Za presojo pogojev izpodbojnosti je treba upoštevati celoten sklop pravnih poslov, ki predstavljajo podlago za izpodbijano dejanje stečajnega dolžnika. Terjatev, ki jo je stečajni dolžnik pridobil zoper tožečo stranko z naslova odplačnega prevzema dolga, se je pobotala z obveznostjo do tožeče stranke iz naslova nakazil denarnih zneskov. Iz opisanega sledi, da je šlo pri izpodbijanih pravnih dejanjih stečajnega dolžnika za premoženjsko nevtralen posel.
ZDR člen 83, 83/2, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - zagovor - pravica do zagovora
Tožnica se je v obvestilu za preložitev zagovora sklicevala le na to, da je v bolniškem staležu in ima napotnico za specialistični pregled pri nevropsihiatru, ni pa navajala, da v spornem obdobju zaradi zdravstvenih težav ne bi mogla podati ne ustnega ne pisnega zagovora. Tudi iz potrdila o opravičeni zadržanosti z dela ne izhaja, da bi bila tožnica v spornem času v takšnem zdravstvenem stanju, da zagovora sploh ne bi mogla podati. Po ustaljeni sodni praksi je izostanek iz zdravstvenega razloga upravičen le, če je bilo delavčevo zdravstveno stanje tako slabo, da se zagovora ne bi mogel udeležiti oz. bi se zaradi udeležbe na zagovoru njegovo zdravstveno stanje poslabšalo. Navedenega pa tožnica tekom postopka na prvi stopnji ni zatrjevala, zato tožena stranka ni kršila njene pravice do zagovora pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Tožena stranka je na podlagi 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR tožnici zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu z navedeno določbo delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. V skladu z 32. členom ZDR mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnica je kršila pravila o odločanju kreditne komisije, s tem ko je samovoljno spreminjala sestavo kreditne komisije in s tem naklepno huje kršila svoje pogodbene obveznosti po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR. Prav tako pa je podan pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 110. člena ZDR. Tožničino neupoštevanje delodajalčevega navodila (poslovnika o delu kreditne komisije) predstavlja samovoljo, zaradi katere ni utemeljeno pričakovati nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.
Tožba in njena dopolnitev ne vsebuje določenega zahtevka glede glavne stvari in stranskih terjatev in ne dejstev, na katere tožnik opira zahtevek ter dokazov, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo (180/1.čl ZPP), zato jo je potrebno zavreči (108/5 čl. ZPP)
sodno varstvo zaradi neizbire kandidata – nastanek taksne obveznosti
Tožnik je zoper toženo stranko zahteval sodno varstvo zaradi neizbire kandidata, zato je ob vložitvi tožbe nastala taksna obveznost po 5. členu ZST-1. Po 105. a členu ZPP mora biti sodna taksa plačana ob vložitvi tožbe.
ZJU člen 5. ZSPJS člen 2, 3, 3/3, 3.a, 8, 8/1, 13, 13/2, 19, 49.a, 49.a/1. ZDR člen 20, 20/1. ZZDej člen 62.
določitev višine plače – nov plačni sistem – napredovanja – javni uslužbenci
Tožena stranka je ob uveljavitvi novega plačnega sistema v letu 2008 pri prevedbi tožničine plače pravilno upoštevala tožničina napredovanja, saj je pravilno izhajala iz količnika plače 1,80 (ki je že zajela vsa dotedanja tožničina napredovanja) in ne iz osnovnega količnika plače prejšnjega delovnega mesta 1,40. Tožnica je bila po opravljeni prevedbi plače od 1. 8. 2008 dalje zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu bolničar negovalec - spremljevalec, za katerega je bil predviden osnovni 13. plačni razred, pri čemer je bila ob (zmotnem) upoštevanju napredovanj uvrščena v 18. plačni razred. Tožnica bi morala biti zaradi prestopa v višji tarifni razred delovnega mesta skladno z določbo 19. člena ZSPJS pravilno uvrščena v plačni razred, v katerega je bilo uvrščeno navedeno delovno mesto, to je v 13. plačni razred. To pa je tožena stranka po opravljeni reviziji uresničila z aneksom k pogodbi o zaposlitvi, s katerim je bila tožnica uvrščena v 15. plačni razred.
zamudna sodba - pogodba o štipendiranju - dolžnost izpolnitve obveznosti
Med strankama je bila sklenjena pogodba o štipendiranju. Štipendist (toženec) se je zavezal, da bo takoj po prejemu obvestila štipenditorja, da je pogodba razvezana zaradi neizpolnjevanja obveznosti štipendista, vrnil izplačane zneske štipendije, skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva prejema posameznih štipendijskih zneskov dalje do plačila. Ker toženec ni izpolnil obveznosti iz sklenjene pogodbe o štipendiranju in šolanja ni zaključil, je dolžan tožeči stranki povrniti izplačane zneske štipendij.
