vzgojni ukrep - sprememba ukrepa - oddaja v prevzgojni dom
Namen primarno izrečenega blažjega vzgojnega ukrepa pri mladoletnici namreč ni bil dosežen in ga tudi nima smisla nadaljevati, saj mladoletnica po lastni volji ni izkoristila ponujene ji možnosti, da v odprtem okolju pod strokovnim nadzorom ustrezno oblikuje svojo osebnostno strukturo. V tej posledici je sodišče prve stopnje na podlagi celostno ugotovljenih okoliščin utemeljeno in razumno presodilo, da so mladoletnici takoj potrebni drugačni, učinkovitejši prevzgojni ukrepi, kar v skladu z določbo prvega odstavka 80. člena KZ, navkljub nasprotnemu prepričanju pritožnice, utemeljuje izrek (naj)strožjega vzgojnega ukrepa.
Trenutno je to edini ukrep, ki lahko mladoletnici nudi ustrezno strukturirano okolje, podporno obravnavo in nadzor, ki bi lahko omogočili pozitiven razvoj njene osebnosti in preprečitev nadaljnje kriminalitete.
vročanje tožbe v odgovor - podpis vročilnice - oseba, pooblaščena za sprejem - vročitev zakonitemu zastopniku - vročilnica kot javna listina - dokazna moč javne listine - trditveno in dokazno breme - domneva o resničnosti vsebine javne listine - podpis naslovnika - podpis pooblaščenca - ustaljen način vročanja - domneva priznanja dejstev
Domneva resničnosti podatkov, navedenih v vročilnici kot javni listini, se nanaša tudi na dejstvo, da je vročilnico podpisal naslovnik oziroma za sprejem pošiljk pri naslovniku pooblaščena oseba.
Trditveno in dokazno breme za pritožbeno zatrjevano dejstvo, da vročilnic ni podpisala pooblaščena oseba, je bilo na toženki, ki pa bremena ni zmogla. Pavšalna pritožbena navedba, da vročilnice ni podpisala od toženke pooblaščena oseba, saj bi toženka ob prejemu dopolnitve tožbe nanjo gotovo odgovorila, za izpodbitje dokazne moči vročilnice kot javne listine ne zadošča.
Toženka niti v izjavi ni navedla konkretnih dejstev, s katerimi bi izpodbijala resničnost dejstva, da ji je bilo pisanje vročeno. Z ničemer ni pojasnila, zakaj kljub priznanju siceršnjega ustaljenega načina vročanja pošte po njenem direktorju A. A. kot zakonitemu zastopniku družbe trdi, da slednji sporne vročilnice ni podpisal, za svoje pavšalne trditve pa ni ponudila niti dokazov.
napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku - učinek poteka roka za vložitev tožbe - nevložitev tožbe - sklep o nadaljevanju postopka - nadaljevanje zapuščinske obravnave - laična pritožba
Zaključka o pravilnosti izpodbijane odločitve ne morejo omajati pritožbene navedbe, ki se v svoji vsebini sploh ne nanašajo na utemeljenost samega nadaljevanja zapuščinskega postopka, temveč v njih pritožnik (ponovno) izraža svoje splošno nestrinjanje s samo vsebino zapustnikove oporoke ter izpostavlja, da je bila ta napisana pod prisilo oporočnih dedičev. Navedeno na pravilnost odločitve o nadaljevanju zapuščinskega postopka nima nobenega vpliva, saj je za razjasnitev vseh spornih vprašanj v zvezi z veljavnostjo lastnoročne oporoke z dne 4. 3. 2021 namenjen pravdni postopek, na katerega je bil pritožnik pravilno napoten.
izločitev izvedenskega mnenja iz spisa - izločitev sodnega izvedenca - nepopoln dokazni predlog - postavitev novega izvedenca - odprava pomanjkljivosti v izvedeniškem mnenju - razlogi za izločitev - zavrnitev zahteve za izločitev
S smrtjo izvedenke je v predmetnem kazenskem postopku res nastala specifična situacija, saj tako po ugotovitvah obrambe kot tudi sodišča prve stopnje, njenega izvedenskega mnenja ne bo mogoče dopolniti in jo zaslišati, vendar to še ne pomeni, da je zgolj zaradi tega njeno opravljeno izvedensko delo nezakonito.
