CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00085659
OZ člen 134, 177, 178. ZPP člen 11, 80, 145. ZPP-E člen 125, 125/1. URS člen 23. Kodeks slovenskih novinarjev (2002) člen 3.
objava članka - objava v medijih - razkritje osebnih podatkov - javna objava fotografije - poseg v osebnostne pravice posameznika - poseg v pravico do zasebnosti - poseg v osebno sfero - razžalitev dobrega imena in časti - konflikt med pravico do svobode izražanja in pravico do zasebnosti - tehtanje ustavnih pravic v koliziji - dopustnost posega v ustavno pravico - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - merila ESČP - novinarsko poročanje - kodeks novinarske etike - novinarska svoboda - utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar se trdi ali raznaša - (ne)resničnost izjave - dobra vera - javni interes - javno zdravje - relativno javna oseba - negativna vrednostna sodba - žaljivost izjave - zaničevalni namen - zgražanje v javnosti - sramotitev - odškodnina za duševne bolečine zaradi posega v čast in dobro ime - pritožba zoper sklep o predlogu za izločitev sodnika - razlogi za izločitev sodnika - očitek pristranskosti sodnika - pravica do neodvisnega in nepristranskega sojenja - pravica do sodnega varstva - predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča - pravica stranke do sodelovanja v postopku - vročanje sodnih pisanj - vročanje preko sodne deske - vročanje pisanj v varni elektronski predal - dvom o pravdni sposobnosti stranke - načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka - sposobnost biti stranka v pravdnem postopku - dokaz z zaslišanjem strank - izdaja odločbe brez zaslišanja - pravica do izjave v postopku - listinski dokaz - postavit
Svoboda izražanja zajema tudi informacije, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. V njen okvir sodi tudi možnost zatekanja k določeni stopnji pretiravanja ali provokacije in k uporabi pretiranih izjav. Nikakor pa niso - tudi po praksi ESČP - varovane izjave, ki bi pomenile objestno samovoljno klevetanje in katerih edini namen je žaljenje oziroma sramotenje.
ZGD-1 člen 390, 390-1, 480, 481, 482, 509, 522. ZZZDR člen 51.
skupno premoženje zakoncev - poslovni delež kot skupno premoženje - izostanek vpisa poslovnega deleža v sodni register - pravni učinek vpisa v sodni register - ničnost in izpodbojnost sklepov skupščine - prenehanje družbe po skrajšanem postopku - prenehanje družbe po skrajšanem postopku, če sta družbenika zakonca
Če družbi ni znano, da je poslovni delež skupno premoženje, pravila korporacijskega prava prevladajo nad pravili o skupnem premoženju. Drugače pa je, če družba ve, da je poslovni delež skupno premoženje (in ji je znano tudi, da sta družbenika glede skupnega premoženja v sporu). V tem primeru bi bilo sklicevanje na legitimacijski učinek vpisa v sodni register v nasprotju s splošnim načelom dobre vere in poštenja in zato pravno nevzdržno. Tožena stranka, oziroma njen poslovodja, ki je vedel, da je poslovni delež skupno premoženje,bi torej moral sklicati skupščino skladno z določbo 509. člena ZGD-1 in o njej na ustrezen način obvestiti tudi tožnico.
Družbenika bi morala uskladiti svoje akte in svojo organiziranost z dejanskim stanjem. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica pri uresničevanju svojih korporacijskih upravičenj onemogočena. Če je tako, se tožena stranka ne more sklicevati na svoje akte, saj neuskladitev z dejanskim stanjem izhaja iz njene sfere.