ZOR člen 103. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. URS člen 155, 155/2.
regres za letni dopust – prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
V skladu s prvim odstavkom 103. člena v spornem obdobju (tj. v času sklenitve podjetniške kolektivne pogodbe v letu 1993) veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust. Podjetniška kolektivna pogodba tožene stranke je bila sprejeta po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba podjetniške kolektivne pogodbe, ki se nanaša na višino regresa za letni dopust (in določa, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa), nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije.
davčna izvršba - seznam izvršilnih naslovov - vezanost na izvršilni naslov - sprememba dolžnikove obveznosti - delni umik predloga za izvršbo - utesnitev izvršbe - predložitev novega izvršilnega naslova - odlog plačila - tek zamudnih obresti
V kolikor se torej tekom izvršilnega postopka spremeni bodisi predmet, vrsta oziroma obseg dolžnikove obveznosti, mora upnik ustrezno spremeniti (utesniti) izvršilni naslov, na podlagi katerega je vložil predlog za izvršbo, ne pa predložiti drugega (novega) izvršilnega naslova, kot je to storil v obravnavanem primeru, saj je sodišče pri presoji utemeljenosti izvršilnega predloga vezano na dolžnikovo obveznost (predmet, vrsto, obseg in čas izpolnitve) iz izvršilnega naslova, ki ga je upnik navedel v predlogu za izvršbo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - večje število delavcev - kolektivni odpust - program razreševanja presežnih delavcev
Pri toženi stranki je bilo zaposlenih več kot 300 delavcev. Ker je v obdobju 30 dni zaradi poslovnega razloga postalo nepotrebno delo 28 delavcev, tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev po 1. odstavku 96. člena ZDR. Drugi odstavek 96. člena ZDR, ki določa obveznosti izdelave programa razreševanja presežnih delavcev v primeru, če v časovnem obdobju 3 mesecev postane nepotrebno delo 20 ali več delavcev, pride v poštev le takrat, če obveznosti izdelave programa ni podana že po določbi 1. odstavka 96. člena ZDR. Drugi odstavek 96. člena ZDR je glede na sprejeto sodno prakso „varovalka“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev, nato pa z odpuščanjem delavcev nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb o zaposlitvi tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa 1. odstavek 96. člena ZDR.
ZPrCP člen 23, 23/1-1. ZP-1 člen 144, 144/1, 157, 157/3.
dejansko stanje – nova dejstva v pritožbi – zaseg motornega vozila – stroški hrambe zaseženega vozila
Zgolj navedba, da je šel obdolženi po zabavi domov spat, ne more omajati ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil ob vožnji osebnega avtomobila, ko je bil zaustavljen s strani policistov, pod vplivom alkohola, kot je bilo z alkotestom ugotovljeno.
Kot je razvidno iz odredbe sodišča, s katero je bil obdolžencu osebni avtomobil zasežen in izročen v začasno hrambo izvršitelju, je bil obdolženi zaloten pri storitvi hujšega prekrška, poleg tega pa je iz evidence Sektorja za izvrševanje kazenskih sankcij, Oddelka za kazensko evidenco in evidenco vzgojnih ukrepov razvidno, da je bil obdolženec v zadnjih dveh letih trikrat pravnomočno kaznovan zaradi storjenih hujših prekrškov. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil zakonski pogoj za zaseg vozila izpolnjen (1. točka prvega odstavka 23. člena ZPrCP).Glede na to, da v skladu z določbo prvega odstavka 144. člena ZP-1 stroške postopka plača tisti, ki mu je bila izrečena sankcija za prekršek, je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da obdolžencu naloži plačilo stroškov hrambe zaseženega vozila, pravilna.
plačilo razlike plače - sodnik – plačilo razlike plače – osnova za obračun plače
Tožnik je s tožbo zahtevala plačilo razlike v plači za čas od 1. 4. 2004 do 31. 12. 2007, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal ZZDODP. Navedeno pomeni, da osnova za to obdobje ni bila določena s podzakonskim aktom, to je s sklepom Komisije Državnega zbora RS za volitve, imenovanja in administrativne zadeve - KVIAZ. KVIAZ je na podlagi 1. odstavka 24. člena ZPos dne 11. 2. 1993, na podlagi pooblastila Državnega zbora sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20%. Ob uveljavitvi ZSS je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca. Njena višina je bila enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20%. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS veljala tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane. V spornem obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, tako osnova za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ-a, temveč v ZZDODP. Zato je bila tožniku plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80%.
