odškodninska odgovornost uprave (poslovodje) v primeru stečaja podjetja - kasneje najdeno premoženje
Odškodninsko odgovornost poslovodstva po določbi 42. člena ZFPPIPP je treba uveljavljati v času trajanja stečajnega postopka nad stečajnim dolžnikom (H. d.o.o.) in je torej obstoj stečajnega dolžnika in stečajnega postopka materialnopravna predpostavka za vložitev tožbe. Pri terjatvi iz naslova odškodninske odgovornosti poslovodstva na podlagi 42. člena ZFPPIPP ne gre za pozneje najdeno premoženje. Navedeno nedvomno izhaja iz določb ZFPPIPP zlasti določbe prvega odstavka 42. člena, ki določa odgovornost članov poslovodstva upnikom za škodo, ker v stečajnem postopku niso dosegli polnega plačila in določb petega odstavka 44. člena istega zakona, ki določa, da se odškodninski zahtevek po 42. in 43. členu tega zakona uveljavlja za račun vseh upnikov, tako da mora odgovorna oseba odškodnino plačati družbi kot stečajnemu dolžniku in da je to upravičen uveljavljati stečajni upravitelj v imenu družbe kot stečajnega dolžnika in vsak upnik, ki je v skladu s tem zakonom upravičen opravljati procesna dejanja v stečajnem postopku nad družbo v svojem imenu in za račun družbe kot stečajnega dolžnika. Pripomniti je, da gre pri predmetni odškodninski odgovornosti za lex specialis v razmerju do OZ in ZGD-1, kar pomeni, da se druge določbe (določbe OZ in ZGD-1) glede odškodninske odgovornosti uporabljajo samo, če ZFPPIP ne ureja drugače. Iz citiranih določb ZFPPIPP je tako zaključiti, da sta začetek stečajnega postopka in obstoj stečajnega dolžnika posebni materialnopravni predpostavki odškodninske odgovornosti članov poslovodstva.
Razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti narekuje ne samo potrebna časovna temveč tudi stvarna razbremenitev pri delu. Ocena fakultetne komisije, da tožnik več ni zmožen za delo „strokovni sodelavec za področje vzdrževanja in razvoja“ v polnem delovnem času, na katero je bila ocenjevana invalidnost v predsodnem postopku, temveč le še za „svoje sedanje delo“, ki je manj zahtevno in stresno, kot delo pred zadnjo oceno na IK, v skrajšanem delovnem času 6 ur, implicitno vključuje tudi potrebo po stvarni razbremenitvi na manj zahtevno in stresno dela. Sodišče prve stopnje je zato tožnika zakonito razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s časovno in stvarnima razbremenitvama, indiciranima iz zdravstvenih razlogov.
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožena stranka ni ugovarjala stvarni pristojnosti, Okrajno sodišče v Ormožu pa bi se lahko po uradni dolžnosti izreklo za stvarno nepristojno zgolj ob predhodnem preizkusu tožbe, pozneje pa le na ugovor strank, zato odločitev Okrajnega sodišča v Ormožu, da zaradi spremembe tožbe v smislu zvišanja tožbenega zahtevka ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi, ni pravilna.
predlog upnika - razveljavitev prodaje nepremičnin - javna dražba nepremičnin
Odločilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se upnika nista izjavila o vlogah ponudnikov in da nista dala predloga iz tretjega odstavka 191. člena ZIZ. Teh ugotovitev udeleženec ne izpodbija. Ker upnika nista odgovorila na predlog udeleženca za domik nepremičnine po izklicni ceni, je njuna pasivnost pomenila, da nista dala predloga, da naj sodišče pozove udeleženca na plačilo kupnine v višini izklicne vrednosti.
