KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00038395
KZ-1 člen 204, 204/1, 204/2, 205, 205/1, 205/1-3.
kaznivo dejanje velike tatvine - kaznivo dejanje tatvine - nadaljevano kaznivo dejanje - sprememba pravne kvalifikacije - sostorilstvo - kazenska ovadba kot dokaz - uradni zaznamek o prepoznavi
Zagovorniku zato ni mogoče pritrditi, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je sodbo oprlo tudi na vsebino kazenske ovadbe oškodovanca D. D., storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Ravnanje sodišča prve stopnje sicer pomeni kršitev načela neposrednosti in s tem povezane pravice obdolženca do obrambe v smislu določbe 355. člena ZKP, torej relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki pa po presoji višjega sodišča ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.
Ker pa pojem istovrstnosti zajema še tista kazniva dejanja, ki imajo skupen objekt varstva, to je v obravnavanem primeru lastnina oziroma premoženje drugih, je višje sodišče tudi kaznivo dejanje, opisano v točki II. izreka izpodbijane sodbe, skupaj z vsemi dejanji, opisanimi pod točko I. izreka sodbe, pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1. Istovrstnost kaznivega dejanja je namreč podana tudi pri vseh oblikah udeležbe, torej tudi pri sostorilstvu, v takšnem primeru pa je treba nadaljevano kaznivo dejanje kvalificirati po najhujšem kaznivem dejanju.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00038717
OZ člen 179.
plačilo zavarovalnine - plačilo odškodnine - prometna nesreča - zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb - AO plus zavarovanje - pogoji zavarovanja - vzročna zveza - dokazovanje vzročne zveze - dokazni standard - znižanje dokaznega standarda - stopnja prepričanja - stopnja verjetnosti - višina denarne odškodnine - pravična denarna odškodnina - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - zmanjšanje življenjske aktivnosti
Okoliščine konkretnega primera - upoštevajoč sodno prakso v podobnih primerih - dopuščajo znižanje dokaznega standarda, tako da se vzročna zveza šteje za dokazano že, če je verjetnost njenega obstoja višja od 50 %.
Ne drži pritožbena trditev, da že dve leti opravlja prilagojeno delo v okviru preostale delovne zmožnosti, pa kljub temu potrebuje bolniški stalež za krajši delovni čas 4 ur. V sodnem postopku je s pomočjo izvedenskega organa ugotovljeno, da za tožečo stranko niso dovolj vsebinske razbremenitve, ki jih je priznala tožena stranka v predsodnem postopku, temveč potrebuje še dodatne razbremenitve. Torej šele, ko bo tožeči stranki zagotovljeno takšno delovno mesto, ki je bilo v sodnem postopku s pomočjo izvedenskega organa prepoznano kot ustrezno, se tožeči stranki ob opravljanju tega dela, zdravstveno stanje ne bo več poslabševalo in bo delo zmogla upoštevajoč stvarne razbremenitve opravljati v polnem delovnem času.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00039787
ZDR-1 člen 156.. ZObr člen 97f.
neizrabljen tedenski počitek - vojak - misija - poveljnik
Tožnik je bil poveljnik oddelka, kar je dolžnost, ki ga je zavezovala k delovnim obveznostim ves čas misije, ne glede na določen in predviden prosti čas pripadnikov. Tožnik je bil tudi takrat odgovoren zanje. Tudi na proste dneve je moral pridobiti informacije od svojih pripadnikov, jih posredovati svojim nadrejenim in obratno. Sestanki so bili v oddelku vsak dan, pri čemer je bila njihova vsebina bistvena za delo v naslednjih dneh. Tožnik je moral vsak dan preverjati prisotnost pripadnikov svojega oddelka. Od tožnika se je pričakovalo, da bo na naloge pripravljen in da morajo biti pripravljeni tudi pripadniki njegovega oddelka. Četudi ni dobil izrecnega ukaza, je moral kot skrben poveljnik oddelka izvesti pripravo z vojaki, pregledati opremo in pripraviti vse potrebno za nalogo naslednjega dne. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik tudi na te dneve, ki so bili sicer evidentirani kot dnevi počitka, ni bil prost delovnih obveznosti. Ker mu tožena stranka ni zagotovila 21 dni tedenskega počitka, ji je sodišče utemeljeno naložilo plačilo odškodnine.
