ZIZ člen 15, 64, 64/1, 65, 65/25, 65/3. ZPP člen 365, 365-2.
izvršba - izvršba na podlagi verodostojne listine - ugovor tretjega - zavrnitev ugovora
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je tretji vložil obrazložen ugovor tretjega, v katerem je zatrjeval, da sta dva zarubljena predmeta (dve televiziji) njegova last, čemur je upnica v postavljenem roku nasprotovala in predlagala njegovo zavrnitev. Zato je sodišče prve stopnje ugovor tretjega glede na drugi odstavek 65. člena ZIZ pravilno zavrnilo. Pritožbene anvedbe tretjega in dolžnika glede lastninske pravice tretjega pa se nanašajo na vsebino morebitne pravde zaradi ugotovitve nedopustnosti izvršbe (tretji odstvwek 65. člena ZIZ).
ZASP člen 2, 3, 4, 4/2, 22, 22/1, 81, 82, 82/1, 130, 130/1, 132, 146, 146/1, 157, 157/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 168/4. ZKUASP člen 16, 16/1, 44, 44/4. OZ člen 131, 190, 190/1, 198.
kolektivno uveljavljanje pravic - javna priobčitev fonogramov - dovoljenje za kolektivno upravljanje - primerno nadomestilo - skupni sporazum o višini nadomestil - sklenitev pogodbe - višina nadomestila - prihodki iz radijske dejavnosti - civilna kazen
Besedilo Dovoljenja, da se tožeči stranki "dovoli kolektivno uveljavljanje pravic na že objavljenih fonogramih" v tem primeru le pojasnjuje, da lahko tožeča stranka uveljavlja kolektivno varstvo le na javno objavljenih fonogramih in ne tudi na tistih, ki sicer obstajajo in so obstajali že pred izdajo Dovoljenja, a niso (bili) javno objavljeni. Pri tem okoliščina, kdaj so bili fonogrami javno objavljeni, pred ali po izdaji Dovoljenja, ne vpliva na pravico tožeče stranke, da po pridobitvi Dovoljenja v času trajanja pravic (132. člen ZASP) kolektivno uveljavlja pravice ob javni priobčitvi fonogramov, vključno z javnim prenašanjem in radijsko retransmisijo.
Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti, je pomembno, da se za primerljive položaje uporabi enak način določanja primernega nadomestila in v naprej določene predvidljive postavke. To je še toliko bolj pomembno v primerih, kot je obravnavani, ko je pred sodiščem več primerljivih postopkov. Zato ni primerno, da bi sodišče pri odločanju o primerni višini nadomestila in parametrih za njegovo določitev upoštevalo določila Pogodbe 2006. Po prenehanju SS 2006 in Pogodbe 2006 ni primerno drugače obravnavati posameznih strank, ki so imele v preteklosti (toda ne v vtoževanem obdobju!) s tožečo stranko sklenjeno pogodbo, od tistih, ki s tožečo stranko pogodbe v preteklem obdobju niso imele sklenjene.
Ker med pravdnima strankama do vložitve obravnavane tožbe ni bilo spora in je tožeča stranka zahtevek na doplačilo nadomestila postavila šele z vložitvijo obravnavane tožbe, ni mogoč zaključek, da je tožena stranka ravnala naklepno ali s hudo malomarnostjo, ko je v daljšem časovnem obdobju nadomestila plačevala v višini, za katero je menila, da je primerna.
ZFPPIPP člen 116, 115, 115/2, 115/2-2, 116, 116/1, 116/3, 116/4, 116/7, 123, 123/1, 148, 148/1, 221h, 221h/2. ZGD-1 člen 55.
predlog za začetek postopka prisilne poravnave - predhodni postopek prisilne poravnave - prezadolžena gospodarska družba - imenovanje upravitelja - kriteriji za velikost družbe - vročanje sodnih pisanj - objava na spletni strani AJPES - objava sklepa - izkaz verjetnosti obstoja terjatve upnika
Sodišče prve stopnje izpodbijanega sklepa tudi ni objavilo na spletnih straneh AJPES niti ni na spletnih straneh AJPES objavilo predloga za začetek postopka prisilne poravnave, kot bi to moralo storiti po prvem odstavku 148. člena ZFPPIPP. Objava navedenega predloga je namreč pomembna zlasti zaradi uveljavljanja pravic upnikov in drugih udeležencev postopka zaradi insolventnosti v tem postopku.
ZZVZZ člen 44a, 44a/1, 44a/2. ZDSS-1 člen 82, 82/2. ZPP člen 353.
zdravljenje v tujini - stroški zdravljena v tujini
Ne drži pritožbeni očitek, da tožnici zdravljenje v tujini ni bilo odobreno. Pravica do zdravljenja v tujini, ki je pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, je bila tožnici priznana na podlagi 44.a člena ZZVZZ2 z odločbo toženca z dne 14. 9. 2018. Zakon ne omejuje pravice do zdravljenja v tujini na točno določenega izvajalca oziroma kraj. Naloga toženca v ponovljenem upravnem postopku je bila zgolj ugotoviti kakšno zdravljenje je bilo tožnici odobreno, višino stroškov zdravljenja v Beogradu in na Tajskem ter določiti višino povračila stroškov zdravljenja za tožnico. Upravni organ ne more poseči v takšno presojo sodišča in je na to odločitev na podlagi drugega odstavka 82. člena ZDSS-1 vezan.
Na podlagi drugega odstavka 44.a člena ZZVZZ se stroški zdravstvenih storitev zavarovani osebi povrnejo v višini dejanskih stroškov teh storitev v državi, v kateri so bile uveljavljene. Storitve so bile uveljavljene na Tajskem in jih je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo. Pri tem je upoštevalo navodilo pritožbenega sodišča, da je tožnica upravičena do povračila stroškov zdravljenja, kot da bi bilo zdravljenje opravljeno v Beogradu, in da povrnjen znesek ne more znašati več, kot bi znašali stroški zdravljenja na Tajskem, ob upoštevanju omejitve določene v 2. alineji drugega odstavka 23. člena ZZVZZ. Višina stroškov, ki so tožnici nastali z zdravljenjem na Tajskem niti ne presega višine stroškov, ki bi jih imela, če bi se zdravila v Srbiji.
razveljavitev oporoke zaradi oporočiteljeve nesposobnosti - volja oporočitelja - pisna oporoka pred pričami
Glede na ugotovljene okoliščine sestavljanja in podpisa sporne oporoke ter upoštevaje nadaljnji izpovedbi tožencev, ki ju potrjujejo tudi izpovedbe prič B. B., G. G., H. H. in I. I., sodišče prve stopnje utemeljeno ni podvomilo o tem, da je bila volja glede razpolaganja s premoženjem, kot izhaja iz oporoke, dejansko prava volja oporočitelja, ki pri tem v sestavo in podpis takšne oporoke ni bil v ničemer prisiljen - niti s silo niti z grožnjo, niti ni te oporoke podpisal zaradi zvijače ali zmote.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079999
ZPP člen 353, 360, 360/1.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - sodba SEU - neuporaba direktive EU - straža - varovanje državne meje - dokazno breme
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je straža, ki jo je tožnik opravljal kot varovanje skladišča v D. in vojašnice v E. redna dejavnost toženke, ki se ni izvajala niti v izrednih okoliščinah, niti kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost. Bila je načrtovana vnaprej, spadala je v običajno službo v mirnem času, brez posebnosti in tako ni sodila med posebne dejavnosti oboroženih sil.
Le v začetni fazi bi pojav množičnih migracij lahko imel značaj izrednega dogodka, ne pa tudi ves čas vtoževanega obdobja. Tudi opisani pogoji te operacije ne ustrezajo pojmu izredne situacije po sodbi SEU, ki jo definira kot izredno okoliščino npr. naravne ali tehnološke nesreče, atentati ali hude nesreče, ki zahtevajo sprejetje nujnih ukrepov za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, pa bi bila njihova izvedba ogrožena, če bi bilo potrebno upoštevati vsa z Direktivo določena pravila.
pritožbene novote - postopek v sporu majhne vrednosti - pravočasne trditve
V skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona. V postopkih v sporu majhne vrednosti to pomeni, da mora stranka dejstva navesti najkasneje v roku 8 dni od prejema pripravljalne vloge nasprotne stranke. Ker toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedla trditev, ki jih sedaj navaja v pritožbi, sodišče navedenih pritožbenih zatrjevanj ni smelo upoštevati.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081218
ZObr člen 97e. KPJS člen 46, 46/, 46/3. ZPP člen 8, 154, 154/1, 155, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 353,.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak - straža - varovanje državne meje - neuporaba direktive EU - Direktiva 2003/88/ES - vojaška operacija
Sodišče prve stopnje je tožniku za čas, ko je mu je bila odrejena pripravljenost v zvezi s stražo in varovanjem državne meje, priznalo plačilo razlike med prejetim dodatkom za pripravljenost in polno urno postavko. Tožniku se namreč čas pripravljenosti skladno z drugim odstavkom 97.e člena ZObr ni všteval v delovni čas, zato je prejel le dodatek za pripravljenost, ki je v vtoževanem obdobju znašal 50 % urne postavke osnovne plače (46. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor - KPJS). Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku glede na podane trditve strank pravilno ugotovilo, da se mora čas, ko je bil tožnik v pripravljenosti zaradi varovanja objektov in državne meje na podlagi neposredne uporabe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva 2003/88/ES) šteti kot delovni čas, saj ni podana nobena od izjem od uporabe direktive, kot jih je izoblikovalo Sodišče EU, zato je upravičen do plačila plače, kot bi mu pripadala po pogodbi o zaposlitvi. Določbi drugega in tretjega odstavka 46. člena KPJS je treba tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in iz katere izrecno izhaja, da se ne všteva v delovni čas, zato se toženka neutemeljeno sklicuje na to, da je dopustno različno plačilo za čas razpoložljivosti, ko ne opravlja dela, in čas razpoložljivosti, v katerem delavec opravlja delo.
ZPP člen 7, 8, 165/1, 212, 339, 339/2, 339/2-14, 353. ZUTD člen 163, 166, 167. URS člen 2, 22, 25, 74. ZDR-1 člen 118, 118/2,.
poslovni model - zloraba - posredovanje delavcev drugemu uporabniku - obstoj delovnega razmerja - prikrajšanje - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije
Sodišči prve in druge stopnje sta v zadevi enkrat že odločali. V sodnih odločbah opr. št. XX Pd 201/2019 v zvezi s Pdp 192/2022 sta med drugim ugotovili, da je družba A., d. o. o. (izvajalka pogodbenih storitev) na podlagi podjemnih pogodb, ki jih je sklepala s toženo stranko in katerih predmet je bilo opravljanje luško prekladalnih storitev, toženi stranki dejansko posredovala delavce (tudi tožnika). Drugih dejavnosti družba A., d. o. o., ni opravljala. Družba A., d. o. o., za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela drugemu delodajalcu ni imela dovoljenja oziroma ni bila vpisana v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku, kot to določa drugi odstavek 163. in 166. člena ter 167. člena ZUTD. Glede na to družba A., d. o. o., te dejavnosti ne bi smela opravljati, tožena stranka pa tega dela ne bi smela sprejemati. Zato je dejanski delodajalec tožnika bila ves čas tožena stranka in je bil s strani udeleženih pravnih oseb (tožene stranke in IPS) vzpostavljen specifičen, nezakonit poslovni model, ki po vsebini in namenu ni le prikrival posredovanja delavcev uporabniku (toženi stranki), temveč tudi delovno razmerje, kar pomeni, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika z družbo A., d. o. o., preko tega poslovnega modela zlorabljeno. Zahtevek za ugotovitev obstoja pogodbe o zaposlitvi (delovnega razmerja) za čas od 25. 11. 2005 do 9. 10. 2019 je bil zavrnjen, vendar ne iz razloga, ker za obstoj delovnega razmerja in priznanje pravic ne bi bilo podlage, ampak da se ni poseglo v že realizirano delovno razmerje z družbo A., d. o. o. Drugačne pritožbene navedbe so neutemeljene, kot so neupoštevne navedbe, s katerimi tožena stranka oporeka stališčem in presoji, kot jo je v citiranem judikatu in drugih istovrstnih sporih zavzelo Višje delovno in socialno sodišče ter Vrhovno sodišče RS.
rok za odgovor - pravica družbenika do informacije in vpogleda - poslovodja družbe - zahteva za sklic skupščine
Iz teorije izhaja, da je načeloma družbenik upravičen vedeti za vse podatke o delovanju in poslovanju družbe, saj je - nepravno vzeto - lastnik ali solastnik podjetja. Zato bi lahko načeloma zahteval tudi informacijo o podatkih, ki so poslovna skrivnost. Pravica je namenjena informaciji in/ali odločanju o kateremkoli vprašanju, za katerega družbenik meni, da je pomembno za njegov ali družbeni položaj. Gre za široko razumevanje pravice do informacij in vpogleda.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo in ni sporno, da je dal predlagatelj v zahtevi 4. 7. 2023 nasprotnima udeleženkama rok 5 dni za odgovor, dejansko pa je počakal z vložitvijo zahteve 13 dni. Tak rok ustreza zakonski dikciji.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081327
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 31, 31/2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7, 7/2. ZDR-1 člen 162, 162/4, 200, 200/4. ZJU člen 24, 25. OZ člen 299, 299/2, 378, 378. ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 286, 286/4, 337, 337/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353, 365, 365-2.
neizrabljen letni dopust - odškodnina za neizrabljen letni dopust - obveznost delodajalca - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je vsaka opustitev delodajalca, ki lahko delavca odvrne od tega, da bi izrabil letni dopust, v nasprotju s ciljem pravice do plačanega letnega dopusta (tako SEU C-214/16). Iz tega sledi, da se mora delodajalčevo obvestilo in opozorilo v zvezi z izrabo letnega dopusta nanašati na konkretnega delavca in upoštevati njegove konkretne okoliščine. Pritožbeno vztrajanje toženke, da je bil tožnik obveščen in opozorjen v zvezi z izrabo dopusta s sklepom o odmeri letnega dopusta, ki vključuje dikcijo 162. člena ZDR-1, je zato neutemeljeno. Zakonsko normirana pravila ne predstavljajo obvestila in opozorila, na podlagi katerih bi se tožnik mogel in moral zavedati vseh posledic neizrabe letnega dopusta. Ker toženka ni zadostila svoji obveznosti sodelovanja pri omogočanju izrabe tožnikovega dopusta, ki se skladno s sodno prakso Sodišča EU pojmuje strogo, je odgovorna za nastalo škodo, ki jo je tožnik utrpel, ker neizrabljenega dopusta za leto 2020 ni mogel (več) koristiti.
Sodišče prve stopnje je kot nepotrebno utemeljeno zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev oziroma odpravo sklepov toženke z dne 2. 2. 2023 in 25. 4. 2023. Pravilno je štelo, da predstavlja zahtevek za izplačilo nadomestila oziroma odškodnine za neizrabljen letni dopust čisto denarno terjatev, ki jo lahko delavec na podlagi četrtega odstavka 200. člena ZDR-1 uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni dolžan začeti predhodnega postopka pri delodajalcu. Uporaba 24. in 25. člena ZJU glede uveljavljanja predhodnega varstva pri delodajalcu zato v takem primeru ne pride v poštev. Četudi se delavec (javni uslužbenec) posluži predhodnega postopka pri delodajalcu, kot v obravnavanem primeru tožnik, to ne spremeni narave njegovega zahtevka niti njegove potrebnosti.
KZ-1 člen 211, 215. ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 118. ZPP člen 165, 165/3, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 354, 354/1, 355, 355/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - dejansko stanje - nepopolna ugotovitev - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Sodišče prve stopnje je toženkine očitke sistematičnih in obsežnih tožnikovih kršitev pravil stroke in internih aktov delodajalca (Pravilnika in Splošnih pogojev) presojalo tako, da je ugotavljalo obstoj vsake posamezne izmed očitanih nepravilnosti oziroma kršitev. Nato pa jih je, kljub ugotovljenemu obstoju le-teh ali celo priznavanju očitanih nepravilnosti s strani tožnika samega (na primer da pri zavarovancu A. A. s postopkom cenitve in ogleda ni seznanil upravičenca, ni redno obveščal zavarovancev o priznanih odškodninah, ni zahteval najemne pogodbe kot dokazilo dejanskega najema nadomestnega vozila) sodišče prve stopnje razvrednotilo in zbanaliziralo kot manjše kršitve, ki naj ne bi imele neposrednega vpliva na obravnavo škodnih primerov oziroma naj toženki zaradi njih ne bi nastala nobena škoda. Za posamezna tožnikova odstopanja od Pravilnika pa je nekritično zaključilo, da sploh ne predstavljajo kršitev (na primer ugotovljeno neprimerjanje podpisov zavarovanca A. A. na izpostavljenih dokumentih kljub očitnemu razhajanju posameznih podpisov) oziroma da kršitve niso bile storjene (opustitev oprave ogleda, izplačilo zavarovalnine za žaromete na podlagi dobavnice). Utemeljena je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje s takim postopanjem, ker je očitane številne kršitve predpisanega ravnanja pri reševanju škod obravnavalo parcialno in povsem ločeno eno od druge, ni pa presojalo njihovega pomena in učinka kot celote protipravnih ravnanj, ki odstopajo od predvidenega ravnanja samostojnega cenilca za avtomobilske škode, sprejelo zmoten oziroma vsaj preuranjen zaključek o nepomembnosti vpliva teh nepravilnosti na obravnavo izpostavljenih škodnih primerov pri toženki.
ZPP člen 8, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2.14, 350, 350/2, 353. ZUTD člen 163, 163/2, 166, 167. ZDR-1 člen 118, 118/2,. ZDSS-1 člen 41, 41/5. URS člen 2, 22, 25, 74.
poslovni model - zloraba - posredovanje delavcev drugemu uporabniku - obstoj delovnega razmerja - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije - prikrajšanje
Nepretrgane, več kot petletne vključitve tožnika v organiziran delovni proces tožene stranke, ni mogoče razlagati drugače, kot trajno opravljanje dela zanjo. Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da je bila družba A., d. o. o., samostojni gospodarski subjekt, zaradi česar ni bila odvisna od tožene stranke. Da to ne drži, izhaja že iz tega, da je zaradi prenehanja poslovanja s toženo stranko družba A., d. o. o., tožniku morala odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje, da to, da družba A., d. o. o., ni imela dovoljenja za opravljanje dejavnosti, ne spada v okvir ugotovljene zlorabe nezakonitega poslovnega modela. Družba A., d. o. o., bi bila dejanska delodajalka tožnika le, če bi bil ta vključen v njen organiziran delovni proces, kar pa iz prvostopenjskih ugotovitev ne izhaja, niti ni bilo predmet prvostopenjskih zatrjevanj strank ali zatrjevanj pritožbe. Tožnik je bil na podlagi pogodbe o zaposlitvi z družbo A., d. o. o., dolžan opravljati delo KV LTD viličarist, to pa je lahko opravljal zgolj tako, da je bil vključen v organiziran delovni proces pri toženi stranki, saj je le pri njej lahko opravljal navedeno delo.
Podlaga za odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je pravnomočna ugotovitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 18. 7. 2019 ter dolžnost toženke, da tožnika pozove nazaj na delo, kar je 1. 2. 2024 že storila. Toženka ne nasprotuje ugotovitvi, da je tožniku delovno razmerje pri A. d. o. o. prenehalo 19. 8. 2019, zato je na podlagi ugotovitev o nezakonitosti poslovnega modela pravilna odločitev, da med tožnikom in toženko od vključno 20. 8. 2019 do ponovnega nastopa dela 1. 2. 2024 obstaja delovno razmerje. Toženka sicer v pritožbi vztraja, da je materialnopravno zmotna odločitev, da šteje za tožnikovo (dejansko) delodajalko, in da gre za odstop od ustaljene sodne prakse (svetovalnega mnenja) in poseg v ustavno zagotovljeno svobodno gospodarsko pobudo (74. člen URS), a neutemeljeno.
Glede na to, da so v tej zadevi (in številnih pravno identičnih zadevah drugih delavcev) sodišča vseh instanc podrobno pojasnila, zakaj je bil toženkin poslovni model nezakonit, toženka pa temu ponovno nasprotuje s ponavljanjem argumentov, na katere je bilo že odgovorjeno (tudi z argumentom o posegu v ustavne pravice), sodišče prve stopnje ni kršilo ustavnih pravic toženke do izjave in do pritožbe niti ni storilo kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ji je bil omogočen vsebinsko poln dialog s sodišči, tudi v obravnavani zadevi pa je odločitev sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti. Materialnopravno nestrinjanje s temi stališči oziroma oporekanje ugotovljenemu dejanskemu stanju pa sta druga pritožbena razloga in ne zatrjevana kršitev določb postopka ter določb URS.
zamuda roka za plačilo sodne takse - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - opravičljiva zamuda stranke - nenadna in nepredvidljiva bolezen ali poškodba
Zgolj obstoj bolezni in zdravljenje še ne zadošča za vrnitev v prejšnje stanje, temveč bi morala pritožnica izkazati tudi, da v skladu z dolžnostjo skrbnega ravnanja zamude zaradi bolezni ni mogla preprečiti.
Pritožbeno sodišče zaključuje, da je bil zlom sramnice prav gotovo naključje, ki ga tožnica ni mogla predvideti in da je potek hudega onkološkega zdravljenja primarnega karcinoma in sekundarne maligne neoplazme, ki se pričelo neposredno med rehabilitacijo zloma in se je izteklo po preteku roka za plačilo sodne takse, takšna okoliščina, zaradi katere zamude s plačilom sodne takse ni mogla preprečiti ali predvideti, saj ji je predvidevanja v zvezi s sodnimi postopki onemogočil predhodni zlom sramnice, zaradi katerega je bila po ugotovitvi sodišča prve stopnje vsaj ene mesec nepokretna, že v vmesnem času pa njene psihične in fizične zmožnosti zaradi kemoterapije praktično neobstoječe.
pritožba zoper sodbo - pritožbeni razlogi - izpodbijanje primernosti kazenske sankcije - sporazum o priznanju krivde - predmet sporazuma o priznanju krivde - nedovoljena pritožba zoper sodbo
Stranki sta sprejeli sporazum o priznanju krivde, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo in posledično obtožencu izreklo prav takšno kazensko sankcijo, kot je bila dogovorjena med strankami postopka. Sodišče nima pooblastila, da bi presojalo primernost dogovorjene kazenske sankcije, ker je bila dogovorjena skladno s svobodno voljo strank sporazuma. Zato dogovorjene kazni ni več mogoče spreminjati niti v pritožbenem postopku.
ZDR-1 člen 7, 7/4, 47, 47/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 355, 355/1.
diskriminacija - odškodnina - poseg v osebnostno pravico - osebna integriteta - pravica do osebnega dostojanstva
V četrtem odstavku 7. člena ZDR-1 je za obstoj trpinčenja zahtevano, da morajo biti ravnanja, ki ga tvorijo, ponavljajoča. Vprašanje ponavljajočega se ravnanja se presoja glede na okoliščine posameznega primera, za ugotovitev obstoja trpinčenja pa je ključna presoja teh ravnanj kot celote. Obdobje, v katerem je bil odnos med tožnikom in nadrejeno A. A. obremenjen z opisano komunikacijo, je sodišče prve stopnje ocenilo kot kratko, saj je bil vmes odsoten z dela zaradi bolniškega staleža. Ni nujno, da je podlaga za odškodninsko odgovornost le trpinčenje, ki traja daljše obdobje. Bistveno je, da se takšno ravnanje oziroma vedenje ponavlja, saj pri enkratnem žaljivem oziroma očitno negativnem ravnanju o trpinčenju ni mogoče govoriti, za kar pa v obravnavanem primeru, glede na zgoraj povzete prvostopenjske ugotovitve, ni šlo.
zavrnitev zahteve za izločitev sodnika - preiskovalni sodnik - odklonitveni razlog za izločitev - dvom v nepristanskost - procesno vodstvo - pravna stališča sodnika
Procesno postopanje (preiskovalnega) sodnika in vrsta odločitve, ki jo (preiskovalni) sodnik sprejme v okviru svojih pristojnosti, ne glede na to, ali so pravilne ali ne, ne morejo biti podlaga za njegovo izločitev. Za presojo pravilnosti sodnikovih strokovnih stališč in odločitev so predvidena tako redna kot izredna pravna sredstva, zato graje pravilnosti samega dela preiskovalnega sodnika zagovornik ne more uveljavljati preko zahteve za njegovo izločitev.
Skladno s prvim odstavkom 87. člena OZ mora v primeru ničnosti pogodbe vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe, vendar v konkretnem primeru toženka ni ničesar prejela na podlagi ničnega posojila, ker je bilo tudi nakazilo fiktivno (krožno). Kondikcijski zahtevek po 87. členu OZ se ravna po obogatitvenem (glej 190. člen OZ) in ne vrnitvenem načelu, čemur pritrjuje tudi pravna teorija. Sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo 87. v zvezi s 190. členom OZ. Tudi ni napačno uporabilo določbe 50. člena OZ o navideznem pravnem poslu. Lastna in neutemeljena je tožničina dokazna ocena, da sta pogodbeni stranki imeli voljo skleniti posojilno pogodbo, ki je bila izpolnjena, in da so takšno voljo imele glede poslov tudi druge pogodbene stranke krožnega posojila. Ali je sporno posojilo skrivalo kakšen drug pravni posel, ni pravno relevantno, saj v 50. členu OZ ni izražene zahteve, da bi navidezna pogodba morala skrivati kakšen drug pravni posel. Pravdni stranki sta kot udeleženki krožnega posojila preprosto ustvarili fikcijo posojila in nakazila, zato drugačnim pritožbenim dokaznim ocenam ni mogoče slediti.
Pritožbeno sodišče ne sledi razlogom sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VS RS) I Ips 141/2006 z dne 24.5.2007, iz katere izhaja možnost neobličnega soglasja pri poslih, ki so izvedeni v nasprotju z 263. členom ZGD-1, saj dejansko stanje v zadevi VS RS ni primerljivo dejanskemu stanju v tej pravdi. V tej pravdi se obravnavajo posli s povezanimi osebami v okviru 38. členu ZGD-1. Prav tako tudi sodba kazenskega oddelka VS RS izraža stališče, da mora biti soglasje jasno in vnaprejšnje, upoštevaje zgoraj izpostavljeno sodbo Višjega sodišča v Mariboru pa tudi dano za konkreten pravni posel. Sodna praksa v zvezi z uporabo 38. člena ZGD-1 je strožja in zahteva formalno soglasje. Izpolnjen je dejanski stan iz 38. a člena ZGD-1, po katerem so sporna posojila nična, zato ni mogoče slediti nekakšnemu pritožbenemu zavzemanju, da 38. a člen ni kogenten in da naj se preprosto ne uporabi. Sodna praksa kazenskega oddelka VS RS ni uporabljiva v konkretnem primeru po 38. a členu ZGD-1, medtem ko iz sodne prakse višjih sodišč (glej npr. zgoraj omenjeno odločbo Višjega sodišča v Mariboru) izhaja, da mora biti sklep edinega družbenika oziroma sklep skupščine sprejet v obliki, ki jo predvideva ZGD-1.