ZOR člen 103. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. URS člen 155, 155/2.
regres za letni dopust – prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
V skladu s prvim odstavkom 103. člena ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust. Podjetniška kolektivna pogodba tožene stranke je bila sprejeta po uveljavitvi ZNOIP (1993), zato je določba podjetniške kolektivne pogodbe, ki se nanaša na višino regresa za letni dopust (in določa, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa), nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije.
Ugovor toženca v zvezi z neutemeljenostjo in nesorazmernostjo izdane začasne odredbe (prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine) je neutemeljen, ker je tožnik izkazal pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve.
Ugovor tožene stranke v delu, ko ugovarja višini zneska terjatve tožnika, za katerega je bila izdana začasna odredba za zavarovanje, je utemeljen, saj je tožena stranka del terjatve in sicer odpravnino v višini glavnice že plačala. Zaradi tega je izdana začasna odredba utemeljena le do višine neizplačanega vtoževanega zneska in zakonskih zamudnih obresti od zneska odpravnine, od dneva zapadlosti do plačila.
Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da tožena stranka (dolžnik) v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni zanikala obstoja poslovnega razmerja s tožečo stranko. Navedbe, da nima zapadlih obveznosti do tožeče stranke, gre v obravnavanem primeru razumeti, kot da je vse svoje obveznosti do tožeče stranke že poravnala, ne pa, da v poslovnem razmerju s tožečo stranko nikoli ni bila. Ne gre torej za ugovor zanikanja obstoja obligacijskega razmerja, temveč za ugovor izpolnitve obveznosti.
Račun oziroma faktura je enostranska knjigovodska listina, ki sama po sebi ne izkazuje obstoja obligacijskega razmerja. Katerikoli subjekt poslovnih razmerij namreč lahko izda fakturo. Faktura pa ni dokaz o tem, da je bilo blago dobavljeno ali da je bila storitev opravljena. Takšen dokaz bi bila dobavnica za dobavljeno in prejeto blago.
Tožba in njena dopolnitev ne vsebuje določenega zahtevka glede glavne stvari in stranskih terjatev in ne dejstev, na katere tožnik opira zahtevek ter dokazov, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo (180/1.čl ZPP), zato jo je potrebno zavreči (108/5 čl. ZPP)
sklep o razdelitvi – pritožba zoper sklep o razdelitvi – procesna legitimacija – stranka postopka – stečajni dolžnik
Pritožbo proti sklepu v postopku zaradi insolventnosti ima pravico vložiti le stranka postopka, razen če zakon za posamezen sklep določa, da pritožbo lahko vložijo samo nekatere stranke. V glavnem postopku zaradi insolventnosti so procesna dejanja upravičeni opravljati vsak upnik, ki v tem postopku uveljavlja terjatev do insolventnega dolžnika in insolventni dolžnik, če zakon za posamezen postopek tako določa. Insolventni dolžnik v glavnem postopku stečaja nima položaja stranke, saj je objekt in ne subjekt stečajnega postopka, postopek se vodi nad njim oziroma njegovim premoženjem.
sodno varstvo zaradi neizbire kandidata – nastanek taksne obveznosti
Tožnik je zoper toženo stranko zahteval sodno varstvo zaradi neizbire kandidata, zato je ob vložitvi tožbe nastala taksna obveznost po 5. členu ZST-1. Po 105. a členu ZPP mora biti sodna taksa plačana ob vložitvi tožbe.
pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja – pritožba ni dovoljena
Pritožnik v pritožbi opisuje, kako je prišlo do predočenja prekrška kršitelju (policista sta po opravljeni meritvi hitrosti zapeljala za kršiteljem ter ga ustavila na bencinskem servisu, kjer sta mu predstavila kršitev, tako, da mu je policist na merilniku hitrosti pokazal izmerjeno hitrost njegovega vozila), kar pomeni, da pritožnik ne utemeljuje zatrjevanega razloga kršitve materialnih določb predpisa, ki določa prekršek po 2. točki 154. člena ZP-1, temveč uveljavlja v postopku s tem pravnim sredstvom nedovoljen razlog nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej pritožbeni razlog iz 3. točke 154. člena ZP-1.