Nepopolnost oziroma nezmožnost dopolnitve že izdelanega izvedenskega mnenja po določilih ZKP ni razlog za izločitev izvedenskega mnenja iz kazenskega spisa.
Sodišče prve stopnje bo pri postavitvi novega izvedenca moralo poskrbeti, da na interpretacijo novega izvedenca ne vplivajo drugi dejavniki in informacije iz spisa, ki bi njegovo objektivno presojo zameglili in morebiti vplivali na izvedenčevo pristransko mnenje. V tej luči je tako pomembno, da se novi izvedenec pred izdelavo svojega mnenja ne seznani z mnenji drugih izvedencev v isti zadevi (in morebiti tudi mnenji strokovnjakov, angažiranih s strani obrambe), saj bi to lahko (nezavedno) vplivalo na njegovo razlago zastavljenih vprašanj. Novo postavljeni sodni izvedenec pa se lahko z mnenji predhodnih izvedencev in strokovnjakov seznani, ko svoje mnenje že izdela in ga predloži sodišču.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00086448
KZ-1 člen 211, 211/1, 216, 216/1, 216/3, 235, 235/1, 235/2. ZKP člen 385.
kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listih - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - lažni podatki - poslovna listina - subsumpcija dejanskega stanja pod abstraktno pravno normo - navidezni realni stek - prepoved reformatio in peius
Zagovorniki v pritožbi upravičeno opozarjajo, da se obdolženemu po opisu očita lažnivo prikazovanje dolžnega plačila oškodovancu iz naslova dejansko opravljenih storitev v določeni vrednosti, kar ne pomeni konkretizacije očitanega kaznivega dejanja.
Sodišče druge stopnje kot ključno ugotavlja, da se v opisu ne zatrjuje, da navedena dela v specificirani vrednosti niso bila opravljena, pač pa le, da je bilo plačilo s strani oškodovanca že izvedeno, česar se je obdolženi ob posredovanju računa oškodovancu in pa ob njegovi uporabi za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine zavedal. Konkretni opis bi bilo mogoče subsumirati pod prvi odstavek člena 211 KZ-1 v navideznem realnem steku s kaznivim dejanjem poskusa zlorabe izvršbe po prvem odstavku člena 216 KZ-1.
Glede na določbo člena 385 ZKP, ki prepoveduje, ob vloženi pritožbi v korist obdolženega, spremembo sodbe v njegovo škodo tudi glede pravne presoje dejanja, upoštevaje, da je za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku člena 211 KZ-1 predpisana zaporna kazen do treh let, je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka pritožbene odločbe, s stroškovno posledico.
KZ-1 člen 49, 49/1, 86, 86/8, 86/9, 86/10, 240, 240/1, 240/2. ZIKS-1 člen 12.
način izvršitve kazni zapora - nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - subjektivne okoliščine storilca - teža kaznivega dejanja - namen kaznovanja - generalna prevencija - retribucija - osebnostna urejenost obsojenca - pozitivna prognoza - opravljanje poklica - družinsko življenje
Teža kaznivega dejanja v smislu predpisane, pa tudi izrečene kazni, se v fazi odločanja o nadomestitvi izvršitvi kazni umika v ozadje, sploh pri delu v splošno korist, saj te okoliščine med zlasti upoštevnimi ni, nasprotno pa je ta okoliščina izrecno navedena v splošnih pravilih za odmero kazni (prvi odstavek 49. člena KZ-1).
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje preveliko in odločilno težo pri sprejemu odločitve o predlogu obsojenega A. A., podanem po zagovornici, za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist napačno namenilo okoliščinam, ki so bile odločilne pri odmeri kazni, in bi morale glede na vse predhodno navedeno v tej fazi odločanja stopiti globoko v ozadje.