OZ člen 3, 9, 9/1, 70, 70/1, 72, 72/1, 73, 73/1, 82, 82/1, 120, 120/4. ZDARS-1 člen 9, 9/1. ZCes-1 člen 3, 3/1, 5a. ZCes-2 člen 3, 3/1, 7, 65.
avtocesta in hitra cesta - upravljanje in vzdrževanje avtoceste - Družba za avtoceste (DARS) - pogodba o sodelovanju - odstranjevanje ovir - odstop od pogodbe - zastopanje - učinki zastopanja - prekoračitev pooblastila - pogodba, ki jo sklene neupravičena oseba - neupravičeno zastopanje - razlaga pogodb - splošni pogoji pogodbe
Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da so bili pogoji za odstop od Pogodb jasno določeni (13. člen Pogodb ter osmi odstavek 5. točke Tehničnih specifikacij), direktor področja vzdrževanja pa na podlagi tretjega odstavka 17. člena Pogodb ni imel pooblastila, da bi te spreminjal. To pomeni, da gre za neupravičeno zastopanje (73. člen OZ) in ne za prekoračitev pooblastila (72. člen OZ). Direktor področja vzdrževanja je v elektronskem sporočilu v toženkinem imenu sprejel odločitev, za katero ni imel njenega pooblastila. S tem, da je obvestil tožnico, da se izrečeni ukrepi ne bodo vštevali k ukrepom za odstop od Pogodb, je ravnal v nasprotju z upravičenjem iz 17. člena Pogodb. Na podlagi tega določila je bil pristojen za izrek sankcij, torej za odločitev, ali tožničino ravnanje predstavlja kršitev pogodbenih obveznosti. Ni pa bil pristojen za odločanje, ali bo tožnica zaradi izrečenih ukrepov odstopila od Pogodb.
ZPP člen 243, 350, 350/2. ZZVZZ člen 86, 86/1, 87, 87/1. OZ člen 186, 186/1, 433. ZGD-1 člen 623, 623/6, 636.
odškodnina - delovna nesreča - padec v globino - padec z lestve - statusno preoblikovanje družbe - delitev - delitveni načrt - obseg pritožbenega preizkusa - preizkus sodbe po uradni dolžnosti - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - izvedenec
Pravno razmerje, ki je predmet te pravde, ni delovno razmerje A. A. (ki je nedvomno prešlo z njene prednice na prvo toženko), temveč razmerje med javnim zavodom, ki iztožuje odškodnino, ker je moral plačevati delavčevo zdravljenje in nadomestila njegove plače, ko ta ni bil zmožen za delo, in za delovno nezgodo odgovornim delodajalcem. Ko delitveni načrt jasno in določno ne razporeja, na koga preide to obveznostno razmerje, je odločilno, da se je delavec poškodoval v okvirih izvajanja tiste dejavnosti, ki se je z njene pravne prednice (ki je ohranila zgolj kabelsko dejavnost) prenesla na prvo toženko. Ta dejavnost in sporna obveznost sta tesno povezani, tvorita nekakšen zaokrožen premoženjski sklop ali podjetniško celoto in je zato takšna razlaga bližje pojmu obveznosti prenosne družbe v zvezi s premoženjem, ki je prešlo na prevzemno družbo po delitvenem načrtu, v smislu šestega odstavka 623. člena ZGD-1.
Varovalni obroč lestve je zelo verjetno segal preko ravnine ograje podesta, zagotovo pa ji je bil preblizu; sestop ni bil enostaven, treba se je bilo tlačiti za ograjo, zlahka pa je bilo nanjo stopiti. Zanemarjeno je bilo tveganje padca v globino.
Preozek podest oziroma njegova ograja, postavljena preblizu hrbtnemu varovalu lestev, tako da jo lahko sestopajoči z nogo nehote doseže in stopi nanjo, je bila torej jasno predvidljiv vir nevarnosti za hudo poškodbo. Ta in takšna predvidljivost pa že vzpostavlja tudi odškodninsko odgovornost po splošnih pravilih.
