delitev solastne nepremičnine - vsebina napotitvenega sklepa - vsebina izreka sklepa - predhodno vprašanje - spor o predmetu delitve - ugovor izključne lastnine - dejanska etažna lastnina - darilna pogodba - predmet pogodbe - nepremičnina kot predmet darila - stanovanje - opredelitev stanovanja - etažno stanovanje - kasnejša nadzidava hiše - nastanek etažne lastnine - pravna podlaga - predmet spora - sporna dejanska vprašanja
Po ustaljeni sodni praksi stranke, ki so napotene na pravdo, niso vezane na „izrek“ napotitvenega sklepa.
Smisel napotitve na pravdo v obravnavanem primeru je v tem, da se reši spor o tem, kaj je predmet delitve v nepravdnem postopku. Ta cilj bi tožnici res lahko zasledovali tudi z zahtevkom za ugotovitev izključne lastninske pravice na spornem delu sporne stavbe, vendar je tudi postavljeni zahtevek namenjen rešitvi spornega vprašanja, zaradi katerega je nepravdni postopek prekinjen, to pa je, ali je z darilno pogodbo z dne 9. 4. 1973, sklenjeno med darovalcem in obdarjencem na predmetu pogodbe nastala dejanska etažna lastnina.
Utemeljeno pritožnica opozarja, da sta bili v času sklenitve darilne pogodbe v hiši dve etaži, zdaj pa so tri, in da tretja etaža v času sklenitve darilne pogodbe sploh ni obstajala, zato ni mogla biti predmet darilne pogodbe. Kot je razvidno iz pritožbenih trditev za pritožnico niti ni sporno, da je dejanska etažna lastnina nastala na stanovanju v prvi etaži hiše oziroma na bivalni enoti, ki ustreza prostorom, ki so bili predmet darilne pogodbe v letu 1973. Za novo nastalo stanovanje, če gre za samostojno zaokroženo bivanjsko enoto (posamezni del), pa darilna pogodba tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more predstavljati temelja za nastanek dejanske etažne lastnine.
Sodišče prve stopnje se z pomembnim vprašanjem, ali gre za dve samostojni bivanjski enoti oziroma dva posamezna dela in obstojem pravnega naslova za novo nastalo tretjo etažo zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ni ukvarjalo.
Dejansko stanje je torej pogoj in ne vzrok za katero od navedenih kršitev, pri čemer je pri smiselno zatrjevani kršitvi kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, njen predmet določenost kaznivega dejanja v Kazenskem zakoniku oziroma drugem materialnem predpisu ali razlogi, zaradi katerih je protipravnost (sicer) določenega kaznivega dejanja izključena.
Če je bilo namreč kaznivo dejanje opredeljeno po kvalificirani obliki, bi morala biti njena vsebina (hudo ponižanje več oseb ali lahka telesna poškodba drugega) v opisu dejanja vsekakor znana.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL00037546
ZIKS-1 člen 12.
način izvršitve kazni zapora - zapor ob koncu tedna - vikend zapor - pozitivna prognoza - prejšnje življenje storilca - prestajanje zaporne kazni
Pozitivna prognoza pri obsojencu ni podana, in po oceni vseh relevantnih okoliščin je za obsojenca edino pravilna in pravična le zaporna kazen, ki se izvrši v zavodu. Dejstvo je, da obsojeni z obsežno kriminalno preteklostjo, predvsem za kazniva dejanja z elementi nasilja, tudi zoper lastno mamo, do nastopa kazni po predmetni sodbi, še ni bil na prestajanju zaporne kazni in mu je enkrat sodišče že dovolilo izvršitev zaporne kazni, na način opravljenega dela v splošno korist, vendar ga to očitno ni odvrnilo od nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj. V luči teh dejstev se tudi odločitev prvostopenjskega sodišča pokaže kot upravičena in pravilna.
motenje posesti - zamudni sklep - aktivna legitimacija - odgovor na tožbo
Sodišče daje posestno varstvo glede na zadnje posestno stanje in nastalo motenje; pri tem se ne upošteva pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Za to pravdo torej ni bistveno, ali je morda tožnica presegla svoja pooblastila pri upravljanju poslovne stavbe. Zadošča, da je sama ali po svojih pooblaščenih izvajalcih izvrševala zatrjevana posestna dejanja in v ta namen uporabljala sporni dostop, česar toženka ni zanikala, saj na tožbo ni odgovorila.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00037716
ZKP člen 17, 293, 293/3, 344, 344/1, 354, 354/2. KZ člen 3, 244, 244/1, 261, 261/4. KZ-1 člen 240, 240/1.
zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - tek zastaralnih rokov - sprememba obtožnega akta - vezanost sodišča na pravno kvalifikacijo - načelo iskanja materialne resnice - sprememba obtožbe v škodo obtoženca - uporaba milejšega zakona
Sprememba obtožnice na način dodajanja zakonskih znakov tako, da očitek ustreza pravni opredelitvi s predpisanimi daljšimi zastaralnimi roki, in to v fazi po pravnomočni obtožnici ter pred izvedbo dokaznega postopka, po tem, ko je bil tožilec seznanjen z obrambnimi predlogi za ustavitev postopka zaradi zastaranja, predstavlja uveljavljanje tožilskega upravičenja v nasprotju z namenom instituta spremembe obtožnega akta po členu 344 ZKP, ki temelji na načelu iskanja materialne resnice po 17. členu ZKP, in je zato nedopustna. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno odreklo pravno relevantnost vloženi spremembi obtožnice, saj je tožilec s tem procesnim dejanjem svoje zakonsko upravičenje v nasprotju z njegovim pravnim smislom presegel v škodo obtožencev.
Sodišča prve stopnje v fazi pravnomočne obtožnice ni mogla zavezovati dolžnost, da po uradni dolžnosti ugotavlja, ali v obtožnici zajeti konkretni očitki morebiti ustrezajo za obtožence zaradi predpisanih daljših zastaralnih rokov (še kaki) strožji pravni kvalifikaciji; pritožnikova razlaga določbe drugega odstavka člena 354 ZKP je procesnopravno pomotna. Z zavzemanjem za drugačno pravno kvalifikacijo bi prvostopenjsko sodišče namreč v škodo obtožencev kršilo določbo 3. člena KZ, to je določbo, da se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, če pa se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), se uporablja zakon, ki je milejši za storilca.
Nevezanost sodišča na tožilčevo pravno presojo dejanja res ni nujno v korist obtoženega in ga sodišče lahko spozna za krivega tudi po strožjem kazenskem zakonu, kot izhaja iz zavzete pravne opredelitve, če strožjo pravno kvalifikacijo utemeljuje dejansko stanje, opisano v obtožbi. Vendar taka razlaga določbe drugega odstavka člena 354 ZKP v procesni teoriji ne upravičuje v pritožbi zastavljene graje, da je sodišče prve stopnje pred izdajo napadanega sklepa v nasprotju s procesnimi določbami opustilo dolžno presojo, ali konkretni opis v obtožnici omogoča pravno kvalifikacijo, po kateri pregon zoper obtožence še ni zastaral, dodatno upoštevaje še, da je tožilčeva pravna opredelitev, pri kateri je vztrajal ves čas postopka, prestala fazo ugovorne kontrole, pri taki pravni opredelitvi pa je tožilstvo vztrajalo še tudi pri vložitvi zadnje spremembe obtožnega akta dne 11. 2. 2020.
ZD člen 128, 128/1, 128/6, 210, 210/1, 210/3, 211, 212, 212, 212-1, 213, 213/1. ZUP člen 229, 229/1. ZSV člen 100.
prekinitev zapuščinskega postopka - omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu - spor o obsegu zapuščine - plačilo domske oskrbe - oprostitev plačila institucionalnega varstva - prejemanje socialne pomoči - manj verjetna pravica - dedovanje - spor o dejstvih - pravica do pritožbe
Zapustnikovo premoženje, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, ni predmet dedovanja in ob zapustnikovi smrti ne preide na dediče. Spor, do katerega pride po zahtevi za omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, je tako v resnici spor o obsegu zapuščine. Takšna zahteva namreč nima podlage v dednopravnem razmerju, pač pa v razmerju, ki je nastalo že za življenja zapustnika.
