Davčni organ pravilno zaključuje, da tožnik ni predložil nobenega dokumenta, ki bi dokazoval resničnost in realnost terjatev navedene družbe do davčnega zavezanca iz naslova malomarno opravljenih gradbenih storitev. Zato mu pravilno ni priznal navedenih odhodkov med davčno priznanimi odhodki za leto 2012.
Zgolj zneski, brez konkretnih dejstev, ki bi te zneske opravičevali, ne zadostujejo za zaključek, da je davčni zavezanec opravil gradbena dela pomanjkljivo ter da je zato bil neposredno odškodninsko odgovoren ter posledično imel zatrjevane odhodke, ki bi se morali šteti kot davčno priznani odhodki.
Iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, kako oziroma na kateri dejanski podlagi je komisija oziroma tožena stranka prišla do spornih ugotovitev o neupravičenosti tožeče stranke, konkretno o tem, da tožeča stranka ni izvedla v obdobju 2014-2017 vsaj treh produkcij s področja uprizoritvenih umetnosti. Predvsem pa ostaja povsem neobrazložena in nepodprta z dejstvi ključna ugotovitev, to je, da sta le dva od projektov dejansko del produkcije tožeče stranke in da sta le dva projekta takšna, ki sodita na področje uprizoritvenih umetnosti, saj ni nikjer navedeno, za katera in kakšna projekta gre in iz katerega razloga vsi ostali projekti sodijo na področje glasbe.
Iz zapisnika izhaja, da je delavka v času nadzora opravljala pomožna dela v livarni, z delovnimi sredstvi tožnika in ni bila prijavljena v obvezna socialna zavarovanja ter ni imela urejenega dovoljenja za prebivanje. (Pri)tožnik kot delodajalec ji je torej omogočil delo na črno, kar je v nasprotju s prvim odstavkom 4. člena in 5. členom ZPDZC-1.