Pritožbeno sodišče se samo ne ozira k vsemu gradivu, ki je bilo zbrano v prvostopenjskem sojenju. Svojega sojenja ne začne tako, da najprej preuči ves prvostopenjski spis. Vedno izhaja iz izpodbijane sodbe.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00085218
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 7. ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-2. ZVPot člen 23, 24. ZPotK člen 7, 7/2.
potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutna klavzula v CHF - ničnost pogodbenega določila - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - pojasnilna dolžnost banke - predlog za izdajo začasne odredbe - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - verjetnost izkaza obstoja terjatve - nastanek težko nadomestljive škode - pogoj reverzibilnosti - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - razlaga direktive - sodna praksa SEU
V skladu s sodno prakso SEU se nedovoljenosti pogodbenega pogoja po določbi drugega odstavka 1. člena Direktive 13/93 ne presoja le tedaj, kadar so na podlagi nacionalnega prava hkrati izpolnjeni naslednji pogoji: - da se pogodbeni pogoj opira na obvezno (kogentno ali dispozitivno) zakonsko določbo, - da je takšna zakonska določba oblikovana za pogodbo določene vrste in ne gre le za splošno določbo obligacijskega prava, in - da navedena določba ureja (uravnotežene) pravice in obveznosti pogodbenih strank. Ti kriteriji glede obravnavane pogodbe niso izpolnjeni. Poleg tega ta izjema iz Direktive ni implementirana v slovenski pravni red. ZVPot ne izključuje presoje nedovoljenosti pogodbenega pogoja zaradi opiranja na obvezno zakonsko določbo. Presojo v smislu določb 23. in 24. člena ZVPot je bilo zato sodišče prve stopnje dolžno opraviti.
Sklep SEU C-227/18 ne odstopa od dotedanjih stališč SEU o vsebini dolžnega pojasnila. V njem je resda navedeno, da je pojasnilna dolžnost v redu opravljena tudi, če potrošnik ni izrecno obveščen o neomejenosti nihanja menjalnega tečaja, vendar je pojasnilo ustrezno le ob nadaljnji predpostavki, da je potrošnik prejel take informacije, da je lahko ocenil morebitne pomembne ekonomske posledice tveganja deviznega tečaja za svoje finančne obveznosti.
pripadajoče zemljišče k stavbi - ugotovitev pripadajočega zemljišča - funkcionalno zemljišče, potrebno za redno rabo stavbe - parkirna mesta - dejanska raba površin - namenska raba - pretekla raba - prostorski akti
Zgolj dejstvo, da so etažni lastniki uporabljali zemljišče in tam parkirali svoje avtomobile in parcelo vzdrževali, ob vsej navedeni urbanistični podlagi, ne pomeni, da je parcela pripadajoče zemljišče obravnavane stavbe oziroma da je nujno potrebna za redno rabo stavbe. Parcela je bila vedno namenjena javni rabi, to je cesti, parkirna mesta pa so se predvidela na javnih površinah.
Pritožba nima prav, da za namembnost zemljišča stavbi zadošča že sama pretekla redna raba sporne parcele s strani stanovalcev. Namembnost zemljišča stavbi mora biti utemeljena kumulativno tako z urbanističnega kot tudi z dejanskega vidika, če naj govorimo o pripadajočem zemljišču stavbe. V obravnavani zadevi je podan zgolj dejanski vidik, ne pa tudi urbanistični.
postopek osebnega stečaja - pristojnost slovenskega sodišča - potrošnik - plača in drugi stalni denarni prejemki - pokojnina - uveljavljanje pokojnine - vložitev vloge - časovne meje pravnomočnosti
ZFPPIPP v 2. točki drugega odstavka 381. člena kot predpostavko določa, da dolžnik v Republiki Sloveniji plačo ali druge stalne prejemke prejema. Sodišče odloča po (dejanskem) stanju na dan izdaje sklepa, kar pomeni, da lahko upošteva vsa dejstva in okoliščine, ki so nastopile do izdaje sklepa, saj to stanje zajemajo časovne meje pravnomočnosti. Pri svoji odločitvi lahko tako upošteva le v tem trenutku obstoječa dejstva, pritožnik pa niti ne trdi, da je do izdaje izpodbijanega sklepa v Republiki Sloveniji prejemal pokojnino.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00085650
ZOR člen 103, 103/1, 117, 117/1, 141, 141/1. ZZZDR člen 108, 111. ZPP člen 184, 184/3.
