V skladu z določbo prvega odstavka tega člena izvršilne stroške najprej nosi upnik, vendar pa mu mora dolžnik po petem odstavku 38. člena ZIZ na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju, oziroma povrniti stroške postopka po uradni dolžnosti.
ZGD-1 člen 590, 590/3, 591, 591/3, 598. ZPP člen 343, 343/4.
sodni register - pripojitev družbe - vpis pripojitve prevzete družbe k prevzemni družbi - pravne posledice vpisa pripojitve v sodni register - konstitutiven učinek vpisa - registrska zapora - pravni interes za pritožbo - nedovoljena pritožba - sprememba tožbe brez soglasja toženca
V primeru vpisa pripojitve v register po 598. členu ZGD-1, morebitne pomanjkljivosti pripojitve ne vplivajo na pravne posledice pripojitve iz tretjega odstavka 591. člena. Tožnik, ki je pred vpisom pripojitve v register vložil tožbo za ugotovitev ničnosti ali izpodbijanje sklepa o soglasju za pripojitev, pa lahko brez soglasja toženca spremeni tožbo tako, da zahteva povračilo škode, ki mu je nastala z vpisom pripojitve v register. Z navedenim določilom zakon rešuje tudi vprašanje pravnega varstva tožnikov v situaciji, kakršno obrazlaga pritožnik v utemeljitev svojega pravnega interesa za pritožbo (vložitev tožbe zaradi ničnosti oziroma izpodbojnosti sklepov skupščine prevzete družbe o soglasju k pripojitvi in k pogodbi o pripojitvi). Pritožnik se zato ne more uspešno sklicevati na kršitev ustavne pravice do pritožbe, če mu je zakonodajalec v pričujočem primeru glede na pravne posledice pripojitve zagotovil drugo pravno varstvo - možnost privilegirane spremembe tožbe v odškodninski zahtevek po 598. členu ZGD-1.
Pritožnik v tretjem odstavku 590. člena ZGD-1 predvidene registrske zapore ne more več uveljavljati šele s priglašeno udeležbo v pritožbenem postopku, niti z vloženo pritožbo ne more doseči vrnitve v prejšnje registrsko stanje, kakršno je bilo pred izdajo izpodbijanega sklepa in kakršno zasleduje z vloženo pritožbo. Zato mu je treba odreči pravni interes za pritožbo.
SPZ člen 73, 99, 99/1. OZ člen 133, 133/1, 133/2. ZPP člen 213, 243.
varstvo lastninske pravice - negatorna tožba - vznemirjanje lastninske pravice - vznemirjanje kot pravni standard - poseg v lastninsko pravico - opustitev poseganja v lastninsko pravico - vzpostavitev prejšnjega stanja - zahteva na odstranitev škodne nevarnosti - neodpravljiva nesklepčnost - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - dokazovanje pravno odločilnih dejstev
Zakonski pojem vznemirjanja je pravni standard, ki ga opredeljuje že pravna teorija, v vsakem posameznem primeru pa napolnjuje sodna praksa. Do takšnega poseganja lahko pride, če si tretji na lastnikovi stvari lasti kakšno pravico ali pa so poseganja tretjega takšne narave, da onemogočajo ali otežujejo lastniku rabo njegove stvari oziroma ga ovirajo v izvrševanju njegove pravice (gre za poseg v uporabo stvari). Vznemirjanje je mogoče vršiti na več načinov, in sicer z aktivnim vznemirjanjem ali z opustitvijo dolžnega ravnanja, poseg pa mora imeti trajno ali ponavljajočo se naravo. Zgolj besedno zatrjevanje in besedno prisvajanje kakšne pravice s strani toženca ni vznemirjanje, pred katerim je lastnik stvari varovan z negatorno tožbo. Vznemirjanje mora biti protipravno, kar pomeni, da ta, ki vznemirja, do tega nima pravice.
Okoliščina morebitne spremembe cestnoprometnega režima že pojmovno ne more predstavljati vznemirjanja lastninske pravice, saj je urejanje cestnega prometa predmet upravnega in ne civilnega (stvarnega) prava.