nedopustnost izvršbe - vrednost spornega predmeta - stvarna pristojnost
Ker tožnica ni uspela dokazati, da je sodišče prve stopnje napačno (previsoko) določilo vrednost spora, je njeno pojasnjevanje, da se s previsoko določeno vrednostjo spora povečujejo stroški postopka, brezpredmetno, sklicevanje na kršitve posameznih določb ZPP, 22. in 23. člena Ustave RS ter pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP pa posplošeno in neutemeljeno.
standard obrazloženosti ugovora - izvršba na podlagi verodostojne listine
V trditvah je dolžnik nasprotoval terjatvi upnika, zatrjeval je negativna dejstva, ki jih ne more dokazati, zato je dokazno breme terjatve prešlo nazaj na upnika. Vendar to lahko stori zgolj v rednem pravdnem postopku, saj skrajšani postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine ni temu namenjen. Upnik neutemeljeno navaja, da ugovor ni zadostil standardu obrazloženosti in da dolžnik ni zanikal temelja zahtevka.
Prvi dolžnik je bil o dolžnosti podpisa pritožnika opozorjen v drugem odstavku pravnega pouka predhodnega sklepa, da se štejeta ugovora dolžnikov za umaknjena. Ker prvi dolžnik ni izpodbil ugotovitve sodišča prve stopnje o nepodpisu pritožbe, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni bila popolna.
povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - izčrpane možnosti zdravljenja v sloveniji
Pri pogoju izčrpane možnosti zdravljenja v Sloveniji gre za dejansko in pravno vprašanje, tako da tega dela določbe ni mogoče pravilno uporabiti zgolj ob goli jezikovni razlagi. Z interpretacijskim argumentom pri razlagi vprašanja o izčrpanju možnosti zdravljenja ne zadostuje ugotovitev, da je bila tudi v Sloveniji zagotovljena enakovredna metoda, temveč je potrebno upoštevati vse okoliščine vsakokratnega življenjskega primera, vključno s specifičnimi okoliščinami zdravstvenega stanja konkretnega zavarovanca.
Nerelevantno je nenazadnje zatrjevanje tožene stranke, da se je tožeča stranka sama odločila za zdravljenje v tujini, ker je bolj zaupala kirurgu v Nemčiji. Iz celotne procesne dokumentacije, predvsem pa iz ugotovitev izvedenca je razvidno, da se je tožeča stranka za zdravljenje v tujini odločila zgolj in edino zaradi dejstva, ker ji v slovenskem sistemu ni bila ponujena enakovredna možnost za rešitev njene zdravstvene težave. Res je bila situacija izjemna, saj številne magnetno resonančne preiskave niso pokazale napetosti v možganskih prekatih, kar sicer potrjuje redkost zadeve, vendar so v Nemčiji izjemnost situacije prepoznali. Tožničino bolezensko stanje je bilo ogrožajoče in ni dopuščalo odlaganja zdravljenja brez posledic v časovnem obdobju 6 do 8 mesecev. Če bi tožeča stranka sledila priporočilom slovenskih specialistov, bi prišlo do precejšnjega ireverzibilnega kognitivnega upada in demence, kar je glede na njeno starost nesprejemljivo.
V kolikor je pritožba vložena zoper sklep sodišča druge stopnje, takšne pritožbe ni mogoče šteti za dovoljeno pravno sredstvo, saj so zoper sodne odločbe sodišča druge stopnje dovoljena zgolj izredna pravdna sredstva, to je revizija ali obnova postopka.
povrnitev vlaganj v nepremičnino - obligacijski zahtevek - gradnja na tuji nepremičnini - vlaganje v nepremičnino - soglasje lastnika nepremičnine za investicijska vlaganja - povračilni tožbeni zahtevek - povečanje vrednosti nepremičnine - sestavina nepremičnine - začetek teka zamudnih obresti - opustitev posesti
Tožnika sta s svojim delom in sredstvi izboljšala nepremičnini tožencev, ki sta z njunimi vlaganji soglašala. V skladu s prvim odstavkom 48. členom SPZ sta tožnika tako pridobila denarni povračilni zahtevek v višini, ki ustreza povečanju vrednosti nepremičnin.
zahtevek za izročitev stvari - izročitev ključev - vrednost spornega predmeta nedenarnega zahtevka - določitev vrednosti nedenarnega zahtevka - stvarna pristojnost sodišča - vrednost nepremičnine - ocena pravnega interesa - določitev vrednosti spornega predmeta v tožbi
Pri določitvi vrednosti nedenarnih zahtevkov, njihova vrednost ni avtomatično enaka vrednosti nepremičnine, temveč gre le za oceno pravnega interesa tožeče stranke za uspeh v pravdi. V konkretnem primeru ne gre za spor o lastninski pravici, ko bi ekonomska vrednost nepremičnine lahko bila relevantno merilo za presojo pravilnosti vrednosti spornega predmeta. Tožbeni zahtevek temelji na določbi prvega odstavka 66. člena SPZ, ki govori o tem, da ima solastnik pravico stvar imeti v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmernemu svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. Oceniti je torej potrebno pravni interes tožnic, da v takšni pravdi uspeta. Pri tem je odločilna vrednost spornega predmeta, kot sta jo določili tožnici v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP). Sodišče prve stopnje lahko spremeni višino spornega predmeta le v primeru, če stranka navede očitno previsoko ali prenizko vrednost (tretji odstavek 44. člena ZPP), torej le, če je že na prvi pogled jasno, da izrazito odstopa od razumnega razpona vrednosti spora. Za to v konkretnem primeru ne gre.
NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00037434
ZDZdr člen 39, 39/1, 70, 70/1.
prisilna hospitalizacija - prisilna hospitalizacija v psihiatrični bolnišnici - pogoji za zdravljenje brez privolitve - organska duševna motnja
Sodišče prve stopnje se je na podlagi izvida in mnenja izvedenca psihiatra lahko zanesljivo prepričalo, da ima pritožnica duševno motnjo (organsko blodnjavo in osebnostno motnjo, s ponavljajočimi se depresivnimi epizodami), zaradi katere sta hudo moteni presoja realnosti in sposobnost pritožnice obvladovati svoje ravnanje. Kljub drugačni pritožbeni trditvi je narava te duševne motnje takšna, da terja ne le prisilno zdravljenje, ampak tudi omejitev pritožničine osebne svobode. Pritožnica je namreč pod vplivom duševne motnje že poskušala drugi osebi vzeti življenje in se je zato celo znašla v kazenskem postopku. Poleg tega je večkrat poskušala storiti samomor, s čimer spravila v resno nevarnost tudi svoje življenje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00038023
KZ-1 člen 20, 20/2, 34, 34/1, 73, 73/1, 252, 251/3, 308, 308/3.. ZKP člen 374, 374/2.
varnostni ukrep odvzema predmetov - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - kaznivo dejanje ponarejanja listin - odvzem pri storitvi kaznivega dejanja uporabljenih predmetov
S temi navedbami zagovornica ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, konkretno po 5. točki 372. člena ZKP, ki je podana, če je bila z odločbo o varnostnem ukrepu prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Tega zagovornica tudi ne trdi, temveč nasprotuje dejanskim ugotovitvam in razlogom sodišča prve stopnje, s katerimi je utemeljilo svojo odločitev o izrečenem varnostnem ukrepu. Slednje pa pomeni uveljavljanje samostojnega pritožbenega razloga po drugem odstavku 374. člena ZKP, to je izpodbijanje odločbe o varnostnem ukrepu, če sicer ne gre za kršitev zakona iz 5. točke 372. člena tega zakona, pač pa je sodišče to odločbo izdalo nepravilno.