ugovor zoper sklep o zavarovanju - vknjižba zastavne pravice na nepremičninah - vrednost nepremičnin - sorazmernost
Dolžnik je v ugovoru zatrjeval, da njegovo celotno premoženje po podatkih GURS znatno presega terjatev upnika. S tem, ko se skliceval na podatke GURS, je smiselno predlagal kot dokaz vpogled vanje in sodišče prve stopnje ga je izvedlo. Drugih dokazov o vrednosti posameznih 26 parcel, na katere je upnik predlagal zavarovanje terjatve, dolžnik ni predlagal.
ugotovitev obsega skupnega premoženja - delež na skupnem premoženju - pogodba o preužitku - začasna odredba - verjetnost obstoja denarne terjatve - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - verjeten obstoj nevarnosti - ogroženost terjatve - uveljavljanje terjatev v drugih postopkih - subjektivna nevarnost - slabo premoženjsko stanje - neobligatornost naroka - materialno procesno vodstvo - predhodna odredba - nedovoljeno razpolaganje enega od zakoncev s skupnim premoženjem - odtujitev stvari
Sodišče prve stopnje je tožničin predlog pravilno samostojno obravnavalo v dveh pravdnih postopkih, saj je iz določil ZIZ, ki opredeljujejo zavarovanje denarne terjatve (270. člen ZIZ), razvidno, da je takšno zavarovanje mogoče doseči le z zavarovanjem terjatve, ki je uveljavljana v konkretnem postopku. Terjatve, ki jih tožnica uveljavlja v drugem postopku, bi bilo mogoče v tu obravnavanem postopku zavarovanja upoštevati (le) v okviru toženčevega slabega premoženjskega stanja, kar pa ne zadošča za verjeten obstoj nevarnosti v smeri konkretnega oteževanja uveljavitve njene terjatve.
Slabo premoženjsko stanje ne zadošča za verjeten obstoj subjektivne nevarnosti po drugem odstavku 270. člena ZIZ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00037894
ZIZ člen 15, 67, 67/1. ZPP člen 108, 108/1, 108/4, 108/5. OZ člen 190.
predlog za nasprotno izvršbo - dajatveni zahtevek - neupravičena obogatitev - dovolitev in oprava izvršbe - nepopolna vloga - poziv k dopolnitvi vloge - zavrženje predloga za nasprotno izvršbo
Pri nasprotni izvršbi gre za dvofazni postopek. V prvi fazi gre za odločanje o pravici dolžnika do vračila tistega, kar je upnik dobil v izvršbi; pozitivna odločitev je predpostavka za začetek druge faze v kateri se dovoli in opravi izvršba sklepa iz prve faze. Institut nasprotne izvršbe pomeni posebno obliko uveljavljanja obogatitvenega zahtevka, ki ga se ga sicer uveljavlja s tožbo v pravdnem postopku. To pa je tudi razlog, da mora predlog za nasprotno izvršbo vsebovati vse, kar sicer vsebuje tožba zaradi neupravičene obogatitve: navedbo dejanske podlage, dokaze in določen zahtevek.
Da za predlog za nasprotno izvršbo ne zadošča zgolj navedba, koliko upnik zaradi preplačila v izvršbi dolguje dolžniku, ampak je potreben določen (dajatveni) zahtevek, je razvidno tudi iz prvega odstavka 67. člena ZIZ, ki pravi, da lahko dolžnik, ko je izvršba že opravljena, predlaga pri sodišču nasprotno izvršbo in zahteva, naj mu upnik vrne tisto, kar je z izvršbo dobil, če so izpolnjeni pogoji, ki jih zakon našteva v nadaljevanju. Zahtevek pa je v predlogu za nasprotno izvršbo potreben tudi iz čisto logičnega razloga - druga faza postopka nasprotne izvršbe namreč predstavlja izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, ki pa je v tem primeru sklep iz prve faze postopka nasprotne izvršbe.
Dolžnikov predlog za nasprotno izvršbo, ki ne vsebuje dajatvenega zahtevka, predstavlja nepopolno vlogo, zato bi sodišče prve stopnje moralo izvesti postopek, kot ga za nepopolno vloge določa 108. člen ZPP. Sodišče prve stopnje bi tako moralo dolžnika pozvati, da v ustreznem sodnem roku vlogo ustrezno dopolni oziroma popravi. Šele v primeru, če tega ne bi naredil, pa bi bili podani pogoji za zavrženje vloge.
Ker je institut ugovora tretjega namenjen izključno varstvu pravice tretjega, v katero je upnik posegel v izvršilnem postopku, gre le za medsebojno razmerje upnika in tretjega. Po vložitvi ugovora tretjega ves nadaljnji postopek teče zgolj med upnikom in tretjim (64. in 65. člen ZIZ).
izredna denarna socialna pomoč - materialna ogroženost
Izredna denarna socialna pomoč je namenjena reševanju materialne ogroženosti, ki je pravni standard in se ugotavlja glede na okoliščine iz vsakokratnega konkretnega primera.
Zato je bistven odgovor na vprašanje, ali se je tožnik znašel v položaju materialne ogroženosti in ali uveljavlja izredne stroške, ki jih z lastnimi dohodki ne more pokriti. Obstajati mora torej nek poseben, izreden razlog, zaradi katerega je preživljanje posameznika ali družine trenutno ali za daljši čas (več kot dva meseca) ogroženo. Tak razlog mora prosilec navesti in dokazati.
ZNP-1 člen 8. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-10. ZGD-1 člen 50, 50/1, 50/1-14, 52, 52/1, 52/2, 512, 513. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/1.
pravica družbenika do informacije in vpogleda - odločanje brez naroka v nepravdnem postopku - obveznost izvedbe naroka - načelo hitrosti postopka - pravica do izjave
V primeru varstva pravice družbenika do informacij in vpogleda je sodno varstvo materialnopravnih upravičenj učinkovito samo, če je ustrezno hitro. Zato tudi zakon določa (instrukcijski) rok petih dni, v katerem mora sodišče prve stopnje odločiti o predlogu upravičenega predlagatelja, rok za pritožbo pa je določen na tri dni. Gre namreč za eno temeljnih korporativnih pravic družbenika, katere namen je v tem, da družbenik pridobi ustrezno informacijo, na podlagi katere bo lahko izvajal svoja korporacijska upravičenja (odločal na skupščini v zvezi z vsemi vprašanji o katerih odloča skupščina (505. člen ZGD-1), uresničeval svoja manjšinska upravičenja, odločal ali bo ostal družbenik ipd.), zato mora biti pridobitev informacije hitra, saj le tako doseže svoj namen. Prav zato mora že poslovodja sam družbenika na njegovo zahtevo nemudoma obvestiti o zadevah družbe ter mu dovoliti vpogled v knjige in spise. Že v osnovi torej obstoji dolžnost poslovodje, da se nemudoma odzove na zahteve družbenika (nujnost hitrega odziva družbe oziroma njenega poslovodstva. Poleg tega družbeniku v družbi z omejeno odgovornostjo same zahteve za informacijo niti ni treba posebej utemeljevati, kar prav tako kaže na nujnost in hitro uresničitev te njegove pravice.
Ko odloča sodišče v nepravdnem postopku o pravici družbenika do informacij in vpogleda so po presoji pritožbenega sodišča podane okoliščine, ki opravičujejo dejstvo, da izvedba naroka ni obligatorna oziroma da sodišče naroka ne izvede. Pri odločanju v teh zadevah gre tako za izjemo od obvezne obravnave na naroku, ki jo predpisuje sedaj veljavni 8. člen ZNP-1, saj je glede na obrazloženo mogoče sklepati, da zakon (v tem primeru ZGD-1) določa drugače.
odmera pokojnine - sprememba predpisa - pričakovane pravice
Z določbo 391. člena ZPIZ-2 je uzakonjeno načelo varstva pričakovanih pravic za tiste zavarovance, ki so pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine izpolnili že do 31. 12. 2012, to je do uveljavitve ZPIZ-2 (1. 1. 2013), zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine pa so vložili, ko je že veljal ZPIZ-2. Namen takšnega izračuna pokojninske osnove je bil prav v tem, da bi upokojenci, ki so do uveljavitve ZPIZ-2 že izpolnili pogoje za starostno pokojnino, pa še niso vložili zahteve, zaradi vpeljave sistema neto odmernih odstotkov v 37. členu ZPIZ-2, obdržali pokojnino najmanj v višini kot bi jim šla, če bi se upokojili leta 2012. Na ta način je zakonodajalec zagotovil primerljivost višine odmerjenih pravic po ZPIZ-1 in po tem zakonu, to je po ZPIZ-2 glede na to, da je novi zakon vpeljal nov način odmere pokojnin. Taka ureditev torej zagotavlja primerljivost višine pokojnine ob prehodu iz prejšnjega v nov sistem urejanja pravic iz obveznega pokojninskega zavarovanja.
ZPP člen 254, 254/3, 337, 337/1. ZD člen 59, 59/2.
neveljavnost oporoke - razveljavitev oporoke - sposobnost zapustnika za razsojanje - sposobnost oblikovanja svobodne volje - oporočna sposobnost - oporočiteljeva volja - oporočno razpolaganje - demenca - navajanje novih dejstev v pritožbenem postopku - nov izvedenec
Sposobnost za razsojanje je podana, če oporočitelj zmore pravilno doumeti pomen oporoke in njene posledice in je zmožen ravnati v skladu s takim razumevanjem. Ne zadostuje, da ima neko splošno predstavo o sestavi oporoke in o vsebini oporočnega razpolaganja, ampak mora biti zmožen ustvariti si jasno sodbo o pomenu odločitve in o njenih učinkih ter zmožen ravnati v skladu s to predstavo svobodno od vplivov morebitnih zainteresiranih tretjih oseb. Prav tako ne zadostuje, da je sposoben podati izjavo volje ali slediti branju besedila oporoke. Sposoben mora biti tudi razumeti njeno vsebino, pomen in posledice.
Obstoj motiva, da del svojega premoženja zapusti tožencema, ne zadostuje za sklep, da je bila zapustnica ob sestavi oporoke sposobna oblikovati svojo voljo neodvisno od vplivov duševne motnje. Skladnost med motivom in oporočno voljo je lahko indic, ki kaže na pravo oporočiteljevo voljo, ne more pa biti pomembna za presojo, ali je bil oporočitelj sposoben sprejeti odločitev, ki jo je izrazil v oporoki, in razumeti njen pomen.
Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe, da je obdolženka povzročila prometno nesrečo z nezavestno malomarnostjo. Obdolženki sta dokazani dve najbolj grobi kršitvi cestnoprometnih predpisov po drugem odstavku 105. člena in prvem odstavku 41. člena ZPrCP, pri čemer ni upoštevna navedba pritožnika, da je obdolžena prav zaradi nameravane vožnje avtomobila prenehala piti, ravno na podlagi te okoliščine je zaključiti, da se je zavedala, da v posledici zaužitja alkohola lahko pride do prometne nesreče. Iz ugotovljenih okoliščin predvsem pa izpovedi obeh policistov izhaja, da je obdolžena ob prihodu na kraj kaznivega dejanja še vedno kazala znake alkoholiziranosti, kar pa pomeni, da je bila pod vplivom alkohola, kar je potrdila tudi alkoholimetrična analiza njene krvi in urina več kot tri ure po nesreči. S svojo vožnjo pa je obdolženka dopustila, da je do prometne nesreče prišlo, v kateri je oškodovanec utrpel hudo telesno poškodbo.
Ne drži pavšalna pritožbena navedba, da pri oceni niso bile upoštevane vse tožnikove diagnoze, saj je sodni izvedenec svoje izvedensko mnenje podal na podlagi preučitve celotne medicinske dokumentacije v sodnem in upravnem spisu, pa tudi v zdravstvenem kartonu tožeče stranke ter po opravljenem osebnem pregledu tožeče stranke. V zdravstvenem kartonu tožeče stranke bi se morali nahajati vsi izvidi in biti razvidne vse diagnoze, kar pomeni, da je bil predmet ocene izvedovanja celotno zdravstveno stanje tožeče stranke.
odločitev o pravdnih stroških - prerekanje prijavljene terjatve - ugotovitev obstoja prerekane terjatve v pravdi - vsebina prijave terjatve
Ker je tožnica z glavničnim zahtevkom uspela, načelo uspeha v pravdi pa je upoštevajoč določilo četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP prebito izključno takrat, kadar stečajni upravitelj prereka prijavljeno terjatev upnika (tožnice) zaradi manjkajoče trditvene podlage ali manjkajočih dokazov, je izpodbijana stroškovna odločitev sodišča prve stopnje pravilna.
ZDR-1 člen 45, 45/1, 109, 110, 110/1, 110/1-2.. ZVZD-1 člen 5, 5/1, 51, 51/1, 51/3.. ZDD-1 člen 25, 26.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - alkoholiziranost na delovnem mestu - alkotest - detektiv - zakonito pridobljen dokaz
Izvedba preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom ni opravilo, ki bi ga po zakonu veljavno lahko izvedla le detektivska agencija oziroma detektiv. Zato je revizijsko sodišče v sklepu VIII Ips 90/2019 poudarilo, da izvedba alkotesta s strani osebe, ki ni detektiv, pomeni le, da ni bila opravljena v skladu s pravili detektivske dejavnosti, ne pomeni pa, da je tak preizkus nezakonit. Preizkus alkoholiziranosti namreč lahko zakonito opravi katerakoli za to usposobljena oseba. Tožena stranka je ravnala v skladu z internim Navodilom, ki določa, da preizkus alkoholiziranosti opravi pooblaščeni detektiv pogodbene detektivske agencije v skladu z ZDD-1. Šele v sodnem postopku se je izkazalo, da stranska intervenientka ni imela zaposlenega detektiva, sporni, ki je test opravil, pa ne statusa detektiva, torej je dejansko zaupala izvedbo preizkusa osebi, ki ni bila detektiv, oziroma detektivski agenciji, ki ni izpolnjevala pogojev za opravljanje detektivske dejavnosti. Vendar pa tudi to samo po sebi ne pomeni, da je tako pridobljen dokaz, to je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, nezakonit oziroma brez dokazne vrednosti.
Čeprav tožena stranka pri ugotavljanju alkoholiziranosti ni dosledno ravnala po postopku in na način, določen z internim Navodilom, je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik na postopek preizkusa alkoholiziranosti pristal in je tudi zapisnik o opravljenem preizkusu alkoholiziranosti podpisal. Zavedal se je, da bo opravil preizkus, ga spremljal in ga opravil že s prvim pihanjem v napravo. Pritožbeno sodišče zato soglaša z ugotovljenimi dejstvi, ki so posledica pravilne dokazne ocene izvedenih dokazov.