Pravno upoštevno vznemirjanje v smislu 99. člena SPZ je tisto, ko obstoji (fizična) ovira ali (fizična) sprememba v zvezi s stvarjo.
Ker niso izkazani (niti zatrjevani) toženkini posegi v nepremičnine, ki bi jih bilo možno definirati kot vznemirjanje tožnikove lastninske pravice po prvem odstavku 99. člena SPZ (tožba je bila neodpravljivo nesklepčna), presoja (morebitne) protipravnosti toženkinih ravnanj ni pomembna.
prometna nezgoda - nepremoženjska škoda - denarna odškodnina - pravična denarna odškodnina - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - individualizacija denarne odškodnine - sodni izvedenec - Fischerjeva razvrstitev - objektivna pogojenost višine odškodnine - lahka telesna poškodba - zdravljenje - invalidnost
Tudi če se upoštevajo ugotovljene nevšečnosti med zdravljenjem (številni specialistični pregledi in posegi, nošnja mehke vratne ortoze en mesec) je odškodnina iz tega naslova previsoka. Sodna praksa ne dopušča prisoje tako visokega denarnega zneska odškodnine za lahke telesne poškodbe, ki niso povzročile trajnih hudih telesnih bolečin.
Potrebno je upoštevati, da je tožnik invalidski upokojenec (kar je posledica druge prometne nezgode iz leta 2011), zaradi česar so bile v precejšnji meri življenjske aktivnosti tožnika že prej zmanjšane.
verzijski zahtevek - plačilo uporabnine za uporabo solastne stvari - souporaba stanovanja - višina uporabnine - vlaganja v stanovanje - pobotni ugovor
Izhodišče verzijskega zahtevka za plačilo uporabnine, ki ga ima solastnik zoper drugega solastnika, je bistveno drugačno od primera, ko gre za neupravičeno uporabo s strani nelastnika.
ZDSS-1 člen 24.. ZUI člen 8, 8/4.. ZIPRS1415 člen 68, 68/2.
javni uslužbenec - napredovanje
Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da se lahko teh šest let nanaša le na čas od uveljavitve Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uredba) dalje (24. 5. 2008), ne pa tudi na predhodno obdobje, saj naj bi to pomenilo nedopustno retrogradno uporabo Uredbe, kar pa ne drži. Določba o preteklem številu let že po sami vsebini nima zveze z vprašanjem retrogradne uporabe ali veljavnosti predpisa. Kot pravilno navaja pritožba, na napačnost stališča, da pretekla leta iz časa pred uveljavitvijo Uredbe niso upoštevana, kaže tudi prehodna določba 11. člena Uredbe, iz katere izhaja, da se napredovalno obdobje z dnem začetka uporabe te Uredbe ne prekine.
odločitev o pravdnih stroških - uspeh stranke v postopku - uspeh po temelju in višini - odmera odvetniških stroškov - vrednost točke
V skladu s 154. členom ZPP, mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške (prvi odstavek). Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na dosežen uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki del stroškov (drugi odstavek). V tem okviru se uspeh (lahko) upošteva ločeno po temelju in ločeno po višini.
Tudi v novejši sodni praksi se upoštevajo okoliščine primera, kar v primeru, ko je terjatev sporna tako po temelju kot po višini in v zvezi s temeljem poteka velik del dokaznega postopka, pomeni, da se (lahko) stroški odmerijo tudi po metodi, po kateri sodišče vrednoti uspeh strank ločeno po temelju in po višini, končni uspeh pa je rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov.
nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - davki in prispevki
Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka tožnika, ki je še februarju 2019 delal pri njej, brez ustrezne podlage nezakonito odjavila iz zavarovanja z 31. 1. 2019, zato je njegovemu zahtevku pravilno ugodilo.
Ker v postopku ne tožnik ne tožena stranka sodne razveze nista predlagala, sodišče prve stopnje pravilno ni odločalo o takem zahtevku.