prodajna pogodba za nepremičnino - overjen podpis prodajalca - neoverjen podpis na pogodbi - mladoletnik kot pogodbena stranka - soglasje Centra za socialno delo (CSD) - soglasje staršev - odsotnost soglasja - navzkrižje koristi staršev in otrok - veljavnost prenosa lastništva - pravni učinki pogodbe - neveljavnost pogodbe - izpodbojnost pogodbe - rok za uveljavitev izpodbojnega zahtevka - ničnost prodajne pogodbe kot predhodno vprašanje - delna ničnost pogodbe - nasprotovanje prisilnim predpisom, moralnim in etičnim načelom - prava pogodbena volja strank - okoliščina, znane ob sklenitvi pogodbe - napake volje - opravičljiva zmota - pogodba v korist tretjega - posojilna pogodba - oderuške obresti - plačilo dolga - izpolnitev obveznosti iz pogodbe - ugotovitev lastninske pravice na temelju priposestvovanja - priposestvovalna doba - dobra vera priposestvovalca - laična stranka - sprememba tožbe - pravilna označba nepremičnine - odločanje mimo tožbenega zahtevka - nedovoljena pritožbena novota - oderuška pogodba
Za odsotnost potrebnega soglasja CSD je bila na podlagi ZZZDR predvidena sankcija neveljavnost pogodbe, ki jo sodna praksa interpretira kot izpodbojnost sklenjene pogodbe, kar je izpostavljeno in obrazloženo tudi v izpodbijani sodbi.
Vprašanje potrebnosti soglasja CSD je v sodni praksi sporno oziroma nerazrešeno. V primeru uporabe 108. člena ZZZDR, soglasje matere tožnika, glede na očitno navzkrižje interesov v konkretnih okoliščinah, ne more zadostovati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00084773
ZVEtL-1 člen 3, 5, 5/1, 48. ZPP člen 189, 189/3, 274. ZNP-1 člen 42.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - skupno pripadajoče zemljišče - predlagalni nepravdni postopek - posebni postopki - zavrženje predloga - litispendenca - istovetnost strank - istovetnost zahtevka - udeleženci nepravdnega postopka - formalni udeleženci postopka - možnost udeležbe v postopku - učinek pravnomočnosti odločbe - argument analogije - procesna dejanja sodišča - poziv stranki k izjavi - vloga brez pravnih učinkov
Obravnavani položaj, v katerem so osebe pred seznanitvijo s strani sodišča, da o isti stvari že teče postopek, vložile samostojen predlog za ugotovitev pripadajočega zemljišča k istim stavbam, v zakonu ni izrecno urejen, je pa o dolžnem procesnem ravnanju sodišča mogoče sklepati ob uporabi argumenta analogije. Vložitev predloga je tako treba šteti za izjavo volje po udeležbi v postopku, ki že teče, navedbe v predlogu in ostalih vlogah pa kot procesno dejanje v tistem postopku.
pritožba zoper sklep višjega sodišča - nedovoljena pritožba zoper sklep višjega sodišča - zavrženje pritožbe kot nedovoljene - pritožba zoper sklep o zavrženju pritožbe - pravočasnost pritožbe - pritožba, vložena po izteku roka - prepozna pritožba - zavrženje pritožbe kot prepozne - neutemeljena pritožba - zavrnitev pritožbe
Iz povzetega poteka zadnjega dela postopka je razvidno, da sta se pritožnika pritožila že zoper tri sklepe višjega sodišča, čeprav jima je bilo že večkrat pojasnjeno, da je pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje dovoljena le izjemoma (kadar sodišče druge stopnje nastopa kot sodišče prve stopnje) in da v konkretnem primeru ne gre za takšno situacijo.
Pravnomočnih odločitev z rednimi pravnimi sredstvi ni več mogoče izpodbijati (primerjaj 158. člen Ustave RS). Pritožnica zato neutemeljeno vztraja pri že zatrjevanih procesnih kršitvah, ki jih v tem pritožbenem postopku ne more več uveljavljati.
Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje napačno uporabo materialnega prava. Prvostopno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo glede na trditve, ki jih je tožeča stranka podala v svojih pripravljalnih vlogah in na katere je sodišče vezano pri odločanju o zahtevku (glej 14. točko obrazložitve prvostopne sodbe). Tožeča stranka v svojih trditvah ni zatrjevala, da je stavba na ... poslovna stavba. Tovrstne pritožbene navedbe so pritožbena novota v smislu 337. člena ZPP in so kot takšne pritožbeno neupoštevne, saj pritožnica ni pojasnila, zakaj teh svojih navedb ni mogla podati pravočasno pred sodiščem prve stopnje. Že glede na navedeno, so povsem neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da se za tovrstna razmerja ne uporabljajo določila Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1). So pa tudi neutemeljena. Obvezni rezervni sklad je v slovenski pravni red vnesel Stvarnopravni zakonik (SPZ), ki v 119. členu določa, da morajo etažni lastniki ustanoviti rezervni sklad za kritje bodočih stroškov rednega upravljanja, če ima nepremičnina več kot dva etažna lastnika in več kot osem enot. Stanovanjski zakon (SZ-1, ki je bil objavljen v Ur. l. RS, št. 69/03 in nasl.), ki kot poseben zakon ureja razmerja v večstanovanjskih stavbah in je s SPZ v običajnem odnosu splošnega in posebnega zakona, ima natančnejše določbe glede vplačil in uporabe teh sredstev (41. do 47. člen SZ-1). Navedene določbe so že bile v veljavi v času nastanka vtoževanih terjatev. Merila za določitev prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad in najnižjo vrednost prispevka določi podzakonski predpis (3. odstavek 199. člena SPZ), kot je pravilno pojasnilo prvostopno sodišče v 14. točki obrazložitve. Za plačevanje višjega prispevka v rezervni sklad se lahko odločijo etažni lastniki, vendar mora biti njihova odločitev veljavno sprejeta v načrtu vzdrževanja večstanovanjske stavbe iz 26. člena SZ-1, etažni latniki pa se lahko tudi v pogodbi o medsebojnih razmerjih dogovorijo, da bodo v rezervni sklad vplačevali več od predpisanega najnižjega zneska (116. člen SPZ). Tako se pokaže, da je prvostopno sodišče povsem pravilno uporabilo materialno pravo in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da v primeru določenih in v zemljiško knjigo vpisanih deležev, ne gre več za skupno lastnino, ampak za solastnino. Bistvena razlika med solastnino in skupno lastnino je v tem, da je pri solastnini določen idealni delež vsakega lastnika v razmerju do celote, pri skupni lastnini pa deleži niso določeni. Novejša sodna praksa res izpostavlja, da določitev deleža na skupni lastnini še ne vzpostavlja solastnine na posameznih stvareh iz skupnega premoženja, vendar je v konkretnem primeru treba upoštevati tudi to, da je toženka po prejemu pravnomočne sodbe o ugotovitvi deležev na skupnem premoženju sama predlagala vpis solastnine (in ne skupne lastnine) v zemljiško knjigo, zemljiška knjiga pa je tak predlog tudi realizirala. Prav ta okoliščina je ključen razlikovalni element, ki obravnavano zadevo pomembno loči od sodne prakse, ki jo navaja toženka, kjer takšni zemljiškoknjižni vpisi po ugotovljenih deležih na skupnem premoženju še niso bili izvedeni. Ker je do vpisa deležev v zemljiško knjigo prišlo prav na pobudo toženke in ob upoštevanju dejstva, da nobena od strank ni ugovarjala zemljiškoknjižnemu sklepu o vpisu, sta stranki očitno konkludentno pristali na to, da je bila delitev opravljena.
Bistveno je, da je tožnik stroške za obratovanje in vzdrževanje solastne nepremičnine izkazal s predloženimi računi. Vsi izkazani stroški so pravilno opredeljeni kot posli rednega upravljanja stvari v solastnini, zato sta za njihovo kritje odgovorna oba solastnika v razmerju z velikostjo idealnih deležev. Kako tožnik nadalje knjiži stroške (ki so nesporno nastali), zato ni relevantno in ne vpliva na višino obveznosti toženke. Posledično je sodišče pravilno zavrnilo dokaz z izvedencem računovodske stroke, ki bi vpogledal v izkaze, bilance in sezname osnovnih sredstev, saj je bil ta predlagan za dokazovanje pravno nepomembnih dejstev.
DZ člen 83,83/1. ZZK-1 člen 40, 40/1, 40/1-3, 40/1-4.
zamudna sodba - neodpravljiva nesklepčnost tožbe - zavrnitev tožbenega zahtevka - skupno premoženje - tožba na ugotovitev obstoja in obsega skupnega premoženja - ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju - upnikova zahteva za določitev deleža na skupnem premoženju - delitev skupnega premoženja v pravdnem postopku - neustrezen tožbeni zahtevek
Zahtevek tožnice temelji na prvem odstavku 83. člena DZ, ki določa, da upnik na podlagi pravnomočne sodbe lahko zahteva, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju in nato zahteva izvršbo na ta delež. Ker odločitev z določitvijo solastniških deležev smiselno narekuje že namen 83. člena DZ, upniku ni treba še dodatno navajati posebnih okoliščin, ki utemeljujejo izvedbo delitve skupnega premoženja znotraj pravdnega postopka.
pogodbene obresti - zamudne obresti - tek pogodbenih obresti - tek zamudnih obresti
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil dolžnik s plačilom tretjega obroka v zamudi več kot dva dni in da je zato celoten dolg zapadel v plačilo 20. 5. 2024. S tem dnem so skladno s 382. členom OZ prenehale teči pogodbene obresti in naslednji dan začele teči zamudne obresti.
posestno varstvo - namen posestnega varstva - motenje posesti poti - dostopna pot - način izvrševanja posesti - samovoljna sprememba načina izvrševanja posesti - sprememba dejanskega stanja - zadnji mirni posestnik - zadnja mirna posest - intenzivnost posega v posest - verbalno motenje posesti - neznatne ovire - opustitev posesti - opustitev parkiranja - dokazi in dokazovanje - dokazni predlog za zaslišanje priče - predložitev pisne izjave priče - pisni poziv sodišča - soglasje sodišča - načeli ustnega in neposrednega obravnavanja - ogled na kraju samem - fotografije kot dokaz - vpogled v spis državnega organa - policijski zapisnik - dokazni sklep - neobrazložena zavrnitev dokaznega predloga - umik dokaznega predloga - prepozen dokazni predlog - neprimeren dokaz - nepotreben dokaz - dokazna ocena - neprerekane trditve - malo verjetne in neprepričljive izjave - nedokazana dejstva - pomanjkanje trditvene podlage - splošne navedbe - pravica do izjave - uporaba pravila o dokaznem bremenu - kršitev pravil materialnega procesnega vodstva - poškodovanje tuje stvari - prekršek nasilnega in drznega vedenja - povzročitev škode - obseg škode - ugovor pasivne legitimacije - odločitev o pravdnih stroških - odmera odvetniških stroškov - odmera DDV - stroški pristopa na narok - preveritev potrebnosti vlog - povrnitev stroškov odgovora na pritožbo - strošek kilometrine - načelo kontradiktornosti postopka - sorazmerno majhen uspeh
V skladu z določbo prvega odstavka 236.a člena ZPP lahko stranka sodišču predloži pisno izjavo priče le na poziv ali s soglasjem sodišča. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi sodišče tožnika pozvalo k predložitvi izjave priče ali podalo soglasje k njeni predložitvi. Če bi sodišče izjavo upoštevalo brez da bi bile izpolnjene zakonske predpostavke, bi s tem kršilo načelo neposrednosti. Po umiku dokaznega predloga za zaslišanje te priče sodišče ne more več podati soglasja (ali pozvati) k predložitvi izjave te priče po 236.a členu ZPP.
Ni vsaka sprememba dejanskega stanja oziroma vsako neznatno oviranje izvrševanja tožnikove posesti že motenje ali odvzem posesti. Poškodbe poti in rastlinja bi pomenile motenje posesti, če bi (pravno upoštevno) ovirale njeno izvrševanje (na primer oteževale hojo ali vožnjo), česar pa tožnik ni zatrjeval. Poškodovanje tuje stvari lahko vodi v kazensko ali odškodninsko odgovornost, samo po sebi pa ni odločilno za presojo utemeljenosti zahtevka za varstvo posesti.
DDV od priznane kilometrine tožencem ne pripada, ker ne gre za transakcijo, ki bi bila predmet obdavčitve z DDV.
odločitev o pravdnih stroških - kriterij uspeha v pravdi - arbitražna odločba - vsebina izreka odločbe - vsebina dogovora - dogovor o pravdnih stroških - odločitev sodišča
Sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških pravdnega postopka ni bilo dolžno upoštevati vsebine arbitražnih odločb. Iz izrekov arbitražnih odločb namreč ni razvidno, da bi arbitraža odločila tudi o stroških pravdnega postopka. Učinek pravnomočnosti arbitražnih odločb za izpodbijano stroškovno odločitev ni pomemben.
ZPP člen 151, 151/1, 154, 154/3, 155. OZ člen 121.
stroški postopka - splošni pogoji pogodbe
Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbenega stališča, da je sodišče prve stopnje tožnici neutemeljeno priznalo nagrado za predpravdni odškodninski zahtevek, ker naj bi takšen zahtevek izključevali splošni pogoji avtomobilskega kaska. Vzeti po tej poti, tj. v splošnih pogojih imputirati zavarovancu odpoved opisani (s stališča sklenitve zavarovalne pogodbe) bodoči pravici (obveznost povrnitve stroškov postopka namreč nastane šele z odločbo sodišča), bi bilo prestrogo pravilo splošnih pogojev, ki se kot takšno ne uporabi (drugi odstavek 121. člena OZ).
pogodba o delu - naročilo storitev - obstoj pooblastila - neupravičeno zastopanje - odškodninska odgovornost
Zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju pooblastila s strani investitorja ne temelji zgolj na dokazni oceni izpovedbe zakonitega zastopnika investitorja, temveč je podprt z dokazno oceno presoje vseh ostalih dokazov, ki dajejo podlago za zaključek, da je bil posel sklenjen v imenu in za račun tožene stranke.
ZIZ člen 21, 21/1, 26, 40, 40/5, 55, 55/1, 55/1-2, 55/2, 106. ZMZPP člen 100, 108, 108/6.
izvršilni naslov - načelo formalne legalitete - določljiva obveznost - preživninska obveznost - višina plače - pomanjkljiv izrek sodbe sodišča prve stopnje - neprimeren izvršilni naslov - razveljavitev sklepa o izvršbi
Izvršilni naslov je primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti (prvi odstavek 21. člena ZIZ). Obveznost, ki se nalaga v izpolnitev dolžniku, mora biti določena oziroma določljiva in mora izhajati iz izvršilnega naslova, na katerega je izvršilno sodišče v skladu z načelom formalne legalitete vezano. Za določljivost morajo biti podani elementi, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, kaj mora dolžnik dati, storiti ali dopustiti. Primerna opredelitev obveznosti v izvršilnem naslovu ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je dolgovana, in od izvršilnega sodišča ne sme terjati dodatnega vsebinskega odločanja. Načelo formalne legalitete izvršilnemu sodišču ne dovoljuje, da bi samo dopolnjevalo izvršilni naslov na način, da bi z nadaljnjim pravnim sklepanjem razbralo obveznost, ki neposredno v izreku sodbe kot izvršilnem naslovu ni zapisana. Predmet obveznosti je določen, če je jasno, enopomensko individualiziran, če je po objektivnih merilih določljiv, ali če izvršilni naslov vsebuje podatke, s pomočjo katerih ga je mogoče določiti. Povedano drugače: konkretiziran mora biti do te mere, da je terjatev ugotovljena ali ugotovljiva brez ugotavljanja spornih dejstev v zvezi s terjatvijo in tako, da je vsaka zamenjava izključena. Terjatev mora biti opredeljena tako, da je izvršilnemu sodišču, ki odloča po načelu stroge formalne legalitete, vsebina dolžne izpolnitve jasna iz samega zapisa v izvršilnem naslovu (izreku sodbe). Če gre za denarno izpolnitev, mora biti določno opredeljena višina denarnega zneska, ki ga mora dolžnik plačati.
Iz predmetne sodbe sicer izhaja, da mora dolžnik za preživljanje upnika plačevati 25 % plače, ki jo prejema pri svojem delodajalcu. Vendar pa je glede na takšno določitev dolžnikove obveznosti dejanska višina preživnine, ki jo je dolžnik dolžan plačati za posamezni mesec, v prvi vrsti odvisna od vprašanja, ali je dolžnik sploh (bil) zaposlen in ali je torej v posameznem mesecu prejel plačo, v drugi vrsti pa od dejanske višine plače, ki jo je prejel v posameznem mesecu. Ti podatki pa iz same sodbe ne izhajajo, zaradi česar preživninske obveznosti, ki je s sodbo naložena dolžniku, zgolj na podlagi podatkov oziroma meril, vsebovanih v sodbi, ni mogoče določiti. Višina plače, ki jo dolžnik dejansko prejema pri delodajalcu, tudi ni podatek, ki bi bil javno objavljen oziroma javno znan (kot na primer tečaj Banke Slovenije, ki se uporablja za preračunavanje obveznosti, določenih v tuji valuti, v domačo valuto, podatek o povprečni (neto) plači) oziroma ki bi ga bilo mogoče določiti na podlagi zakonskih predpisov (kot na primer višino zakonskih zamudnih obresti, višino davkov in prispevkov, ki jih je treba obračunati in plačati od bruto plače). Višina plače, ki jo dolžnik prejema pri delodajalcu, je namreč stvar individualnega razmerja med dolžnikom in njegovim delodajalcem ter je odvisna od za izračun višine plače relevantnih podatkov, ki so lahko za vsak mesec različni (npr. zaradi koriščenja dopusta, bolniške odsotnosti, nadur).
Glede na vsebino sodbe sicer ni dvoma, da mora dolžnik upniku plačevati preživnino v višini 25 % vsakokratne plače, ki jo prejme v mesecu, za katerega je dolžan plačati preživnino. Vendar pa bi moral upnik, da bi izvršilno sodišče v okviru svojih pristojnosti lahko ugotovilo višino terjatve, ki ima podlago v izvršilnem naslovu, in preverilo utemeljenost upnikovega predloga za izvršbo, poleg predloženega (pomanjkljivega) izvršilnega naslova predložiti še ustrezno listino, ki bi izvršilni naslov dopolnjevala (vsaj) v smeri verodostojnega izkaza podatka o višini plače, ki jo je dolžnik v relevantnem obdobju v posameznem mesecu prejel pri delodajalcu. Čeprav ZIZ konkretnih določb za takšen primer ne vsebuje, bi po presoji sodišča druge stopnje upnik temu lahko zadostil, če bi predložil sodno odločbo, s katero bi bila ugotovljena višina dolžnikove plače v relevantnem obdobju, na podlagi katere bi bilo višino dolgovane mesečne preživnine na podlagi meril, določenih v predloženi sodbi, mogoče ugotoviti z enostavno računsko operacijo (torej v višini 25 % od zneska ugotovljene prejete plače v posameznih mesecih), oziroma če bi predložil sodno odločbo, s katero bi bila na podlagi meril, določenih v zadevni sodbi, ugotovljena višina preživnine za relevantno obdobje. Smiselno enako kot to na podlagi 26. člena ZIZ velja v primeru, ko je izvršba odvisna od nastopa kakšnega pogoja, pa bi po presoji sodišča druge stopnje upnik višino dolžnikove mesečne plače v relevantnem obdobju lahko izkazal in izvršilni naslov dopolnil tudi z javno listino. Takšno javno listino bi lahko predstavljalo tudi potrdilo FURS o višini plače, ki je bila dolžniku za posamezne mesece izplačana v relevantnem obdobju.
gospodarski spor majhne vrednosti - prekluzija - nedovoljen pritožbeni razlog - pogodba o opravljanju računovodskih storitev
Očitana kršitev prekluzij na način, da sodišče upošteva navedbe ali dokaze, ki jih naj ne bi smelo, lahko kvečjemu pomeni relativno bistveno kršitev določb postopka, ki v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog.