neuspešna izvršba - isto izvršilno sredstvo in isti predmet - spremenjene okoliščine
Ob izkazani neuspešni prodaji in posledično sprejetem sklepu o ustavitvi izvršbe na solastninski delež druge dolžnice pri nepremičninah parc. št. 1746/1, 1746/2 in 1746/3 k.o. V., upnik s tem, ko ni zatrjeval, niti izkazal spremenjenih okoliščin, ki bi nakazovale uspešnost prodaje in poplačilo njegove terjatve, hkrati pa je za poplačilo iste terjatve v teku izvršilni postopek (opr. št. In 78/2013) z drugimi sredstvi in predmeti izvršbe, tudi ne izkazuje pravnega interesa za vložitev (ponovnega) predloga za izvršbo na isti predmet izvršbe.
Ustavno sodišče RS je že večkrat razsodilo, da sistem prekluzij upravičuje zahtevo po zagotavljanju sodnega varstva v razumnem roku. Vendar je treba pri tem upoštevati, da prekluzije hkrati pomenijo občuten poseg v pravico stranke, da se izjavi v postopku, in tudi negativno vplivajo na težnjo po zagotavljanju materialno pravilne sodbe. Zato je treba pravila o prekluziji uporabljati v njihovem izjemnem značaju in jih dopustiti le, če so nujno potrebne za zagotovitev učinkovitosti sodnega varstva in v razumnem roku in če pripomorejo k pospešitvi postopka. Prekluzije namreč niso namenjene same sebi, pač pa pospešitvi postopka oziroma preprečevanju nepotrebnega zavlačevanja. Če kasnejše navajanje dejstev oziroma predložitev dokazov ne zavleče postopka, ni razloga, da jih sodišče ne bi upoštevalo, še posebej ob dejstvu, da zakon ob dikciji "ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora" takšno možnost izrecno predvideva.
Ne glede na obrazloženo pa je potrebno tudi izpostaviti, da moramo pri prekluziji glede navajanja dejstev ločiti med trditvami o novih dejstvih in navedbami, ki zgolj konkretizirajo ali razčlenjujejo predhodne strankine trditve o dejstvih. Strankine naknadne navedbe namreč niso novota, kadar so znotraj istega dejstvenega substrata in pomenijo konkretizacijo prvotnih trditev o pravno relevantnih dejstvih.
odmera pokojnine - sprememba predpisa - pričakovane pravice
Z določbo 391. člena ZPIZ-2 je uzakonjeno načelo varstva pričakovanih pravic za tiste zavarovance, ki so pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine izpolnili že do 31. 12. 2012, to je do uveljavitve ZPIZ-2 (1. 1. 2013), zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine pa so vložili, ko je že veljal ZPIZ-2. Namen takšnega izračuna pokojninske osnove je bil prav v tem, da bi upokojenci, ki so do uveljavitve ZPIZ-2 že izpolnili pogoje za starostno pokojnino, pa še niso vložili zahteve, zaradi vpeljave sistema neto odmernih odstotkov v 37. členu ZPIZ-2, obdržali pokojnino najmanj v višini kot bi jim šla, če bi se upokojili leta 2012. Na ta način je zakonodajalec zagotovil primerljivost višine odmerjenih pravic po ZPIZ-1 in po tem zakonu, to je po ZPIZ-2 glede na to, da je novi zakon vpeljal nov način odmere pokojnin. Taka ureditev torej zagotavlja primerljivost višine pokojnine ob prehodu iz prejšnjega v nov sistem urejanja pravic iz obveznega pokojninskega zavarovanja.