Utemeljeno pa pritožba uveljavlja, da sodišče v delovnem sporu kot sporu med delavcem in delodajalcem ne odloča o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z njim dolžan obračunati in plačati davke in prispevke, pač pa je ob izplačilu prejemka to stvar izplačevalca oziroma pristojnih davčnih organov (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018). V tem delu je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00040698
ZSSloV člen 41.. ZDR-1 člen 156.. ZObr člen 97f, 97f/2.
vojak - misija - neizrabljen tedenski počitek
Sodišče prve stopnje je na podlagi pričanja tožnika in prič pravilno zaključilo, da je tožnik kot vodja skupine, vodja patrulje in vodja varovanja bil bolj obremenjen od ostalih pripadnikov, vendar pa je največjo težo, zakaj verjame tožniku, da ni koristil tedenskega počitka (navedenega v evidencah), dalo predvsem izvajanju nalog vodnega zaupnika. Tožniku je verjelo, da zaradi svojih zadolžitev ni mogel koristiti tedenskega počitka.
Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno izhajalo iz 156. člena ZDR-1, ki določa, da ima delavec v obdobju sedmih zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka, pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Če mora zaradi objektivnih, tehničnih in organizacijskih razlogov delati na dan tedenskega počitka, se mu zagotovi tedenski počitek na kakšen drug dan v tednu. Pravilno je upoštevalo, da pravico do tedenskega počitka ureja tudi ZObr, ki v drugem odstavku 97.f člena določa, da ima delavec v obdobju sedmih zaporednih delovnih dni poleg pravice do dnevnega počitka, praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00038002
ZICPES člen 76, 76/1, 76/2, 76/2-3. OZ člen 131, 197. ZPP člen 7, 212. ZVPSBNO člen 4, 16, 21, 21/1. Uredba (EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 člen 29.
odškodninska odgovornost države - kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - premoženjska škoda - predpostavke odgovornosti - objektivna odgovornost - vzročna zveza - razmerje med pravdnima strankama - adekvatna vzročnost - verzijski zahtevek - kršitev pravic intelektualne lastnine - imetnik znamke - kršitelj - stroški skladiščenja - trditveno in dokazno breme - materialno procesno vodstvo
Za uveljavljanje odškodninske odgovornosti države zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja morajo biti skladno z določili OZ in ZVPSBNO podane vse zakonsko predvidene predpostavke odškodninske odgovornosti kumulativno. Te so: nastala škoda, kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in vzročna zveza med škodo in kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Odgovornost države je, kot že pojasnjeno, ob izpolnjeni predpostavki kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja objektivna. Skladno z določilom 131. člena OZ je trditveno in dokazno breme glede nastanka in višine škode, kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter vzročne zveze med nastankom škode in kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja na tožeči stranki (oškodovancu).
Odškodninska odgovornost je vrsta obligacijskega razmerja, v katerem je en subjekt tega razmerja (odgovorna oseba) dolžan povrniti povzročeno škodo drugemu subjektu (oškodovancu), drugi subjekt (oškodovanec) pa je upravičen zahtevati takšno povrnitev. Iz pojasnjenega izhaja, da lahko povrnitev škode zahteva le oseba, ki ji je škoda nastala in še to le v primeru, da so v konkretnem primeru v razmerju med odgovorno osebo (toženo stranko) in oškodovancem (tožečo stranko) izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Glede na navedeno je treba obstoj vzročne zveze med škodo in očitano kršitvijo presojati le v okviru razmerja med pravdnima strankama. Zato tožeča stranka z obširnimi pritožbenimi navedbami o obstoju zatrjevane vzročne zveze med očitano kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in stroški skladiščenja, ki bi, če ne bi nastali njej ampak kršiteljema, ne more uspeti.