oškodovanec kot tožilec - subsidiarni tožilec - interes za kazenski pregon - zavrženje obtožnice
Utemeljitev prvostopenjskega sodišča, da bi zgolj zainteresiranost oškodovanca kot tožilca za vodenje kazenskega postopka v primeru aktivne legitimacije delničarjev, brez obstoja neposrednega deliktnega razmerja pomenilo obsežno širitev zakonske izjeme subsidiarnega kazenskega pregona na vse delničarje in družbenike v primerljivih zadevah, je zakonita in pravilna. Če bi se namreč dovolilo neposrednim ali celo posrednim delničarjem uveljavljati škodo, ki jim naj bi nastala kot posledica škode družbi, bi bil potencialni krog delničarjev, ki bi lahko uveljavljali takšno škodo, neomejen. Posledično bi takšne zahtevke lahko uveljavljali tudi manjšinski delničarji in posredni delničarji, ki so od oškodovane družbe preko vmesnih, hčerinskih družb oddaljeni. Vse to pa bi vodilo v množico sporov z nepredvidljivo visokim številom udeležencev.
plačilo razlike plače - povečan obseg dela - pričakovani delovni rezultati
Na podlagi 22e. člena ZSPJS javnemu uslužbencu ne pripada del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela, če (tudi če je opravljal dela in naloge drugega delovnega mesta) ne presega pričakovanih rezultatov. Okoliščina, da javni uslužbenec opravljala dela in naloge drugega, a enako vrednotenega delovnega mesta, sama po sebi ne utemeljuje pravice do dela plače, o katerem govori 22.e člen ZSPJS.
Dokler izvršilni naslov velja, ga mora dolžnik izpolniti, sicer lahko upnik uporabi prisilna sredstva, v tem primeru postopek zavarovanja. Z vložitvijo predloga za zavarovanje so nastali upniku stroški. Ti so bili potrebni za zavarovanje po petem odstavku 38. člena ZIZ, saj dolžnik še vedno dolguje obveznost po izvršilnem naslovu.
ZDOdv člen 27, 27/1, 28, 31, 35. ZIZ člen 65, 65/3.
nedopustnost izvršbe - zavženje tožbe - mirna rešitev spora - predhodni postopek poskusa mirne rešitve spora - predhodni postopek pred državnim pravobranilstvom - pogoj za uvedbo postopka - pravica do sodnega varstva
Pritožnika utemeljeno opozarjata, da sankcioniranje opustitve predpisanega poskusa mirne rešitve spora z zavrženjem tožbe posega v pravico do sodnega varstva in da je zato taka sankcija v dani situaciji, ko odločitev ne služi (več) uresničitvi namena predpisane dolžnosti oseb, ki so v sporu z državo, nesprejemljiva.
plačilo sodne takse - domneva umika ugovora zoper sklep o izvršbi zaradi neplačila sodne takse
Druga dolžnica ne zanika ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni plačala takse za ugovor v roku, ki je začel teči naslednji dan po vročitvi sklepa višjega sodišča, na kar sta jo opozorili sodišči prve in druge stopnje. Odločitev sodišča prve stopnje je bila materialnopravno pravilna.
Pri tako izključno določeni stvarni pristojnosti sodišča za odločitev o obročnem plačilu denarne kazni je jasno, da to ne more biti predmet kakršnega koli poravnavanja v postopku njene prisilne izterjave in dodatno, da niti materialnih rokov za plačilo denarne kazni na takšen način ni mogoče premakniti. Vse drugo je obid zakona, pa je zato pravilno, da je o pritožničini prošnji odločilo ravno sodišče ter da jo je po pravilno ugotovljeni prekoračitvi roka iz petega odstavka 47. člena KZ-1, kot prepozno zavrglo.