ZOR člen 103. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. URS člen 155, 155/2.
regres za letni dopust – prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
V skladu s prvim odstavkom 103. člena v spornem obdobju (tj. v času sklenitve podjetniške kolektivne pogodbe v letu 1993) veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust. Podjetniška kolektivna pogodba tožene stranke je bila sprejeta po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba podjetniške kolektivne pogodbe, ki se nanaša na višino regresa za letni dopust (in določa, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa), nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije.
plačilo razlike plače - sodnik – plačilo razlike plače – osnova za obračun plače
Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo razlike v plači za čas od 1. 4. 2004 do 31. 12. 2007, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal ZZDODP. Navedeno pomeni, da osnova za to obdobje ni bila določena s podzakonskim aktom, to je s sklepom Komisije Državnega zbora RS za volitve, imenovanja in administrativne zadeve - KVIAZ. KVIAZ je na podlagi 1. odstavka 24. člena ZPos dne 11. 2. 1993, na podlagi pooblastila Državnega zbora sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20%. Ob uveljavitvi ZSS je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca. Njena višina je bila enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20%. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS veljala tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane. V spornem obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, tako osnova za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ-a, temveč v ZZDODP. Zato je bila tožnici plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80%.
plačilo razlike plače - vojak - plačilo za dejansko opravljeno delo - sodno varstvo - denarna terjatev
Zahteva za plačilo po dejanskem delu je čista denarna terjatev. Tožnikov zahtevek na plačilo razlike v plači je čista denarna terjatev, glede katere je v skladu z določbo četrtega odstavka 204. člena ZDR dopustno direktno sodno varstvo.
vrnitev v prejšnje stanje – napaka v naslovu sodišča
Vloga je pravočasna, če prispe na pristojno sodišče pravočasno, to je pred potekom roka. Da sodišče lahko pritožbo, vloženo na pristojno sodišče po izteku roka dne 17. maja 2013, šteje za pravočasno na podlagi določbe šestega odstavka 112. člena ZPP, mora torej slediti predlogu za vrnitev v prejšnje stanje tožene stranke.
plačilo razlike plače - sodnik – plačilo razlike plače – osnova za obračun plače
Tožnik je s tožbo zahtevala plačilo razlike v plači za čas od 1. 4. 2004 do 31. 12. 2007, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal ZZDODP. Navedeno pomeni, da osnova za to obdobje ni bila določena s podzakonskim aktom, to je s sklepom Komisije Državnega zbora RS za volitve, imenovanja in administrativne zadeve - KVIAZ. KVIAZ je na podlagi 1. odstavka 24. člena ZPos dne 11. 2. 1993, na podlagi pooblastila Državnega zbora sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20%. Ob uveljavitvi ZSS je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca. Njena višina je bila enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20%. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS veljala tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane. V spornem obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, tako osnova za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ-a, temveč v ZZDODP. Zato je bila tožniku plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80%.
plačilo razlike plače - zamudne obresti - zastaranje - plačilo za dejansko opravljeno delo
Tožnik je v vtoževanem obdobju dejansko opravljal dela in naloge zahtevnejše formacijske dolžnosti, zato je upravičen do razlike v plači med prejeto plačo in plačo, do katere bi bil upravičen, če bi bil tudi formalno razporejen na formacijsko dolžnost, v zvezi s katero je opravljal delo v spornem obdobju.
Obresti na neizplačane razlike v plači so stranska terjatev, zato je utemeljen ugovor tožene stranke, da so le-te zastarale za čas daljši od treh let pred razširitvijo tožbe.
spor majhne vrednosti - število pripravljalnih vlog
Prepozno navajanje dejstev in dokazov po določbi člena 453 ZPP v sporu majhne vrednosti ni upoštevno, zato takšna dejstva in dokazi niso del dejanskega stanja odločbe.
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 105, 107, 107/2. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2. ZPSDP člen 1.
regres za letni dopust – prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
KP tožene stranke (javnega zavoda) je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke, ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.