Stroški skladiščenja blaga, ki krši pravice intelektualne lastnine skladno z določilom prvega odstavka 76. člena ZICPES primarno bremenijo kršitelje teh pravic. Šele, če jih ti po pozivu carinskega organa ne poravnajo, lahko njihovo plačilo carinski urad zahteva od imetnika pravic. Če imetnik pravic plača te stroške carinskemu organu ima nasproti kršitelja pravic zahtevek na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi. Tožeča stranka bi tako morala povračilo plačanih stroškov skladiščenja najprej terjati od kršiteljev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00038507
KZ-1 člen 34, 213, 213/2. ZKP člen 276, 277, 277/1-1, 277/1-4.
izsiljevanje - poskus kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - ustavitev kazenskega postopka - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - konkretiziranost obtožnega očitka - obstoj kaznivega dejanja - pravica do učinkovite obrambe - ne bis in idem - kršitev kazenskega zakona
Pritožbeno sodišče ne more pritrditi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje (1. točka prvega odstavka 277. člena ZKP). Sodišče druge stopnje sicer opozarja na ustaljeno stališče sodne prakse, da je izrek tisti del obtožnega akta, na katerega se, zaradi zagotavljanja pravice do učinkovite obrambe (prva alineja 29. člena Ustave RS), veže zahteva po določni navedbi vseh dejstev in okoliščin kot podlage, katera natančno obvešča obdolženca o vseh dejanskih in pravnih elementih očitka; šele tedaj mu je zagotovljen primeren čas in možnosti za pripravo lastne obrambe. Jasno in določno zamejen obtoženi očitek, ki predstavlja konkretizacijo vseh (objektivnih) zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, pa po drugi strani omogoča tudi realizacijo ustavnega načela prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem). Obrazložitev obtožnega akta oziroma spisovni podatki manjkajoče konkretizacije (objektivnih) zakonskih znakov v izreku ne morejo nadomestiti. V vsakem tožilskem aktu, ki naslavlja očitek storitve kaznivega dejanja na določeno osebo, je zato tožilstvo dolžno očitek tako določno opredeliti z dejstvi in okoliščinami iz realnega sveta, da ni dvoma, kaj točno predstavlja vsebino kazenskopravnega očitka. Vprašanje zadostne konkretizacije zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja v obtožnici predstavlja torej pravno in ne dejansko vprašanje, ki mora biti zaradi zagotovitve obrambnih kavtel rešeno že ob vložitvi obtožnega akta.
Neutemeljena je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožilstvo v obtožbenem očitku ni v potrebni meri konkretiziralo zakonskega znaka očitanega dejanja, ki se nanaša na "odkritje nečesa, kar bi lahko škodovalo časti ali dobremu imenu oškodovanke". Zapis pretnje, da bo na internetu objavljen posnetek enega izmed oškodovankinih popoldanskih bivanj v C. dne 29. 6. ali njenega razvrata v D. dne 13. 8., kjer se dobro vidi, kako debela in nagnusna je, je prvostopenjsko sodišče vrednotilo selektivno, torej ne kot celoto, in na tej podlagi zmotno zaključilo, da razkrivanje zunanjega videza osebe in bivanja osebe v hotelu oziroma podobnem nastanitvenem objektu, brez navedbe konkretnih okoliščin vsebine dogajanja v teh objektih, ne zadošča kriteriju določnosti kazenskopravnega očitka po določbi drugega odstavka 213. člena KZ-1. Pritožniki upravičeno opozarjajo na pomen pojma "razvrat", uporabljenega v tenorju obtožnega akta, in utemeljeno ugotavljajo, da celota zapisanega jasno in očitno izkazuje grožnjo obdolženke, da bo razkrila oškodovankine nemoralne spolne aktivnosti v popoldanskem času v navedenih nastanitvenih objektih njeni družini in sodelavcem, s tem pa nekaj, kar bi lahko škodilo vsaj njenemu dobremu imenu.