Ne drži pavšalna pritožbena navedba, da pri oceni niso bile upoštevane vse tožnikove diagnoze, saj je sodni izvedenec svoje izvedensko mnenje podal na podlagi preučitve celotne medicinske dokumentacije v sodnem in upravnem spisu, pa tudi v zdravstvenem kartonu tožeče stranke ter po opravljenem osebnem pregledu tožeče stranke. V zdravstvenem kartonu tožeče stranke bi se morali nahajati vsi izvidi in biti razvidne vse diagnoze, kar pomeni, da je bil predmet ocene izvedovanja celotno zdravstveno stanje tožeče stranke.
motenje posesti - posestno varstvo - dovozna pot - prepoved nadaljnjega motenja posesti - prepoved bodočega motenja - darilna pogodba - služnostna pravica hoje in vožnje - izvrševanje posesti - zadnje posestno stanje - služnostni upravičenec - posestnik - posestno varstvo služnosti - soposest - omejitev lastninske pravice na nepremičnini
Služnostni upravičenec ima lahko položaj posestnika in mu je v tem obsegu zagotovljeno posestno varstvo tudi proti lastniku služeče nepremičnine, ki na njej prav tako izvršuje posest.
V določbah 6. člena ZIZ niti v 270. členu ZPP, ki se na podlagi 15. člena ZIZ smiselno uporablja v izvršilnem postopku, ni predpisano, da bi lahko strokovni sodelavec odločil o nadaljevanju izvršbe, ki je bila prekinjena zaradi začetka postopka poenostavljene prisilne poravnave.
ZS člen 105a. ZPP člen 163, 163/4, 286, 286/3, 286/4, 358, 358-5. OZ člen 131, 131/1, 171, 171/1.
odškodninski spor - vmesna sodba - soprispevek oškodovanca k nastanku škode - padec na stopnicah - javna pohodna površina - popravilo in vzdrževanje stopnic - opustitev dolžne skrbnosti pri vzdrževanju - predvidljivost nastanka škode - standard povprečne skrbnosti - zavrnitev dokaznih predlogov - prepozno predložen dokaz - fotografije kot dokaz - izvedensko mnenje - ocena verodostojnosti izpovedbe - nerazdelna odgovornost - ugovor pasivne legitimacije - zavarovana odgovornost - zavarovalna polica - sprememba sodbe - pridržanje odločitve o pravdnih stroških
V konkretnem primeru je poškodba stopnice ob ustrezni skrbnosti pregledov terjala sanacijo oziroma vsaj opozorilo uporabnikom na poškodovani del stopnišča. To ustreza ugotovitvi, da poškodovana stopnica ni več ustrezala standardu normalne pohodne poti, nastanek škode na neravnem in delno odlomljenem robu stopnice pa je bil predvidljiv.
Pri uporabi dotrajanega in delno saniranega stopnišča bi moral biti tožnik bolj pozoren in hoditi z večjo skrbnostjo od običajne, oprijeti bi se moral ograje ob stopnišču. Zato mu gre pripisati 70 % soprispevek k nastanku škode.
ZNP-1 člen 8. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-10. ZGD-1 člen 50, 50/1, 50/1-14, 52, 52/1, 52/2, 512, 513. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/1.
pravica družbenika do informacije in vpogleda - odločanje brez naroka v nepravdnem postopku - obveznost izvedbe naroka - načelo hitrosti postopka - pravica do izjave
V primeru varstva pravice družbenika do informacij in vpogleda je sodno varstvo materialnopravnih upravičenj učinkovito samo, če je ustrezno hitro. Zato tudi zakon določa (instrukcijski) rok petih dni, v katerem mora sodišče prve stopnje odločiti o predlogu upravičenega predlagatelja, rok za pritožbo pa je določen na tri dni. Gre namreč za eno temeljnih korporativnih pravic družbenika, katere namen je v tem, da družbenik pridobi ustrezno informacijo, na podlagi katere bo lahko izvajal svoja korporacijska upravičenja (odločal na skupščini v zvezi z vsemi vprašanji o katerih odloča skupščina (505. člen ZGD-1), uresničeval svoja manjšinska upravičenja, odločal ali bo ostal družbenik ipd.), zato mora biti pridobitev informacije hitra, saj le tako doseže svoj namen. Prav zato mora že poslovodja sam družbenika na njegovo zahtevo nemudoma obvestiti o zadevah družbe ter mu dovoliti vpogled v knjige in spise. Že v osnovi torej obstoji dolžnost poslovodje, da se nemudoma odzove na zahteve družbenika (nujnost hitrega odziva družbe oziroma njenega poslovodstva. Poleg tega družbeniku v družbi z omejeno odgovornostjo same zahteve za informacijo niti ni treba posebej utemeljevati, kar prav tako kaže na nujnost in hitro uresničitev te njegove pravice.