ugotovitev obsega skupnega premoženja - delež na skupnem premoženju - pogodba o preužitku - začasna odredba - verjetnost obstoja denarne terjatve - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - verjeten obstoj nevarnosti - ogroženost terjatve - uveljavljanje terjatev v drugih postopkih - subjektivna nevarnost - slabo premoženjsko stanje - neobligatornost naroka - materialno procesno vodstvo - predhodna odredba - nedovoljeno razpolaganje enega od zakoncev s skupnim premoženjem - odtujitev stvari
Sodišče prve stopnje je tožničin predlog pravilno samostojno obravnavalo v dveh pravdnih postopkih, saj je iz določil ZIZ, ki opredeljujejo zavarovanje denarne terjatve (270. člen ZIZ), razvidno, da je takšno zavarovanje mogoče doseči le z zavarovanjem terjatve, ki je uveljavljana v konkretnem postopku. Terjatve, ki jih tožnica uveljavlja v drugem postopku, bi bilo mogoče v tu obravnavanem postopku zavarovanja upoštevati (le) v okviru toženčevega slabega premoženjskega stanja, kar pa ne zadošča za verjeten obstoj nevarnosti v smeri konkretnega oteževanja uveljavitve njene terjatve.
Slabo premoženjsko stanje ne zadošča za verjeten obstoj subjektivne nevarnosti po drugem odstavku 270. člena ZIZ.
V določbah 6. člena ZIZ niti v 270. členu ZPP, ki se na podlagi 15. člena ZIZ smiselno uporablja v izvršilnem postopku, ni predpisano, da bi lahko strokovni sodelavec odločil o nadaljevanju izvršbe, ki je bila prekinjena zaradi začetka postopka poenostavljene prisilne poravnave.
Ne drži pavšalna pritožbena navedba, da pri oceni niso bile upoštevane vse tožnikove diagnoze, saj je sodni izvedenec svoje izvedensko mnenje podal na podlagi preučitve celotne medicinske dokumentacije v sodnem in upravnem spisu, pa tudi v zdravstvenem kartonu tožeče stranke ter po opravljenem osebnem pregledu tožeče stranke. V zdravstvenem kartonu tožeče stranke bi se morali nahajati vsi izvidi in biti razvidne vse diagnoze, kar pomeni, da je bil predmet ocene izvedovanja celotno zdravstveno stanje tožeče stranke.
Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe, da je obdolženka povzročila prometno nesrečo z nezavestno malomarnostjo. Obdolženki sta dokazani dve najbolj grobi kršitvi cestnoprometnih predpisov po drugem odstavku 105. člena in prvem odstavku 41. člena ZPrCP, pri čemer ni upoštevna navedba pritožnika, da je obdolžena prav zaradi nameravane vožnje avtomobila prenehala piti, ravno na podlagi te okoliščine je zaključiti, da se je zavedala, da v posledici zaužitja alkohola lahko pride do prometne nesreče. Iz ugotovljenih okoliščin predvsem pa izpovedi obeh policistov izhaja, da je obdolžena ob prihodu na kraj kaznivega dejanja še vedno kazala znake alkoholiziranosti, kar pa pomeni, da je bila pod vplivom alkohola, kar je potrdila tudi alkoholimetrična analiza njene krvi in urina več kot tri ure po nesreči. S svojo vožnjo pa je obdolženka dopustila, da je do prometne nesreče prišlo, v kateri je oškodovanec utrpel hudo telesno poškodbo.
obročno plačilo sodne takse - določitev sodne takse glede na vrednost zahtevka - kumulacija zahtevkov - ugotovitev vrednosti spornega predmeta - sprememba vrednosti spornega predmeta - sprememba tožbenega zahtevka - razširitev tožbenega zahtevka
S postavitvijo dodatnih dveh zahtevkov se je tožbeni zahtevek vsebinsko spremenil, zato v skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZST-1 njuna postavitev vpliva na vrednost, ki je osnova za odmero sodne takse.
Sodno takso za pritožbo je treba plačati posebej za sporni zahtevek po tožbi ter posebej za sporni zahtevek po nasprotni tožbi. Ekonomičnost skupnega obravnavanja tožbe in nasprotne tožbe se glede ugodnih učinkov za stranke ne razteza tudi na plačevanje sodnih taks.