ZZVZZ člen 25, 25/2.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 103, 103/1, 103/2.
povrnitev stroškov zdravljenja - zasebnik, ki opravlja zdravstveno dejavnost na podlagi koncesije - nujno zdravljenje
Med strankama je nesporno, da lahko zavarovanci uveljavljajo zdravstvene storitve na račun obveznega zdravstvenega zavarovanja le pri izvajalcih, s katerimi ima toženec sklenjene pogodbe, o čemer se je že izreklo pritožbeno kot Vrhovno sodišče RS. Slednje je med strankama nesporno. Sporno pa je, ali je mogoče operativni poseg, kot je bil izveden pri tožeči stranki, opredeliti kot izjemo od zgoraj omenjenega načela kritja iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Izjema so lahko le storitve nujne medicinske pomoči in nujnega zdravljenja ter neodložljive zdravstvene storitve z drugim odstavkom 25. člena ZZVZZ in 103. členom Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Definicijo nujnega zdravljenja določa drugi odstavek 25. člena ZZVZZ, ki obsega neodložljive zdravstvene storitve oživljanja, ohranitve življenja in preprečitve poslabšanja zdravstvenega stanja obolelega in poškodovanega. Nujno zdravljenje presoja osebni zdravnik oziroma pristojna zdravniška komisija v skladu s splošnim aktom zavoda, natančneje definicijo nujne medicinske pomoči določa prvi odstavek 103. člena Pravil. Nujno zdravljenje in neodložljive zdravstvene storitve pa vključujejo takojšnje zdravljenje po nudenju nujne medicinske pomoči, v kolikor je to potrebno za oskrbo ran, preprečitev nenadnih in usodnih poslabšanj kroničnih bolezni oziroma zdravstvenega stanja, ki bi lahko povzročilo trajne okvare posameznih organov ali njihovih funkcij, med drugim tudi pri zdravljenju zvinov in zlomov ter poškodb, ki zahtevajo specialistično obravnavo in še nekatera druga stanja, ki jih je povzelo sodišče prve stopnje iz drugega odstavka 103. člena Pravil.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSC00041084
OZ člen 131, 131/1, 171, 171/1. ZDR-1 člen 184, 184/1. Pravilnik o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen (2005) člen 6. Pravilnik o varovanju zdravja pri delu otrok, mladostnikov in mladih oseb (2015) člen 4, 6.
Četudi bi bilo mogoče izvedencu iz varstva pri delu očitati nekoliko neprimeren odnos oziroma neprimerno, mestoma že tudi nekoliko žaljivo izražanje pri podaji odgovorov na pripombe tožene stranke in vrednostne sodbe v dopolnitvi izvedenskega mnenja, pa zgolj zaradi takšnega izražanja izvedenca, ki je bilo vsaj deloma izzvano tudi s strani tožene stranke v njenih pripombah, njegovo izvedensko mnenje še ni avtomatično nestrokovno, nepopolno ali nejasno, da ga sodišče pri svoji odločitvi ne bi moglo upoštevati.
Sam način izražanja izvedenca v izvedenskem mnenju in pridobivanje dodatne dokumentacije, za katero je izvedenec iz varstva pri delu, kot izhaja iz podatkov v spisu, predhodno pridobil tudi dovoljenje sodišča prve stopnje, tudi ne predstavljata takšnih okoliščin, ki bi vzbujala dvom v njegovo nepristranskost oziroma bi izkazovala njegovo pristranskost, ki bi terjala njegovo izločitev v skladu s 6. točko 70. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 247. člena ZPP.
Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je, čeprav sicer samo pomivanje posode ni nobeno posebno delo, saj ga doma večinoma opravlja vsaka povprečna gospodinja vsak dan brez posebnih navodil, še zlasti v tem konkretnem primeru, ko gre za delo mladoletne osebe, pri kateri ni mogoče izhajati iz stališča, da ima dovolj izkušenj, pri presoji potrebno upoštevati, da takšno opravljanje dela doma in v dejavnosti ni primerljivo, predvsem ne iz vidika in področja varnosti in zdravja pri delu, saj že sama količina dnevno pripravljenih obrokov (400) ni podobna okoliščinam vsakodnevnega pomivanja posode v domačem okolju. Ob takšnem zaključku in ob dejanskih ugotovitvah, da je to delo v konkretnem primeru opravljala mladoletna tožnica šibke konstitucije, pritožbeno sodišče soglaša tudi z nadaljnjim zaključkom sodišča prve stopnje, da bi moral zavarovanec tožene stranke kot delodajalec v skladu s 6. členom Pravilnika o varovanju zdravja pri delu otrok tožnici zagotoviti tudi ustrezno usposabljanje, do česar pa glede na izvedene dokaze (izvedensko mnenje izvedenca iz varstva pri delu in zaslišanje tožnice) ni prišlo.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00040613
ZDR-1 člen 156, 156/1.. ZObr člen 97f.. ZSSloV člen 53, 53/2.