ZJU člen 5. ZSPJS člen 2, 3, 3/3, 3.a, 8, 8/1, 13, 13/2, 19, 49.a, 49.a/1. ZDR člen 20, 20/1. ZZDej člen 62.
določitev višine plače – nov plačni sistem – napredovanja – javni uslužbenci
Tožena stranka je ob uveljavitvi novega plačnega sistema v letu 2008 pri prevedbi tožničine plače pravilno upoštevala tožničina napredovanja, saj je pravilno izhajala iz količnika plače 1,80 (ki je že zajela vsa dotedanja tožničina napredovanja) in ne iz osnovnega količnika plače prejšnjega delovnega mesta 1,40. Tožnica je bila po opravljeni prevedbi plače od 1. 8. 2008 dalje zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu bolničar negovalec - spremljevalec, za katerega je bil predviden osnovni 13. plačni razred, pri čemer je bila ob (zmotnem) upoštevanju napredovanj uvrščena v 18. plačni razred. Tožnica bi morala biti zaradi prestopa v višji tarifni razred delovnega mesta skladno z določbo 19. člena ZSPJS pravilno uvrščena v plačni razred, v katerega je bilo uvrščeno navedeno delovno mesto, to je v 13. plačni razred. To pa je tožena stranka po opravljeni reviziji uresničila z aneksom k pogodbi o zaposlitvi, s katerim je bila tožnica uvrščena v 15. plačni razred.
vročanje sodnih pisanj - tek rokov - obvestilo o pisanju v hišnem predalčniku
Pritožnik napačno zaključuje, da je datum prejema tudi datum, ko mu začne teči 15. dnevni rok za pritožbo, saj kaj takšnega iz določbe 142. člena ZPP ne izhaja. Ta člen določa, da vročevalec pusti obvestilo o tem, da pisanje čaka na pošti 15 dni in če v tem času ni dvignjeno, nastopi po poteku tega roka fikcija vročitve. Zato dejstvo, da je vročevalec pustil pisanje v nabiralniku 30. 4. 2013 ne pomeni, da začne s tem dnem teči rok za pritožbo.
Pravdni stranki sta z dogovorom uredili odprta vprašanja, ki izvirajo iz delovnega razmerja, vendar vtoževne nadure in dnevnice niso bile predmet tega dogovora. Tudi sicer se delavec tem pravicam iz delovnega razmerja ne more odpovedati. Zato tudi če bi bilo med strankama nesporno, da se je tožnik tem terjatvam iz delovnega razmerja odpovedal, bi lahko tožnik kadarkoli uveljavljal plačilo nadur in tudi dnevnic, saj gre za pravice, ki jih določa zakon in ki se jim zato delavec niti ne more odpovedati.
Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da tožena stranka (dolžnik) v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni zanikala obstoja poslovnega razmerja s tožečo stranko. Navedbe, da nima zapadlih obveznosti do tožeče stranke, gre v obravnavanem primeru razumeti, kot da je vse svoje obveznosti do tožeče stranke že poravnala, ne pa, da v poslovnem razmerju s tožečo stranko nikoli ni bila. Ne gre torej za ugovor zanikanja obstoja obligacijskega razmerja, temveč za ugovor izpolnitve obveznosti.
Račun oziroma faktura je enostranska knjigovodska listina, ki sama po sebi ne izkazuje obstoja obligacijskega razmerja. Katerikoli subjekt poslovnih razmerij namreč lahko izda fakturo. Faktura pa ni dokaz o tem, da je bilo blago dobavljeno ali da je bila storitev opravljena. Takšen dokaz bi bila dobavnica za dobavljeno in prejeto blago.
Tožnik je prejemal plačo v skladu s formacijami, zato njegov zahtevek za izplačilo razlike plače ni utemeljen.
Skladno z določbo 3. odstavka 16. člena ZJU delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. To pomeni, da delodajalec v javnem sektorju ne sme izplačevati dodatka po 65. členu ZDDO na delovnih mestih (formacijskih dolžnostih), na katerih ta dodatek ni opredeljen.
Tožena stranka je pri določitvi ocene v celoti upoštevala pravilne kriterije, kot izhajajo iz ZSPJS in Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede. Tožnik je v ocenjevalnem obdobju delo sicer opravil zelo kvalitetno in je tudi dosegel delovne rezultate, ki so bili nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, za kar je tudi prejel oceno zelo dobro, vendar pa ni dosegel rezultatov, ki bi bili visoko nad pričakovanji, glede ostalih kriterijev ocenjevanja. Zato tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa o oceni delodajalca o delu tožnika ter sklepa komisije za preizkus ocene ni utemeljen.