Zatrjevanje tožeče stranke, da zaradi tega, ker tožeča stranka svoje obveznosti o zaključku študija ni izpolnila do točno določenega roka 30. 9. 2017 zanjo nima nobenega pomena več, je po oceni sodišča nesorazmerna sankcija, ki nastopi zaradi neizpolnitve obveznosti, kar pomeni tudi strožjo presojo in bi moral biti ta čas izpolnitve dogovorjen kot bistven element obveznosti. Sodišču je v razlogovanju celotne obrazložitve razvidno, da ni toliko bistvena določitev roka, v katerem bi tožena stranka morala vrniti štipendije, temveč dejstvo, da ni bil izpolnjen namen, zaradi katerega je bila štipendija tudi priznana zaradi česar je neustrezno takšno tolmačenje zakona, kot ga prikaže tožena stranka. Takšno tolmačenje je glede na socialno funkcijo pravice do državne štipendije nedopustno in je pravilna odločitev sodišča, da tožeča stranka ni dolžna vrniti prejetih spornih zneskov iz naslova štipendije. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo oziroma obrazložitvijo prvostopnega sodišča, da bi morala tožena stranka skladno z 213. členom ZUP izkoristiti to možnost in v samem izreku odločbe določiti sam rok, da bi bil izrecno znan tudi tožeči stranki, kot tudi sama tožena stranka pravi gre za splošno znano dejstvo, vendar pri tako hudi sankciji bi morala biti tožena stranka v skladu z načelom elementarne pravičnosti na to posebej opozorjena.
ZS člen 105a. ZPP člen 163, 163/4, 286, 286/3, 286/4, 358, 358-5. OZ člen 131, 131/1, 171, 171/1.
odškodninski spor - vmesna sodba - soprispevek oškodovanca k nastanku škode - padec na stopnicah - javna pohodna površina - popravilo in vzdrževanje stopnic - opustitev dolžne skrbnosti pri vzdrževanju - predvidljivost nastanka škode - standard povprečne skrbnosti - zavrnitev dokaznih predlogov - prepozno predložen dokaz - fotografije kot dokaz - izvedensko mnenje - ocena verodostojnosti izpovedbe - nerazdelna odgovornost - ugovor pasivne legitimacije - zavarovana odgovornost - zavarovalna polica - sprememba sodbe - pridržanje odločitve o pravdnih stroških
V konkretnem primeru je poškodba stopnice ob ustrezni skrbnosti pregledov terjala sanacijo oziroma vsaj opozorilo uporabnikom na poškodovani del stopnišča. To ustreza ugotovitvi, da poškodovana stopnica ni več ustrezala standardu normalne pohodne poti, nastanek škode na neravnem in delno odlomljenem robu stopnice pa je bil predvidljiv.
Pri uporabi dotrajanega in delno saniranega stopnišča bi moral biti tožnik bolj pozoren in hoditi z večjo skrbnostjo od običajne, oprijeti bi se moral ograje ob stopnišču. Zato mu gre pripisati 70 % soprispevek k nastanku škode.
ZIZ člen 53, 53/2, 61, 61/1, 62, 62/2. ZPP člen 17, 17/2, 30, 46, 47.
izvršba na podlagi verodostojne listine - standard obrazloženosti ugovora - pravica do izjave - trditveno in dokazno breme - pravno pomembno dejstvo - kogentnost določb o zastaranju - nesporni zahtevki - pristojnost za odločanje - materialnopravni ugovor - zastaranje
Ugovor kot pravno sredstvo dolžnika zoper sklep o izvršbi je namenjen zagotavljanju pravice do izjave. Strogost zahteve po obrazložitvi dolžnikovega ugovora je utemeljena v rednem izvršilnem postopku, ki je namenjen predvsem uveljavitvi upnikovih interesov. Slednji namreč že razpolaga z izvršilnim naslovom, ki dolžniku nalaga izpolnitev obveznosti, o kateri se je lahko dolžnik izjavil v kontradiktornem postopku pridobitve izvršilnega naslova. Izhodišče presoje je povsem drugačno v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine, v katerem je fazi dovolitve izvršbe pridružen še postopek za izdajo plačilnega naloga. Temeljni razlikovalni element med izvršbo na podlagi izvršilnega naslova in izvršbo na podlagi verodostojne listine je torej v ugotovljenosti terjatve, za katero upnik zahteva prisilno izvršitev. Zato se tudi ugovora zastaranja izterjevane terjatve med seboj razlikujeta.