neizrabljen tedenski počitek - vojak - misija
Sodišče je pravilno upoštevalo, da opravila, ki jih je navajal tožnik (nošenje uniforme, udeležba na jutranjih postrojih, da je bil omejen v gibanju znotraj pavze in nenehno dosegljiv, da se je moral organizirano udeleževati obrokov), ne spadajo med zadolžitve in obveznosti, zaradi katerih tožniku počitek ni bil zagotovljen. Pravilno je presojalo, ali je tožena stranka kršila tožnikovo pravico do tedenskega počitka s sestanki in obveznimi pripravami na naloge, ki so sledile prostemu dnevu.
Tudi narava in namen pravice do 96-urne odsotnosti med opravljanjem vojaške službe v tujini je drugačna od narave in namena pravice do tedenskega počitka, zato niti ta pravica niti pravica do posebnega dopusta ne predstavljata kompenzacije, za kar se zavzema tožena stranka.
zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - nujno sosporništvo - pripoznava zahtevka - pravni interes za pritožbo
Sodišče izda zamudno sodbo, če so izpolnjeni pogoji iz člena 318 ZPP.
Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo določbo člena 196 ZPP, saj je drugotožena stranka z vlogo z dne 24. 1. 2020 pripoznala še preostale tožbene zahtevke ter navajala, da jih je dejansko pripoznala že v vlogi z dne 19. 6. 2019. Pravni interes za izpodbijanje zamudne sodbe, ker je tožbeni zahtevek pripoznal in je sodišče izdalo zamudno sodbo, bi tako imel s takšnimi razlogi kot jih navaja prvotoženec v pritožbi, drugotoženec, ki pa pritožbe ni podal. Za prvotoženo stranko in s tem tudi za drugotoženo stranko kot nujna sospornika pa so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe in se tako pripoznava tožbenega zahtevka drugotožene stranke ni mogla raztezati na zamujeno dejanje prvotožene stranke, ki odgovora na tožbo ni podala. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo določbe člena 196 ZPP in pritožba v tem delu ni utemeljena.
ZZVZZ člen 78a. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 103.
odškodninska odgovornost bolnice - odškodninska odgovornost države - protipravno ravnanje - očitek opustitvenega ravnanja - nujno zdravljenje - parkinsonova bolezen - obvezno zdravstveno zavarovanje - plačilo prispevkov - neizpolnitev obveznosti - neporavnane obveznosti - pravica do zdravstvenega varstva - hospitalizacija - potrebno zdravljenje - nujnost postopka - presoja vseh okoliščin - izpolnitev pogoja - samoplačniška storitev - opcija - podjemna pogodba - plačilo storitev - zakonodajna protipravnost - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - opredelitev sodišča do trditev pravdne stranke - postavitev izvedenca medicinske stroke - izločitev izvedenca - kršitev pravice do izjave
ZZVZZ določa, da se zavarovancem v času, ko nimajo poravnanih obveznosti plačila prispevkov, zadržijo njihove pravice do zdravstvenih storitev iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja in da lahko v tem času (dokler prispevki niso plačani) na račun obveznega zdravstvenega zavarovanja uveljavljajo le nujno zdravljenje (78.a člen ZZVZZ). Kriterije nujnega zdravljenja določa drugi odstavek 103. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki kot nujno zdravljenje šteje (poleg nekaterih poškodb, zastrupitev, nalezljivih bolezni itd., kar ne pride v poštev za ta primer) tisto zdravljenje, ki je potrebno za »preprečitev nenadnih in usodnih poslabšanj kroničnih bolezni oziroma zdravstvenega stanja, ki bi lahko povzročilo trajne okvare posameznih organov ali njihovih funkcij.« Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče ugotovilo, da za dne 8. 8. 2014 predvidena tožnikova hospitalizacija ni ustrezala kriterijem nujnega zdravljenja v smislu citiranega predpisa. Zato je zaključilo, da je prva toženka tožnika, ki v tistem času nesporno ni imel plačanih prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, upravičeno odklonila in s tem torej ni ravnala protipravno.
