rudarstvo - izkoriščanje mineralne surovine - nadomestilo - osnova za odmero - priglasitev - velika količina
Osnova za izračun rudarske koncesnine sta velikost pridobivalnega prostora in povprečna cena enote določene vrste mineralne surovine v Republiki Sloveniji. Za posameznega koncesionarja se podatek o v preteklem letu pridobljenih količinah mineralnih surovin v njegovem pridobivalnem prostoru pridobi z vpogledom v njegov gospodarski priglastiveni obrazec.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - pravno svetovanje - napačna uporaba materialnega prava
Pri odločanju o dodelitvi brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje ne gre za isto dejansko in pravno podlago in se tudi ne ugotavlja verjeten izgled za uspeh. Tožnik je namreč vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki pravnega svetovanja, zaradi česar se pri odločanju ne ugotavlja, ali ima prosilc verjeten izgled za uspeh.
Uredba o rudarski koncesnini in sredstvih za sanacijo (2011) člen 11, 12.
rudarska pravica - način določanja plačila za rudarsko pravico
Tožeča stranka, ki je podpisala koncesijsko pogodbo, je bila seznanjena s posledicami nepodaljšanja bančne garancije. Zato je tožena stranka utemeljeno izdala odločbo o odmeri rudarske sanacnine, saj iz Uredbe o rudarski koncesnini sredstev za sanacijo, in sicer 12. člena izhaja, da ministrstvo izda odločbo o odmeri rudarske koncesnine v skladu z določbami 11. člena iste Uredbe v dveh mesecih po prejemu rudarskega priglasitvenega obrazca.
Bančna garancija, ki jo je tožeča stranka predložila kot garancijo iz naslova zagotavljanja sredstev za sanacijo pridobivalnega prostora, ni več veljavna, kar pomeni, da je imela toženka utemeljen razlog za izdajo odločbe, saj drugačna vrsta zagotavljanja sredstev za sanacijo kot z bančno garancijo ali z nakazilom denarnih sredstev na račun EKO sklada v Uredbi ni predvidena.
Glede na zakonsko dikcijo 94. člena in 8. točke 95. člena ZDoh-2 ter glede na ugotovljeno dejansko stanje v zadevi, izgube zaradi izbrisa delnic družbe A. d.d., zaradi zmanjšanja tožnikovega deleža v okviru zmanjšanja osnovnega kapitala, ki je namenjeno kritju prenesene izgube oziroma čiste izgube poslovnega leta, v napovedi za odmero dohodnine od dobička iz kapitala za leto 2016 tožnik ne more uveljavljati, saj v skladu s predhodno navedenim 94. členom in 8. točko 95. člena ZDoh-2 ne gre za odsvojitev kapitala. Za davčne namene pa izguba ali dobiček po presoji sodišča lahko nastaneta le v primeru odsvojitve kapitala (pri čemer vsebuje 94. člen ZDoh-2 pozitivno opredelitev odsvojitve kapitala, 8. točka 95. člena ZDoh-2 pa negativno opredelitev odsvojitve kapitala).
V primeru, ko gre za zmanjšanje osnovnega kapitala brez kakršnegakoli poplačila zaradi pokrivanja preteklih izgub, za kar gre tudi v obravnavani zadevi, gre za situacijo iz 8. točke 95. člena ZDoh-2, ki sodi med primere neobdavčljive odsvojitve kapitala. V primeru, ko so vrednostni papirji (deleži) zavezancev prenehali zaradi zmanjšanja osnovnega kapitala z izplačilom, pa gre za situacijo iz 94. člena ZDoh-2, ki se nanaša na primere odsvojitve kapitala. Po presoji sodišča pri obeh navedenih primerih ne gre za bistveno enake položaje, pač pa gre za bistveno različne položaje, ki jih je ZDoh-2 tudi različno uredil.
ZDoh-2 člen 16, 16/3, 48. ZDDPO-2 člen 12. ZDavP-2 člen 76.
davčni inšpekcijski nadzor - davek od dohodka iz dejavnosti - opravljanje dejavnosti - gradbena dejavnost - davčna osnova - davčno (ne)priznani odhodki
Davčni organ pravilno zaključuje, da tožnik ni predložil nobenega dokumenta, ki bi dokazoval resničnost in realnost terjatev navedene družbe do davčnega zavezanca iz naslova malomarno opravljenih gradbenih storitev. Zato mu pravilno ni priznal navedenih odhodkov med davčno priznanimi odhodki za leto 2012.
Zgolj zneski, brez konkretnih dejstev, ki bi te zneske opravičevali, ne zadostujejo za zaključek, da je davčni zavezanec opravil gradbena dela pomanjkljivo ter da je zato bil neposredno odškodninsko odgovoren ter posledično imel zatrjevane odhodke, ki bi se morali šteti kot davčno priznani odhodki.
davek na promet nepremičnin - odplačni prenos lastninske pravice na nepremičnini - prodaja nepremičnine na javni dražbi - nastanek davčne obveznosti - zavezanec za davek
Za odplačen prenos lastninske pravice na nepremičnini gre tudi pri prometu nepremičnin v izvršilnem postopku, kjer dolžnik, v konkretnem primeru tožnica, nastopa smiselno kot prodajalec nepremičnine. Davčna obveznost je nastala na podlagi pravnomočnega sklepa o domiku nepremičnine, ki ga je izdalo pristojno sodišče in sicer v višini 2% od davčne osnove, kot to določa 9. člen ZDPN-2. V primeru prodaje nepremičnine na javni dražbi se davek praviloma poplača iz zneska, dobljenega s prodajo nepremičnin v sodnem postopku oziroma s položitvijo zneska v višini davka s strani upnika oziroma kupca v sodnem postopku po določbah ZIZ. Način kot tudi izvedba poplačila davka v sodnem postopku je v pristojnosti sodišča, v pristojnosti davčnega organa pa je odmera davka davčnemu zavezancu. Na podlagi določb ZDPN-2 je zavezanec za odmero davka nesporno bivši lastnik nepremičnin, ki so prodane na javni dražbi, kot zavezanec za odmero je dolžan tudi poravnati davčno obveznost.
izdaja računa - operater - izvedba dokazov - dokazovanje v davčnem postopku
Ni mogoče slediti notranje neskladnim razlogom za zavrnitev izvedbe tožnikovih dokaznih predlogov k trditvi, da je račun izdala B.B.. Njihova zavrnitev je namreč v izpodbijani odločbi utemeljena z navedbo, da tožnik ni predložil nobenih dokazov. Kolikor je razloge razumeti kot omejevanje dokaznih sredstev, pa to ni skladno z zakonskimi določbami o dokazovanju v davčnem postopku.
Pogoj, ki ga mora izpolniti ponudnik, ki izhaja iz navedene določbe Javnega povabila, na katerem izpodbijano obvestilo temelji, nejasen. Razlagati ga je mogoče tako na način, za kakršnega se zavzema toženka, kot na način, za kakršnega se zavzema tožnica. Zato ga je treba razlagati v tožničino korist, saj je toženka tista, ki je takšen nejasen pogoj v Javno ponudbo zapisala. Če bi toženka kot pogoj želela določiti, da mora imeti ponudnik zadnjega dne v mesecu pred oddajo ponudbe poravnane vse do tega dne zapadle davke, prispevke in druge obvezne dajatve, bi morala to izrecno tako zapisati.
Glede na besedilo Javnega razpisa sodišče pritrjuje tožniku, da datuma nastanka stroškov ni mogoče enačiti z datumom, ko je bilo plačilo izvršeno. Da bi se štelo, da stroški nastanejo z datumom njihovega plačila, iz določb Javnega razpisa ne izhaja. Celo nasprotno, citirano besedilo Javnega razpisa bi bilo mogoče razumeti, da je datum nastanka stroškov mogoče enačiti z datumom izdaje računa.
ZUJIK člen 117, 117/5. Pravilnik o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov (2010) člen 10, 10/1, 11, 11/2. ZUP člen 237, 237/1, 237/1-7.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - razpisni pogoj - izbor izvajalcev javnih kulturnih programov na področju umetnosti - upravičena oseba - obrazložitev odločbe
Iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, kako oziroma na kateri dejanski podlagi je komisija oziroma tožena stranka prišla do spornih ugotovitev o neupravičenosti tožeče stranke, konkretno o tem, da tožeča stranka ni izvedla v obdobju 2014-2017 vsaj treh produkcij s področja uprizoritvenih umetnosti. Predvsem pa ostaja povsem neobrazložena in nepodprta z dejstvi ključna ugotovitev, to je, da sta le dva od projektov dejansko del produkcije tožeče stranke in da sta le dva projekta takšna, ki sodita na področje uprizoritvenih umetnosti, saj ni nikjer navedeno, za katera in kakšna projekta gre in iz katerega razloga vsi ostali projekti sodijo na področje glasbe.