ZPP člen 270, 270/2. ZFPPIPP člen 132, 132/3, 132/3 – 2, 244, 244/1, 390, 390/2. ZIZ člen 240.
predhodna odredba - osebni stečaj - prekinitev postopka zaradi osebnega stečaja dolžnika - prednostna terjatev
Zaradi začetega osebnega stečaja nad dolžnico je bil postopek zavarovanja s predhodno odredbo prekinjen; ker sodišče v času prekinitve ne sme opravljati nobenih izvršilnih dejanj, tudi o nadaljnjih izvršilnih stroških ne more odločiti.
davčna izvršba - seznam izvršilnih naslovov - vezanost na izvršilni naslov - sprememba dolžnikove obveznosti - delni umik predloga za izvršbo - utesnitev izvršbe - predložitev novega izvršilnega naslova - odlog plačila - tek zamudnih obresti
V kolikor se torej tekom izvršilnega postopka spremeni bodisi predmet, vrsta oziroma obseg dolžnikove obveznosti, mora upnik ustrezno spremeniti (utesniti) izvršilni naslov, na podlagi katerega je vložil predlog za izvršbo, ne pa predložiti drugega (novega) izvršilnega naslova, kot je to storil v obravnavanem primeru, saj je sodišče pri presoji utemeljenosti izvršilnega predloga vezano na dolžnikovo obveznost (predmet, vrsto, obseg in čas izpolnitve) iz izvršilnega naslova, ki ga je upnik navedel v predlogu za izvršbo.
KONCESIJE – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0074649
ZPP člen 185. ZDKDPŠ člen 3, 3/1, 3/3. ZIPRS0607 člen 29. ZJF člen 56.
koncesijsko razmerje – pogodba o koncesijski dajatvi – koncesijska dajatev – dodatna koncesijska dajatev – aktivna legitimacija – študentska organizacija – proračunska sredstva – objektivna sprememba tožbe
Dodatna koncesijska dajatev je prihodek proračuna v lasti RS. Če je tako, je njena aktivna legitimacija za izterjavo teh sredstev podana. Sam namen ustanovitve proračunskega sklada in dolžnost strogo namenske porabe zbranih sredstev iz naslova dodatne koncesijske dajatve za eno izmed dejavnosti, ki jo izvaja Š., še ne pomeni, da je tožeča stranka preusmerila del sredstev, ki sodijo med prihodke državnega proračuna, neposredno k Š. kot uporabniku teh sredstev.
ZZ ureja pristojnost sodišč za določene vrste sporov v zvezi z imenovanjem direktorja zavoda. V 2. odstavku 36. člena ZZ določa, da se v primerih, ko direktorja imenuje organ republike, občine ali mesta, zahteva za sodno varstvo vloži pri sodišču, pristojnem za upravne spore, ki odloči o zahtevi po postopku, določenem za te spore. V drugih primerih pa se zahteva za sodno varstvo vloži pri sodišču, pristojnem za delovne spore. Ker je direktorico javnega zavoda imenoval občinski svet, je za odločanje v sporni zadevi stvarno pristojno Upravno sodišče RS.
Pri presoji predloga za obnovo postopka v smislu določbe 10. točke 394. člena ZPP (nova dejstva oziroma novi dokazi) ni bistveno, zakaj sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo. Bistveno je, da kot novega dokaza v smislu te določbe ni možno obravnavati dokaza, ki ga je stranka že uveljavlja v končanem postopku, saj že zgolj to dejstvo kaže na to, da stranka za ta dokaz ni izvedela šele po končanem postopku, temveč že prej. Drugi odstavek 395. člena ZPP določa, da se sme zaradi okoliščin, ki so naštete v 10. točki 394. člena ZPP, obnova dovoliti samo, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljaviti, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Ni možno šteti, da tožnik brez svoje krivde dokaznega predloga za zaslišanje prič ni mogel uveljavljati v prejšnjem postopku, saj je ta dokazni predlog dejansko podal, zato njegov predlog za obnovo postopka iz tega razloga ni utemeljen.
Za presojo pogojev izpodbojnosti je treba upoštevati celoten sklop pravnih poslov, ki predstavljajo podlago za izpodbijano dejanje stečajnega dolžnika. Terjatev, ki jo je stečajni dolžnik pridobil zoper tožečo stranko z naslova odplačnega prevzema dolga, se je pobotala z obveznostjo do tožeče stranke iz naslova nakazil denarnih zneskov. Iz opisanega sledi, da je šlo pri izpodbijanih pravnih dejanjih stečajnega dolžnika za premoženjsko nevtralen posel.