Pritožbeno sodišče tako v izvršitvi kazni zapora z delom v splošno korist vidi priložnost, ponujeno obsojenemu A. A., da bo skozi svoj prispevek družbi (še dodatno) razmislil o preteklem pravno nevzdržnem ravnanju, s tem pa zavestno poravnal lastno storjeno nepravo z nasprotnim pozitivnim ravnanjem, ki bo v splošno korist.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00086775
KZ-1 člen 44, 44/2, 47, 57, 58, 242, 242/1. ZKP člen 18, 18/2, 83, 83/1, 83/2, 276, 372, 372-5, 383
nedovoljeno dajanje daril - načelo akuzatornosti - zavrženje obtožnice - ne bis in idem - drug kazenski postopek - sprememba zakona - procesna sposobnost obdolženca - zakonski znaki - opravljanje gospodarske dejavnosti - pogojna obsodba - stranska denarna kazen - kršitev kazenskega zakona - sprememba prvostopne sodbe
Na podlagi nove obtožnice je tako zakonito stekel nov kazenski postopek, obramba pa je vložila nov ugovor zoper obtožnico, v katerem je med drugim izpostavila tudi vsebinsko podobnost med obtožnicama in posebej izpostavila, da je bila prejšnja obtožnica zavržena.
Posebej je poudarilo, da zakon ne določa, da bi storilec moral drugemu obljubiti točno določeno denarno nagrado oziroma darilo ali nagrado v določenem denarnem znesku ali vrednosti premoženja.
Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, na katero se opira tudi izpodbijana sodba, namreč jasno izhaja, da je treba gospodarsko dejavnost kot zakonski znak razumeti široko. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, pri tem ne gre le za neposredno zadovoljevanje potreb s proizvodnjo, prometom, trgovino, ampak tudi za opravljanje raznih podjetniških funkcij, ki niso neposredno vezane na zadovoljevanje družbenih potreb.
Kadar je poleg glavne kazni zapora kumulativno določena še obvezna stranska denarna kazen, kot je to v obravnavani zadevi primer, sodišče pa namesto glavne kazni zapora izreče pogojno obsodbo, je zatorej treba ravnati po določbi četrtega odstavka 58. člena KZ-1. To določilo sodišču omogoča, da v pogojni obsodbi poleg določitve glavne kazni določi tudi eno ali več stranskih kazni, ob čemer sme odločiti, da se vse ali posamezne stranske kazni izvršijo.
S tem, ko je umanjkala obrazložitev glede (dvotretjinskega dela) odločitve v izreku izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
Sklep kazenskega sodišča je namreč sprejemljiv le, kadar je v dejanskem pogledu pravilen, s stališča uporabe prava pa zakonit, ko torej sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovi vsa pravno odločilna dejstva in na takšni dokazni podlagi pravilno uporabi določila procesnega in materialnega zakona.
Dolžnica v pritožbi v zvezi z vročitvijo sklepa o izvršbi niti ne zatrjuje, da obvestila o pismu ne bi prejela, ampak navaja le, da je bil ta vložen v hišni nabiralnik 29. 1. 2025. S temi pritožbenimi navedbami pa domneve iz četrtega odstavka 224. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni uspela izpodbiti. Zato je sodišče prve stopnje dolžničin ugovor pravilno zavrglo (četrti odstavek 58. člena ZIZ).
OZ člen 190. ZPP člen 443, 443/1, 468, 468/1. ZBPP člen 30, 30/6, 30/8, 40, 40/1, 40/6, 44, 46, 47, 48, 49.
postopek v sporu majhne vrednosti - omejenost pritožbenih razlogov v sporih majhne vrednosti - zastopanje po odločbi o dodelitvi brezplačne pravne pomoči - zastopanje v sodnem postopku - brezplačna pravna pomoč - priznanje stroškov zastopanja - vročitev sklepa o stroških nudenja brezplačne pravne pomoči - povrnitev stroškov zastopanja v postopku brezplačne pravne pomoči dodeljenega odvetnika - povrnitev stroškov odvetniškega zastopanja - plačilo stroškov iz proračuna - upravni spor - neupravičena obogatitev - obstoj pravnega temelja - odmera stroškov pravdnega postopka po temelju in po višini - sklep o odmeri stroškov - naročniško razmerje - prekoračitev trditvene podlage - nepodpisana vloga
Postavljeni odvetnik nima nobene podlage za obračunavanje višjih stroškov zastopanja, kot so mu bili odmerjeni s sklepom službe BPP v upravnem postopku. Izdani sklep glede obsega in višine nagrade bi lahko izpodbijal kvečjemu v upravnem sporu zoper Republiko Slovenijo, ne more pa višjih stroškov terjati od tožene stranke (upravičenca do BPP).