Predmet te pravde ni ugotavljanje tožnikovega zdravstvenega stanja, klinično ovrednotenje celotnega poteka zdravljenja in prognoze tožnikove bolezni, temveč le vprašanje, ali je bila hospitalizacija 8. 8. 2014 nujna v smislu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Razmerja v zvezi z opravljanjem zdravstvenih storitev (že iz obveznega zavarovanja, še toliko pa bolj to velja za samoplačniške storitve) se po večinski sodni praksi obravnavajo kot podjemna pogodba. Pogodba o delu pa je odplačna pogodba in tudi iz samega imena samoplačniškega zdravljenja izhaja, da mora za takšno zdravljenje pacient sam plačati. Tožnik v svojem razpravljanju o možnosti samoplačniškega zdravljenja ni niti zatrjeval, kaj šele izkazal, da bi bil pripravljen in zmožen samoplačniško hospitalizacijo plačati; take navedbe pa bi bile tudi v očitnem nasprotju z njegovimi poprejšnjimi navedbami (primerjaj I. točko tožbe) in izpovedbo, da je bil v finančnih težavah, da je moral zato uporabljati storitve pro bono zdravstvenih ambulant in da se je preživljal s pomočjo očetove pokojnine.
Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za obrazloženo vlogo, saj je tožnica navedeno vlogo vložila potem, ko je prejela odgovor tožene stranke na tožbo. Pojasnila je, zakaj vztraja pri tožbi in zakaj se ne strinja z navedbami tožene stranke v odgovoru na tožbo. V tem primeru vloga vsebuje pravne in dejanske trditve. Upoštevaje navedeno so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da gre zgolj za enostavno pisanje sodišču oziroma za krajši dopis.
ZUPJS člen 42, 42/2, 42a, 42b, 44.. ZSVarPre člen 36, 36/6.
subvencija neprofitne najemnine
Za odločitev v zadevi je torej bistvena ugotovitev, kdaj je prišlo do spremembe, ki vpliva na samo pravico do subvencije najemnine. S tem v zvezi je tako potrebno razčistiti, kdaj se je tožnica preselila na nov naslov.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00039977
OZ člen 149, 150, 153, 171, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - soprispevek oškodovanca - nepremoženjska škoda
Iz izpodbijane sodbe izhaja, da se je tožnik poškodoval spornega dne, ko je s sodelavcem razkladal približno 30 kg težke vrtne betonske robnike. Sodelavec je stal na vozilu in robnike nastavljal na rob kesona, tožnik pa je stal na tleh in robnike iz kesona odlagal na tla. Med obema ni bilo usklajenega delovanja - tožnik je v kritičnem trenutku posegel z rokami na keson, delavec na vozilu pa ni počakal in je spustil robnik, tako da je ta poškodoval prste tožnikove desne roke. Sodišče prve stopnje je tožnikov soprispevek v višini 10 % (153., 171. člen OZ) utemeljeno obrazložilo s tem, da tožnik ni spremljal poteka raztovarjanja vrtnih robnikov, čeprav je imel izkušnje z delom v gradbeništvu in je tudi že pred tem raztovarjal različno blago. Odgovornost toženke pa je utemeljilo z objektivno odgovornostjo za nastali škodni dogodek (149., 150. člen OZ) - da je šlo za nevarno dejavnost, saj bi morali robnike (30 kg) premeščati trije delavci, eden na kesonu in dva na tleh (in ne le eden na kesonu in eden na tleh). Tožnik se neutemeljeno zavzema za zaključek, da sam ni v ničemer prispeval k nastanku škode.