S pravilno določitvijo vrednosti spornega predmeta in nato pravilno odmero sodne takse pravica pritožnice do enakega varstva pravic ne more biti kršena zgolj zato, ker sodišče nasprotni stranki (napačno) ne bi odmerilo sodne takse za razširitev tožbe. Razmerje v zvezi s sodnimi taksami je namreč razmerje zgolj med posamezno stranko in Republiko Slovenijo, v katerem nasprotna stranka ni udeležena.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00038684
ZD člen 28, 28/4, 29, 46, 46/1, 46/3. ZPP člen 154, 154/1, 154/2, 313, 313/1, 313/2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15, 358, 358-5. Odvetniška tarifa (2015) člen 20. OZ člen 299, 299/1, 378, 378/1.
vračunanje darila zakonitemu dediču - vštevanje daril v nujni delež - ugotovitev obstoja daril - darilo zapustnika - neodplačno razpolaganje s premoženjem - odpoved pravici - volja zapustnika - brezplačna uporaba nepremičnine - dovoljenje za brezplačno bivanje - neplačevanje najemnine - pomoč med ožjimi družinskimi člani - neupravičena obogatitev - vlaganje v tujo nepremičnino - sprememba izpodbijane sodbe - nasprotna tožba - odločitev o stroških pravdnega postopka - vsaka stranka krije svoje stroške postopka - potrebnost pravde - nastanek pravdnih stroškov
Toženčevo brezplačno bivanje v sporni nepremičnini, in sicer v celotnem obdobju (četudi le v njenem delu), je skladno z definicijo iz 29. člena ZD darilo, ki se načeloma všteva v njegov dedni delež. Vendar pa v konkretnem primeru tega bivanja glede na dejstva in okoliščine, ki zanesljivo nakazujejo zapustničino voljo, ni mogoče šteti kot takšnega darila.
Tožnik, ki je sicer res v celoti uspel v postopku z nasprotno tožbo, je zgolj delno uspel v postopku po tožbi, pri čemer je višina nagrade za ta del postopka, zaradi razlike v vrednosti spornega predmeta, izrazito večja. Čeprav je tožnik matematično gledano uspel z nekoliko večjim delom zahtevkov, sta obe stranki v isti meri pripomogli k potrebnosti pravde in nastanku stroškov. Stroški zastopanja obeh strank so bili primerljivi, vsak pa je kril tudi stroške enega izvedenca. Zato vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kriteriji za določitev presežnega delavca
Kriteriji za določitev presežnih delavcev so za primer odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnega razloga primeroma navedeni v drugem odstavku 102. člena ZDR-1. Toženka, ki je presojano odpoved podala, ne da bi šlo za večje število delavcev, ni bila dolžna opredeliti kriterijev za določitev presežnih delavcev. Vendar, ker jih je opredelila, jih je bila dolžna, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, uporabiti zakonito. Kriteriji, kot jih je opredelila: (1) število kršitev obveznosti iz delovnega razmerja oziroma izdana pisna opozorila, (2) stopnja izobrazbe in (3) skupna delovna doba niso niti sami po sebi niti v konkretnem primeru nedopustni. Prvi navedeni kriterij, ki ga tožnik v pritožbi neutemeljeno označi za nedopustnega, kaže, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, odnos delavca do dela, toženka pa ga je enako uporabila za vse delavce, tako ta kot druga dva kriterija za določitev presežnih delavcev so bili določeni vnaprej. Da je kriterij, ki kaže odnos delavca do dela, dopusten, izhaja tudi iz stališč pritožbenega sodišča, pri čemer je nebistveno, ali je ta kriterij uporabljen kot prvi ali drugi (izključevalni) kriterij.
Razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti narekuje ne samo potrebna časovna temveč tudi stvarna razbremenitev pri delu. Ocena fakultetne komisije, da tožnik več ni zmožen za delo „strokovni sodelavec za področje vzdrževanja in razvoja“ v polnem delovnem času, na katero je bila ocenjevana invalidnost v predsodnem postopku, temveč le še za „svoje sedanje delo“, ki je manj zahtevno in stresno, kot delo pred zadnjo oceno na IK, v skrajšanem delovnem času 6 ur, implicitno vključuje tudi potrebo po stvarni razbremenitvi na manj zahtevno in stresno dela. Sodišče prve stopnje je zato tožnika zakonito razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s časovno in stvarnima razbremenitvama, indiciranima iz zdravstvenih razlogov.
Zavarovanec z izplačilom zavarovalnine ne sme biti obogaten. To načelo je uzakonjeno v drugem odstavku 949. člena OZ, izhaja pa tudi iz splošnih pogojev.
preklic odložitve - hujši prekršek - odprava oziroma sprememba plačilnega naloga - zmotna ugotovitev dejanskega stanja
V posledici odprave plačilnega naloga PP Domžale z dne 5. 3. 2020, se zagovornikovi pritožbeni očitki o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja navedbe izkažejo za utemeljene, saj je zmotna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je storilec v času preizkusne dobe storil hujši prekršek.