Pravni temelj za izplačilo stroškov postopka tožencu predstavlja sklep izvršilnega sodišča o odmeri stroškov postopka. Ker toženec ni prejel plačanih stroškov postopka brez pravnega temelja, o neupravičeni pridobitvi ni mogoče govoriti.
kredit v CHF - odmera sodne takse - določitev sodne takse glede na vrednost zahtevka - opredelitev vrednosti zahtevka oz. predmeta - ničnostni zahtevek - kondikcijski zahtevek - izbrisna tožba - prejudicialen učinek - predhodno vprašanje - vmesni ugotovitveni zahtevek
Ničnosti zahtevek je v razmerju do zahtevka iz naslova izbrisne tožbe in do kondikcijskega zahtevka prejudicialne (predhodne) narave. Od odločitve o ničnostnem zahtevku je odvisna odločitev o preostalih dveh zahtevkih. Skladno z večinsko in ustaljeno sodno prakso in tudi pravno teorijo vrednosti spornega predmeta za prejudicialni ničnostni zahtevek ni treba posebej opredeljevati. Posledično tega dela zahtevka tudi ni mogoče upoštevati v okviru vrednosti, od katere se odmerja sodna taksa.
SPZ člen 85, 85/2. ZIZ člen 270, 270/3, 272, 272/1, 272/2, 272/2-1, 272/2-2, 272/2-3, 272/3.
pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve - prepoved poglabljanja nepremičnine - predpostavke za izdajo začasne odredbe - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine - začasna odredba prepovedi odtujitve in obremenitve
Pri izdaji začasne odredbe, katere vsebina se prekriva z vsebino tožbenega zahtevka, je potrebna zadržanost. US RS je poudarilo, da je v nekaterih primerih nujno na tak način začasno urediti stanje, ker sicer sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Ena od takih okoliščin je, da tožniku že med sodnim postopkom nastaja nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda.
Obtoženec je krivdo po obtožbi na predobravnavnem naroku priznal, s tem je priznal tudi odločitev sodišča, da so dokazi, na katerih temelji kazensko-pravni očitek, zakoniti. Zahteva obrambe za izločitev dokazov prvič šele v pritožbenem postopku, predstavlja zlorabo procesnih pravic.
ZNP-1 člen 23. ZPP člen 105, 108, 108/6, 180, 180a.
predlog za sodno ureditev meje - zavrženje predloga za sodno ureditev meje - identifikacijski podatki strank - predlog za podaljšanje roka
Že zgolj dejstvo, da je geodetski postopek potekal zoper umrlo osebo (tretji nasprotni udeleženec), kaže na to, da v upravnem postopku ni bilo zadoščeno zahtevam po opredelitvi strank, kot jih predvideva ZPP, na uporabo katerega napotuje ZNP-1. Zato je takšen ugovor pritožnikov neutemeljen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00085800
KZ člen 123, 123/1, 124, 183, 183/3. KZ-1 člen 13, 13/1, 14.
spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let - kaznivo dejanje, storjeno v tujini - veljavnost kazenskega zakonika - veljavnost kazenskega zakona za tujca, ki stori kaznivo dejanje v tujini - veljavnost kazenskega zakona za kazniva dejanja, storjena v tujini - pasivno personalitetno načelo
Namen določbe po 123. členu KZ (ki je bil zavarovati naše državljane, ki so v tujini žrtve ali oškodovanci zaradi kaznivih dejanj, ki so jih izvršili tuji državljani oziroma varovati pravne dobrine lastne RS) si je treba razlagati širše in ne samo izključno z jezikovno (ozko) razlago.
Pritožnik kot pogoj "zalotenja" za uporabo jurisdikcije RS zoper obtoženega kot tujega državljana, razlaga navedeni pojem izključno kot je opredeljen v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (zalotiti - dobiti koga pri nedovoljenem dejanju, na laži; sinonim - zasačiti), torej, da ni mogoče šteti, da je bil obtoženi v obravnavanem primeru zaloten ob domnevnem kaznivem dejanju na območju RS, saj je sam prostovoljno na vabilo sodišča prišel na zaslišanje v preiskavi, medtem ko drug pogoj (izročitev) tudi ni bil izpolnjen. Pritožbeno sodišče soglaša z izpostavljenim teoretičnem stališčem prof. dr. Ivana Beleta v komentarju splošnega dela KZ prvostopenjskega sodišča, da si je treba kot "zalotenje" zamišljati priložnosti, ko pristojni organi domače jurisdikcije lahko neposredno opravijo dejanja kazenskega pregona zoper storilca na svojem ozemlju, torej tudi v primeru, ko storilec po storitvi kaznivega dejanja v tujini sam pride v državo ter da z besedami "če se zaloti na ozemlju" ni nujno mišljen kakšen poseben način storilčevega prijetja kot npr. ob domnevno storjenem kaznivem dejanju.
Bistveno je torej, da se storilec kaznivega dejanja fizično nahaja na ozemlju RS in se ga lahko obravnava. In prav fizična prisotnost storilca kaznivega dejanja na ozemlju RS, ne glede na kakšen način oziroma ob kakšni priliki se nahaja na njenem ozemlju, je tista okoliščina, ko lahko pristojni organi domače jurisdikcije opravijo dejanja kazenskega pregona zoper storilca na svojem ozemlju in bi drugačna, ožja razlaga navedenega pojma, po oceni pritožbenega sodišča bila v nasprotju z namenom in ciljem, ki ga naša država zasleduje pri uzakonjenem pasivno personalitetnem načelu, to je zaščita slovenskih državljanov, ki so žrtve kaznivega dejanja, ki ga je izvršil tuj državljan v tujini. S tem, ko je bil obtoženi po vložitvi zahteve za preiskavo povabljen na zagovor in se je vabilu odzval ter prostovoljno prišel na ozemlje RS, je bil tudi po oceni pritožbenega sodišča izpolnjen pogoj, da ga naše sodišče obravnava po KZ RS, ki je veljal v času izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja, ta pogoj pa je izpolnjen tudi po sedaj veljavnem KZ-1.
FINANČNO POSLOVANJE - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSK00085684
ZPPDFT člen 17, 45, 50, 54, 54/1, 54/1-3.
splošni pogoji - pogodba o ustanovitvi in vodenju trr - odpoved pogodbe - osebni podatki - preprečevanje financiranja terorizma - preprečevanje pranja denarja - težko nadomestljiva škoda
V Splošnih pogojih je zapisano, da je razlog za odpoved Pogodbe tudi, če se uporabnik ne odzove na poziv Banke po posodobitvi matičnih in drugih podatkov. V predmetni zadevi se je upnik odzval, sporočil je objektivne razloge, da zakonita zastopnika ne moreta priti takoj, ter predlagal prihod v največ dveh mesecih. Ob takem dejanskem stanju ni pogojev za odpoved Pogodbe. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je upnik najmanj verjetno izkazal, da (še) ni kršil Pogodbe.
postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti - pogoji za odpust obveznosti - ugovor proti odpustu obveznosti - zloraba pravice do odpusta obveznosti - pravočasno navajanje dejstev
Pri odločanju o odpustu obveznosti sodišče po uradni dolžnosti ne ugotavlja, ali dolžnik s predlogom za odpust obveznosti zlorablja pravico do odpusta obveznosti (tretji odstavek 400. člena ZFPPIPP). O tem odloča samo, če upnik ali upravitelj z ugovorom uveljavlja, da ni pogojev za odpust obveznosti, ker obstaja ovira za odpust obveznosti iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP (1. točka prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP). V primeru, ko sodišče po poteku preizkusnega roka ugotovi, da ugovor proti odpustu obveznosti ni bil vložen, mora pred odločitvijo o odpustu obveznosti po uradni dolžnosti preveriti le, ali pri dolžniku obstaja ovira za odpust obveznosti iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP (četrti odstavek 407. člena ZFPPIPP).
Pritožnica v pritožbi sicer obširno opisuje dolžnikova ravnanja, s katerimi utemeljuje zlorabo pravice do odpusta obveznosti in s tem obstoj ovire za odpust obveznosti iz 399. člena ZFPPIPP. Vendar bi dejstva, ki jih zatrjuje, utegnila biti pomembna, če bi jih uveljavljala pravočasno, to je, če bi pravočasno vložila ugovor proti odpustu obveznosti (1. točka prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP v zvezi s 404. členom ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje bi v tem primeru izpodbijani sklep smelo izdati šele po pravnomočno zavrženem ali zavrnjenem ugovoru (2. točka prvega odstavka 407. člena ZFPPIPP).
Pritožnik zmotno meni, da je s tem, ko je predložil druge dokaze, na toženko prevalil dokazno breme o morebitni nedobavi oziroma pomanjkljivi dobavi svojega naročila. Prvič zato, ker je (kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje), dokazno breme za te tožbene trditve na tožniku, saj je eden od elementov, ki njegov zahtevek utemeljujejo, tudi izkaz, da so bile vtoževane storitve dejansko opravljene oziroma blago dejansko dobavljeno. In drugič zato, ker s trditvijo, da zaračunanega blaga ni prejela, toženka uveljavlja tako imenovano negativno dejstvo, katerega dokazovanje je na tistem, ki zatrjuje obstoj, in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj takega dejstva, v tem primeru torej na tožniku.
Posledice dejstva, da tožnik zaradi časovne oddaljenosti ni mogel natančno pojasniti, katere po dnevu opredeljene pošiljke so se nanašale na posamezne postavke na vtoževanem računu, mora zato glede na povedano nositi tožnik. On je tisti, ki ima (dokazni) interes, da se sodišče prepriča o obstoju ali neobstoju dejstev, ki utemeljujejo njegov zahtevek. Zgolj izdana računa namreč ne dokazujeta, da je bila storitev opravljena ali blago dobavljeno.
zavrnitev zahteve za izločitev - dokazi, pridobljeni v tujini - ustavna procesna jamstva
Kot to izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-127/16-31 z dne 20. 1. 2022, je pri prenosu dokazov iz tujine v slovenski pravni sistem treba razlikovati med dvema dejanjema: pridobivanjem dokazov v tujini in uporabo dokazov v slovenskem pravnem sistemu. S pridobitvijo dokazov v okviru preiskave, ki so jo tuji organi pregona opravili v tujini izven ozemeljske veljavnosti slovenske Ustave ter brez sodelovanja in brez pobude slovenskih organov pregona, kot je bilo to v obravnavani zadevi, namreč določb slovenske Ustave ni mogoče kršiti.
Pritožbi pa ni mogoče slediti niti v delu, da sta se omenjena komunikacija in tajni odkup odvijala brez sodne kontrole. Kot predhodno že navedeno se ukrep nadzora elektronskih komunikacij v smislu prikritega preiskovalnega ukrepa v obravnavani zadevi sploh ni izvrševal. V zvezi s tajnim odkupom oziroma navideznim poslom pa je iz podatkov spisa, in sicer iz točke 2 tenorja obtožnice razbrati, da je bil prvi navidezni posel v obravnavani zadevi realiziran šele 14. 9. 2019, kar je zgolj nekaj dni pred izdajo odredbe tožilstva v Gradcu 27 St 173/19t z dne 19. 9. 2019, v kateri so med drugim podrobno opisana dejstva, ki utrjujejo utemeljen sum, da neznana storilca "X" (od 2. 5. 2018 dalje) in "Y" (od 14. 9. 2019 dalje) izvršujeta kazniva dejanja trgovanja z drogami.
Čeprav, kot že navedeno, določb slovenske Ustave ni mogoče kršiti, pa je treba skladno z ustavno odločbo Up-127/16-31 z dne 20. 1. 2022 ob prenosu v tujini pridobljenih dokazov v slovenski pravni sistem spoštovati temeljna ustavna procesna jamstva obdolženca, ki jih zagotavljajo 22., 23. in 29. člen Ustave RS.