Ko odloča sodišče v nepravdnem postopku o pravici družbenika do informacij in vpogleda so po presoji pritožbenega sodišča podane okoliščine, ki opravičujejo dejstvo, da izvedba naroka ni obligatorna oziroma da sodišče naroka ne izvede. Pri odločanju v teh zadevah gre tako za izjemo od obvezne obravnave na naroku, ki jo predpisuje sedaj veljavni 8. člen ZNP-1, saj je glede na obrazloženo mogoče sklepati, da zakon (v tem primeru ZGD-1) določa drugače.
Ker je institut ugovora tretjega namenjen izključno varstvu pravice tretjega, v katero je upnik posegel v izvršilnem postopku, gre le za medsebojno razmerje upnika in tretjega. Po vložitvi ugovora tretjega ves nadaljnji postopek teče zgolj med upnikom in tretjim (64. in 65. člen ZIZ).
ugovor zoper sklep o zavarovanju - vknjižba zastavne pravice na nepremičninah - vrednost nepremičnin - sorazmernost
Dolžnik je v ugovoru zatrjeval, da njegovo celotno premoženje po podatkih GURS znatno presega terjatev upnika. S tem, ko se skliceval na podatke GURS, je smiselno predlagal kot dokaz vpogled vanje in sodišče prve stopnje ga je izvedlo. Drugih dokazov o vrednosti posameznih 26 parcel, na katere je upnik predlagal zavarovanje terjatve, dolžnik ni predlagal.
izredna denarna socialna pomoč - materialna ogroženost
Izredna denarna socialna pomoč je namenjena reševanju materialne ogroženosti, ki je pravni standard in se ugotavlja glede na okoliščine iz vsakokratnega konkretnega primera.
Zato je bistven odgovor na vprašanje, ali se je tožnik znašel v položaju materialne ogroženosti in ali uveljavlja izredne stroške, ki jih z lastnimi dohodki ne more pokriti. Obstajati mora torej nek poseben, izreden razlog, zaradi katerega je preživljanje posameznika ali družine trenutno ali za daljši čas (več kot dva meseca) ogroženo. Tak razlog mora prosilec navesti in dokazati.
V določbah 6. člena ZIZ niti v 270. členu ZPP, ki se na podlagi 15. člena ZIZ smiselno uporablja v izvršilnem postopku, ni predpisano, da bi lahko strokovni sodelavec odločil o nadaljevanju izvršbe, ki je bila prekinjena zaradi začetka postopka poenostavljene prisilne poravnave.
ugotovitev obsega skupnega premoženja - delež na skupnem premoženju - pogodba o preužitku - začasna odredba - verjetnost obstoja denarne terjatve - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - verjeten obstoj nevarnosti - ogroženost terjatve - uveljavljanje terjatev v drugih postopkih - subjektivna nevarnost - slabo premoženjsko stanje - neobligatornost naroka - materialno procesno vodstvo - predhodna odredba - nedovoljeno razpolaganje enega od zakoncev s skupnim premoženjem - odtujitev stvari
Sodišče prve stopnje je tožničin predlog pravilno samostojno obravnavalo v dveh pravdnih postopkih, saj je iz določil ZIZ, ki opredeljujejo zavarovanje denarne terjatve (270. člen ZIZ), razvidno, da je takšno zavarovanje mogoče doseči le z zavarovanjem terjatve, ki je uveljavljana v konkretnem postopku. Terjatve, ki jih tožnica uveljavlja v drugem postopku, bi bilo mogoče v tu obravnavanem postopku zavarovanja upoštevati (le) v okviru toženčevega slabega premoženjskega stanja, kar pa ne zadošča za verjeten obstoj nevarnosti v smeri konkretnega oteževanja uveljavitve njene terjatve.