Za obstoj prekrška po prvem odstavku 7. člena ZJRM-1 potrebno ugotoviti ne samo, da se kršitelj nedostojno vede na javnem kraju oz. se na javnem kraju prepira, vpije ali nedostojno vede na način, opisan v 5. točki 2. člena ZJRM-1, temveč mora pri drugem nastati posledica takšnega kršiteljevega ravnanja, da je torej treba ugotoviti tudi, da je kršitelj pri drugem vzbudil vznemirjanje ali razburjanje ali se počutil ogroženega ali da je tako ravnanje škodovalo njegovemu ugledu.
Določba drugega odstavka 202. e člena ZP-1 popolnoma jasna in razumljiva ter ne potrebuje nikakršne razlage oz. tolmačenja. Posledica storitve hujšega prekrška v času preizkusne dobe je namreč popolnoma jasno in konkretno določena, zakonodajalec pa sodišču ne omogoča nobene možnosti tehtanja ali je preklic potreben ali ne. Preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni sankcija, temveč odločitev v zvezi z izvrševanjem prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, do katere pride, ko storilec ne izpolnjuje vseh obveznosti in pogojev po sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja
V okviru presoje pravilnosti in zakonitosti sklepa, s katerim je bila zavržena storilčeva pritožba zoper sodbo prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi zahteve za sodno varstvo zoper plačilni nalog se pritožbeno sodišče ne sme in ne more spuščati v vprašanje dokazanosti prekrška, za katerega je bilo storilcu s plačilnim nalogom Postaje prometne policije ... z dne 9. 8. 2018 izrečena globa.
ZFPPIPP člen 384, 384/2, 384/2-3. ZPP člen 233, 233/5.
začetek postopka osebnega stečaja - dopolnitev predloga za začetek postopka osebnega stečaja - zavrženje predloga za začetek postopka osebnega stečaja - ugotovitev stanja dolžnikovega premoženja
Višje sodišče ugotavlja, da dolžničin zapis glede izplačevalca njenega rednega mesečnega prejemka („borza“) ne predstavlja (povsem) ustrezne dopolnitve predloga, vendar pa ocenjuje, da iz dolžničinih zapisov v predlogu za začetek postopka osebnega stečaja, njegove dopolnitve in iz pritožbe očitno in nedvoumno izhaja, kdo je izplačevalec mesečnih dohodkov. Dolžnica je namreč „izplačevalca rednih mesečnih dohodkov“ kljub vsemu dovolj natančno opisala in je tako višjemu sodišču (gotovo pa je tudi sodišču prve stopnje) popolnoma jasno, da je z „borzo“ in naslovom „Gregorčičeva ulica“ dolžnica mislila na Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (Območna služba Maribor, Gregorčičeva ulica 37).
Res je, kot je navedlo sodišče prve stopnje, da peti odstavek 233. člena ZFPPIPP določa, da mora v primeru, če predlagatelj v postavljenem roku ne dopolni predloga za začetek stečajnega postopka, sodišče predlog zavreči. Vendar višje sodišče ocenjuje, da je dolžničin predlog (oziroma njegova poprava) kljub pomanjkljivosti takšna, da je predlog kljub temu mogoče obravnavati, saj omogoča sodišču prve stopnje, da bo lahko presodilo, ali je dolžnica insolventna, prav tako pa tudi upravitelju omogoča, da preveri stanje dolžničinega premoženja. Res je, kot navaja sodišče prve stopnje, da zakon zahteva natančno poimenovanje organizacije ali ustanove, od katere dolžnica prejema prejemke, vendar pa to ne pomeni, da v primeru, ko kljub drugačnemu poimenovanju ni dvoma, katerega izplačevalca je dolžnica imela v mislih, tega ni mogoče upoštevati. V primeru dvoma (česar si v tem primeru sicer ni mogoče predstavljati), bi imelo sodišče prve stopnje še vedno možnost, da nejasnost razčistiti z dolžnico (tako kot je to storilo v primeru pritožbe, ki jo je dolžnica poimenovala Ugovor na dopis). Zato po oceni višjega sodišča opisana pomanjkljivost predloga ni takšna, da bi bilo zaradi nje potrebno predlog za začetek postopka osebnega stečaja zavreči.