Pri presoji predloga za obnovo postopka v smislu določbe 10. točke 394. člena ZPP (nova dejstva oziroma novi dokazi) ni bistveno, zakaj sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo. Bistveno je, da kot novega dokaza v smislu te določbe ni možno obravnavati dokaza, ki ga je stranka že uveljavlja v končanem postopku, saj že zgolj to dejstvo kaže na to, da stranka za ta dokaz ni izvedela šele po končanem postopku, temveč že prej. Drugi odstavek 395. člena ZPP določa, da se sme zaradi okoliščin, ki so naštete v 10. točki 394. člena ZPP, obnova dovoliti samo, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljaviti, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Ni možno šteti, da tožnik brez svoje krivde dokaznega predloga za zaslišanje prič ni mogel uveljavljati v prejšnjem postopku, saj je ta dokazni predlog dejansko podal, zato njegov predlog za obnovo postopka iz tega razloga ni utemeljen.
Nezakonitost prenehanja delovnega razmerja kot elementa delodajalčeve odškodninske odgovornosti ni mogoče uveljavljati v okviru individualnega delovnega spora za plačilo odškodnine, če delavec v sodnem postopku v predpisanem roku ni uveljavljal nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja.
Tožnik je prejemal plačo v skladu s formacijami, zato njegov zahtevek za izplačilo razlike plače ni utemeljen.
Skladno z določbo 3. odstavka 16. člena ZJU delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. To pomeni, da delodajalec v javnem sektorju ne sme izplačevati dodatka po 65. členu ZDDO na delovnih mestih (formacijskih dolžnostih), na katerih ta dodatek ni opredeljen.
ZZ ureja pristojnost sodišč za določene vrste sporov v zvezi z imenovanjem direktorja zavoda. V 2. odstavku 36. člena ZZ določa, da se v primerih, ko direktorja imenuje organ republike, občine ali mesta, zahteva za sodno varstvo vloži pri sodišču, pristojnem za upravne spore, ki odloči o zahtevi po postopku, določenem za te spore. V drugih primerih pa se zahteva za sodno varstvo vloži pri sodišču, pristojnem za delovne spore. Ker je direktorico javnega zavoda imenoval občinski svet, je za odločanje v sporni zadevi stvarno pristojno Upravno sodišče RS.
ZPP člen 270, 270/2. ZFPPIPP člen 132, 132/3, 132/3 – 2, 244, 244/1, 390, 390/2. ZIZ člen 240.
predhodna odredba - osebni stečaj - prekinitev postopka zaradi osebnega stečaja dolžnika - prednostna terjatev
Zaradi začetega osebnega stečaja nad dolžnico je bil postopek zavarovanja s predhodno odredbo prekinjen; ker sodišče v času prekinitve ne sme opravljati nobenih izvršilnih dejanj, tudi o nadaljnjih izvršilnih stroških ne more odločiti.
Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da tožena stranka (dolžnik) v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni zanikala obstoja poslovnega razmerja s tožečo stranko. Navedbe, da nima zapadlih obveznosti do tožeče stranke, gre v obravnavanem primeru razumeti, kot da je vse svoje obveznosti do tožeče stranke že poravnala, ne pa, da v poslovnem razmerju s tožečo stranko nikoli ni bila. Ne gre torej za ugovor zanikanja obstoja obligacijskega razmerja, temveč za ugovor izpolnitve obveznosti.
Račun oziroma faktura je enostranska knjigovodska listina, ki sama po sebi ne izkazuje obstoja obligacijskega razmerja. Katerikoli subjekt poslovnih razmerij namreč lahko izda fakturo. Faktura pa ni dokaz o tem, da je bilo blago dobavljeno ali da je bila storitev opravljena. Takšen dokaz bi bila dobavnica za dobavljeno in prejeto blago.
pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja – pritožba ni dovoljena
Pritožnik v pritožbi opisuje, kako je prišlo do predočenja prekrška kršitelju (policista sta po opravljeni meritvi hitrosti zapeljala za kršiteljem ter ga ustavila na bencinskem servisu, kjer sta mu predstavila kršitev, tako, da mu je policist na merilniku hitrosti pokazal izmerjeno hitrost njegovega vozila), kar pomeni, da pritožnik ne utemeljuje zatrjevanega razloga kršitve materialnih določb predpisa, ki določa prekršek po 2. točki 154. člena ZP-1, temveč uveljavlja v postopku s tem pravnim sredstvom nedovoljen razlog nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej pritožbeni razlog iz 3. točke 154. člena ZP-1.
ZOR člen 103. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. URS člen 155, 155/2.
regres za letni dopust – prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
V skladu s prvim odstavkom 103. člena ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust. Podjetniška kolektivna pogodba tožene stranke je bila sprejeta po uveljavitvi ZNOIP (1993), zato je določba podjetniške kolektivne pogodbe, ki se nanaša na višino regresa za letni dopust (in določa, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa), nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije.