ZDSS-1 člen 24.. ZUI člen 8, 8/4.. ZIPRS1415 člen 68, 68/2.
javni uslužbenec - napredovanje
Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da se lahko teh šest let nanaša le na čas od uveljavitve Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uredba) dalje (24. 5. 2008), ne pa tudi na predhodno obdobje, saj naj bi to pomenilo nedopustno retrogradno uporabo Uredbe, kar pa ne drži. Določba o preteklem številu let že po sami vsebini nima zveze z vprašanjem retrogradne uporabe ali veljavnosti predpisa. Kot pravilno navaja pritožba, na napačnost stališča, da pretekla leta iz časa pred uveljavitvijo Uredbe niso upoštevana, kaže tudi prehodna določba 11. člena Uredbe, iz katere izhaja, da se napredovalno obdobje z dnem začetka uporabe te Uredbe ne prekine.
nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - davki in prispevki
Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka tožnika, ki je še februarju 2019 delal pri njej, brez ustrezne podlage nezakonito odjavila iz zavarovanja z 31. 1. 2019, zato je njegovemu zahtevku pravilno ugodilo.
Ker v postopku ne tožnik ne tožena stranka sodne razveze nista predlagala, sodišče prve stopnje pravilno ni odločalo o takem zahtevku.
Utemeljeno pa pritožba uveljavlja, da sodišče v delovnem sporu kot sporu med delavcem in delodajalcem ne odloča o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z njim dolžan obračunati in plačati davke in prispevke, pač pa je ob izplačilu prejemka to stvar izplačevalca oziroma pristojnih davčnih organov (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018). V tem delu je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00038002
ZICPES člen 76, 76/1, 76/2, 76/2-3. OZ člen 131, 197. ZPP člen 7, 212. ZVPSBNO člen 4, 16, 21, 21/1. Uredba (EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 člen 29.
odškodninska odgovornost države - kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - premoženjska škoda - predpostavke odgovornosti - objektivna odgovornost - vzročna zveza - razmerje med pravdnima strankama - adekvatna vzročnost - verzijski zahtevek - kršitev pravic intelektualne lastnine - imetnik znamke - kršitelj - stroški skladiščenja - trditveno in dokazno breme - materialno procesno vodstvo
Za uveljavljanje odškodninske odgovornosti države zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja morajo biti skladno z določili OZ in ZVPSBNO podane vse zakonsko predvidene predpostavke odškodninske odgovornosti kumulativno. Te so: nastala škoda, kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in vzročna zveza med škodo in kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Odgovornost države je, kot že pojasnjeno, ob izpolnjeni predpostavki kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja objektivna. Skladno z določilom 131. člena OZ je trditveno in dokazno breme glede nastanka in višine škode, kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter vzročne zveze med nastankom škode in kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja na tožeči stranki (oškodovancu).
Odškodninska odgovornost je vrsta obligacijskega razmerja, v katerem je en subjekt tega razmerja (odgovorna oseba) dolžan povrniti povzročeno škodo drugemu subjektu (oškodovancu), drugi subjekt (oškodovanec) pa je upravičen zahtevati takšno povrnitev. Iz pojasnjenega izhaja, da lahko povrnitev škode zahteva le oseba, ki ji je škoda nastala in še to le v primeru, da so v konkretnem primeru v razmerju med odgovorno osebo (toženo stranko) in oškodovancem (tožečo stranko) izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Glede na navedeno je treba obstoj vzročne zveze med škodo in očitano kršitvijo presojati le v okviru razmerja med pravdnima strankama. Zato tožeča stranka z obširnimi pritožbenimi navedbami o obstoju zatrjevane vzročne zveze med očitano kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in stroški skladiščenja, ki bi, če ne bi nastali njej ampak kršiteljema, ne more uspeti.
