sprememba dolžnikove obveznosti - delni umik predloga za izvršbo - utesnitev izvršbe - predložitev novega izvršilnega naslova - odlog plačila - tek zamudnih obresti
V kolikor se torej tekom izvršilnega postopka spremeni bodisi predmet, vrsta oziroma obseg dolžnikove obveznosti, mora upnik ustrezno spremeniti (utesniti) izvršilni naslov, na podlagi katerega je vložil predlog za izvršbo, ne pa predložiti drugega (novega) izvršilnega naslova, kot je to storil v obravnavanem primeru, saj je sodišče pri presoji utemeljenosti izvršilnega predloga vezano na dolžnikovo obveznost (predmet, vrsto, obseg in čas izpolnitve) iz izvršilnega naslova, ki ga je upnik navedel v predlogu za izvršbo.
sklep o razdelitvi – pritožba zoper sklep o razdelitvi – procesna legitimacija – stranka postopka – stečajni dolžnik
Pritožbo proti sklepu v postopku zaradi insolventnosti ima pravico vložiti le stranka postopka, razen če zakon za posamezen sklep določa, da pritožbo lahko vložijo samo nekatere stranke. V glavnem postopku zaradi insolventnosti so procesna dejanja upravičeni opravljati vsak upnik, ki v tem postopku uveljavlja terjatev do insolventnega dolžnika in insolventni dolžnik, če zakon za posamezen postopek tako določa. Insolventni dolžnik v glavnem postopku stečaja nima položaja stranke, saj je objekt in ne subjekt stečajnega postopka, postopek se vodi nad njim oziroma njegovim premoženjem.
ZPrCP člen 23, 23/1-1. ZP-1 člen 144, 144/1, 157, 157/3.
dejansko stanje – nova dejstva v pritožbi – zaseg motornega vozila – stroški hrambe zaseženega vozila
Zgolj navedba, da je šel obdolženi po zabavi domov spat, ne more omajati ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil ob vožnji osebnega avtomobila, ko je bil zaustavljen s strani policistov, pod vplivom alkohola, kot je bilo z alkotestom ugotovljeno.
Kot je razvidno iz odredbe sodišča, s katero je bil obdolžencu osebni avtomobil zasežen in izročen v začasno hrambo izvršitelju, je bil obdolženi zaloten pri storitvi hujšega prekrška, poleg tega pa je iz evidence Sektorja za izvrševanje kazenskih sankcij, Oddelka za kazensko evidenco in evidenco vzgojnih ukrepov razvidno, da je bil obdolženec v zadnjih dveh letih trikrat pravnomočno kaznovan zaradi storjenih hujših prekrškov. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil zakonski pogoj za zaseg vozila izpolnjen (1. točka prvega odstavka 23. člena ZPrCP).Glede na to, da v skladu z določbo prvega odstavka 144. člena ZP-1 stroške postopka plača tisti, ki mu je bila izrečena sankcija za prekršek, je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da obdolžencu naloži plačilo stroškov hrambe zaseženega vozila, pravilna.
Tožeča stranka je bila pri toženi stranki pri njenih pravnih prednikih zaposlena 27 let, zato je v skladu z določbo tretje alineje 109. člena ZDR upravičena do odpravnine v višini ene tretjine osnove, ki jo predstavlja povprečna plača za zadnje tri mesece, za vsako leto dela pri toženi stranki oziroma njenih pravnih prednikih.
spor majhne vrednosti – dopustni pritožbeni razlogi – kršitev načela kontradiktornosti – vročitev po fikciji – javna listina - nepravilna vročitev
Navedb pritožnika, ki jih je podajal v postopku pred sodiščem prve stopnje, v pritožbi pa se nanje le pavšalno sklicuje in jih ne konkretizira, glede na določilo drugega odstavka 350. člena ZPP ni mogoče upoštevati.
Pritožnik ne zatrjuje, da so v vročilnici navedeni podatki neresnični oziroma da so bile nepravilnosti pri sestavljanju le – te; zgolj z zatrjevanjem, da na glavno obravnavo ni bil pravilno vabljen, pa domneve o pravilno opravljeni vročitvi vabila ne more omajati.
plačilo razlike plače - sodnik – plačilo razlike plače – osnova za obračun plače
Tožnik je s tožbo zahteval plačilo razlike v plači za čas od junija 2004 do decembra 2007, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal ZZDODP. Navedeno pomeni, da osnova za to obdobje ni določena s podzakonskim aktom, to je s sklepom Komisije Državnega zbora RS za volitve, imenovanja in administrativne zadeve - KVIAZ. KVIAZ je na podlagi 1. odstavka 24. člena ZPos dne 11. 2. 1993 na podlagi pooblastila Državnega zbora sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20%. Ob uveljavitvi ZSS je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca. Njena višina je bila enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20%. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS veljala tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane. V spornem obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, tako osnova za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ-a temveč v ZZDODP. Zato je bila tožniku plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80% osnove.
Pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, bodisi da jo poda delavec bodisi delodajalec, ni odpovednega roka, saj pri takšni odpovedi pride do takojšnje prekinitve delovnega razmerja.
Prve tri tožence konkurenčna klavzula po podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zavezovala, saj jim ni prenehalo delovno razmerje pri tožeči stranki na enega izmed načinov iz določbe 2. odstavka 38. člena ZDR. Poleg tega so toženci v predpisanem roku iz določbe 2. odstavka 40. člena ZDR podali tožeči stranki tudi pisno izjavo, da jih konkurenčna klavzula ne zavezuje. Zahtevek tožeče stranke, ki se nanaša plačilo izgubljenega dobička v višini 200.000,00 EUR tako ni utemeljen, ker tožeča stranka ni izkazala, da je bil razlog izgubljenega dobička v konkurenčnem delovanju prvih treh tožencev v novoustanovljeni družbi, saj jih po podani izredni odpovedi konkurenčna klavzula ni več zavezovala.
Tožnik je prejemal plačo v skladu s formacijami, zato njegov zahtevek za izplačilo razlike plače ni utemeljen.
Skladno z določbo 3. odstavka 16. člena ZJU delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. To pomeni, da delodajalec v javnem sektorju ne sme izplačevati dodatka po 65. členu ZDDO na delovnih mestih (formacijskih dolžnostih), na katerih ta dodatek ni opredeljen.
plačilo razlike plače - vojak - plačilo za dejansko opravljeno delo - sodno varstvo - denarna terjatev
Zahteva za plačilo po dejanskem delu je čista denarna terjatev. Tožnikov zahtevek na plačilo razlike v plači je čista denarna terjatev, glede katere je v skladu z določbo četrtega odstavka 204. člena ZDR dopustno direktno sodno varstvo.