Postopek pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni formalni dokazni postopek, zato po ZDR-1 delodajalcu poleg očitanih kršitev v pisni seznanitvi pred odpovedjo ni treba seznaniti delavca tudi z vsemi ugotovitvami in dokazi, ki jih nato uporabi v kasnejšem sodnem postopku za presojo zakonitosti izredne odpovedi.
Za začetek teka roka za izredno odpoved je odločilno, kdaj za kršitve izve oseba, pristojna za sprejem odločitve o izredni odpovedi, to pa je bil pri toženki zakoniti zastopnik.
Delodajalec ima pravico organizirati in izvajati nadzor nad spoštovanjem bolniškega staleža nad 30 dni, saj zloraba pravic iz zdravstvenega zavarovanja hkrati pomeni tudi kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima lahko za posledico izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da toženka v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni zatrjevala pravno relevantnih dejstev (da pooblaščenka zaradi bolezni ni mogla zagotoviti substitucije), ki bi lahko imela (če bi se izkazala za resnična) za posledico utemeljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Zato je pravilno zaključilo, da je bila vrnitev v prejšnje stanje predlagana iz očitno neupravičenega razloga.
Za odločitev v tej zadevi je ključno, da je sodišče že na naroku odločilo, da toženec nosi stroške postopka v celoti. Stroški postopka obsegajo tudi nagrado, do katere je upravičen sodni izvedenec. Sodišče je strankam posredovalo tudi pisni odpravek sodbe s skrajšano obrazložitvijo, iz izreka katere prav tako izhaja, da toženec nosi stroške postopka v celoti. V 5. točki navedene sodbe je pojasnjeno, da ker je tožnica v sporu v celoti uspela, ji mora toženec povrniti vse stroške postopka. Navedena sodba je postala pravnomočna.
Bistven očitek tožnici v odpovedi je bil, da je v letu 2018 angažirala svojo hči, J. J., da je kot samostojni podjetnik prek subjekta K., s. p., do junija 2023 za toženko opravljala domnevne storitve in izstavljala račune, ne da bi tožnica o zaposlitvi svoje hčere oziroma o konfliktu interesov, ki naj bi s to zaposlitvijo nastal, obvestila toženko oziroma pristojne službe v družbi C. d. o. o. S tem naj bi ravnala v nasprotju s A. internimi pravili in Kodeksom ravnanja.
Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi B. B. ugotovilo, da tožnica o delu svoje hčere pri toženki ni obvestila službe za skladnost in etiko ter kadrovske in pravne službe, ki niso organizirane pri toženki, ampak so organizirane v okviru družbe C. d. o. o. Vendar pa sodišče prve stopnje ni iz razloga organizacijskih specifik toženke kot članice skupine A. štelo, da tožnica ni storila očitane kršitve, temveč je pravilno zaključilo, da iz internih aktov toženke ni jasno izhajalo, ali mora delavec morebitno navzkrižje interesov prijaviti zgolj eni od naštetih oseb ali pa vsem njim ter da to ni bilo jasno niti vodstvu toženke.
Tožnik, na katerem je bilo trditveno in dokazno breme, ni dokazal že protipravnosti kot obligatornega elementa krivdne odškodninske odgovornosti. Tako ni dokazal trditev o tem, da je bila lestev, na kateri se je poškodoval, razmajana ali kako drugače neustrezna. Ker torej v zadevi ni podana že protipravnost toženkinega ravnanja, ni podana njena krivdna odškodninska odgovornost. Zato so nebistvene pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da ni podana niti vzročna zveza med nestabilno lestvijo in tožnikovo poškodbo kolena, ter da za obstoj vzročne zveze velja nižji dokazni standard.
Tožnica v tem sporu svojo pravno korist vidi v manjšem obsegu invalidnosti, kar bi ji omogočilo nadaljevanje opravljanja dela pred ugotovljeno invalidnostjo. Njena pravna korist za takšen zahtevek obstoji, vendar le njena osebna želja po drugačnem oblikovanju pravic v zvezi z ugotovljeno invalidnostjo ni pravno odločilno dejstvo za odločitev o (ne)priznanju pravice iz invalidskega zavarovanja. Tveganje, po katerem bi tožnica opravljala še naprej delo, ki iz zdravstvenega vidika zanjo ni ustrezno, bi se negativno odrazilo ne samo v sferi tožnice, temveč tudi naprej v sistemu socialne varnosti.