Slabo premoženjsko stanje ne zadošča za verjeten obstoj subjektivne nevarnosti po drugem odstavku 270. člena ZIZ.
obročno plačilo sodne takse - določitev sodne takse glede na vrednost zahtevka - kumulacija zahtevkov - ugotovitev vrednosti spornega predmeta - sprememba vrednosti spornega predmeta - sprememba tožbenega zahtevka - razširitev tožbenega zahtevka
S postavitvijo dodatnih dveh zahtevkov se je tožbeni zahtevek vsebinsko spremenil, zato v skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZST-1 njuna postavitev vpliva na vrednost, ki je osnova za odmero sodne takse.
Sodno takso za pritožbo je treba plačati posebej za sporni zahtevek po tožbi ter posebej za sporni zahtevek po nasprotni tožbi. Ekonomičnost skupnega obravnavanja tožbe in nasprotne tožbe se glede ugodnih učinkov za stranke ne razteza tudi na plačevanje sodnih taks.
S pravilno določitvijo vrednosti spornega predmeta in nato pravilno odmero sodne takse pravica pritožnice do enakega varstva pravic ne more biti kršena zgolj zato, ker sodišče nasprotni stranki (napačno) ne bi odmerilo sodne takse za razširitev tožbe. Razmerje v zvezi s sodnimi taksami je namreč razmerje zgolj med posamezno stranko in Republiko Slovenijo, v katerem nasprotna stranka ni udeležena.
predlog upnika - razveljavitev prodaje nepremičnin - javna dražba nepremičnin
Odločilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se upnika nista izjavila o vlogah ponudnikov in da nista dala predloga iz tretjega odstavka 191. člena ZIZ. Teh ugotovitev udeleženec ne izpodbija. Ker upnika nista odgovorila na predlog udeleženca za domik nepremičnine po izklicni ceni, je njuna pasivnost pomenila, da nista dala predloga, da naj sodišče pozove udeleženca na plačilo kupnine v višini izklicne vrednosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00038684
ZD člen 28, 28/4, 29, 46, 46/1, 46/3. ZPP člen 154, 154/1, 154/2, 313, 313/1, 313/2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15, 358, 358-5. Odvetniška tarifa (2015) člen 20. OZ člen 299, 299/1, 378, 378/1.
vračunanje darila zakonitemu dediču - vštevanje daril v nujni delež - ugotovitev obstoja daril - darilo zapustnika - neodplačno razpolaganje s premoženjem - odpoved pravici - volja zapustnika - brezplačna uporaba nepremičnine - dovoljenje za brezplačno bivanje - neplačevanje najemnine - pomoč med ožjimi družinskimi člani - neupravičena obogatitev - vlaganje v tujo nepremičnino - sprememba izpodbijane sodbe - nasprotna tožba - odločitev o stroških pravdnega postopka - vsaka stranka krije svoje stroške postopka - potrebnost pravde - nastanek pravdnih stroškov
Toženčevo brezplačno bivanje v sporni nepremičnini, in sicer v celotnem obdobju (četudi le v njenem delu), je skladno z definicijo iz 29. člena ZD darilo, ki se načeloma všteva v njegov dedni delež. Vendar pa v konkretnem primeru tega bivanja glede na dejstva in okoliščine, ki zanesljivo nakazujejo zapustničino voljo, ni mogoče šteti kot takšnega darila.