davek na dodano vrednost (DDV) - dobava blaga - nakup rabljenih vozil iz EU - dodatna odmera DDV - posebna shema - splošna shema - račun - vsebina računa - objektivna okoliščina - subjektivni element - zloraba sistema DDV
Davčni organ tožniku utemeljeno očita subjektivni element in zanj navaja tudi objektivne okoliščine. Tožnik je vede zlorabil sistem DDV, da bi si pridobil neupravičeno davčno korist s prehodom iz splošne sheme obdavčitve z DDV v posebno shemo obdavčitve zlorabil shemo obdavčitve z DDV, saj je pri obdavčitvi predmetnega traktorja vede upošteval račun, s katerim je bila zlorabljena shema obdavčitve in posledično DDV obračunal v prenizkem znesku (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2).
inšpekcijski nadzor - delo na črno - prepoved opravljanja dejavnosti
Iz zapisnika izhaja, da je delavka v času nadzora opravljala pomožna dela v livarni, z delovnimi sredstvi tožnika in ni bila prijavljena v obvezna socialna zavarovanja ter ni imela urejenega dovoljenja za prebivanje. (Pri)tožnik kot delodajalec ji je torej omogočil delo na črno, kar je v nasprotju s prvim odstavkom 4. člena in 5. členom ZPDZC-1.
status kmeta - pogoji za priznanje statusa kmeta - pomemben del dohodka - trditveno in dokazno breme
V določbi drugega odstavka 24. člena ZKZ je izrecno navedeno, da se za kmetijsko dejavnost šteje vse kmetijske dejavnosti po predpisih o standardni kvalifikaciji dejavnosti (v nadaljevanju SKD); po SKD spada med te tudi vinogradništvo, kamor pa se uvršča zgolj pridelava grozdja (šifra 01.210), medtem ko proizvodnja vina (šifra 11.020) spada v predelovalne dejavnosti. Zato je mogoče upoštevati le dohodek, dosežen s prodajo ugotovljene količine pridelanega grozdja.
Ob tem, ko je tožniku bila dana možnost aktivnega sodelovanja v ugotovitvenem postopku, ter ko je sicer bilo trditveno in dokazno breme na njem, pa je ostal v upravnem postopku pasiven, so neutemeljene tožnikove navedbe o nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenem relevantnem dejanskem stanju v zvezi z zatrjevanim dohodkom tožnika, doseženega s pridelavo grozdja.
Dohodka od prireje živali tožnik ni uspel dokazati, ker je ostal zgolj pri lastni izjavi in izjavi družinskih članic, čeprav bi (objektivno) lahko predlagal ali predložil še kakšen drug dokaz, s kakršnim se v praksi tak dohodek izkazuje in kot je bil pozvan, da ga predlaga oziroma predloži; hkrati pa uradni podatki o staležu rejnih živali v letu 2018 tožnikovih trditev o reji živali niso potrjevali.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 5b, 7, 10, 11a, 17. ZMZ-1 člen 51, 51-4.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - družina - predaja Republiki Hrvaški
Ker je v konkretnem primeru glede na merila za sprejem največjega števila zadevnih oseb (tri osebe: žena in otroka) odgovorna Republika Hrvaška, je Republika Hrvaška iz razloga, da ne bi prišlo do ločitve družine, po 11. a. členu Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, odgovorna za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito vseh družinskih članov, tudi za obravnavanje prošnje prvotožnika, ki je sicer prošnjo podal le v Republiki Sloveniji.
Po presoji sodišča dejstvo, da je tožena stranka s prvotožnikom opravila osebni razgovor, ne predstavlja prevzema (avtomatske) odgovornosti za obravnavanje tožnikove prošnje.
ZUP člen 43. ZVO-1 člen 149, 149/1, 149/1-1, 149/1-2. ZLS člen 21. ZVNDN člen 12, 37, 37/1.
okoljevarstveno dovoljenje - stranka v postopku - priznanje statusa stranskega udeleženca - pravni interes
Iz vidika varstva pred negativnimi vplivi iz okolja so zunanja pojavnost njeni občani, katerih koristi je po citiranih predpisih (149. člen ZVO-1, 21. člen ZLS in 37. člen ZVNDN) dolžna zagotavljati in ki niso nujno oziroma vedno enaki splošni koristi.
V postopku priznanja položaja stranskega udeleženca zadostuje verjetnost, da bi lahko prišlo do posega v pravni položaj te osebe, kar je tožnica po presoji sodišča izkazala. O tem, ali bi prišlo do nedovoljenega posega v položaj stranskega udeleženca, pa se odloča v postopku o glavni stvari.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6, 37, 37/2, 40, 40/1. ZUP člen 223.
denacionalizacija - sklep o popravi pomote - vezanost sodišča na trditveno podlago - izboljšanje pravnega položaja - zavrženje tožbe
Tožnica v tožbenih navedbah sicer uveljavlja, da je popravni sklep izdan v nasprotju z 223. členom ZUP, vendar to po presoji sodišča ne posega v njen pravni položaj. Položaj tožnice in drugih lastnikov iz nacionalizacije izvzetih stanovanj, tj. strank z interesom v tem upravnem sporu, se z odločitvijo, ki jo je toženka sprejela s „popravnim sklepom“ ne poslabšuje ampak kvečjemu izboljšuje. "Poprava", tj. dejansko poseg v odločitev o denacionalizaciji oziroma njena konkretna sprememba (iz vračila se dodatno izvzamejo kleti in drvarnice ter souporaba na naštetih skupnih delih), bi po naravi stvari lahko posegla le v pravni položaj denacionalizacijskih upravičencev oziroma njihove pravne naslednice. Slednja v odgovoru na tožbo sicer uveljavlja, da je toženka s popravnim sklepom neupravičeno posegla v pravnomočno odločbo o denacionalizaciji. Vendar pa lahko sodišče odloča le na podlagi tožbe zoper izpodbijani akt in ne na podlagi odgovora na tožbo, zato ni imelo pravne podlage, da bi o tem odločilo na podlagi njenega ugovora.
Pogojni odpust ni pravica obsojenca, temveč privilegij. Tega privilegija pa je lahko deležen le tisti obsojenec, za katerega se izkaže verjetnost, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal. Gre torej za upravno odločbo, ki se izda po prostem preudarku. Odločitev tožene stranke temelji na ugotovitvi, da pri tožeči stranki v času izdaje izpodbijane odločbe še ni podana pozitivna prognoza, utemeljeno pa je tudi stališče toženke, ki sledi uveljavljeni sodni praksi (sodba št. I U 1513/2018, I U 1173/2019 in druge), da je treba pri odločitvi o zavrnitvi predloga za pogojni odpust upoštevati neprestano zaporno kazen zaradi drugega pravnomočno ugotovljenega kaznivega dejanja.
ZDavP-2 člen 101, 102, 103, 110. ZPIZ-2 člen 59, 59/3.
odpis dolga - pogoji za odpis dolga - zavrženje tožbe - dolžnikove osebne okoliščine
Dolgovane obveznosti, katerih odpis predlaga tožeča stranka, imajo naravo akontacije davka oziroma davčnega odtegljaja, zakon pa za te vrste davčne obveznosti odpisa ne dopušča.
Okoliščine, ki jih v tožbi navaja tožeča stranka, zato ne vplivajo na drugačno odločitev. Slabo finančno stanje in druge okoliščine se namreč upoštevajo samo v primeru, če je odpis dovoljen, v obravnavani zadevi tožeče stranke pa ne gre za tak primer, saj, kot je bilo že obrazloženo, zakon odpisa davčnega dolga v primeru, kot je primer tožeče stranke, ne dovoljuje.
ZLD-1 člen 10, 10/3. ZUS-1 člen 28, 28/2, 28/4. ZUP člen 67, 67/1, 222.
lekarniška dejavnost - nepopolna vloga - rok za izdajo odločbe - molk organa - podružnica
Toženka opozarja, da so tožničina vloga, poslana na elektronski naslov toženke 8. 1. 2019, pritožba zaradi molka in zahteva za izdajo odločbe nepodpisane. Smiselno torej ugovarja, da o nepopolni vlogi ni dolžna odločiti. Vendar pa je v primeru, če je vloga nepopolna, organ dolžan vložnika po prvem odstavku 67. člena ZUP v roku petih delovnih dni pozvati, da pomanjkljivosti odpravi, in določiti rok, v katerem mora to storiti.
Po presoji sodišča je zahteva tožnice, da mora toženka o njeni vlogi odločiti, v skladu z določbo 28. člena ZUS – 1, utemeljena. To, da toženka ni razpisala koncesije za opravljanje lekarniške dejavnosti, na odločitev ne more vplivati, saj za podružnico lekarne ni potrebna koncesija, ampak dovoljenje. Prav tako je tega, da mora o vlogi odločiti, ne odveže pojasnilo, da se je tožnica obračala na občinski svet in župana. Tožnica je vlogo naslovila na občino, ki bi jo morala dodeliti v odločanje pristojnemu organu.
Toženka je morala ob seštevku točk za opravljene storitve uporabiti peti odstavek 17. člena ZOdv, saj gre za zadevo Bpp.
Da je uporabila peti odstavek 17. člena Zodv, je toženka pojasnila tako v drugem kot tretjem odstavku izpodbijanega sklepa, zato tožnik tudi neutemeljeno ugovarja neobrazloženosti izpodbijanega akta.