Stroški skladiščenja blaga, ki krši pravice intelektualne lastnine skladno z določilom prvega odstavka 76. člena ZICPES primarno bremenijo kršitelje teh pravic. Šele, če jih ti po pozivu carinskega organa ne poravnajo, lahko njihovo plačilo carinski urad zahteva od imetnika pravic. Če imetnik pravic plača te stroške carinskemu organu ima nasproti kršitelja pravic zahtevek na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi. Tožeča stranka bi tako morala povračilo plačanih stroškov skladiščenja najprej terjati od kršiteljev.
ZPP člen 184, 184/2, 185, 185/5.. ZEPDSV člen 19.. ZDR-1 člen 128, 128/2, 200, 200/4, 202.. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (2013) člen 64.
delovni čas - evidenca o izrabi delovnega časa - dodatek za delo ob nedeljah in praznikih
Sicer drži tožnikova pritožbena navedba, da dokazno breme v zvezi s tem, da je do delavca poravnal vse obveznosti iz naslova delovnega razmerja, nosi delodajalec. Vendar pa je delavec tisti, ki mora pred tem ustrezno zatrjevati in dokazati, da je takšna obveznost sploh nastala.
V skladu z določbo 19. člena ZEPDSV je evidentiranje delovnega časa primarno obveznost delodajalca, kar pa ne pomeni, da je tožbenemu zahtevku za plačilo presežnih ur treba ugoditi že na podlagi ugotovitve, da tožena stranka natančnejše evidence tožnikovega delovnega časa ni vodila (iz njene evidence je razvidno le to, kdo je ob posameznih dnevih v koči opravljal delo, ne pa tudi časovni intervali opravljanja teh del). Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je v primerih, kot je obravnavani, ko zakonita zastopnica tožnikovega dela zaradi narave dela in oddaljenosti koče ni mogla vsakodnevno spremljati in nadzirati, vodenje natančne evidence delovnega časa tudi obveznost delavca, še posebej če opravlja delo preko pogodbeno dogovorjenega (polnega) delovnega časa. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da so zatrjevane presežne ure dokazane z njegovimi evidencami. Tožnik zvezka, v katerega naj bi si po njegovi izpovedi zapisoval ure dela, sodišču prve stopnje ni predložil, sodišče prve stopnje pa njegove računalniške evidence delovnega časa zaradi že obrazloženih neskladij z drugimi izvedenimi dokazi utemeljeno ni upoštevalo pri odločitvi.
zastavna pravica na nepremičnini - zavarovanje davčnega dolga z zastavno pravico na nepremičnini - ugovor dolžnika - obrazloženost ugovora - omejitev dovoljene izvršbe na nekatera sredstva oziroma predmete - smiselna uporaba
Dolžnik je tisti, ki v ugovornem postopku nosi trditveno in tudi dokazno breme za razloge, ki preprečujejo zavarovanje.
Predlog dolžnika za zavarovanje terjatve upnika na drugi nepremičnini je nedopusten. Smisel te omejitve je v preprečitvi prodaje konkretne nepremičnine dolžnika, kar pa ni predmet postopka zavarovanja. V tem postopku namreč upnik pridobi hipoteko, ki je namenjena zavarovanju terjatve vse do njenega dokončnega poplačila. Dolžnik ima tako možnost poseči po institutih za omejitev predmeta prodaje v postopku realizacije izvršbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00038289
ZKP člen 506, 506/4.
preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve posebnega pogoja
Ker je sodišče prve stopnje poleg vsega navedenega povsem pravilno in razumno utemeljilo še, da bi obsojenka posebni pogoj lahko izpolnila iz pridobljene protipravne premoženjske koristi, ki jo je prejela s storjenim kaznivim dejanjem in da zato višina njene plače ter njeni stroški niti niso bistveni za presojo zmožnosti izpolnitve posebnega pogoja.
nadomestni sklep - pravica do izjave - kontradiktornost izvršilnega postopka - odgovor na pritožbo
Pravica do izjave v postopku narekuje dvostranskost pravnih sredstev.
Načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka ne more biti ustavno dopusten razlog za to, da se v postopku s pritožbo zoper sklep popolnoma izključi uporaba določb, ki stranki omogočajo odgovor na pritožbo. Taka izključitev je še zlasti nesprejemljiva pri sklepih, s katerimi sodišče meritorno odloči o zadevi in pri pomembnejših procesnih odločitvah.
Predvsem je nujna dvostranskost pravnih sredstev v zadevah, ko sodišče pravnemu sredstvu ugodi in odločbo sodišča prve stopnje spremeni. Če četrti odstavek 9. člena ZIZ velja za sodišče druge stopnje, velja ravno tako za sodišče prve stopnje, ko uporabi zakonsko pooblastilo iz osmega odstavka 9. člena ZIZ.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00040613
ZDR-1 člen 156, 156/1.. ZObr člen 97f.. ZSSloV člen 53, 53/2.
neizrabljen tedenski počitek - vojak - misija
Sodišče je pravilno upoštevalo, da opravila, ki jih je navajal tožnik (nošenje uniforme, udeležba na jutranjih postrojih, da je bil omejen v gibanju znotraj pavze in nenehno dosegljiv, da se je moral organizirano udeleževati obrokov), ne spadajo med zadolžitve in obveznosti, zaradi katerih tožniku počitek ni bil zagotovljen. Pravilno je presojalo, ali je tožena stranka kršila tožnikovo pravico do tedenskega počitka s sestanki in obveznimi pripravami na naloge, ki so sledile prostemu dnevu.
Tudi narava in namen pravice do 96-urne odsotnosti med opravljanjem vojaške službe v tujini je drugačna od narave in namena pravice do tedenskega počitka, zato niti ta pravica niti pravica do posebnega dopusta ne predstavljata kompenzacije, za kar se zavzema tožena stranka.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic - pogojna obsodba - velika premoženjska korist - zakonski znak kaznivega dejanja - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - zastaranje kazenskega pregona - kršitev kazenskega zakona v škodo obtoženca - zavrnilna sodba na II. stopnji
244. člen KZ, zakonski znak po drugem odstavku, opis kaznivega dejanja.
Zagovornik ima prav, da opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v obtožbi in izreku izpodbijane sodbe ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po drugem odstavku 244. člena KZ, saj ni navedeno, da je obdolžencu šlo za to, da sebi ali komu drugemu pridobi tako premoženjsko korist ali drugemu povzroči tako premoženjsko škodo. Gre torej za specifičen in jasno določen zakonski znak, ki poleg samostojnega znaka velike premoženjske koristi ali velike premoženjske škode, pomeni kvalifikatorno obliko kaznivega dejanja po drugem odstavku 244. člena KZ. Opredeljuje namreč subjektivni znak obdolženčeve volje oziroma posebnega namena (motiviranega naklepa), da drugemu pridobi veliko premoženjsko korist ali povzroči veliko premoženjsko škodo. Ugotavljanje tega namena je predmet dokazne presoje sodišča, ugotovitve in zaključki v zvezi s tem pa obligatorni oziroma nujni sestavni del obrazložitve sodbe. Zato je ta zakonski znak nujni sestavni del opisa kaznivega dejanja v kvalificirani obliki po drugem odstavku 244. člena KZ, saj sicer opis ne zajema vseh zakonskih znakov tega kaznivega dejanja.
sporazum dedičev o delitvi in načinu delitve zapuščine - učinek sodne poravnave
Sporazum, ki je vnesen v izrek sklepa o dedovanju, ima v vsem učinek sodne poravnave. Glede sklepanja sporazuma o delitvi in načinu delitve zapuščine se po 163. členu ZD v zapuščinskem postopku uporabljajo določbe pravdnega postopka, ki se nanašajo na sklepanje sodne poravnave.
Te procesne predpostavke pa v konkretnem primeru niso bile izpolnjene, saj dedni dogovor ni bil sklenjen pred sodiščem sodno na zapisnik in potrjen s podpisom pred sodnikom, niti ni sodnik strankam poslal predloga poravnave, s tem pa sporazum o delitvi zapuščine ni bil sklenjen na način, da bi imel značaj in učinek sodne poravnave.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00039977
OZ člen 149, 150, 153, 171, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - soprispevek oškodovanca - nepremoženjska škoda
Iz izpodbijane sodbe izhaja, da se je tožnik poškodoval spornega dne, ko je s sodelavcem razkladal približno 30 kg težke vrtne betonske robnike. Sodelavec je stal na vozilu in robnike nastavljal na rob kesona, tožnik pa je stal na tleh in robnike iz kesona odlagal na tla. Med obema ni bilo usklajenega delovanja - tožnik je v kritičnem trenutku posegel z rokami na keson, delavec na vozilu pa ni počakal in je spustil robnik, tako da je ta poškodoval prste tožnikove desne roke. Sodišče prve stopnje je tožnikov soprispevek v višini 10 % (153., 171. člen OZ) utemeljeno obrazložilo s tem, da tožnik ni spremljal poteka raztovarjanja vrtnih robnikov, čeprav je imel izkušnje z delom v gradbeništvu in je tudi že pred tem raztovarjal različno blago. Odgovornost toženke pa je utemeljilo z objektivno odgovornostjo za nastali škodni dogodek (149., 150. člen OZ) - da je šlo za nevarno dejavnost, saj bi morali robnike (30 kg) premeščati trije delavci, eden na kesonu in dva na tleh (in ne le eden na kesonu in eden na tleh). Tožnik se neutemeljeno zavzema za zaključek, da sam ni v ničemer prispeval k nastanku škode.
prometna nezgoda - nepremoženjska škoda - denarna odškodnina - pravična denarna odškodnina - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - individualizacija denarne odškodnine - sodni izvedenec - Fischerjeva razvrstitev - objektivna pogojenost višine odškodnine - lahka telesna poškodba - zdravljenje - invalidnost
Tudi če se upoštevajo ugotovljene nevšečnosti med zdravljenjem (številni specialistični pregledi in posegi, nošnja mehke vratne ortoze en mesec) je odškodnina iz tega naslova previsoka. Sodna praksa ne dopušča prisoje tako visokega denarnega zneska odškodnine za lahke telesne poškodbe, ki niso povzročile trajnih hudih telesnih bolečin.
Potrebno je upoštevati, da je tožnik invalidski upokojenec (kar je posledica druge prometne nezgode iz leta 2011), zaradi česar so bile v precejšnji meri življenjske aktivnosti tožnika že prej zmanjšane.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - sprememba delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
ZDR-1 v 75. členu določa, da če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. Torej ZDR-1 ne zahteva podpisa nove pogodbe o zaposlitvi med delodajalcem prevzemnikom in delavcem.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik kršil pogodbene obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, pri čemer tudi ni bistveno, ali je tožnik oddelal delo. Bistveno je, da je delodajalcu zamolčal, da je v rednem delovnem službenem času opravljal delo za svoje podjetje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00038754
ZPotK-2 člen 20, 22. OZ člen 14, 28. ZPP člen 214, 214/1. ZPSto-2 člen 41, 41/2.
pogodba o potrošniškem kreditu - kršitev kreditne pogodbe - neplačilo obroka kredita - odstop od kreditne pogodbe - poziv na plačilo - izjava o odstopu - odstopna pravica - enostranska izjava o odstopu od pogodbe - obvestilo o odstopu - primeren dodaten rok za odstop - razdrtje pogodbe - oblikovalno upravičenje - oblikovalna pravica - enostransko oblikovalno upravičenje - nadomestna vročitev odraslim članom gospodinjstva - domneva priznanja dejstev - učinek domneve priznanja dejstev
Stranka učinek domneve priznanja iz prvega odstavka 214. člena ZPP lahko prepreči z izjavo, da dejstva ne pozna, vendar to velja le, če gre za dejstvo, ki se ne nanaša na ravnanje stranke ali na njeno zaznavanje. Pri tem izjave o nevednosti ni mogoče vrednotiti ločeno od zahteve po informiranosti. Stranka si mora, če z določenimi dejstvi ni seznanjena, priskrbeti določene informacije, če je pri tem neuspešna, pa navesti razlog za neuspeh.
Odstopna izjava je brezoblična in če ni podana že pred pravdo ali izvršbo, se kot obvestilo o odstopu šteje vložitev tožbe ali predloga za izvršbo.
Ni pravilno stališče tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje po ugotovitvi obstoja soposesti, ugoditi tožbenemu zahtevku iz razloga, ker bi ugotovilo „nekaj manj“ od zatrjevane izključne posesti. V takem primeru bi bilo namreč tožnici prisojeno „nekaj drugega“ (extra petitum) od zahtevanega varstva njene izključne posesti.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da posamični dogodki pomenijo nedopustno izključevanje tožnice iz vsakodnevne komunikacije oziroma iz socialnega in delovnega okolja. Pravilen je namreč zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v skladu s 47. členom ZDR-1 zagotavljala takšno delovno okolje, v katerem tožnica ni bila izpostavljena nadlegovanju ali trpinčenju s strani tožene stranke, predpostavljenih ali sodelavcev. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica v času od konca leta 2014 do avgusta 2016 ni bila izključena z dela in delovnega okolja z večkratnimi premestitvami, siljenjem k odpovedi in premestitvijo v drugo bolnico, ter da toženi stranki ni mogoče očitati, da je tožnica zaradi tega hudo zbolela za depresijo in posttravmatskim stresnim sindromom.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00038507
KZ-1 člen 34, 213, 213/2. ZKP člen 276, 277, 277/1-1, 277/1-4.
izsiljevanje - poskus kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - ustavitev kazenskega postopka - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - konkretiziranost obtožnega očitka - obstoj kaznivega dejanja - pravica do učinkovite obrambe - ne bis in idem - kršitev kazenskega zakona
Pritožbeno sodišče ne more pritrditi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje (1. točka prvega odstavka 277. člena ZKP). Sodišče druge stopnje sicer opozarja na ustaljeno stališče sodne prakse, da je izrek tisti del obtožnega akta, na katerega se, zaradi zagotavljanja pravice do učinkovite obrambe (prva alineja 29. člena Ustave RS), veže zahteva po določni navedbi vseh dejstev in okoliščin kot podlage, katera natančno obvešča obdolženca o vseh dejanskih in pravnih elementih očitka; šele tedaj mu je zagotovljen primeren čas in možnosti za pripravo lastne obrambe. Jasno in določno zamejen obtoženi očitek, ki predstavlja konkretizacijo vseh (objektivnih) zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, pa po drugi strani omogoča tudi realizacijo ustavnega načela prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem). Obrazložitev obtožnega akta oziroma spisovni podatki manjkajoče konkretizacije (objektivnih) zakonskih znakov v izreku ne morejo nadomestiti. V vsakem tožilskem aktu, ki naslavlja očitek storitve kaznivega dejanja na določeno osebo, je zato tožilstvo dolžno očitek tako določno opredeliti z dejstvi in okoliščinami iz realnega sveta, da ni dvoma, kaj točno predstavlja vsebino kazenskopravnega očitka. Vprašanje zadostne konkretizacije zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja v obtožnici predstavlja torej pravno in ne dejansko vprašanje, ki mora biti zaradi zagotovitve obrambnih kavtel rešeno že ob vložitvi obtožnega akta.
Neutemeljena je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožilstvo v obtožbenem očitku ni v potrebni meri konkretiziralo zakonskega znaka očitanega dejanja, ki se nanaša na "odkritje nečesa, kar bi lahko škodovalo časti ali dobremu imenu oškodovanke". Zapis pretnje, da bo na internetu objavljen posnetek enega izmed oškodovankinih popoldanskih bivanj v C. dne 29. 6. ali njenega razvrata v D. dne 13. 8., kjer se dobro vidi, kako debela in nagnusna je, je prvostopenjsko sodišče vrednotilo selektivno, torej ne kot celoto, in na tej podlagi zmotno zaključilo, da razkrivanje zunanjega videza osebe in bivanja osebe v hotelu oziroma podobnem nastanitvenem objektu, brez navedbe konkretnih okoliščin vsebine dogajanja v teh objektih, ne zadošča kriteriju določnosti kazenskopravnega očitka po določbi drugega odstavka 213. člena KZ-1. Pritožniki upravičeno opozarjajo na pomen pojma "razvrat", uporabljenega v tenorju obtožnega akta, in utemeljeno ugotavljajo, da celota zapisanega jasno in očitno izkazuje grožnjo obdolženke, da bo razkrila oškodovankine nemoralne spolne aktivnosti v popoldanskem času v navedenih nastanitvenih objektih njeni družini in sodelavcem, s tem pa nekaj, kar bi lahko škodilo vsaj njenemu dobremu imenu.
ZZVZZ člen 25, 25/2.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 103, 103/1, 103/2.
povrnitev stroškov zdravljenja - zasebnik, ki opravlja zdravstveno dejavnost na podlagi koncesije - nujno zdravljenje
Med strankama je nesporno, da lahko zavarovanci uveljavljajo zdravstvene storitve na račun obveznega zdravstvenega zavarovanja le pri izvajalcih, s katerimi ima toženec sklenjene pogodbe, o čemer se je že izreklo pritožbeno kot Vrhovno sodišče RS. Slednje je med strankama nesporno. Sporno pa je, ali je mogoče operativni poseg, kot je bil izveden pri tožeči stranki, opredeliti kot izjemo od zgoraj omenjenega načela kritja iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Izjema so lahko le storitve nujne medicinske pomoči in nujnega zdravljenja ter neodložljive zdravstvene storitve z drugim odstavkom 25. člena ZZVZZ in 103. členom Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Definicijo nujnega zdravljenja določa drugi odstavek 25. člena ZZVZZ, ki obsega neodložljive zdravstvene storitve oživljanja, ohranitve življenja in preprečitve poslabšanja zdravstvenega stanja obolelega in poškodovanega. Nujno zdravljenje presoja osebni zdravnik oziroma pristojna zdravniška komisija v skladu s splošnim aktom zavoda, natančneje definicijo nujne medicinske pomoči določa prvi odstavek 103. člena Pravil. Nujno zdravljenje in neodložljive zdravstvene storitve pa vključujejo takojšnje zdravljenje po nudenju nujne medicinske pomoči, v kolikor je to potrebno za oskrbo ran, preprečitev nenadnih in usodnih poslabšanj kroničnih bolezni oziroma zdravstvenega stanja, ki bi lahko povzročilo trajne okvare posameznih organov ali njihovih funkcij, med drugim tudi pri zdravljenju zvinov in zlomov ter poškodb, ki zahtevajo specialistično obravnavo in še nekatera druga stanja, ki jih je povzelo sodišče prve stopnje iz drugega odstavka 103. člena Pravil.
ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - zanikanje obstoja terjatve - obrazloženost ugovora - presoja dokazov
Zanikanje vtoževane terjatve v izterjevanem znesku pomeni zanikanje dolga in s tem zadostno obrazloženost ugovora. Presoja ponujenih dokazov ni stvar presoje obrazloženosti ugovora, temveč je stvar pravdnega postopka, saj postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine nima instrumentarija presojati dokaze.
rok za ugovor - rok za plačilo sodne takse - domneva umika ugovora zoper sklep o izvršbi zaradi neplačila sodne takse
V izvršilnem postopku je na podlagi tretjega odstavka 9. člena ZIZ treba vložiti pritožbo in ugovor v 8 dneh od vročitve sklepa sodišča prve stopnje, če ni v zakonu drugače določeno. Za ugovor zoper sklep o izvršbi v zakonu ni določeno drugače, zato je rok 8 dni. Tudi sodna taksa za ugovor mora biti plačana najpozneje v osmih dneh od vročitve naloga za plačilo sodne takse, kar določa drugi odstavek 29.b člena ZIZ.