Tožnik, ki je sicer res v celoti uspel v postopku z nasprotno tožbo, je zgolj delno uspel v postopku po tožbi, pri čemer je višina nagrade za ta del postopka, zaradi razlike v vrednosti spornega predmeta, izrazito večja. Čeprav je tožnik matematično gledano uspel z nekoliko večjim delom zahtevkov, sta obe stranki v isti meri pripomogli k potrebnosti pravde in nastanku stroškov. Stroški zastopanja obeh strank so bili primerljivi, vsak pa je kril tudi stroške enega izvedenca. Zato vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kriteriji za določitev presežnega delavca
Kriteriji za določitev presežnih delavcev so za primer odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnega razloga primeroma navedeni v drugem odstavku 102. člena ZDR-1. Toženka, ki je presojano odpoved podala, ne da bi šlo za večje število delavcev, ni bila dolžna opredeliti kriterijev za določitev presežnih delavcev. Vendar, ker jih je opredelila, jih je bila dolžna, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, uporabiti zakonito. Kriteriji, kot jih je opredelila: (1) število kršitev obveznosti iz delovnega razmerja oziroma izdana pisna opozorila, (2) stopnja izobrazbe in (3) skupna delovna doba niso niti sami po sebi niti v konkretnem primeru nedopustni. Prvi navedeni kriterij, ki ga tožnik v pritožbi neutemeljeno označi za nedopustnega, kaže, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, odnos delavca do dela, toženka pa ga je enako uporabila za vse delavce, tako ta kot druga dva kriterija za določitev presežnih delavcev so bili določeni vnaprej. Da je kriterij, ki kaže odnos delavca do dela, dopusten, izhaja tudi iz stališč pritožbenega sodišča, pri čemer je nebistveno, ali je ta kriterij uporabljen kot prvi ali drugi (izključevalni) kriterij.
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožena stranka ni ugovarjala stvarni pristojnosti, Okrajno sodišče v Ormožu pa bi se lahko po uradni dolžnosti izreklo za stvarno nepristojno zgolj ob predhodnem preizkusu tožbe, pozneje pa le na ugovor strank, zato odločitev Okrajnega sodišča v Ormožu, da zaradi spremembe tožbe v smislu zvišanja tožbenega zahtevka ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi, ni pravilna.
Zatrjevanje tožeče stranke, da zaradi tega, ker tožeča stranka svoje obveznosti o zaključku študija ni izpolnila do točno določenega roka 30. 9. 2017 zanjo nima nobenega pomena več, je po oceni sodišča nesorazmerna sankcija, ki nastopi zaradi neizpolnitve obveznosti, kar pomeni tudi strožjo presojo in bi moral biti ta čas izpolnitve dogovorjen kot bistven element obveznosti. Sodišču je v razlogovanju celotne obrazložitve razvidno, da ni toliko bistvena določitev roka, v katerem bi tožena stranka morala vrniti štipendije, temveč dejstvo, da ni bil izpolnjen namen, zaradi katerega je bila štipendija tudi priznana zaradi česar je neustrezno takšno tolmačenje zakona, kot ga prikaže tožena stranka. Takšno tolmačenje je glede na socialno funkcijo pravice do državne štipendije nedopustno in je pravilna odločitev sodišča, da tožeča stranka ni dolžna vrniti prejetih spornih zneskov iz naslova štipendije. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo oziroma obrazložitvijo prvostopnega sodišča, da bi morala tožena stranka skladno z 213. členom ZUP izkoristiti to možnost in v samem izreku odločbe določiti sam rok, da bi bil izrecno znan tudi tožeči stranki, kot tudi sama tožena stranka pravi gre za splošno znano dejstvo, vendar pri tako hudi sankciji bi morala biti tožena stranka v skladu z načelom elementarne pravičnosti na to posebej opozorjena.
prisilna izterjava denarne kazni - ponovno odločanje o predlogu - obročno plačilo denarne kazni
Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in utemeljena z razlogi, ki jim višje sodišče v celoti pritrjuje. Temelji na določbi prvega odstavka 87. člena KZ-1, ki določa način izvršitve denarne kazni, če se ta ne da niti prisilno izterjati.
Ponovno odločanje o obročnem plačilu denarne kazni, potem ko je bilo že odločeno, da se bo zaradi neplačila obsojenca in neizterljivosti izvršila z zaporom, pa ni več dopustno, saj Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in KZ-1 te možnosti ne predvidevata.