izvršilni naslov - stroški odgovora na ugovor - objektivno potrebni stroški
V predmetni zadevi sicer gre za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, kar pomeni, da je vročitev ugovora dolžnika (v konkretni zadevi drugodolžnika) v odgovor upniku na podlagi prvega odstavka 57. člena ZIZ obligatorna, pri čemer mora sodišče upnika v skladu s prvim in tretjim odstavkom 58. člena ZIZ opozoriti, da bo v primeru, če na ugovor ne bo odgovoril, štelo dolžnikove navedbe v ugovoru za resnične (kar je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi storilo z dopisom z dne 18. 12. 2012 - list. št. 43 spisa). Vendar pa se (ne)potrebnost stroškov v zvezi z vprašanjem upravičenosti do povračila ne ocenjuje zgolj z vidika obligatornosti vročitve ugovora v odgovor upniku, pač pa tudi z vidika upravičenosti navedb dolžnika v ugovoru in z vidika, ali upnik v odgovoru tem navedbam nasprotuje, ali ne, pri čemer se določeni stroški lahko izkažejo kot nepotrebni, čeprav jih stranka subjektivno drugače ocenjuje. Objektivno potrebni stroški, ki se lahko naložijo stranki, ki je zavezanec za povrnitev stroškov, so le tisti, ki se nanašajo na dejanje v postopku, s katerimi je stranka uspešno zagotovila varstvo svojih pravic tudi z navajanjem relevantnih okoliščin, ki jih je sodišče upoštevalo pri svoji odločitvi.
vročanje sodnih pisanj - tek rokov - obvestilo o pisanju v hišnem predalčniku
Pritožnik napačno zaključuje, da je datum prejema tudi datum, ko mu začne teči 15. dnevni rok za pritožbo, saj kaj takšnega iz določbe 142. člena ZPP ne izhaja. Ta člen določa, da vročevalec pusti obvestilo o tem, da pisanje čaka na pošti 15 dni in če v tem času ni dvignjeno, nastopi po poteku tega roka fikcija vročitve. Zato dejstvo, da je vročevalec pustil pisanje v nabiralniku 30. 4. 2013 ne pomeni, da začne s tem dnem teči rok za pritožbo.
Pravdni stranki sta z dogovorom uredili odprta vprašanja, ki izvirajo iz delovnega razmerja, vendar vtoževne nadure in dnevnice niso bile predmet tega dogovora. Tudi sicer se delavec tem pravicam iz delovnega razmerja ne more odpovedati. Zato tudi če bi bilo med strankama nesporno, da se je tožnik tem terjatvam iz delovnega razmerja odpovedal, bi lahko tožnik kadarkoli uveljavljal plačilo nadur in tudi dnevnic, saj gre za pravice, ki jih določa zakon in ki se jim zato delavec niti ne more odpovedati.
rejništvo - dodelitev otroka tretji osebi - sodna pristojnost
Po mnenju pritožbenega sodišča ima oče pravico, da s tožbo zahteva dodelitev svojih otrok babici, saj rejništvo ne izključuje odločanja o tem, pri komu naj bodo mladoletni otroci in pristojnost sodišča.
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 105, 107, 107/2. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2. ZPSDP člen 1.
regres za letni dopust – prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
KP tožene stranke (javnega zavoda) je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke, ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.
pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja – pritožba ni dovoljena
Čeprav pritožnik v uvodu pritožbe navaja, da vlaga pritožbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 154. člena ZP-1, torej zaradi kršitve materialnih določb predpisa, ki določa prekršek, pa je iz nadaljnjih navedb v obrazložitvi razvidno, da je pritožba dejansko vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da kršitelju izmerjena hitrost ni bila pokazana takoj po opravljeni meritvi, ter podaja lastno videnje poteka postopka izvajanja meritve hitrosti), torej iz pritožbenega razloga po 3. točki 154. člena ZP-1. Iz tega razloga pa pritožba v skladu z določbo tretjega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljena.
pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja – pritožba ni dovoljena
Prekrškovni organ sicer v uvodu svoje pritožbe navaja, da pritožbo vlaga na podlagi 2. točke 154. člena ZP-1, torej zaradi kršitve materialnih določb predpisa, ki določa prekršek, vendar je iz nadaljnjih pritožbenih navedb razvidno, da dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja iz 3. točke 154. člena ZP-1 (izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da kršitelju izmerjena hitrost ni bila prikazana takoj po meritvi), iz tega razloga pa glede na določbo tretjega odstavka 66. člena ZP-1 pritožba ni dovoljena.
Priznanje terjatve v stečajnem postopku je mogoče primerjati z institutom pripoznave terjatve v pravdnem postopku (316. člen ZPP). Gledano celovito oba postopka je zato treba šteti, da je tožnik preko priznanja svoje terjatve v stečajnem postopku z zahtevkom zoper toženo stranko uspel. Okoliščina, da je prišlo do reagiranja tožnika (vložitev tožbe), ki je povzročila denarno terjatev, je torej na strani tožene stranke, zato je treba šteti, da je tožena stranka s priznanjem terjatve tožnika v stečajnem postopku izpolnila njegov zahtevek. Zato tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov za odgovor na tožbo, saj se je morala zavedati, da odgovor na tožbo ni bil potreben za zaščito njenega pravnega položaja, ker je terjatev tožnika prenehala in s tem tudi možnost, da s tožbo uspe.
Pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, bodisi da jo poda delavec bodisi delodajalec, ni odpovednega roka, saj pri takšni odpovedi pride do takojšnje prekinitve delovnega razmerja.
Prve tri tožence konkurenčna klavzula po podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zavezovala, saj jim ni prenehalo delovno razmerje pri tožeči stranki na enega izmed načinov iz določbe 2. odstavka 38. člena ZDR. Poleg tega so toženci v predpisanem roku iz določbe 2. odstavka 40. člena ZDR podali tožeči stranki tudi pisno izjavo, da jih konkurenčna klavzula ne zavezuje. Zahtevek tožeče stranke, ki se nanaša plačilo izgubljenega dobička v višini 200.000,00 EUR tako ni utemeljen, ker tožeča stranka ni izkazala, da je bil razlog izgubljenega dobička v konkurenčnem delovanju prvih treh tožencev v novoustanovljeni družbi, saj jih po podani izredni odpovedi konkurenčna klavzula ni več zavezovala.
Tožnik je prejemal plačo v skladu s formacijami, zato njegov zahtevek za izplačilo razlike plače ni utemeljen.
Skladno z določbo 3. odstavka 16. člena ZJU delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. To pomeni, da delodajalec v javnem sektorju ne sme izplačevati dodatka po 65. členu ZDDO na delovnih mestih (formacijskih dolžnostih), na katerih ta dodatek ni opredeljen.
Nezakonitost prenehanja delovnega razmerja kot elementa delodajalčeve odškodninske odgovornosti ni mogoče uveljavljati v okviru individualnega delovnega spora za plačilo odškodnine, če delavec v sodnem postopku v predpisanem roku ni uveljavljal nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja.
dodatek za delo ob nedeljah - nočno delo - plačilo za delo - dodatek za posebne pogoje dela
Tožena stranka ni imela podlage, da je v pogodbi o zaposlitvi določila pavšal plače iz naslova dodatka za nočno in nedeljsko delo, saj gre pri takšnem dodatku za poseben pogoj dela, ki izhaja iz razporeditve delovnega časa, pri čemer mora delodajalec o tem voditi evidenco dejanskega dela in na tej podlagi delavcu tudi obračunati dodatke. Tožena stranka v primeru tožnika takšne evidence ni vodila, zato v skladu z dokaznim bremenom ni izkazala, da je kakorkoli tožniku za sporno obdobje zahtevani dodatek že poravnala.